Jedro

Tretja alinea prvega odstavka 111. člena ZDR kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi določa, da delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Razlog za izredno odpoved po določenem trajanju izostanka delavca je neobveščanje delodajalca o razlogih o razlogih odsotnosti, kljub temu da bi delavec obveščanje moral in mogel opraviti, ne pa vprašanje, ali je bila njegova odsotnost upravičena ali neopravičena. Dejstvo opravičene oziroma neopravičene odsotnosti je lahko pomembno za presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi le glede datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi, saj v primeru drugega odstavka 111. člena ZDR, ki se sklicuje na tretjo alineo prejšnjega odstavka, delavcu preneha pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, če se ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, s katero je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, razveljavi (I. točka izreka). Glede na odločitev pod I. točko izreka se ugotovi, da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki dne 16. 12. 2011 ni prenehalo in ji še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi (II. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna poklicati tožnico nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od prenehanja delovnega razmerja, to je od 16. 12. 2011 do ponovnega nastopa dela, kot da bi delala ter poskrbeti za ustrezno evidenco te delovne dobe pri ZPIZ, vse v roku osmih dni (III. točka izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka za tožnico v 15-ih dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v znesku 471,00 EUR na transakcijski račun ….skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (IV. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnice oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Sodba sodišča prve stopnje temelji na zmotnem stališču, da je tožena stranka tožnici napačno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po tretji alinei prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih. Sodišče svojo odločitev utemeljuje s tem, da tožnica res več pet dni zaporedoma ni prišla na delo, vendar je o razlogu za odsotnost že prvi dan obvestila nadrejena in opravičila svojo odsotnost, zato ji ni mogoče očitati neopravičene odsotnosti in nezakonitega ravnanja po tretji alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Pač pa bi ji lahko tožena stranka lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi le na podlagi druge alinee prvega odstavka 111. člena ZDR in še to le pod pogojem, da bi bila njena odsotnost neopravičena. Po mnenju tožene stranke je takšno stališče zmotno. Tožnici je bil 1. 11. 2011 zaključen bolniški stalež, zato se je dne 2. 11. 2011 vrnila na delo k toženi stranki. Takoj po pričetku dela je samovoljno zapustila delovno mesto, ker po lastni oceni ni bila sposobna nadaljevati z delom. To je tožnica storila potem, ko ji je tožena stranka v podpis ponudila predlog za dodelitev del, po katerem bi delo opravljala na drugem delovnem mestu. Meni, da navedba, da drugega dela ne bo opravljala in da gre k zdravniku, nikakor ne more zadostiti standardu obveščanja po tretji alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. V tistem trenutku (2. 11. 2011) je tožnica vedela, oziroma bi morala vedeti, da prvotni razlog za odsotnost, ki ga je navedla delodajalcu, ne obstaja in bi delodajalca o tem morala obvestiti. Ker tega ni storila, čeprav je vedela, da bolniškega staleža nima odobrenega in da prvotno obvestilo o razlogih za odsotnost ni pravilno, je izpolnjen pogoj po tretji alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Upravičeno pričakovanje delavca o naknadno priznanem staležu ne izključuje njegove obveznosti, da delodajalca obvesti oziroma seznani z resničnim in dejanskim razlogom svoje odsotnosti. V kolikor bi tožnica sporočila, da ji bolniški stalež ni bil odobren in da bo za njegovo podaljšanje naslovila ustrezno vlogo na imenovanega zdravnika, bi se lahko s toženo stranko dogovorila o koriščenju letnega dopusta oziroma o drugačni obliki pokrite odsotnosti z dela do izdaje odločbe, pa tega ni storila. Ker je bil izpolnjen pogoj za izredno odpoved že po tretji alinei prvega odstavka 111. člena ZDR sodišče ni bilo dolžno ugotavljati obstoj upravičenega ali neupravičenega izostanka, zato sodba opr. št. Ps 3074/2012, s katero je bilo odločeno, da je bila tožnica začasno odsotna z dela zaradi bolezni tudi od 2. 11. 2011 do 10. 11. 2011, na odločanje sodišča v tej zadevi nima vpliva. Za obstoj kršitve po tretji alinei prvega odstavka 111. člena ZDR je potrebno, da delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo ter da o razlogih svoje odsotnosti ne obvesti delodajalca. Tožnica je bila v času od 2. 11. 2011 do 10. 11. 2011 odsotna z dela, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila delodajalca. Tožena stranka ponovno poudarja, da je za presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po tretji alinei prvega odstavka 111. člena ZDR nepomembno, ali je bil tožničin izostanek opravičen ali ne.

Tožnica v odgovoru na pritožbo tožene stranke navaja, da je sodba pravilna tako v dejanskem kot pravnem pogledu ter da so pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene. Tožnica je bila v času od 2. 11. 2011 do 10. 11. 2011 opravičeno odsotna z dela, o razlogih za svojo odsotnost pa je tudi obvestila toženo stranko. Zato je povsem pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 12. 2011, s katero je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, nezakonita. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V skladu s 110. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po določbah 111. člena ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (prva alinea prvega odstavka), če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (druga alinea prvega odstavka), če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti (tretja alinea prvega odstavka) ter v drugih taksativno naštetih primerih. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec podati najkasneje v 30-ih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (drugi odstavek 110. člena ZDR).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 12. 2011. Ugotovilo je, da je tožnica prvi dan odsotnosti osebno obvestila nadrejena, da je bolna ter da je odšla k zdravniku, zato razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po tretji alinei prvega odstavka 111. člena ZDR ni podan.

Tretja alinea prvega odstavka 111. člena ZDR kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi določa, da delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Razlog za izredno odpoved po določenem trajanju izostanka delavca torej predstavlja neobveščanje delavca o razlogih odsotnosti, kljub temu da bi to obveščanje moral in mogel opraviti, ne pa vprašanje ali je bila njegova odsotnost upravičena ali neopravičena. Dejstvo opravičene oziroma neopravičene odsotnosti je lahko pomembno za presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi le glede datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi, saj v primeru drugega odstavka 111. člena ZDR, ki se sklicuje na tretjo alineo prejšnjega odstavka, delavcu preneha pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, če se ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnica ni sporočila, da ji bolniški stalež ni bil odobren in da bo za njegovo podaljšanje vložila vlogo na imenovanega zdravnika. Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala neupravičeno odsotnost, katero ni naknadno opravičila. Za kršitev po tretji alinei prvega odstavka 111. člena ZDR ni odločilno in tudi ni neposredno povezano s samo kršitvijo dejstvo, ali je bila odsotnost upravičena ali neupravičena, bistvena je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica že takoj prvi dan odsotnosti obvestila nadrejena delavca A.A. in B.B., da je bolna in da gre k zdravniku. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita in je zato zahtevku utemeljeno ugodilo.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica je priglasila stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stroške krije sama, ker odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).