Jedro

Izvajanje manevra obračanja vozila, za katerega je tožnik vedel, da ne deluje brezhibno, na zelo prometni cesti, brez dvoma predstavlja zelo neprevidno in nepremišljeno ravnanje voznika takega vozila. Zato revizijsko sodišče glede pravne pravilnosti odločitve, da je tožnik do 25 odstotkov soprispeval k temu, da je prišlo do škodnega dogodka in nastanka škode, nima nobenih pomislekov. Konkretna revizijska trditev toženke, da bi morali sodišči pri odmeri višine odškodnine upoštevati merila, ki veljajo za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo v Republiki Hrvaški, pa ni utemeljena. Tožnik je zahteval sodno varstvo pri sodišču v Republiki Sloveniji. Zaradi enakega obravnavanja oškodovancev, ki lahko zahtevajo sodno varstvo v Republiki Sloveniji, sta sodišči prve in druge stopnje pri odmeri denarnega zadoščenja za nepremoženjsko škodo lahko uporabili le tiste kriterije in merila, ki veljajo v Republiki Sloveniji, saj sta lahko tožniku le na ta način nudili takšno sodno varstvo, kot ga nudijo drugim oškodovancem slovenska sodišča v podobnih primerih.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in odločilo, da mu mora tožena stranka plačati odškodnino v znesku 4.478.280,00 tolarjev z obrestmi od zneskov in datumov, ki so navedeni v prvem odstavku izreka sodbe in mu povrniti 623.793,00 tolarjev stroškov postopka z zamudnimi obrestmi od 26.11.1997 do plačila. Kar je zahteval več, je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo. Delno pa je ugodilo pritožbi toženke in znižalo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 2.500.000,00 tolarjev, odškodnino za škodo na avtomobilu pa na 42.030,00 tolarjev. Glede na spremenjeni uspeh v pravdi je na novo odmerilo stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in sicer na 597.857,00 tolarjev. Glede stroškov pritožbenega postopka je odločilo, da jih mora tožnik povrniti toženki v znesku 22.724,00 tolarjev.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje sta vložili revizijo obe pravdni stranki.

Tožnik uveljavlja v reviziji revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zavarovanec toženke je vozil s preveliko hitrostjo. S tem je grobo kršil prometne predpise. Tožniku so pri novem avtomobilu odpovedale zavore. S to okoliščino ni mogel računati. Blokada zavor je bila tedaj zanj nepričakovan dogodek.

Odločitev obeh sodišč, da je 25 odstotkov soodgovoren za to, da je prišlo do škodnega dogodka in nastanka škode, zato materialnopravno ni pravilna. Glede višine odškodnine je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Zato znižanje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti ni bilo utemeljeno. Reviziji naj se tako ugodi, da bo zavarovanec tožene stranke v celoti odgovoren za nastalo škodo, tožniku pa naj se odmeri taka odškodnina, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

Tožena stranka pa uveljavlja v reviziji revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Slovensko sodišče za odločanje v tej zadevi ni bilo stvarno pristojno, kar bi se moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Tožnik je spremenil tožbo, s to spremembo pa toženka ni bila seznanjena.

Nedokazano je ostalo dejstvo, da je lastnik avtomobila tožniku cediral terjatev za škodo, ki je nastala na avtomobilu. Postopek je bil bistveno kršen tudi zato, ker sodišče toženi stranki ni vročilo medicinske dokumentacije. Izpodbijana odločba je nezakonita, saj ni bil upoštevan ugovor limita, ki ga je podala toženka. Ob upoštevanju limita v času škodnega dogodka in denominacije nekdanjih dinarjev bi lahko znašala odgovornost toženke le do zneska 12 HRK. Tožniku je bila prisojena tudi previsoka odškodnina. Reviziji naj se tako ugodi, da bo izpodbijana odločba spremenjena ali pa razveljavljena.

Tožnikova revizija je bila vročena toženki, revizija slednje pa tožniku. Na revizijo ni odgovorila nobena od pravdnih strank. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o revizijah ni izjavilo.

Reviziji nista utemeljeni.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP 1977).

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP 1977) absolutne bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977 v pravdi ni bilo.

a) Glede tožnikove revizije: Tožnik v reviziji vztraja pri svojem opisu škodnega dogodka in se sklicuje predvsem na tiste okoliščine, ki naj bi dokazovale odgovornost toženkinega zavarovanca. Pri tem pa prezre, da njegova odgovornost ni sporna, pa tudi toženka jo z revizijo ne izpodbija. Odločilno je tedaj le vprašanje, ali se lahko tudi tožniku očita, da je ravnal s tolikšno stopnjo neprevidnosti, da je mogoče njegova ravnanja opredeliti kot krivdni prispevek k nastanku škode, zaradi česar ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR).

Za odgovor na zastavljeno vprašanje je treba upoštevati pravno odločilne dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, saj je revizijsko sodišče na te ugotovitve vezano, tožnik pa jih z revizijo ne more izpodbiti (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977). Iz teh dejanskih ugotovitev pa ne izhaja le, da je toženkin zavarovanec vozil s hitrostjo, ki je bila za 18 km/h večja od dovoljene (zaradi zaviranja se je šele ob trčenju znižala na 61 km/h in se s tem približala dovoljeni hitrosti 60 km/h), ampak tudi, da je tožnik vedel, da z voziloma, ki ga je upravljal, nekaj ni v redu. Kljub temu, da je bilo vozilo pokvarjeno, kar je bilo tožniku znano, je zapeljal na cesto in tam začel z manevrom obračanja, pri katerem je prišlo do blokade koles, čeprav bi, brez ogrožanja drugih udeležencev v prometu, lahko ta manever izvedel na obračališču ob cesti, kjer se je vozilo zaradi okvare zaustavilo. Izvajanje manevra obračanja vozila, za katerega je tožnik vedel, da ne deluje brezhibno, na zelo prometni cesti, tudi po presoji revizijskega sodišča brez dvoma predstavlja zelo neprevidno in nepremišljeno ravnanje voznika takega vozila. Zato revizijsko sodišče glede pravne pravilnosti odločitve, da je tožnik do 25 odstotkov soprispeval k temu, da je prišlo do škodnega dogodka in nastanka škode, nima nobenih pomislekov. V tem delu zato tožnikova revizija ni utemeljena.

Višino odškodnine je tožnik izpodbijal le s trditvijo, da je bila odločitev sodišča prve stopnje pravno pravilnejša in da je sodišče druge stopnje odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti znižalo neutemeljeno. Glede na to, da je podobno posplošen in z ničemer argumentiran ugovor glede višine odškodnine podala v reviziji tudi toženka, je revizijsko sodišče pravilnost uporabe materialnega prava glede prisoje višine denarnega zadoščenja presodilo po uradni dolžnosti, razlogi o tem, ali je prisojena odškodnina v skladu z določbami ZOR, pa so navedeni v točki c) obrazložitve.

b) Glede toženkine revizije: Revizijska trditev, da v zadevi ni smelo odločati Okrožno sodišče v Kopru niti kakšno drugo slovensko sodišče, ni utemeljena iz razlogov, ki so navedeni v sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 538/99 z dne 7.9.2000. Ta sklep je bil izdan v tem pravdnem postopku in je bil vročen tudi toženki. Zato razlogov za pristojnost slovenskega sodišča v tej odločbi ni treba ponavljati.

Neutemeljena je tudi revizijska trditev, da je bila v postopku zagrešena kršitev določb ZPP 1977 s tem, da je tožnik tožbo spremenil, sodišče pa spremenjene tožbe ni vročilo toženki. Na obravnavi dne 26.11.1997 je tožnik dokončno oblikoval tožbeni zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode in pri tem navedel, da svoj zahtevek iz tega naslova zaradi poteka časa "usklajuje" z razmerami in vrednostnimi kriteriji, ki naj bi veljali ob koncu obravnavanja pred sodiščem prve stopnje. Po ustaljeni sodni praksi se višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odmerja po razmerah v času sojenja pred sodiščem prve stopnje. Po prav tako ustaljeni sodni praksi se zato prilagoditev višine zahtevka iz naslova nepremoženjske škode tem razmeram ne šteje za spremembo tožbe v smislu 190. člena ZPP 1977. Trditev toženke, da tožnik ni izkazal aktivne legitimacije za povrnitev premoženjske škode na avtomobilu, je protispisna, predstavlja pa tudi v revizijskem postopku nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977). Po oceni izvedenih dokazov, zlasti pa izjave z dne 25.9.1989, ki je v pravdnem spisu (l. št. 81) in ki je bila v dokaznem postopku vpogledana in ocenjena, sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili, da je bila tožniku terjatev za povrnitev škode, ki je nastala na avtomobilu, pravno veljavno odstopljena.

Kršitve določb pravdnega postopka tudi ne predstavlja dejstvo, da toženki ni bila vročena vsa medicinska dokumentacija, ki se je nanašala na tožnikove poškodbe in potek zdravljenja. V postopku je bil izveden dokaz z več izvedenci, ki so imeli na razpolago vso medicinsko dokumentacijo. Izvedenska mnenja so bila vročena tudi toženki. Odločitev sodišča o prisoji odškodnine za nepremoženjsko škodo temelji na oceni izvedenskih mnenj in ne na podlagi ocene posameznih in zelo številnih listin o tožnikovih poškodbah in poteku zdravljenja.

Neutemeljen je tudi revizijski ugovor, da sodišči druge in prve stopnje nista upoštevali ugovora toženke, da je njena odgovornost omejena. V reviziji toženka zatrjuje, da bi bila lahko tožniku odgovorna le do zneska 12 HRK. Ta trditev je nova in zato nedovoljena (že omenjeni tretji odstavek 385. člena ZPP 1977). Je pa tudi v nasprotju s prejšnjimi trditvami in ugovori toženke. Kot je bilo ugotovljeno v postopku pred nižjima sodiščema, je toženka kar dvakrat (v zadnjem odstavku vloge z dne 5.2.1997 - l. št. 36 pravdnega spisa - in v predzadnjem odstavku vloge z dne 24.2.1997 - l. št. 76 pravdnega spisa) navedla, da je njena odgovornost omejena z zneskom 44.212,00 DEM. Ugotovitev sodišča druge stopnje, ki ji revizija ne nasprotuje, pa je, da odškodnina, ki je bila tožniku prisojena, tega zneska ne presega (drugi odstavek na osmi strani razlogov sodišča druge stopnje - l. št. 173 pravdnega spisa).

Revizijske trditve toženke, da naj bi bila tožniku prisojena previsoka odškodnina, je revizijsko sodišče obravnavalo skupaj z nasprotnimi revizijskimi trditvami tožnika. Razlogi, zakaj v tem delu niso utemeljene revizijske trditve nobene od pravdnih strank, so navedeni v naslednjem odstavku obrazložitve.

c) Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo: Višino odškodnine, ki je bila tožniku prisojena iz naslova nepremoženjske škode, sta izpodbijali obe pravdni stranki. Tožnik s trditvijo, da je bila v tem delu odločitev sodišča prve stopnje bolj pravilna, toženka pa s trditvijo, da so bila pri prisoji uporabljena "večja merila od običajnih v slovenski sodni praksi" in da bi moralo sodišče "uporabiti merila, ki veljajo v državi, v kateri se je zgodila nesreča".

Navedene revizijske trditve obeh pravdnih strank so zelo splošne, nekonkretne in neobrazložene. Zato je revizijsko sodišče materialnopravno pravilnost odločitve o višini prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977) in pri tem ugotovilo, da sta v izpodbijani pravnomočni sodbi določbi 200 in 203. člena ZOR pravilno uporabljeni, tožniku prisojena odškodnina pa je tudi primerljiva z odškodninami, ki so bile drugim oškodovancem prisojene v podobnih primerih.

Konkretna revizijska trditev toženke, da bi morali sodišči pri odmeri višine odškodnine upoštevati merila, ki veljajo za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo v Republiki Hrvaški, pa ni utemeljena. Tožnik je zahteval sodno varstvo pri sodišču v Republiki Sloveniji. Zaradi enakega obravnavanja oškodovancev, ki lahko zahtevajo sodno varstvo v Republiki Sloveniji, sta sodišči prve in druge stopnje pri odmeri denarnega zadoščenja za nepremoženjsko škodo lahko uporabili le tiste kriterije in merila, ki veljajo v Republiki Sloveniji, saj sta lahko tožniku le na ta način nudili takšno sodno varstvo, kot ga nudijo drugim oškodovancem slovenska sodišča v podobnih primerih.

Iz navedenih razlogov reviziji nista utemeljeni. Zato ju je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP 1977).