Jedro

Sodišče prve stopnje (in višje sodišče) lahko učinke pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave upošteva zgolj v okviru časovnih meja pravnomočnosti, ki segajo v čas zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje - oziroma v konkretnem primeru, ko zaradi posebnosti postopka v sporu majhne vrednosti obravnave ni bilo, v čas, ko je potekel rok za vložitev zadnje pripravljalne vloge tožene stranke. To je bilo 3. 5. 2013, ko se postopek prisilne poravnave sploh še ni začel (začel se je 18. 10. 2013). Dejstva, ki so nastala po tem datumu (četudi gre sedaj že za pravnomočno potrjeno prisilno poravnavo), so objektivno nova dejstva in jih zaradi časovnih meja pravnomočnosti v izpodbijani sodbi ni bilo mogoče upoštevati. Tožena stranka bo lahko ugovor, da je upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo svoje terjatve (delno) prenehala v okvirih iz sklepa o potrditvi prisilne poravnave, uveljavljala z opozicijskim ugovorom v izvršilnem postopku.

Za dopustne pritožbene novote v smislu 1. odstavka 337. člena ZPP. Za te gre namreč samo v primeru, kadar so zatrjevana dejstva objektivno „stara“ (torej še v okviru časovnih meja pravnomočnosti), vendar so za stranko „nova“. Za to pa v konkretnem primeru ne gre, saj je učinek pravnomočno potrjene prisilne poravnave nastopil po trenutku, na katerega se nanaša učinek pravnomočnosti.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 18320/2013 z dne 12. 2. 2013 ostane v celoti v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh poravnati tožeči stranki 2.805,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2011 dalje in ji povrniti izvršilne stroške v višini 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2013 dalje (I. točka izreka). Nadalje je odločilo še, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 359,88 EUR, če zamudi s plačilom, od devetega dne dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških pa pridrži za končno odločbo. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki v odgovor, vendar ta nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku- ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

Tožena stranka se v pritožbi ne opredeljuje do razlogov sodišča prve stopnje, zaradi katerih je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, temveč navaja, da bi moralo ob izdaji sodbe upoštevati pravne učinke pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave v smislu 217. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP (in utesniti vtoževano terjatev).

Tožena stranka v pritožbi sicer pravilno navaja, da se je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. St 2107/2013 z dnem 18. 10. 2013 nad njo začel postopek prisilne poravnave in se je končal s sklepom o potrditvi prisilne poravnave z dne 18. 4. 2014, ki je 8. 5. 2014 postal pravnomočen, vendar pa zmotno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje ob izdaji sodbe upoštevati te pravne učinke. Sodišče prve stopnje (in višje sodišče) jih lahko namreč upošteva zgolj v okviru časovnih meja pravnomočnosti, ki segajo v čas zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje - oziroma v konkretnem primeru, ko zaradi posebnosti postopka v sporu majhne vrednosti obravnave ni bilo, v čas, ko je potekel rok za vložitev zadnje pripravljalne vloge tožene stranke (prim. VSL I Cpg 267/2013 z dne 10. 12. 2013). To je bilo 3. 5. 2013,(1) ko se postopek prisilne poravnave sploh še ni začel (začel se je 18. 10. 2013). Dejstva, ki so nastala po tem datumu (četudi gre sedaj že za pravnomočno potrjeno prisilno poravnavo), so objektivno nova dejstva in jih zaradi časovnih meja pravnomočnosti v izpodbijani sodbi ni bilo mogoče upoštevati (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 26/2014 z dne 23. 5. 2013). Tožena stranka bo lahko ugovor, da je upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo svoje terjatve (delno) prenehala v okvirih iz sklepa o potrditvi prisilne poravnave, uveljavljala z opozicijskim ugovorom v izvršilnem postopku (8. točka prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). S tem bo ugovarjala dejstvo, ki je nastalo po trenutku, na katerega se nanaša učinek pravnomočnosti.

Ker je potrjena prisilna poravnava objektivno novo dejstvo, tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, s katerimi smiselno opravičuje zamudo pri navajanju dejstev in smiselno navaja, da gre za dopustne pritožbene novote v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP. Za te gre namreč samo v primeru, kadar so zatrjevana dejstva objektivno „stara“ (torej še v okviru časovnih meja pravnomočnosti), vendar so za stranko „nova“ (ker je zanje kasneje zvedela). Za to pa v konkretnem primeru ne gre, saj je učinek pravnomočno potrjene prisilne poravnave nastopil po trenutku, na katerega se nanaša učinek pravnomočnosti. Pa tudi sicer velja pripomniti, da lahko stranka v postopku v sporih majhne vrednosti navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze samo v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo, v pripravljalni vlogi pa odgovarja na doslej podane navedbe nasprotne stranke (451. in 452. člen ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v kakšnih drugih vlogah od navedenih, se ne upoštevajo (453. člen ZPP). Zaradi navedenega v sporu majhne vrednosti ni mogoče (niti smiselno) uporabiti določbe prvega odstavka 337. člena ZPP, po kateri lahko stranki še kasneje navaja dejstva in predlaga dokaze, če tega brez svoje krivde ni storila pravočasno ( smiselno enako v VSL sodba I Cp 2479/2012 z dne 17. 5. 2013).

Ob povedanem se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zahtevku v celoti ugodilo, kršilo določbo 217. člena ZFPPIPP. S tem tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka, kot zmotno navaja tožena stranka v pritožbi. Zaradi predhodno navedenih razlogov tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je tožeči stranki skladno s sklepom o potrditvi prisilne poravnave plačala prvi obrok v višini 350,69 EUR (za kar prilaga dokaz).

Sodišče prve stopnje je torej pravilno upoštevalo časovne meje pravnomočnosti in ob odločanju o tožbenemu zahtevku ni upoštevalo učinkov pravnomočno potrjene prisilne poravnave. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je izpodbijana sodba nepravilna tudi v stroškovnem delu, saj je bila tožeča stranka že 26. 4. 2014 seznanjena s sklepom o potrditvi prisilne poravnave, vendar svojega zahtevka ni ustrezno spremenila.

Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Poziv na odgovor je bil toženi stranki vročen 24. 4. 2013 (vročilnica, pripeta k list. št. 32), kar pomeni, da se je osemdnevni rok za odgovor iztekel 3. 5. 2013.