Jedro

Na podlagi ugotovljenih neskladij je tožena stranka pravilno ugotovila, da so imele dejavnosti in ravnanja tožnika v povezavi z evangeličansko vero od odhoda iz izvorne države zgolj namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Navedenih virov sodišče ne more upoštevati, ker gre za nedopustne tožbene novote v smislu 52. člena ZUS-1. Tožnik je sicer navedel, da je domnevno vabilo na zaslišanje v Iranu prejel po elektronski pošti po končanem postopku na prvi stopnji, vendar tega ni tudi izkazal. Ni pa navedel, zakaj v postopku izdaje upravnega akta ni mogel predložiti domnevnih kopij iz Facebooka, niti ne, zakaj mu v postopku do izdaje odločbe njegova sestra ni mogla poslati domnevnega originalnega vabila, skupaj s knjigo.

6. člen ZMZ-1 zagotavlja tolmačenje in prevajanje (samo) prosilcu, ne pa tudi prosilčevemu pooblaščencu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe najprej povzema tožnikove navedbe, kot jih je podal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Kot razlog za odhod iz izvorne države je navedel, da je v Iranu njegovo življenje ogroženo zaradi spremembe vere iz islama v krščansko vero. Približno sedem mesecev pred odhodom iz Irana je preko prijateljev spoznal krščansko vero. Tudi ti prijatelji so bili spreobrnjeni v krščansko vero. Na začetku je krščansko vero samo spoznaval, nato pa je začel redno obiskovati domačo cerkev. Dvajset dni pred njegovim odhodom iz Irana je bil v domači cerkvi pri molitvi, ko je vanjo vdrla iranska tajna policija, vendar mu je uspelo pobegniti. Pobegniti pa je uspelo tudi njegovemu prijatelju, medtem ko so ostale vernike odpeljali. Prijatelj, ki je tudi pobegnil, mu je svetoval, da naj čimprej zapusti državo.

2. Dalje tožena stranka navaja, da iz dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik v večji skupini migrantov prišel v Slovenijo dne 11. 2. 2016 z vlakom iz Hrvaške na mejni prehod Dobova, kjer je bila opravljena registracija, nato pa so bili nastanjeni v nastanitveni center Šentilj. Dne 13. 12. 2016 so avstrijski varnostni organi ugotovili, da ne izpolnjujejo pogojev za vstop v Avstrijo, zato so bili vrnjeni v Slovenijo. Tožnik je bil nastanjen v Center za tujce dne 14. 2. 2016, dne 19. 2. 2016 pa je bil iz Centra za tujce premeščen v zbirni center Stara Vrhnika. Tožnik se je dne 1. 3. 2016 sam zglasil na policijski postaji v Ljubljani, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Za mednarodno zaščito ni zaprosil v državah, ki jih je prečkal; v Sloveniji pa ne, ko je prvič stopil na njeno ozemlje, niti ne potem, ko mu je bil vstop v Avstrijo s strani avstrijskih organov zavrnjen, tako da za mednarodno zaščito ni zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče. 3. Tožnikovi pooblaščenci so dne 12. 5. 2016 posredovali krstni list, izdan v Evangeličanski cerkvi v Ljubljani, iz katerega je razvidno, da je bil krščen v tej cerkvi. Nato so posredovali še tožnikovo rojstno knjižico, za katero je bilo ugotovljeno, da je duplikat rojstne knjižice pristen.

4. Nato tožena stranka povzema navedbe tožnika, kot jih je podal na osebnem razgovoru. Poleg tega, kar je povedal ob podaji prošnje, je med drugim povedal še, da je bil vzgojen v muslimanski veri, vendar pravil, postavljenih s strani te vere, ni spoštoval. Spreobrnil se je v protestantizem in se krstil v Evangeličanski cerkvi pri bratu A.A., kjer je bil krščen dne 13. 3. 2016. 5. Tožena stranka na podlagi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, opravljenega osebnega razgovora s tožnikom in s strani tožnika predložene dokumentacije ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca, določenih v drugem odstavku 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Ocenjuje, da so tožnikove izjave glede dogodkov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, neprepričljive in da so tudi njegovi odgovori glede zanimanja za krščansko vero v Iranu na splošno neprepričljivi. Toženi stranki se zdi malo verjetno, da bi se tožnik, ki je ob vložitvi prošnje zatrjeval, da nikoli ni bil veren, na osebnem razgovoru pa zatrjeval, da je do vseh ver pesimist, kar naenkrat, samo zato, ker je opazil, da se je njegov prijatelj spremenil in postal poduhovljen, tudi sam odločil sprejeti določeno vero. Tožnik je nadalje neprepričljiv o tem, kdaj se je udeležil srečanja v domači cerkvi, saj je na osebnem razgovoru najprej zatrjeval, da je trajalo dva ali tri mesece, da so mu prijatelj in prijateljevi prijatelji začeli zaupati, nato pa v nadaljevanju osebnega razgovora dejal, da ga je prijatelj v domačo cerkev vpeljal mesec ali dva po tem, ko naj bi se resno pričel ukvarjati z novo vero. Tudi ni vedel povedati, kje se je nahajala domača cerkev, ki jo je prvič obiskal. Prav tako se je tožnik zapletal in bil izrazito neprepričljiv v delu svojih izjav, povezanih z bratom B.B., saj je na osebnem razgovoru zatrjeval, da se je z njim srečal in osebno pogovarjal izven cerkve, nato pa v nadaljevanju osebnega razgovora navajal, da se je z bratom B.B. videval samo v domači cerkvi. Ko je bil s tem soočen, ni podal prepričljivega pojasnila in se je še nadalje zapletal, saj je zatrjeval, da brata B.B. prej ni poznal, v nadaljevanju odgovora pa, da se je z bratom B.B. večkrat srečal preko prijatelja C.C. Neprepričljiv je bil tudi v delu, ko je govoril o tem, kdo se je udeleževal srečanj v domači cerkvi, saj je zatrjeval, da je bilo ob njegovem prvem obisku domače cerkve v njej deset do petnajst ljudi in da so se ljudje menjavali, ob njegovem zadnjem obisku pa so bile med ljudmi tri neznane osebe. Neprepričljivo je izpovedal tudi, kako je za domnevno njegovo zadnje srečanje v domači cerkvi izvedel. Zatrjeval je namreč, da je za vsa predhodna srečanja izvedel preko svojega prijatelja, na zadnje srečanje pa je bil povabljen preko SMS sporočila neposredno s strani brata B.B. Tožnik je poskušal pojasniti, da je pri prijatelju preveril in izvedel, da je prijatelj bratu B.B. dal njegovo telefonsko številko, čemur pa tožena stranka ne more slediti, da je že po nekaj minutah srečanja v domači cerkvi bratu B.B. zazvonil telefon, klicatelj pa naj bi ga seznanil s tem, da bo v domačo cerkev vdrla tajna policija. Kljub temu, da tožnik pripadnikov tajne policije pravzaprav sploh ni videl, je prepričan, da je uspelo pobegniti samo njemu in njegovemu prijatelju, ostali pa so bili s strani tajne policije odpeljani. Malo verjetna je tudi izjava tožnika, da se je potem, ko naj bi se 20 dni skrival pri prijatelju, s sprovajalcem iz Teherana odpeljal z avtomobilom proti meji in v tem času v avtomobilu spal, saj naj bi mu zaupal, da ga bo odpeljal na varno. Po mnenju tožene stranke oseba, ki zatrjuje, da se boji za svoje življenje in želi čim hitreje zapustiti izvorno državo, ne spi mirno v avtomobilu sprovajalca, ki ga ne pozna in se zbudi šele v kraju, kjer se nahaja blizu meje. Tožena stranka tudi ne more verjeti tožniku, da je bil v času služenja vojske zaradi tega, ker se naj ne bi udeleževal skupnih molitev v priporu, predvsem zato, ker je tožnik zatrjeval, da po končanju vojaškega roka ni imel nobenih konkretnih težav z oblastjo. Iz dokumentacije v spisu tudi izhaja, da se je tožnik krstil le šest dni po podani prošnji za mednarodno zaščito. Ob vložitvi prošnje je tožnik tudi zatrjeval, da je za sprejem nove vere potrebna temeljita priprava, zato v Iranu ni bil krščen, na osebnem razgovoru pa je nasprotno zatrjeval, da priprav pred krstom ni bil deležen. Tožena stranka zato sklepa, da pri tožniku sprememba vere v evangeličansko ni pristna, ampak je krst v evangeličanski verski skupnosti zgolj izkoristil v namen lažje pridobitve statusa begunca. Navedel je tudi, da je do krščanskih vsebin prihajal tudi preko interneta preko pametnega telefona, kar je malo verjetno, da bi to lahko počel v državi kot je Iran, ki določene internetne strani blokira.

6. Tožena stranka tako ugotavlja, da so imele dejavnosti in ravnanja tožnika v povezavi z evangeličansko vero od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite (drugi odstavek 30. člena ZMZ-1). Ker tožnik drugih razlogov ni uveljavljal, tožena stranka ugotavlja, da ni upravičen do statusa begunca na podlagi 2. točke 20. člena ZMZ-1. Iz istega razloga tudi ni upravičen do podelitve statusa subsidiarne zaščite na podlagi 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Tožena stranka ugotavlja tudi, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ-1, kar tudi opredeljuje.

7. Tožnik vlaga tožbo, v kateri navaja, da je bil prisiljen zapustiti Iran, ker je postal kristjan in ga je tajna policija zalotila pri obredu. Kristjan je postal sedem mesecev pred odhodom iz Irana. V Iran se ne more vrniti, ker je tam njegovo življenje ogroženo. Dvajset dni pred njegovim odhodom iz Irana je v cerkev vdrla iranska tajna policija, vendar mu je uspelo pobegniti. Pobegniti je uspelo tudi njegovemu prijatelju, ostale vernike pa so odpeljali. V Ljubljani se je krstil v evangeličanski cerkvi. Namero za podajo prošnje je podal dne 1. 3. 2016, samo prošnjo pa po dveh tednih bivanja v Lendavi, ko je sam odšel na policijsko postajo v Ljubljano. Za pričo predlaga tolmača D.D., ki bo izpovedal, da je tožnik uradne osebe večkrat naprošal, da bi rad podal prošnjo za mednarodno zaščito, vendar ga niso hoteli slišati. Priče ni predlagal za zaslišanje v postopku na prvi stopnji, ker o njem ni imel točnih podatkov oziroma sploh ni mogel pričakovati, da bo eden od razlogov za zavrnitev prošnje očitek, da prošnje ni vložil nemudoma. Dalje navaja, da so vse njegove izjave, ki jih tudi navaja, skladne in da tožena stranka svoje ocene, da so njegove navedene izjave malo verjetne, ni podkrepila z nobenimi objektivnimi dejstvi, ampak je svojo oceno naslonila le na njeno subjektivno oceno, ki pa je napačna oziroma se je sploh ne da preizkusiti. Tožena stranka se tudi ne more opredeljevati, ali je tožnik dovolj seznanjen z novo vero, ker o tem odloča predstojnik cerkve, v tem primeru A.A. Navedenih tožnikovih izjav tožena stranka tudi ni primerjala z informacijami iz izvorne države, kar predstavlja kršitev 23. člena ZMZ. Da je odločitev tožene stranke nepravilna, pa je razvidno tudi iz fotokopije vabila na sodišče, ki ga je tožnik dobil po e-mailu in je vabljen zato, ker je spremenil vero. Vabilo ni prevedeno, ker tožena stranka tožnikovi pooblaščenki ni zagotovila tolmača. Prav tako niso prevedene kopije iz Facebooka, na katerem je tožnik objavil spremembo vere. V tožbi tudi niso bolj opisane izjave, ker se s tožnikom ni dalo pogovoriti, zato tožnik predlaga, da sodišče razpiše glavno obravnavo. Pri svoji odločitvi tožena stranka tudi ni upoštevala sodbe Evropskega sodišča z dne 13. 4. 2016, omenjene v informaciji iz izvorne države, priložene v spisu. Iz v spis priloženih informacij iz izvorne države izhaja, da so iranske oblasti pred kratkim dale signal, da bi morali biti Iranci, ki so iskali azil v tujini, obtoženi za širjenje lažne propagande proti Islamski republiki Iran in da jih je zato potrebno kaznovati. To dokazuje še dodatno nevarnost za tožnika, če bi bil vrnjen v Iran. Tudi zaradi navedenega bi bilo potrebno tožniku podeliti status begunca oziroma subsidiarne zaščite. Navaja še, da je vabilo na zaslišanje prejel po končanem postopku na prvi stopnji po elektronski pošti od staršev, zato ga ni mogel predložiti v postopku na prvi stopnji. Sodišču predlaga, da sklep Ministrstva za notranje zadeve z dne 23. 5. 2017 odpravi in tožniku prizna status mednarodne zaščite oziroma podrejeno subsidiarne zaščite.

8. Tožnik je kot dokaz, da mu je njegova sestra po vložitvi predmetne tožbe na njegovo prošnjo poslala originalno sodno vabilo sodišča v Iranu, predložil knjigo, v kateri je bilo vabilo. Knjiga naj bi iranske oblasti zavajala, da vabila ne bi opazili. Iranske oblasti namreč pošto pregledujejo. Tožnik je pošto prejel, vendar brez vabila. Pošiljka je bila poškodovana, kar lahko potrdi tudi socialna delavka F.F. Na notranji strani platnic sta luknji, iz katerih je razvidno, da je uradnik v Iranu pošiljko kontroliral tudi tako, da je naredil luknjo, če je v knjigi kaj skritega.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe ter meni, da je izpodbijana odločba zakonita in pravilna. Dodaja še, da je tožnik v tožbi navedel številne vire, ki bi jih moral, če je menil, da so pomembni za postopek, predložiti pred izdajo izpodbijane odločbe in gre tako za tožbene novote, ki niso dopustne.

10. V pripravljali vlogi tožnik še navaja, da ne drži navedba tožene stranke, da se sklicuje na vire, ki bi jih moral predložiti že v postopku na prvi stopnji in ki naj bi predstavljale tožbeno novoto. Vira, ki sta v tožbi še posebej citirana, ki ju tudi navaja, sta bila predložena že v postopku, ki se je vodil pri toženi stranki.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je odločba tožene stranke, s katero je le-ta na podlagi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, s tožnikom opravljenega osebnega razgovora ter s strani tožnika predloženih informacij o izvorni državi, tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrnila.

13. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Na podlagi drugega odstavka 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona.

14. Na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1 se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Po 28. členu ZMZ-1 pa resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi in resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

15. Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval s spremembo vere, ker je spremenil vero iz islamske v krščansko vero. Po prihodu v Slovenijo se je krstil, o čemer je predložil tudi krstni list. 16. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, niti ne za subsidiarno zaščito. Svojo odločitev je tožena stranka tudi argumentirano obrazložila, upoštevajoč pri tem vse okoliščine konkretnega primera. Sodišče lahko sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zaradi česar, skladno z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, temveč se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj dodaja, da je tožena stranka pravilno sklepala, da se je tožnik v Sloveniji krstil zato, da bi na ta način lažje prišel do priznanja statusa begunca. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je s tem v zvezi navedla številne ugotovljene bistvene neskladnosti in neprepričljive izjave tožnika glede razlogov za zapustitev izvorne države kot tudi glede njegovega zanimanja za krščansko vero v Iranu, kot jih je sodišče povzelo zgoraj. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla tudi neskladnosti v nekaterih tožnikovih izjavah glede na to, kaj je povedal ob podaji prošnje in glede na to, kaj je kasneje povedal na osebnem razgovoru, kot jih je sodišče povzelo zgoraj. Tožena stranka je pravilno ugotovila tudi, da ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. 17. Glede na navedeno sodišče tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Obrazložitev izpodbijane odločbe je obsežna in konkretna. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe so natančno razvidne tožnikove neprepričljive in malo verjetne izjave glede razlogov za zapustitev izvorne države kot tudi glede njegovega zanimanja za krščansko vero v Iranu. Zato je neutemeljen tožbeni očitek, da se ocene tožene stranke o malo verjetnih tožnikovih izjavah ne da preizkusiti. Na podlagi ugotovljenih navedenih neskladij je tožena stranka pravilno ugotovila, da so imele dejavnosti in ravnanja tožnika v povezavi z evangeličansko vero od odhoda iz izvorne države zgolj namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Zato je pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, kot tudi, da ni mogoče zaključiti, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. 18. Tožnik je k tožbi priložil tudi neprevedeno domnevno vabilo na sodišče v tujem jeziku zaradi spremembe vere in neprevedene domnevne kopije iz Facebooka, na katerem naj bi objavil spremembo vere, brez slovenskih prevodov. Kot dokaz je predložil tudi knjigo v tujem jeziku (z angleškim naslovom), v kateri naj bi mu bilo poslano domnevno originalno sodno vabilo sodišča v Iranu, ki jo je sicer prejel, vendar brez vabila. Navedenih virov sodišče ne more upoštevati, ker gre (tudi) po mnenju sodišča za nedopustne tožbene novote v smislu 52. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tožnik je sicer navedel, da je domnevno vabilo na zaslišanje v Iranu prejel po elektronski pošti po končanem postopku na prvi stopnji, vendar tega ni tudi izkazal. Ni pa navedel, zakaj v postopku izdaje upravnega akta ni mogel predložiti domnevnih kopij iz Facebooka, niti ne, zakaj mu v postopku do izdaje odločbe njegova sestra ni mogla poslati domnevnega originalnega vabila, skupaj s knjigo. Nedopustno tožbeno novoto pomeni tudi predlog za zaslišanje navedene priče. Razlog, ki ga je tožnik v zvezi z zaslišanjem priče navedel, ni upravičen razlog, saj je treba upoštevati, da je tožnik imel v upravnem postopku na prvi stopnji odločanja o njegovi prošnji zagotovljeno ustrezno pomoč, in sicer pooblaščenca s strani PIC.

19. V zvezi s tožbeno navedbo o nemožnosti dostopa do tolmača, sodišče pojasnjuje, da se v skladu s 6. členom ZMZ-1 tolmačenje in prevajanje zagotovi prosilcu, ki ne razume uradnega jezika in je pomoč tolmača prosilcu zagotovljena pri sprejemu prošnje in pri osebnih razgovorih, v drugih utemeljenih primerih pa zgolj po odločitvi pristojnega organa. Citirani 6. člen ZMZ-1 torej zagotavlja tolmačenje in prevajanje (samo) prosilcu, ne pa tudi prosilčevemu pooblaščencu. ZMZ-1 torej toženi stranki ne nalaga dolžnosti, da tožnikovemu pooblaščencu priskrbi tolmača, ker za to v ZMZ-1 ni podlage. Tudi ni stvar postopka v upravnem sporu, kako tožnikov pooblaščenec komunicira s svojo stranko.

20. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da tožena stranka pri svoji odločitvi ni upoštevala sodbe Evropskega sodišča z dne 13. 4. 2016, omenjene v informaciji iz izvorne države in priložene v spisu, saj iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka skrbno preučila vse predložene informacije in jih tudi upoštevala pri svoji odločitvi. Ker je tožena stranka pri svoji odločitvi upoštevala predložene informacije, ni utemeljen tožbeni ugovor o kršitvi 23. člena ZUS-1. Tudi tožnikova trditev, da o njegovi seznanitvi z novo vero, lahko odloča samo predstojnik cerkve, v konkretnem primeru A.A., ne vzdrži. O tem je namreč v okviru ugotovitvenega postopka za priznanje mednarodne zaščite odločala tožena stranka, na podlagi tožnikovih izjav v zvezi z novo vero.

21. Ker je glede na vse navedeno odločitev tožene stranke po presoji sodišče pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je tožnik predlagal opravo glavne obravnave, sodišče pojasnjuje, da le-te ni opravilo, ker je tožnik navajal zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih sodišče skladno z 52. členom ZUS-1 ne more upoštevati ( 2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).