Jedro

Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali je podan tudi drug pogoj za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delavec in delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Dejstvo, da tožeča stranka najmanj pet dni zaporedoma ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila tožene stranke, ter je s tem podana kršitev iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, nima za posledico, da toženi stranki ni treba dokazovati tudi tega pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, (1) da je (iz)redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 8. 2016 tožene stranke, s katero je tožena stranka tožeči stranki odpovedala pogodbo o zaposlitvi, nezakonita in se razveljavi; (2) da delovno razmerje tožeči stranki pri toženi stranki ni prenehalo in je trajalo do 4. 11. 2016 ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za ta čas priznati delovno dobo in jo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ in v vsa ostala obvezna zavarovanja; (3) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki do 4. 11. 2016 obračunati mesečno nadomestilo plače v pripadajočem bruto znesku kot če bi delala, od bruto zneska nadomestila odvesti prispevke in davek, tožeči stranki pa izplačati pripadajoče neto zneske nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega nadomestila plače za pretekli mesec do plačila; (4) izplačati tožeči stranki neto denarno povračilo od zneska 14.867,30 EUR po plačilu pripadajočih davkov in prispevkov ter (5) da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka po sodni odmeri (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev v točki II izreka, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se pravočasno pritožuje tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka neupravičeno izostala 5 delovnih dni, saj meni, da je direktor tožene stranke tožeči stranki odobril koriščenje dopusta za nedoločen čas, to je do takrat, ko bodo tožečo stranko poklicali nazaj na delo. Tožeča stranka je imela še 8 dni starega in 26 dni novega dopusta. Navaja, da so v izpovedbi direktorja ter tajnice A.A., pisarniške referentke pri toženi stranki, neskladja, predvsem glede vprašanja, ali so pri toženi stranki delavcem dali za čas dopusta poseben listek (potrdilo) o odobritvi dopusta. Opozarja tudi, da se pri toženi stranki evidenca prisotnosti zaposlenih ni vodila sproti, saj je iz nje razvidno, da je bila pri tožniku označba "X" za dneve po 13. juliju 2016 (označba "X" pomeni, da delavec ni več zaposlen pri toženi stranki), čeprav je tožena stranka tožeči stranki šele v avgustu podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma ga odjavila iz zavarovanj. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj pri presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ugotavljalo pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec poda izredno odpoved v primeru, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do poteka odpovednega roka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.; ZPP) pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, vendar zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja.

5. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila tožeči stranki odobrena izraba letnega dopusta za čas od 4. 7. 2016 do 13. 7. 2016, ne pa tudi za naprej, do dne, ko bi jo tožena stranka poklicala, naj pride na delo. V tem delu sta skladni izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke direktorja B.B. in A.A. o tem, da je bil tožeči stranki dopust odobren le za čas od 4. 7. do 13. 7. 2017 ter da je bil tožeči stranki izdan dopustni listek. O načinu odobritve izrabe letnega dopusta ter izdaje posebnega (dopustnega) listka sta skladno izpovedali tudi priči C.C. in D.D., in sicer, da so delavci evidentirali izrabo letnega dopusta na obrazcu oziroma tabeli, ki je visela v jedilnici, ob izrabi dopusta pa so prejeli dopustni listek oziroma dovolilnico. Tudi iz evidence, ki jo je tožena stranka vodila v jedilnici, izhaja, da so se delavci vpisovali oziroma so navedli svojo željo za termin dopusta, to pa se je potem preverilo ter uskladilo tako, da dopusta niso istočasno izrabljali vsi delavci v skupini. Pritožba neutemeljeno navaja, da izpovedi direktorja in A.A. nista skladni. Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo izpovedi priče E.E., da delavci niso prejemali dopustnih listkov, saj je bil pri toženi stranki zaposlen le krajši čas v letu 2015. 6. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali je podan tudi drug pogoj za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), ki določa, da lahko delavec in delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Dejstvo, da tožeča stranka najmanj pet dni zaporedoma ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila tožene stranke, ter je s tem podana kršitev iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, nima za posledico, da toženi stranki ni treba dokazovati tudi tega pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. 7. Glede na to, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo le na tem, da tožeči stranki dopust ni bil odobren, je v tem delu zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri, v okviru že podanih navedb in dokaznih predlogov ter se v novi sodbi opredeliti do obstoja drugega pogoja za zakonitost izredne odpovedi delodajalca (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.