Jedro

Tožena stranka bi glede na pritožbene ugovore morala presoditi (242. člen ZUP) možnost odloga izvršbe in časovno utemeljenost prvostopnega sklepa o dovolitvi izvršbe, zlasti ker bi z možno pravnomočnostjo lokacijskega dovoljenja tožnikoma lahko nastala težko popravljiva škoda z odstranitvijo objekta in ker javni koristi ne nasprotuje odložitev izvršitve odstranitvene odločbe do ugotovitve pravnomočnosti lokacijskega dovoljenja, saj je namen ZUN tudi na ta način možno doseči. V temeljnih načelih upravnega postopka (5. in 14. čl. ZUP) je določeno, da morajo upravni organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice ter skrbeti, da nevednost in neukost stranke v postopku nista v škodo pravici, ki ji po zakonu gre.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiškega urbanističnega inšpektorata z dne 30. 12. 1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper točke 1 do 4 sklepa o dovolitvi izvršbe Urbanistične inšpekcije Inšpektorata občine z dne 02.06.1993, v katerih je ugotovila, da je dne 14.12.1992 postala izvršljiva njena odločba z dne 09.11.1992, tožnikoma določila naknadni rok, da do 01.07.1993 odstranita stanovanjsko hišo tlorisnih izmer 11 m x 12 m in vzhodno ob njej garažni objekt tlorisnih izmer 7 x 6 m, ki se nahaja 6m vzhodno od stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 659/2 in 680 ter vzpostavita zemljišče v prejšnje stanje, sicer bo to opravilo pooblaščeno podjetje po svojih delavcih dne 02.07.1993 ob 11. uri na zavezančeve stroške. Delno pa je ugodila pritožbi in odpravila 5. točko izpodbijanega sklepa o dovolitvi izvršbe, ki določa, da pritožba zoper sklep o dovolitvi izvršbe ne zadrži izvršbe sklepa. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da spremenjeni 2. odstavek 76. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in RS št. 26/90 in 18/93, v nadaljevanju: ZUN), ki določa, da pritožba zoper odločbo iz 73. in 75. člena tega zakona ne zadrži njene izvršitve, ne daje podlage za izrek v 5. točki izpodbijanega sklepa, zato jo je odpravila. Zavrnila pa je pritožbene ugovore, da ni pogojev za izdajo izpodbijanega sklepa (zaradi izdelane lokacijske dokumentacije za nadomestno gradnjo, izdanega lokacijskega dovoljenja in ker sta upoštevala vse pogoje). Navaja, da se pritožba ne nanaša na samo izvršbo, 280. člen zakona o splošnem upravnem postopku pa določa, da je v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, z njo pa ni mogoče izpodbijati odločbe, ki se izvršuje. V tožbi tožnika navajata, da gre za nadomestno gradnjo in da sta dne 11.09.1992 zaprosila za izdajo lokacijskega dovoljenja, izdaja lokacijskega dovoljenja pa se je zavlekla do 13.01.1993 zaradi nestrinjanja "bodoče lastnice", ki je uveljavljala pravico do služnostne poti, vendar s svojo pritožbo zoper izdano lokacijsko dovoljenje ni uspela in je zato sprožila upravni spor. Vprašujeta, kako je možno, da v pravni državi več pomeni eno nesoglasje "bodoče sosede" kot vsa soglasja 15 institucij širšega družbenega pomena, saj pripombe sosede niso z ničemer izkazane, tožnikoma pa kratijo pravico gradnje na lastni zemlji v skladu s predpisi in pravili, ki jih določa država. Sodišču smiselno predlagata, da odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in se sklicuje na razloge iz obrazložitve te odločbe ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Sodišče je po vpogledu listin in podatkov v upravnih spisih ugotovilo, da so tožbeni ugovori utemeljeni, ker zaradi kršitve temeljnih načel upravnega postopka o varstvu pravic občanov in varstvu javnih koristi (5. člen ZUP) ter o pomoči neuki stranki (14. člen ZUP) niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, ki bi mogla vplivati na odločitev o stvari (242. člen ZUP), saj tožnika ves čas inšpekcijskega postopka nista bila poučena, da imata pravico vložiti zahtevo za odložitev izvršbe v skladu s pogoji po 2. odstavku 17. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno ugotavlja, da je prvostopni inšpekcijski organ izdal odstranitveno odločbo z dne 9.11.1992 na podlagi 3. odstavka 74. člena tedaj veljavnega zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št.18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, v nadaljevanju: ZUN), ker tožnika nista upoštevala odločbe z dne 30.09.1992 o ustavitvi gradnje (na območju, kjer je sicer graditev dovoljena), dokler si ne pridobita lokacijskega dovoljenja. Pri presoji pritožbenih ugovorov pa se sicer sklicuje na določbe ZUP in ZUN, ne obrazloži pa, zakaj ni upoštevala okoliščin, da je ob izdaji izpodbijanega prvostopnega sklepa o dovolitvi izvršbe že bilo izdano lokacijsko dovoljenje ter da je ob izdaji izpodbijane odločbe tožene stranke že bila zavrnjena pritožba sosede zoper izdano lokacijsko dovoljenje in da je zaradi tega že tekel upravni spor. Zato bi tožena stranka glede na pritožbene ugovore morala presoditi možnost odloga izvršbe in časovno utemeljenost prvostopnega sklepa o dovolitvi izvršbe, zlasti ker bi z možno pravnomočnostjo lokacijskega dovoljenja tožnikoma lahko nastala težko popravljiva škoda z odstranitvijo objekta in ker javni koristi ne nasprotuje odložitev izvršitve odstranitvene odločbe do ugotovitve pravnomočnosti lokacijskega dovoljenja, saj je namen ZUN tudi na ta način možno doseči. Po navedenih temeljnih načelih upravnega postopka morajo upravni organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Organ, ki vodi postopek, mora skrbeti, da nevednost in neukost stranke v postopku nista v škodo pravic, ki ji po zakonu gredo. Ker to ni bilo upoštevano, je izpodbijana odločba nezakonita, zato bo tožena stranka v skladu z 62. členom ZUS morala ponovno odločiti o stvari ter pred tem ugotoviti, ali so sploh še dani pogoji za izvršbo odstranitvene odločbe.

Ker torej v upravnem postopku niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve in so bile nepopolno ugotovljene dejanske okoliščine, sodišče ne more rešiti spora, zato je tožbi ugodilo na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena ZUS. V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listne o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.