Jedro

Z zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik ne more izpodbijati pravnomočne sodne odločbe, s katero je bilo odločeno o njegovih pravicah in interesih (1. odstavek 421. člena ZKP), torej tudi ne sklepa o obveznosti plačila stroškov preložitve glavne obravnave, ki jih je povzročil s svojim ravnanjem in po lastni krivdi.

Izrek

Zahteva odvetnika V.C. za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je po predsednici senata s sklepom z dne 27.5.2004 po določbi 2. odstavka 94. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odločilo, da je odvetnik V.C. dolžan plačati vse stroške, nastale s preložitvijo glavne obravnave, razpisane dne 27.5.2004, kot tudi ustrezen del povprečnine v znesku 50.000 SIT.

Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom z dne 29.9.2004 zavrnil pritožbo navedenega odvetnika, vloženo po njegovem pooblaščencu, kot neutemeljeno.

Pooblaščenec odvetnika V.C. je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pritožbi z dne 2.6.2004 ugodi in sklep Okrožnega sodišča v Celju z dne 27.5.2004 odpravi oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje zunajobravnavnemu senatu Okrožnega sodišča v Celju.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po določbi 1. odstavka 421. člena ZKP smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in zagovornik. V obdolženčevo korist lahko to storijo po njegovi smrti tudi osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP. Takšno določbo je mogoče razlagati le tako, da lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti samo v korist obdolženca, ne more pa s tem izrednim pravnim sredstvom izpodbijati pravnomočne sodne odločbe, s katero je bilo odločeno o njegovih pravicah in interesih. V obravnavani zadevi je namreč sodišče odločilo o obveznosti plačila stroškov preložitve glavne obravnave, ki jih je povzročil s svojim ravnanjem in po lastni krivdi. Gre torej za odločitev, s katero je sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 94. člena ZKP sankcioniralo odvetnikovo postopanje in ki zadeva le njega samega, ne pa obdolženčeve pravice.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP zahtevo odvetnika V.C., ki jo je vložil njegov pooblaščenec, zavrglo kot nedovoljeno.