Jedro

Pogodba, ki je bila s pravnomočno sodbo sodišča razglašena za nično, ni mogla ustvariti nobenega pravnega razmerja, saj je brez pravnega učinka. S tako sodbo je upravni organ pridobil možnost uporabiti nove dokaze in iz njih izvedeti za nova dejstva, ki bi že sami zase pripeljali do drugačne odločitve v upravnem postopku, če bi bili ti dokazi oz. dejstva uporabljeni v prejšnjem postopku izdaje lokacijskega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Sekretariat za urejanje prostora in varstva okolja Občine je s sklepom z dne 2.9.1993 zavrgel pod točko 1 izreka predlog B.S., z domicilom pri A. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu), za obnovo postopka, pravnomočno končanega z odločbo navedenega prvostopnega organa z dne 21.6.1991; ter pod točko 2. izreka odločil, da se obnova postopka po uradni dolžnosti ne uvede.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pod točko 1. izreka zavrnila pritožbo prizadete stranke proti točki 1. citiranega sklepa navedenega prvostopnega organa; pod točko 2. izreka pa odpravila 2. točko izreka citiranega sklepa navedenega prvostopnega organa in temu organu naložila, da odloči o obnovi postopka po uradni dolžnosti. V zvezi s citirano 2. točko izreka izpodbijane odločbe je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotovila, da bi moral navedeni prvostopni organ uvesti obnovo postopka v skladu s 1. točko 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) po uradni dolžnosti, saj je bilo navedeno lokacijsko dovoljenje z dne 21.6.1991 izdano v času veljavnosti zakona o prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 26/90 in 43/90). Tudi iz tega razloga je Temeljno sodišče s sodbo z dne 16.12.1992 izreklo za nično pogodbo z dne 8.4.1991, sklenjeno med Občino, Skladom stavbnih zemljišč in tožečo stranko o oddaji in o plačilu sorazmernega dela stroškov za pripravo in opremo stavbnega zemljišča za gradnjo objekta v ureditvenem območju, v tistem delu, ki se nanaša na parc. št. 1204/1 - del dvorišče - 1373 m2 in je v tem delu ta pogodba brez pravnega učinka. Glede na tako dejansko stanje, da je bilo torej izdano investitorju oziroma tožeči stranki citirano lokacijsko dovoljenje tudi za gradnjo na zemljišču parc. št. 1204/1, s katerim pa, glede na prej citirano sodbo, ne razpolaga; in glede na to, da je možno postopek obnoviti, če se izve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku (1. točka 249. člena ZUP), tudi po uradni dolžnosti, tožena stranka meni, da prvostopni organ ni postopal pravilno, ko ni uvedel obnove postopka po uradni dolžnosti. Novo dejstvo, za katerega se je izvedelo s citirano sodbo, je namreč obstojalo že v času izdaje lokacijske odločbe, kot je ugotovljeno v citirani sodbi. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 1. odstavek 244. člena ZUP in spremenila del izpodbijanega sklepa v korist pritožnika oziroma prizadete stranke, saj s tem ni posegla v pravico koga drugega, ker gre le za obnovo postopka.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija citirano 2. točko izreka izpodbijane odločbe. Meni, da je odločitev tožene stranke nepravilna ter da je prvostopni organ tudi zmotno ugotovil dejansko stanje. Meni, da v danem primeru dejansko ni obnovitvenega razloga po 1. točki 249. člena ZUP, saj je bila citirana sodba, na katero se sklicuje prizadeta stranka kot predlagatelj obnove postopka, izdana po 21.6.1991, ko je bilo izdano lokacijsko dovoljenje tožeči stranki. V tem primeru nikakor ne more iti za "novo" dejstvo, ki bi obstajalo že času odločanja pred izdajo lokacijskega dovoljenja. Opozarja, da je kot investitor soseske prvostopnemu organu predložila zemljiškoknjižne izpiske, iz katerih izhaja, da je uporabnik zemljišča, na katerem je potekala gradnja objekta F po pogodbi z dne 8.4.1991 ter po lokacijskem dovoljenju z dne 21.6.1991. S tem je kot investitor docela ter pravilno izpolnila pogoj po 53. členu zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, ki se nanaša na dokazilo v zvezi z razpolaganjem z zemljiščem, na katerem namerava graditi. Glede na to, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni upoštevala dejstva, da je kot investitor v smislu predložitve vseh listin zadostila pogoju 53. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor oziroma je nepravilno ugotovila dejansko stanje v zvezi s tem, da je bil v lokacijskem postopku predložen dokaz o pravici razpolaganja z zemljiščem, je po njenem mnenju dejansko stanje v izpodbijani odločbi zmotno ugotovljeno, na podlagi tega pa posledično tudi zmotno uporabljeno materialno pravo v 2. točki izreka izpodbijane odločbe. Tožena stranka je po njenem mnenju odločila v nasprotju z določbami 249. člena ZUP. Po njenem mnenju je napačno uporabljen tudi 1. odstavek 250. člena ZUP, saj tožena stranka po zakonu niti nima pooblastila za odločitev o uvedbi obnove postopka po uradni dolžnosti, po drugi strani pa v navedeni zakonski določbi tudi ni navedena obveznost uvedbe obnove postopka po uradni dolžnosti. Meni, da tudi sklicevanje tožene stranke na 1. odstavek 244. člena ZUP ni na mestu, saj po njenem mnenju v danem primeru ta določba ni uporabljiva, ker tožena stranka ne more odločati v korist prizadete stranke kot pritožnika, kateri po 1. točki izreka izpodbijane odločbe sploh ni priznala položaja stranke v postopku. Pri tem je tožena stranka zmotno navedla, da se s tem ne posega v pravice koga drugega. Nesporno je, da se s tako odločitvijo, kot jo tožeča stranka izpodbija v tej tožbi v upravnem sporu, elementarno in bistveno posega v korist tožeče stranke kot investitorja objekta F v soseski, saj se morebiti ob dejstvu, da bi bil lahko postopek obnovljen po uradni dolžnosti, postavlja vprašanje nastanka nenadomestljive materialne škode zaradi nevarnosti ustavitve gradnje. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi 2. točko izreka izpodbijane določbe. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov , ki so razvidni iz njene obrazložitve. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno. Enako predlaga tudi prizadeta stranka. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka v tem primeru pravilno odločila. Tožeča stranka si napačno razlaga, da je novo dejstvo nastalo šele z dnem citirane sodbe z dne 16.12.1992. Sodba je le nov dokaz, ki ga je bilo v obnovitvenem postopku mogoče uporabiti šele od njene izdaje dalje, saj obnova postopka zajema ponovno ugotavljanje dejstev oziroma dejanskega stanja, ki je že obstajalo ob izdaji dokončne odločbe (21.6.1991). S citirano sodbo je sodišče ugotovilo, da je pogodba v delu, v katerem je investitor pridobil pravico razpolaganja z zemljiščem parc. št. 1204/1, nična. Torej pravno razmerje, ki ga je ustvarila nična pogodba, sploh ni nastalo, saj ničnost učinkuje od nastanka pravnega razmerja dalje. Z nično pogodbo investitor (tožeča stranka) ni mogel pridobiti pravice razpolaganja na spornem zemljišču. To dejstvo je torej že obstojalo ob izdaji lokacijskega dovoljenja, ki je predmet obnove v upravnem postopku. Pravno gledano torej investitor ni imel dokazila, da je upravičen razpolagati z zemljiščem, na katerem je gradil. Investitor tako ni izpolnjeval formalnih pogojev za vložitev zahteve za izdajo lokacijskega dovoljenja po 53. členu zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86,26/90, 48/90 in 3/91 ter Uradni list RS, št. 18/93 in 47/93). To bo glede na ničnost pogodbe, s katero je investitor v prvotnem postopku izkazal pravico razpolaganja za gradnjo na spornem zemljišču, moral prvostopni organ upoštevati v obnovi postopka izdaje lokacijskega dovoljenja z dne 21.6.1991. Pri tem je povsem irelevantno dejstvo, na katerega se sklicuje tožena stranka v tožbi, da je investitor izkazal pravico razpolaganja z izpiskom iz zemljiške knjige. Ker je bil pravnomočno ugotovljen za ničnega pravni naslov, ki je bil podlaga za vknjižbo pravice uporabe na navedenem zemljišču, je lahko posledica le-tega tudi izbris vknjižbe pravice uporabe in ustrezni vpisi v zemljiški knjigi na podlagi citirane sodbe z dne 16.12.1992. Glede na navedeno so neupoštevne tožbene navedbe tožeče stranke in tožeča stranka s tožbo ni mogla uspeti.

Sodišče je zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo, enako kot ZUP, kot republiški predpis, v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).