Jedro

Če je bilo v zapuščinskem postopku spregledano, da je predmet zapuščine zaščitena kmetija in je bila le-ta razdeljena med več dedičev, predmet zaščitene kmetije več ne obstaja. Zato je pravilna odločitev upravnega organa, da se taka kmetija izbriše iz odloka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo prvostopnega upravnega organa, s katero je bilo odločeno, da se kmetija tožnikovega očeta izbriše iz odloka o določitvi kmetij, za katere velja posebna ureditev dedovanja po zakonu o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij - ZDKZ). V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da se po 11. členu navedenega zakona v upravnem postopku preveri, če kmetija, ki je bila zaščitena z odlokom občinske skupščine, še izpolnjuje pogoje po 3. členu tega zakona. Po tej določbi je kmetija tista kmetijska in gozdno-gospodarska enota, ki zagotavlja ali bi lahko zagotavljala lastniku s kmetijsko dejavnostjo primerno ekonomsko varnost. Ta zakon tudi določa, kdaj se šteje, da je ta ekonomska varnost zagotovljena, to je, če na kmetijskih zemljiščih in v gozdu skupaj dosega najmanj 57.461 SIT katastrskega dohodka za leto 1992. Iz podatkov občinske geodetske uprave izhaja, da je za navedeno kmetijo katastrski dohodek za leto 1992 znašal 54.276 SIT in torej ne dosega z zakonom določenega minimalnega katastrskega dohodka za zaščito kmetije. Poleg tega je bilo v postopku na prvi stopnji ugotovljeno, da je tožnikov oče del zemljišča, pretežno v zazidalnem območju, podaril svojim otrokom in prodal drugim osebam, zaradi česar se je obseg te kmetije zmanjšal. Po njegovi smrti leta 1990 pa so si njegovi dediči kot solastniki zemljišče sporazumno razdelili po parcelah in jih ločeno obdelujejo oziroma gospodarijo vsak s svojim delom zemljišča. Zaradi takega gospodarjenja in razdelitve zemljišča v konkretnem primeru ne gre več za gospodarsko celoto v smislu 3. člena zakona o dedovanju kmetij. V tožbi tožnik navaja, da je po potrdilu izpostave Republiške uprave za javne prihodke katastrski dohodek predmetne kmetije za leto 1992 znašal 57.839 SIT in je torej presegal z zakonom določeni minimum katastrskega dohodka za zaščito kmetije (57.461 SIT). Do razdrobitve kmetije je prišlo po napaki sodišča, ki je po smrti tožnikovega očeta spregledalo, da je predmet zapuščine zaščitena kmetija. Tožnikov oče je 1978 z izročilno pogodbo izročil domačijo njemu. Kmetijska dejavnost je bila tožniku do leta 1991 dopolnilna, po tem letu pa izključna dejavnost. Tožnik si je na tej domačiji zgradil hišo in gospodarsko poslopje ter redi plemenske svinje na podlagi kooperacijskega sodelovanja s kmetijsko zadrugo tako, da mu je kmetijska dejavnost edini vir dohodka. Dva od dedičev po pokojnem očetu sta svoje dedne deleže odstopila tožniku, za izbris kmetije pa so zainteresirani štirje dediči, ki so zaposleni in se ne ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo. Izpodbijana odločba tako omogoča lagoden prehod kmetije v roke tistih, ki zemlje ne obdelujejo in drobitev kmetije, s čemer se jemljejo možnosti za razvoj in pospeševanje kmetijstva v naši državi. Predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge svoje odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba tožene stranke zakonita iz razlogov, ki so navedeni v tej odločbi. Tem razlogom v zvezi s tožbenimi navedbami sodišče še dodaja: V zemljiškem katastru se, med drugimi podatki, evidentirajo tudi podatki o katastrskem dohodku. Zadeve zemljiškega katastra opravljajo za geodetske zadeve pristojni občinski upravni organi (1. in 2. člen zakona o zemljiškem katastru - Uradni list SRS, št. 18/74 in 42/86). Zato so glede višine katastrskega dohodka merodajni podatki občinske geodetske uprave in ne davčne uprave. Sicer pa v konkretnem primeru za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe ni odločilnega pomena samo okoliščina ali je bil katastrski dohodek zaščitene kmetije za leto 1992 (malo) pod ali nad z zakonom določenim minimumom. Odločilnega pomena je ugotovitev prvostopnega in drugostopnega organa, ki je tožnik v tožbi ne izpodbija, da namreč ta kmetija več ne obstaja kot gospodarska celota, ker je prišlo po smrti tožnikovega očeta leta 1990 do dedovanja njegove polovice zemljišč in so si dediči ta zemljišča sporazumno razdelili ter obdeluje in gospodari vsak s svojim zemljiščem. Predmet zaščitene kmetije tako pravno in dejansko več ne obstaja. V upravnem postopku in tem upravnem sporu pa ni mogoče odpraviti napake oziroma kršitve zakona, ki je bila storjena v pravnomočno končanem zapuščinskem postopku.

Ker izpodbijana odločba tožene stranke, po presoji sodišča, ni nezakonita, je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Določbe navedenega zakona je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).