Jedro

Sodišče druge stopnje je štelo, da ureditev dela preko polnega delovnega časa kot poseben pogoj v splošnih aktih tožnikovega delodajalca predstavlja ureditev v nasprotju z zakonskimi predpisi. Ta zaključek ni utemeljen, saj Pravilnik o delovnih razmerjih tožnikovega delodajalca (iz katerega sicer ne izhaja točno, ali gre sploh za pravilnik tožnikovega delodajalca in kdaj točno je začel veljati) v 66. členu dejansko le povzema ureditev dela preko polnega delovnega časa v 78. členu takrat veljavnega ZDR/77, v prvi in drugi alineji 67. člena pa povzema ureditev v prvi in drugi alineji 79. člena ZDR/77.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po ponovljenem postopku ugodilo zahtevku tožnika tako, da je odločilo, da se njegova starostna pokojnina odmeri z upoštevanjem osebnih dohodkov, izplačanih za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1975 do 1985 v zneskih, ki izhajajo iz sodbe, odpravilo 1. in 2. točko izreka odločbe tožene stranke z dne 27. 8. 2004, naložilo toženi stranki, da tožniku na novo odmeri starostno pokojnino z upoštevanjem osebnih dohodkov za delo preko polnega delovnega časa, pri čemer tožniku novo odmerjena pokojnina pripada od 13. 10. 2003 dalje, razliko med priznano in na novo odmerjeno pokojnino pa je tožena stranka dolžna tožniku izplačati v roku 8. dni po dokončnosti odločbe o novi odmeri, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, dolžna pa mu je povrniti tudi stroške postopka.

Ugotovilo je, da je tožnik delal kot voznik pri I. C. v delovnem času, ki ni bil predvidljiv, da je bilo treba začeto delo nadaljevati z dokončanjem delovnega procesa, katerega ustavitev ali prekinitev bi glede na naravo tehnologije in organizacije povzročila precejšnjo materialno škodo. Bilo je treba opraviti vožnje v okviru delovne naloge, ki so bile vezane na čakanje zaradi povratka, kar so tudi vse elementi za uvedbo dela preko polnega delovnega časa po 67. členu Pravilnika tožnikovega delodajalca z dne 6. 11. 1979 in ki se šteje kot poseben delovni pogoj. Sodišče je štelo za dokazano, da dela ni bilo mogoče opraviti v rednem delovnem času, z ustrezno organizacijo ali delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa oziroma uvajanjem novih izmen ter zaposlovanjem novih delavcev.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek tožnika za odpravo 1. in 2. točke dokončne odločbe tožene stranke z dne 27. 8. 2004, odmero starostne pokojnine tožniku z upoštevanjem osebnih dohodkov, izplačanih za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1975 do 1985 in povrnitev stroškov postopka.

Povzelo je ureditev v zakonodaji glede dela preko polnega delovnega časa v spornem obdobju, nato povzelo dejanske zaključke sodišča prve stopnje, s katerimi se je strinjalo, vendar zaključilo, da ureditve nadurnega dela v samoupravnem sporazumu in pravilniku tožnikovega delodajalca ni mogoče sprejeti, saj ta dva akta nista upoštevala ureditve v zakonskih predpisih, ki so veljali v spornem obdobju.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na utemeljitev sodbe sodišča prve stopnje. Ne strinja se z zaključkom pritožbenega sodišča, da ureditve dela preko polnega delovnega časa pri delodajalcu ni mogoče sprejeti, ker je v nasprotju z zakonodajo. To stališče je v nasprotju s prakso sodišča prve stopnje v večjem številu primerov, pri čemer drži zgolj to, da je nadurno delo v skladu s samoupravnimi akti delodajalca poseben delovni pogoj v okviru zakonsko določenih nadur, to je od leta 1987 12 ur na teden, od leta 1982 pa 30 ur na mesec. Glede na različne odločitve pritožbenega sodišča predlaga, da revizijsko sodišče ponovno odloči v zadevi in ugodi reviziji.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj., v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Revident ne uveljavlja revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi česar revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti.

7. Sodišče druge stopnje je ob reševanju pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje sprejelo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, vendar je štelo, da ureditev dela preko polnega delovnega časa kot poseben pogoj v splošnih aktih tožnikovega delodajalca predstavlja ureditev v nasprotju z zakonskimi predpisi.

8. Tožnik v reviziji opozarja na različne odločitve sodišča prve stopnje, vendar so odločitve kljub načelni opredelitvi izjemnosti dela preko polnega delovnega časa, ki se šteje kot poseben delovni pogoj, lahko različne glede na dokazne zaključke o naravi in vsebini dela delavca preko polnega delovnega časa.

9. V spornem obdobju je bilo delo preko polnega delovnega časa urejeno v Zakonu o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (ZMRDZD, Ur. l. SRS, št. 18/74) ter nato v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR/77, Ur. l. SRS, št. 24/77 in nadalj., pri čemer je treba upoštevati zlasti Zakon o spremembah in dopolnitvah - Ur. l. SRS, št. 27/82).

Iz prvega odstavka 27. člena ZMRDZD izhaja, da sme delo delavca izjemoma trajati preko polnega delovnega časa v skladu s samoupravnim sporazumom o medsebojnih razmerjih v primerih:

1. potresa, požara, poplave oziroma druge nesreče, itd.,

2. ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi glede na naravo tehnologije in organizacije dela povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov, ter v primeru,

3. da se z nepretrganim delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala, ogrožanje varnosti in urejenosti prometa ali odvrne okvara na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela, kot tudi, da se prepreči prekinitev dela v drugih organizacijah združenega dela ali da se zagotovijo za njegov nepretrgan potek potrebne temeljne surovine, kadar to zahteva splošni interes, vendar samo, če tega dela ne morejo opraviti drugi delavci v okviru polnega delovnega časa ali če nastane potreba po takšnem delu zaradi nepredvidenega izostanka delavca, ki bi moral opraviti takšno delo. Nadalje je določeno (drugi odstavek), da sme v zadnjih dveh primerih delo preko polnega delovnega časa trajati samo toliko, kolikor je nujno potrebno, da se odvrnejo ali preprečijo škodljive posledice in da je v primerih iz 27. člena (razen 1. točke prvega odstavka tega člena) takšno delo poseben delovni pogoj (29. člen).

Tudi ZDR/77 določa v 78. členu enako kot ZMRDZD v 1. točki prvega odstavka 27. člena, v prvi in drugi alineji 79. člena pa enako kot prejšnji zakon v 2. in 3. točki 27. člena, s tem, da delavci v navedenih primerih lahko takšno delo (ki se šteje kot poseben delovni pogoj) določijo v samoupravnem aktu o delovnih razmerjih. ZDR/77 v 80. členu omogoča, da delavci v materialni proizvodnji lahko izjemoma v samoupravnem splošnem aktu o delovnih razmerjih določijo tudi druge primere dela preko polnega delovnega časa, da se opravi delo, ki v določenem roku ni moglo biti opravljeno zaradi pomanjkanja energije, ali da se opravi delo za vojaške potrebe, v 82. členu pa omogoča takšno delo (kot poseben delovni pogoj) v primerih, kjer splošni družbeni interes in narava dejavnosti terjajo, da se brez prekinitve opravijo določene naloge oziroma dela, tega pa ni mogoče zagotoviti z ustrezno racionalno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa in razporeditvijo delavcev. 82. člen je bil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZDR v letu 1982 črtan, pri tem pa je bila v 79. členu dodana možnost izjemne ureditve dela preko polnega delovnega časa v primerih, če splošni družbeni interes in narava dejavnosti terjajo, da se brez prekinitve opravijo določena dela oziroma naloge v skladu s pogoji, ki jih določajo zakoni. V 22. členu je prišlo tudi do dopolnitve 81. člena, in sicer da dela preko polnega delovnega časa po 79. in 80. členu delavci ne smejo uvesti, če ga je mogoče opraviti z ustrezno smotrno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, z uvajanjem novih izmen ali zaposlitvijo novih delavcev.

10. Sodišče druge stopnje je zaključilo, da ureditev dela preko polnega delovnega časa pri tožnikovem delodajalcu ni bila v skladu z zakonsko ureditvijo, pri čemer se sklicuje na Samoupravni sporazum, ki ga v spisu ni, in in Pravilnik o delovnih razmerjih tožnikovega delodajalca, ki je bil sprejet 6. 11. 1979. Ta pravilnik (iz katerega sicer ne izhaja točno, ali gre sploh za pravilnik tožnikovega delodajalca in kdaj točno je začel veljati) v 66. členu dejansko le povzema ureditev dela preko polnega delovnega časa v 78. členu takrat veljavnega ZDR/77, v prvi in drugi alineji 67. člena pa povzema ureditev v prvi in drugi alineji 79. člena ZDR/77. Le v zadnji alineji 67. člena Pravilnika je določeno, da se delo preko polnega delovnega časa lahko uvede tudi v primeru, da se opravijo vožnje v okviru delovne naloge, posebno če so vezane na čakanje zaradi povratka.

11. Vsak primer uvedbe dela preko polnega delovnega časa v okviru delovne naloge, ki so vezane na čakanje zaradi povratka, ni v skladu s takrat veljavno zakonsko ureditvijo in omejitvami dela preko polnega delovnega časa. Zato se je v tem primeru mogoče strinjati z zaključkom sodišča druge stopnje o vsaj delni nezakonitosti Pravilnika. Ni pa takšen zaključek utemeljen glede 66. člena ter prve in druge alineje 67. člena Pravilnika, saj kot navedeno povzemata le tedaj veljavno zakonsko ureditev.

12. V okviru dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih povzema tudi sodišče druge stopnje, je okoliščina, da je bilo treba opraviti vožnje v okviru delovnih nalog, ki so bile vezane na čakanje zaradi povratka, le ena od okoliščin za uvedbo dela preko polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje in po njem tudi sodišče druge stopnje je poleg tega razloga zaključilo tudi, da tožnikov delovni čas ni bil predvidljiv, da je bilo treba začeto delo nadaljevati za končanje delovnega procesa, katerega ustavitev ali prekinitev bi glede na naravo tehnologije in organizacije povzročila precejšnjo materialno škodo, zaključilo pa je tudi, da tega dela ni bilo mogoče opraviti v rednem delovnem času z ustrezno organizacijo ali delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, uvajanjem novih izmen ali zaposlovanjem novih delavcev. To pa dejansko predstavlja zakonski razlog za delo preko polnega delovnega časa po 2. točki 27. člena ZMRDZD oziroma razlog iz prve alineje 79. člena ZDR/77 ter razlog, ki ga je tožena stranka v Pravilniku iz leta 1979 opredelila v prvi alineji 67. člena. Glede na navedeno ni mogoče presoditi, da razen v primeru iz tretje alineje 67. člena Pravilnika tožnikov delodajalec pri ureditvi dela preko polnega delovnega časa, ki se šteje za poseben delovni pogoj, ni upošteval zakonske ureditve.

13. Kljub temu pa zmotna uporaba materialnega prava v tem primeru še ne omogoča spremembe izpodbijane sodbe in zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Kot navedeno sta se sodišči druge in prve stopnje oprli na Pravilnik o delovnih razmerjih iz leta 1979, iz katerega (glede na to, da tudi ni predložen v celoti) niti ne izhaja, ali gre za pravilnik tožnikovega delodajalca in kdaj točno je začel ter prenehal veljati. Tudi če gre za takšen pravilnik, ni podatkov o pred tem veljavnem samoupravnem sporazumu ali splošnem aktu tožnikovega delodajalca (za čas od začetka spornega razmerja!), v katerem je le ta moral predvideti pogoje za uvedbo dela preko polnega delovnega časa, ki se šteje za poseben pogoj. Iz predloženega pravilnika nadalje izhaja tudi, da delo preko polnega delovnega časa odreja komisija za delovna razmerja (68. člen), o nujni uvedbi takšnega dela pa direktor, ki mora takšen sklep predložiti komisiji za delovna razmerja v sedmih dneh (70. člen). To pomeni, da ureditev dela preko polnega delovnega časa v samoupravnih aktih tožnikovega delodajalca v celotnem spornem obdobju še ni znana oziroma ustrezno preverjena, čeprav je tožnik že v tožbi predlagal, da sodišče ustrezne akte (za čas spornega razmerja in ne kasneje!) pribavi in vpogleda. Nadalje tudi v primeru veljavnosti predložene skrajšane verzije Pravilnika iz novembra 1979, sodišči druge in prve stopnje glede na določbe 68. in 70. člena nimata ustreznih ugotovitev o odrejanju dela preko polnega delovnega časa.

14. Glede na navedeno in v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku pribavi ustrezne akte tožnikovega delodajalca v spornem obdobju, ugotovi, kako je potekalo odrejanje dela preko polnega delovnega časa in tudi, kako je sploh natančno potekalo tožnikovo delo, pri tem pa tudi, kdaj (tudi v katerih obdobjih oziroma stalno) in zakaj je prihajalo do dela preko polnega delovnega časa. Pri ponovnem odločanju bo moralo sodišče upoštevati tudi načelno usmeritev, ki izhaja iz navedenih zakonov - da je bilo delo preko polnega delovnega časa lahko le kratkotrajno, nepredvidljivo in izjemno.

15. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).