Jedro

Posojilo, iz katerega tožeča stranka zahteva sporne obresti, je bilo dano v postopku prisilne poravnave nad toženo stranko, v okviru finančne reorganizacije po določbah takrat veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL). Gre za specialne določbe, ki urejajo konverzijo terjatve v osnovi kapital dolžnika, ki izključujejo uporabo splošnih določb. V 49.d členu ZPPSL je tako določeno, da se štejejo nove delnice za vplačane in osnovni kapital za spremenjenega z dnem pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave. Gre torej za pomembno razliko od splošne ureditve po ZGD, po kateri povečanje kapitala s stvarnimi vložki učinkuje šele z vpisom povečanja v sodni register.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene v višini glavnice 23.366,65 EUR in terjatev iz naslova zamudnih obresti v znesku 2.210,28 EUR ter toženi stranki to terjatev naložilo v plačilo v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v pravnomočnem sklepu Okrožnega sodišča v Kopru o potrditvi prisilne poravnave nad toženo stranko St 1. Toženi stranki je naložilo v plačilo še 1.239,26 EUR pravdnih stroškov. Pravdni stranki sta 18.2.2008 sklenili posojilno pogodbo (za kratkoročno posojilo v višini 1.000.000,00 EUR z dogovorjeno letno obrestno mero 5,7%) za potrebe tekočega poslovanja tožene stranke med postopkom prisilne poravnave. Istega dne sta stranki sklenili tudi pogodbo o konverziji terjatve tožeče stranke v lastniški delež tožene stranke in sicer pod odložnim pogojem, da bo prisilna poravnava nad toženo stranko potrjena. Prisilna poravnava je bila pravnomočno potrjena 16.6.2008, konverzija terjatev v lastniški delež je bila v sodni register vpisana 27.11.2008. Med postopkom je bilo sporno, ali je tožeča stranka upravičena do pogodbenih obresti po posojilni pogodbi za čas od potrditve prisilne poravnave do vpisa konverzije v sodni register (1) in višina teh obresti (glede na ugovore, da so so bile obresti že plačane). Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožeča stranka do obresti upravičena, saj ima vpis konverzije v sodni register konstitutivno naravo in je do tega dne tožena stranka s posojenimi sredstvi razpolagala na podlagi posojilne pogodbe. Ugotovilo je še, da je tožena stranka iz naslova pogodbenih obresti že plačala 6.000 EUR z denarnim nakazilom, 4.800 EUR pa na podlagi dejansko realizirane pogodbe o cesiji, drugih plačil pa tožena stranka ni izkazala. Zahtevku je zato sodišče ugodilo v zgoraj opisani višini, ob upoštevanju dejstva, da je bila nad toženo stranko 29.6.2012 ponovno potrjena prisilna poravnava.

Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je po mnenju tožene stranke napačno in preširoko tolmačilo določbe posojilne pogodbe. Posojilna pogodba in pogodba o konverziji terjatev sta sicer res povezana posla, vendar sta njuno učinkovanje in veljavnost različna. Iz vsebine posojilne pogodbe jasno izhaja, da so obresti dogovorjene le za primer, če pogodba o konverziji ne bi začela učinkovati. Pogodba o konverziji je začela učinkovati 16.6.2008, posojilna pogodba je s tem dnem prenehala veljati, saj je bila terjatev po prepričanju tožene stranke s konverzijo cedirana na toženo stranko. Iz vsebine pogodbe o konverziji ne izhaja, da bi bila terjatev prenesena šele z dnem dejanskega vpisa delnic, še manj pa, da se terjatev še naprej obrestuje. Posojilna pogodba je bila samostojen pravni posel. Tudi iz 4. člena posojilne pogodbe jasno izhaja, da je rok vrnitve določen v treh mesecih od datuma naroka, na katerem prisilna poravnava ne bi bila potrjena, sicer pa je veljavno določilo o konverziji tega posojila v osnovni kapital. Povedano pomeni, da je posojilna pogodba prenehala s 16.6.2008, to je z dnem učinkovanja pogodbe o konverziji in ne šele 27.11.2008, kot to napačno zaključi sodišče. Če bi bilo obrestovanje do vpisa v register res namen strank, bi to tudi zapisali v pogodbo. Po mnenju pritožnice dopis z dne 3.12.2008, podpisan s strani tedanjega direktorja finančno računovodske službe pri toženi stranki (na kopiji pri pritožnici ni žiga pravne osebe), ne more predstavljati odločilnega dokaza, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Prav tako ni mogoče šteti, da je toženka s tako izjavo veljavno priznala pogodbene obresti, saj dopisa ni podpisal tedanji zakoniti zastopnik tožne stranke.

Pritožba je utemeljena.

Posojilo, iz katerega tožeča stranka zahteva sporne obresti, je bilo dano v postopku prisilne poravnave nad toženo stranko, v okviru finančne reorganizacije po določbah takrat veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL). Gre za specialne določbe, ki urejajo konverzijo terjatve v osnovi kapital dolžnika, ki izključujejo uporabo splošnih določb. V 49.d členu ZPPSL je tako določeno, da se štejejo nove delnice za vplačane in osnovni kapital za spremenjenega z dnem pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave. Gre torej za pomembno razliko od splošne ureditve po ZGD, po kateri povečanje kapitala s stvarnimi vložki učinkuje šele z vpisom povečanja v sodni register. Pri konverziji po določbah 49. člena ZPPSL in naslednjih torej vpis v sodni register nima konstitutivnega značaja (2). Če je tako, od dneva pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave, tožeča stranka ni imela več terjatve iz naslova posojilne pogodbe, temveč se je ta terjatev pretvorila v povečanje osnovnega kapitala tožene stranke (3), kar hkrati pomeni, da je upravičena do pogodbenih obresti le za čas do 16.6.2008. Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbi ugoditi. Ker je tožeča stranka višino terjatve izkazovala z bilanco saldakontov kupcev na dan 16.6.2011, iz te bilance pa ni podatka za stanje na dan 16.6.2008, je bilo treba sodbo razveljaviti, da bi se na ta način obe stranki lahko izjavili o višini terjatve (drugi stavek 355. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče upoštevati pravilno materialno pravo in tožečo stranko pozvati, da predloži ustrezen izračun obresti za čas do 16.6.2008, toženi stranki pa dati možnost, da se o tej višini opredeli in nato odločiti o zahtevku.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.

op. št. 1: Ni pa bilo sporno, da je tožeča stranka upravičena do obresti za čas od sklenitve posojilne pogodbe do dneva potrditve prisilne poravnave.

op. št. 2: Primerjaj Plavšak in Prelič: Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2000, str. 274. op. št. 3: Tega zaključka ne more spremeniti dopis direktorja finančno računovodske službe pri toženi stranki.