Jedro

Kaznivo dejanje zlorabe položaja po 244. členu KZ je uvrščena v XXIV.

poglavje KZ - kazniva dejanja zoper gospodarstvo. Varstveni objekt je notranja varnost gospodarskega subjekta in to kaznivo dejanje pomeni nezvestobo do lastnika podjetja oziroma delovanje, ki ni v interesu podjetja. Zato ravnanje samostojnega podjetnika, ki naj bi denar, ki ga je odtrgal od plače delavca zaradi odplačevanja kredita in ga ni nakazal na banko, temveč si ga je prilastil, ne obsega znakov kaznivega dejanja po členu 244 KZ.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obtoženega R. V. se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obt. R. V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja po I. odst. 244. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta in pod nadaljnjim pogojem, da oškodovancu M. O. v roku 30 dni plača znesek 25.620,00 SIT. Odločilo je tudi, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka v višini 57.685,00 SIT in na 200.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Oškodovanca M. O. je sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Proti tej sodbi so obtoženčevi zagovorniki vložili pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlagali, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije S. P. je v pisnem predlogu, podanem po II. odst. 377. člena ZKP dne 23.9.2004 predlagala, da se pritožba zavrne kot neutemeljena. S tem predlogom so bili seznanjeni obtoženčevi zagovorniki in obtoženec, ki pa na predlog niso odgovorili.

Seja pritožbenega sodišča je bila opravljena brez navzočnosti višjega državnega tožilca, ki je bil o seji pravilno obveščen (člen 378/IV ZKP).

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje po preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da je bilo odločilno dejstvo, da obrok kredita za januar 2001 ni bil plačan na SKB, pravilno ugotovljeno, saj to izhaja iz listine, ki jo je priložila banka (priloga C12). Na podlagi te dokumentacije je dokazano, da so bili plačani obroki kredita dne 26.10.2000, 21.11.2000,

18.12.2000, 28.2.2001 in 23.3.2001. Izplačilni list za oškodovanca za december 2000 z dne 19.1.2001 pa potrjuje, da je bila pri obračunu plače oškodovancu pod točko 15b, odbita postavka SKB banka d.d., Kamnik - osmi obrok v višini

25.620,00 SIT. Zatrjevanje pritožnika, da je bil navedeni znesek dan oškodovancu na roke, ni potrjen z nobeno listino, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Po drugi strani pa podatki spisa - vložena tožba pri Delovnem sodišču, ki jo je vložil oškodovani O. dne 24.8.2001, izkazujejo, da naj bi oškodovanec dva obroka kredita (dne 28.2.2001 in 30.4.2001) plačal sam, čeprav je bil še v delovnem razmerju in je dne 30.4.2001 sklenil z obtoženim V. sporazum, da mu bo ta do 4.5.2001 nakazal dva obroka po 25.620,00 SIT direktno na banko. Prav nakazilo zneska dne

28.2.2001 je tudi v nasprotju z zatrjevanjem oškodovanca v tem kazenskem postopku, da je za neplačane obroke izvedel šele od banke iz dopisa z dne 17.4.2001 (priloga C2). Navedeno dejstvo oškodovancu ni bilo predočeno, zato zaenkrat ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da oškodovanec denarja za plačilo obroka dne 28.2.2001 ni dobil na roke. Zato je vprašljiva tudi dokazna ocena sodišča, da je izpovedba priče R. A. V. (o tem, da je oškodovanec sam plačeval obroke) neprepričljiva in neverodostojna. Pritožnik utemeljeno izpostavlja tudi določilo v pogodbi o Sporazumnem prenehanju delovnega razmerja z dne 30.4.2001, iz katerega izhaja, da obtoženec oškodovancu ni plačal obrokov za februar in april, ni pa omenjen obrok za januar.

Odločilno dejstvo, ali je obtoženi znesek 25.620,00 SIT res odtrgal od plače ter ga ni nakazal SKB, oziroma ni bil znesek dan oškodovancu na roko, da ga sam plača, tako ni popolno ugotovljeno. Pri tem pa pritožniki tudi utemeljeno nakazujejo, da v postopku ni bilo preverjeno, kdaj je bil blokiran žiro račun obdolženca Z. - R. V. s.p. in v zvezi s tem tudi, ali in do kdaj je obtoženec nakazoval plače delavcem preko žiro računa.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornika v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek ponoviti in dopolniti v nakazani smeri. Če bo ugotovilo, da je obtožencu očitano ravnanje dokazano, pa bo nato moralo pravilno uporabiti Kazenski zakon.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ravnanje obtoženca, kot izhaja iz izreka sodbe, ne vsebuje znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja po I. odst. 244. člena KZ. Kaznivo dejanje zlorabe položaja je uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, pri čemer je varstveni objekt tega kaznivega dejanja notranja varnost gospodarskega subjekta.

Notranjo kazenskopravno varnost podjetja in gospodarskih subjektov je omejeno le na določene hujše oblike zlorab. Kaznivo dejanje po členu 244 obsega klasično nezakonito obogatitev, prav tako pa tudi primere, ko lastnika podjetja oškodujejo zaposleni z določenimi pravicami ali na določenem položaju. To kaznivo dejanje pomeni nezvestobo do lastnika podjetja oziroma delovanje, ki ni v interesu podjetja. Iz navedenega razloga zato ravnanje obtoženca, da si je kot samostojni podjetnik protipravno prilastil v škodo svojega delavca znesek

25.620,00 SIT, ki ga je odbil od plače za plačilo obroka za odplačevanje kredita in ga ni nakazal na žiro račun SKB, ne obsega znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja po I. odst. 244. člena KZ, niti znakov drugega kaznivega dejanja iz XXIV. poglavja Kazenskega zakonika. Ker sodišče ni vezano na pravno oceno državnega tožilca (2. odst. 354. člena ZKP), bo moralo napraviti pravno presojo, ali ravnanje ne obsega znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja.

Nakazuje se namreč glede na gornjo razlago, da bi morebiti šlo za kaznivo dejanje zatajitve po členu 215 KZ. Ker se to kaznivo dejanje (po I. in II. odst.) preganja na predlog, bo potrebno tudi ugotoviti, ali je bila oškodovančeva ovadba podana v roku treh mesecev, odkar je izvedel za kaznivo dejanje in storilca.