Jedro

Za razsojo zadeve je odločilno, če je imel tožnik zakonit razlog za odstop od pogodbe in kakšne obveznosti ima v primeru razdrte pogodbe tožena stranka. Ob upoštevanju dogovorjene obveznosti tožene stranke, da bo izplačala kredit v čimkrajšem roku in tožnikovega ravnanja, ki je po petnajstih plačanih mesečnih obrokih nekajkrat ustno in pisno zahteval odobritev kredita, sta nižji sodišči upravičeno šteli, da tožena stranka svoje pogodbene obveznosti ni izpolnila in da je tožnik pustil toženi stranki primeren dodatni rok za izpolnitev, ko je odstopil od pogodbe po skoraj petnajstih mesecih od sklenitve pogodbe. Posledica takega ravnanja strank je, da je pogodba razdrta (126. člen v zvezi s 1.odst. 125. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Kot je poudarilo sodišče prve stopnje, pa je bilo tudi iz ravnanja tožene stranke očitno, da svoje obveznosti ne namerava izpolniti tako, kot se je dogovorila, kar je razlog za odstop od pogodbe tudi po 127. členu ZOR. Po 132. členu ZOR ima stranka, ki je izpolnila pogodbo, pa je ta razdrta, pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Stranka, ki vrača denar, mora plačati zamudne obresti od dneva, ko je prejela izplačilo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke delno ugodilo in naložilo toženi stranki, da tožniku plača 225.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vplačil posameznih mesečnih obrokov po 15.000 SIT v času od 19.6.1992 do 25.8.1993 ter mu povrne 38.365 SIT pravdnih stroškov. Zahtevek za plačilo tolarske protivrednosti za 300 DEM je kot neutemeljen zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožeče stranke ugodilo in tožbenemu zahtevku ugodilo tudi v zavrnilnem delu (plačilo tolarske protivrednosti za 300 DEM z zamudnimi obrestmi), pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede stroškov pritožbenega postopka je odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 6.985 SIT.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Zakaj gre tožeči stranki 300 DEM v tolarski protivrednosti, ni jasno. Tožeča stranka je namreč plačala članarino v skladu z določilom 4. člena pogodbe o združevanju sredstev. Plačana članarina zato ni terjatev iz zahtevka, ki ga je prisodilo sodišče druge stopnje. Tudi sicer je sodišče druge stopnje svojo odločitev obrazložilo precej poenostavljeno. Za zaključek sodišča, da ne gre za članarino ampak za del cene posojila, v izvedenih dokazih ni podlage. Nekateri člani so s plačilom ene članarine dobili več posojil. Ali gre za članarino ali ne, bi moral podati mnenje izvedenec. Ker dokaz z izvedencem ni bil izveden, pogoji za spremembo sodbe sploh niso bili podani. O tem, kakšna je dejavnost tožene stranke, pa bi moralo sodišče vpogledati podatke sodnega registra. Zaradi teh pomanjkljivosti je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Dejavnost tožene stranke je neprofitne narave. Podobna je sistemu "blagajne vzajemne pomoči" ponekod imenovane tudi "čebelica". Tožeča stranka je od pogodbe odstopila zaradi panike, ki jo je povzročila močna medijska kampanija. Rok za dodelitev posojila ni bil natančno določen. Zato je neutemeljen očitek toženi stranki, da so bili razlogi, zaradi katerih je morala tožeča stranka od pogodbe odstopiti, na njeni strani. Tožeča stranka je vedela, da je dodelitev pomoči odvisna od priliva denarja. Le zaradi kratkotrajnih finančnih težav tožene stranke tožnik ni bil upravičen odstopiti od pogodbe. Do plačila obresti do dneva odstopa od pogodbe tožnik ni upravičen, ker se je plačilu teh obresti odpovedal. Sicer pa je na odločitev sodišč vplivala medijska vojna, ki jo je zlasti dnevno časopisje omogočilo Združenju potrošnikov Slovenije, ki od svojih članov tudi pobira članarino.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Razlogi sodbe sodišča druge stopnje so obsežni, jasni in razumljivi. Zato v reviziji izrecno uveljavljena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni podana.

Revizijska trditev, da so nekateri člani dobili ob plačilu ene članarine več posojil, predstavlja nedovoljeno revizijsko novoto (3. odstavek 385. člena ZPP), kar velja tudi v reviziji ponujeni dokaz z izvedencem finančne stroke. Trditev v reviziji, da tudi Združenja potrošnikov Slovenije pobira od članov članarino, pa za odločitev v tem sporu ni pravnoodločilna. Zato revizijsko sodišče nanjo ne odgovarja (1. odstavek 375. člena ZPP, v zvezi s 399. členom ZPP). Po dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP), je tožnik sklenil s toženo stranko dne 26.6.1992 pogodbo o združevanju sredstev. Predmet te pogodbe je bilo združevanje sredstev zaradi pridobitve brezobrestnega kredita v znesku 600.000 SIT. Tožnikova obveznost po tej pogodbi je bila, da plača ob podpisu pogodbe kot članarino znesek 300 DEM v tolarski protivrednosti in da plačuje na račun tožene stranke mesečno po 15.000 SIT. Tožena stranka se je zavezala, da bo plačala kredit v čimkrajšem roku, vendar pa bi moral tožnik pred tem združevati sredstva najmanj šest mesecev. Tožnik niti po petnajstih mesecih kredita ni dobil, čeprav je pri toženi stranki večkrat interveniral. Dne 4.10.1993 je pisno odstopil od pogodbe in zahteval vplačane zneske nazaj. Za razsojo zadeve je odločilno, če je imel tožnik zakonit razlog za odstop od pogodbe in kakšne obveznosti ima v primeru razdrte pogodbe tožena stranka. Ob upoštevanju dogovorjene obveznosti tožene stranke, da bo izplačala kredit v čimkrajšem roku in tožnikovega ravnanja, ki je po petnajstih plačanih mesečnih obrokih nekajkrat ustno in pisno zahteval odobritev kredita, sta nižji sodišči upravičeno šteli, da tožena stranka svoje pogodbene obveznosti ni izpolnila in da je tožnik pustil toženi stranki primeren dodatni rok za izpolnitev, ko je odstopil od pogodbe po skoraj petnajstih mesecih od sklenitve pogodbe. Posledica takega ravnanja strank je, da je pogodba razdrta (126. člen v zvezi s 1.odst. 125. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Kot je poudarilo sodišče prve stopnje, pa je bilo tudi iz ravnanja tožene stranke očitno, da svoje obveznosti ne namerava izpolniti tako, kot se je dogovorila, kar je razlog za odstop od pogodbe tudi po 127. členu ZOR. Po 132. členu ZOR ima stranka, ki je izpolnila pogodbo, pa je ta razdrta, pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Stranka, ki vrača denar, mora plačati zamudne obresti od dneva, ko je prejela izplačilo. Tožnik je odstopil od pogodbe zaradi ravnanja tožene stranke, ki svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnila. Zato tožnikovih pravic ni mogoče presojati po določbi 11. člena pogodbe, ki se nanaša na odstop pogodbenika po lastni volji pred pridobitvijo vzajemne pomoči. Tožnikove pravice v primeru razdora pogodbe iz razlogov na strani tožene stranke, ne smejo biti manjše, kot jih določa 13. člen pogodbe za primer neupravičenega odstopa zavoda od pogodbe. Tožnik je tako upravičen do povračila plačanega zneska za članarino in skupnega zneska združenih sredstev, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je tudi pravilno ocenilo, da tolarska protivrednost 300 DEM glede na vse ugotovljene okoliščine plačila ne predstavlja prave članarine in da zato ne more imeti drugačne pravne usode kakor ostala plačila zaradi izpolnjevanja sklenjene pogodbe.

Na podlagi vsega navedenega revizijsko sodišče zaključuje, da je bilo v izpodbijani sodbi materialno pravo pravilno uporabljeno. Zato je revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).