Jedro

Zavarovalnica krije škodo, čeprav so podani razlogi za izgubo zavarovalnih pravic, če pride do škode iz kakšnega razloga, ki je neodvisen in samostojen dejavnik v razmerju do nastanka škode (nenadna okvara na vozilu, ravnanje drugega in podobno).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vmesno razsodilo, da je pravna podlaga v tožbi uveljavljenega tožbenega zahtevka v celoti utemeljena.

Zoper izpodbijano sodbo se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, s stroškovno posledico, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi v bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo določilo 3. člena Splošnih pogojev (izguba zavarovalnih pravic); sprejelo je zmotno dokazno oceno, da naj bi bil glavni vzrok za obravnavano prometno nesrečo, da naj bi toženec zaradi alkoholiziranosti ne bil primerno zbran med vožnjo, da naj ne bi poskrbel za varno vidljivost iz vozila in da ni vseskozi opazoval dogajanja na cesti, zaradi česar naj bi zapeljal na nasprotni vozni pas. S potrebno stopnjo prepričanja ni izkazano, da je tožnik (izključni) povzročitelj obravnavane prometne nezgode. Alkoholiziranost toženca ni bila vzrok zatrjevane škode. Predlagal je dopolnitev izvedenskega mnenja oziroma neposredno zaslišanje izvedenke A. K. S., saj le-ta ni odgovorila na bistvena vprašanja. Podala je le splošne ugotovitve, ki se tičejo učinkov alkohola na organizem. Sodišču prve stopnje očita, da je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker v obrazložitvi sodbe ni navedlo, zakaj ni izvedlo dokaznega predloga z dopolnitvijo oziroma z neposrednim zaslišanjem izvedenke. Meni, da mu je bila s tem kršena ustavna pravica do pritožbe oziroma argumentirane opredelitve v zvezi s tem. Priglasil je pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga tožbenega zahtevka je v določbi (v času prometne nesreče leta 2000 veljavnega) drugega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), v zavarovalni pogodbi in v pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-97. Drugi odstavek 7. člena ZOZP je namreč v primerih, določenih z zavarovalno pogodbo ali z zavarovalnimi pogoji, zavarovalnici podelil pravico od sklenitelja zavarovanja uveljavljati povračilo izplačanih zneskov, s katerimi je poravnala škodo oškodovancu. Povračilni zahtevek zavarovalnice proti sklenitelju zavarovanja avtomobilske odgovornosti je odškodninske narave in temelji na skleniteljevi kršitvi zavarovalne pogodbe ali zavarovalnih pogojev kot sestavnega dela te pogodbe. V praksi se je za tovrstne zahtevke uveljavila oznaka regres.

V obravnavanem primeru je ugotovljeno, da je med strankama sklenjena zavarovalna pogodba, katere del so bili pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-97. V teh pogojih so bili v prvem odstavku 3. člena navedeni primeri zavarovančevih kršitev zavarovalnih pogojev, ki so poimenovani izgube zavarovalnih pravic, ki so zavarovalnici dajali pravico do povračila tretjim osebam izplačanih odškodnin. V drugem odstavku 3. člena pogojev pa so navedeni ekskulpacijski razlogi in dokazna pravila.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je prišlo do prometne nesreče, ker je toženec zapeljal na sosednji vozni pas, po katerem je peljala voznica A. L., zaradi česar je slednja, da bi se izognila čelnemu trčenju, odreagirala tako, da je zapeljala na sosednji pas, kjer je trčila v toženčevo vozilo, ki je bilo takrat že nazaj na svojem voznem pasu. Za takšno dokazno oceno je imelo sodišče prve stopnje zadosti opore v izvedenih dokazih, zlasti v izpovedbi zaslišanih prič voznice A. L. in sopotnika v njenem vozilu J. M., katerima je sodišče prve stopnje, glede na to, da nista neposredno obremenjena z izidom te pravde, utemeljeno verjelo. Navedene ugotovitve potrjujejo tudi izjave udeležencev, ki so jih na kraju samem zbrali policisti in obvestilo o prekršku in plačilni nalog, ki ga je toženec prejel zaradi kršenja 2. točke 21. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP), ki določa, da mora voznik voziti po desnem smernem vozišču, gledano na dovoljeno smer vožnje. Glede na pritožbene navedbe, kako se sodišče prve stopnje s tem v zvezi lahko sklicuje na obvestila o prekršku in plačilni nalog in meni, da imajo dokazno vrednost, po drugi strani pa zanika vezanost na pravnomočno odločbo o prekršku (o tem več v nadaljevanju) sodišče druge stopnje na tem mestu navaja zgolj to, da je navedeni dokaz eden izmed dokazov, ki ga je sodišče prve stopnje, skladno z določilom 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravilno umestilo v svojo dokazno oceno. Zaradi navedenega je tudi po mnenju sodišča druge stopnje s potrebno stopnjo prepričanja, ki se v pravdnem postopku za odločitev zahteva, dokazan obstoj dejstva, da je toženec zapeljal na nasprotni vozni pas, kar je sprožilo navedeno reakcijo voznice L., zato takšne dokazne ocene tudi pritožbene navedbe, da je izvedenec cestnoprometne stroke R. K. na zaslišanju izpovedal, da ni mogoče izključiti, da ne bi prišlo do nezgode zaradi nepravilne vožnje voznice, ki bi sekala ovinek, ker manjkajo tehnični podatki o gibanju vozil, ne uspejo omajati. Dokazni postopek pa tudi ne daje podlage za ugotovitev soodgovornosti voznice L.. Dejstvo, da obstaja neka teoretična možnost, da bi voznica v dani situaciji lahko preprečila trčenje ali drugače odreagirala, ne zadostuje za ugotovitev njene soodgovornosti, kar velja zlasti ob dejstvu, da voznici ni mogoče očitati, da je kršila prometne predpise. Nadalje pa tudi ni mogoč materialnopravni sklep, da je s svojim načinom reagiranja odreagirala slabše, kot bi na dano situacijo reagiral povprečen voznik. Toženčeva vožnja po njene voznem pasu je bila zanjo nepričakovana, potrebno je bilo nenadoma in hitro reagirati. Reagirala je po svojih najboljših močeh. Zaradi navedenega je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec tisti, ki je odgovoren za obravnavano prometno nesrečo. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo toženčevo kršitev zavarovalne pogodbe iz 3. točke prvega odstavka 3. člena pogojev AO-97, ker je v času prometne nesreče vozil pod vplivom alkohola. S pomočjo izvedenke medicinske stroke A. K. S. je pravilno ugotovilo, da je imel toženec v času prometne nesreče v krvi najmanj 0,74 promila (g/kg) alkohola. Tudi po oceni sodišča druge stopnje je izvedenka argumentirano in razumljivo podala svoje mnenje, zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno v celoti sprejelo. Toženec se zmotno sklicuje na vezanost sodišča na ugotovitve v odločbi o prekršku, ker sodišče na te ugotovitve ni vezano. V 13. členu ZPP gre za vprašanje, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločil za to pristojni (matični) organ. Kolikšna je količina alkohola v krvi, je dejansko vprašanje, zato je sodišče prve stopnje to okoliščino v predmetnem postopku pravilno ugotavljalo. Poleg tega sodišče po 14. členu ZPP tudi ni vezano na obsodilno sodbo sodnika za prekrške, zato ima ta pravnomočna odločba enako dokazno moč kot drugi izvedeni dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno pokazalo tudi na možnost toženčeve ekskulpacije, ko v skladu z drugim odstavkom 3. člena pogojev ne bi izgubil zavarovalnih pravic, če bi dokazal, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. Sodišče druge stopnje se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da toženec ni dokazal, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. Pritožnik ugotavlja, da bi tako kot je vozil toženec, lahko vozil tudi drug trezen povprečen voznik. Tak način ugotavljanja vzročne zveze je pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja ni pravilen. Ne gre namreč za to, da bi se ugotavljalo, ali bi toženec, tudi če ne bi pil alkohola, vozil tako kot v obravnavanem primeru, ko po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni bil primerno zbran med vožnjo, ni poskrbel za varno vidljivost iz vozila in ni vseskozi opazoval dogajanja na cesti, zaradi česar je zapeljal na nasprotni vozni pas ter je v tem treba iskati vzrok za nesrečo. Vsebina navedene določbe splošnih pogojev, katero je sodišče prve stopnje pravilno tolmačilo, namreč pomeni, da zavarovalnica krije škodo, čeprav so podani razlogi za izgubo zavarovalnih pravic, če pride do škode iz kakšnega razloga, ki je neodvisen in samostojen dejavnik v razmerju do nastanka škode (nenadna okvara na vozilu, ravnanje drugega in podobno). Na takšnem stališču se je sodna praksa pri uporabi takih določb splošnih pogojev iz zavarovalnih pogodb že ustalila (npr. II Ips 328/2000, II Ips 547/2002, II Ips 294/82, II Ips 374/2002). Toženec ne bi izgubil zavarovalnih pravic, čeprav obstoji po Splošnih pogojih domneva o njegovi alkoholiziranosti, če bi do škode prišlo do zunanjega, samostojnega vzroka, torej takega, da njegova alkoholiziranost ne bi mogla vplivati na nastanek in obseg škode. Česa takega v izpodbijani sodbi ni bilo ugotovljeno. Rosenje stekel v tem primeru ni mogoče šteti za zunanji vzrok. Rosenje vetrobranskega stekla v mesecu oktobru je povsem normalen pojav, ki je postopen. Zato bi toženec rosenje stekel moral upoštevati pri svoji vožnji. Gre za eno od okoliščin, ki skupaj z ostalimi terja prilagojeno vožnjo in zato ne predstavlja zunanjega vzroka, ki na njegovo odvrnitev toženec s svojim primernim ravnanjem ne bi mogel vplivati. Zaradi navedenega so za obravnavani primer nepomembna vprašanja, ki jih je toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljal v okviru pripomb na izvedensko mnenje in kar ponovno izpostavlja v pritožbi, in sicer vprašanja: ali bi do nezgode prišlo tudi v primeru, da toženec v organizmu ne bi imel nič alkohola; ali je bil prav alkohol tisti, ki je povzročil domnevno neustrezno reakcijo toženca; kako bi v danih situacijah reagiral voznik brez alkohola; ali je iz specificiranih reakcijskih časov ugotoviti ali in če sploh je alkohol v organizmu toženca vplival na njegovo reagiranje in način vožnje, zato je sodišče prve stopnje tudi toženčev predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja oziroma neposredno zaslišanje izvedenke utemeljeno zavrnilo kot nepotrebna. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da mnenje izvedenke v celoti sprejema, dejstvo, da v obrazložitvi sodbe ni izrecno še enkrat navedlo, zakaj je dokazni predlog toženca kot nepotrebnega zavrnilo, pa na pravilnost odločitve ne vpliva. Očitana bistvena kršitev pravil postopka ni podana, prav tako pa tožencu ni bila odvzeta ustavna pravica do pritožbe, saj je bil z odločitvijo na naroku seznanjen in se je zoper takšno odločitev tudi pritožil. Dokaznega bremena iz drugega odstavka 3. člena pogojev AO-97 toženec ni zmogel, zato je materialnopravno pravilna odločitev (in utemeljitev) sodišča prve stopnje, da je toženec kršil zavarovalno pogodbo in je zato povračilni zahtevek zavarovalnice utemeljen. Nasprotne pritožbene navedbe tega stališča ne morejo omajati.

Sodišče prve stopnje je sicer z vmesno sodbo razsodilo, da je utemeljena pravna podlaga v tožbi uveljavljenega zahtevka, vendar je odločitev treba razumeti tako, da je utemeljen dajatveni zahtevek tožeče stranke (gl. tudi II Ips 355/2001).

Glede na navedeno, in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).