Jedro

Glede na to, da tožnica večino osnovnih življenjskih opravil še vedno opravlja samostojno, je zahtevek za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo neutemeljen. V primeru, da bi se tožnici zdravstveno stanje poslabšalo in da bi to vplivalo na zmožnost opravljanja osnovnih življenjskih potreb, pa lahko pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 30. 7. 2009 in odločba št. ... z dne 15. 5. 2009 ter da se tožnici prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica. V pritožbi navaja, da naj se podaljša rok za vložite pritožbe, saj v 15 dneh težko dobi odvetnika. Tožnica se predvsem ne strinja s pisno izjavo, ki jo je na zahtevo sodišča posredovala njena osebna zdravnica. Po mnenju tožnice naj bi šlo za lažno izjavo. Tožnica zdravnici tudi ne zaupa. Zdravstveno stanje se ji je še dodatno poslabšalo. Tožnica smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ji prizna pravico do dodatka za pomoč in postrežbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 30. 7. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 15. 5. 2009, s katero je bilo odločeno, da tožnica nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v 137. členu določa, da imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo uživalci starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe neogibna stalna pomoč in postrežba drugega. V 139. členu pa je nadalje določeno, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine neogibno potrebna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju zavarovanec ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in izven njega, samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, neogibno potrebnih za ohranjanje življenja. V drugem odstavku istega člena pa je določeno, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine neogibno potrebna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb iz že citiranega prvega odstavka 139. člena ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo.

Tožena stranka je svojo odločitev oprla na mnenje invalidske komisije prve stopnje z dne 12. 5. 2009, še posebej pa na mnenje, komisije II. stopnje z dne 14. 7. 2009. Mnenje invalidske komisije II. stopnje temelji na izvidu nevrologa z dne 5. 3. 2009 v katerem je opisan funkcionalni in nevrološki status tožnice ob pregledu dne 5. 3. 2009. Tedaj je bilo ugotovljeno, da je funkcionalnost rok in nog ohranjena in da tožnica samostojno zmore opravljati osnovne življenjske potrebe, kot so hranjenje, slačenje – oblačenje, sezuvanje, obuvanje, osnovna higiena in opravljanje fizioloških potreb. Hodi lahko samostojno z oporo, hoja je rahlo spastično atakična. Komisija kot glavno bolezen navaja okvaro sluha ter spastično tetraparezo. Po mnenju komisije ne obstaja neogibna potreba po stalni pomoči in postrežbi, saj tožnica samostojno opravlja vse osnovne življenjske potrebe.

Na glavni obravnavi dne 6. 7. 2011 je tožnica podrobno pojasnila težko socialno stanje in pa tudi številne zdravstvene težave, ki nedvomno vplivajo na kakovost njenega življenja. Vendar pa je pri tem bistveno, da je tožnica v okviru svojih navedb podrobno pojasnila, da se sama oblači, slači, obuva in sezuva, sicer z veliko težavo, torej le ob opori in sede. Po stanovanju se sama giblje s pomočjo bergel, težave ji predstavlja hoja po stopnicah. Sama se tudi umiva in kopa, vendar le tisto, kar je najbolj nujno. Sama tudi opravlja fiziološke potrebe. Zaradi inkontinence mora ponoči uporabljati podloge. Slabo vidi in ima moten vid, vendar pa ji okulist ni predpisal očal, saj so težave z očmi nevrološkega izvora. Tožnica je tudi naglušna in ima vgrajen slušni aparat. Navaja tudi, da je pozabljiva. Zaradi zdravstvenih težav ne hodi nikamor, na obravnavo pa je prišla z vlakom.

Navedbe tožnice torej potrjujejo ugotovitve tožene stranke, da večino osnovnih življenjskih opravil še vedno lahko opravlja samostojno. V zvezi z opozarjanjem na demenco oziroma pozabljivost, tožnica ni predložila nobenega izvida specialista psihiatra iz katerega bi izhajalo, da gre v primeru tožnice za težjega psihiatričnega bolnika, ki bi v domači negi potreboval stalno nadzorstvo. Takega izvida tudi ni v dokumentaciji upravnega spisa.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na pisno izjavo osebne zdravnice, ki jo je na zahtevo sodišča le-ta posredovala dne 16. 8. 2011, pa pritožbeno sodišče po vpogledu v omenjeno izjavo ugotavlja, da je osebna zdravnica zgolj potrdila to, kar je tožnica že sama povedala na glavni obravnavi in sicer, da je tožnica pokretna, prisebna ter da hodi s pomočjo palice in samostojno opravlja življenjske funkcije. Za razsojo v zadevi torej ni bilo odločilo mnenje osebne zdravnice, saj glede na navedbe tožnice na glavni obravnavi, da še vedno, čeprav s težavo samostojno opravlja večino osnovnih življenjskih funkcij, ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče še dodatno razčiščevalo dejansko stanje z izvajanjem drugih dokazov. Iz navedb tožnice namreč povsem jasno izhaja, da ni izpolnjen dejanski stan po že citiranem 139. členu za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še opozarja na sodno prakso (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 9/2000 z dne 12. 9. 2000) iz katerega izhaja, kaj se lahko šteje med osnovne življenjske potrebe. Dodatek za pomoč in postrežbo namreč ni mogoče priznati zaradi težkega socialnega položaja upokojenca, temveč je ta dodatek namenjen le upokojencem, ki sami, torej brez pomoči druge osebe, niso več sposobni opravljati primarne potrebe za fiziološko eksistenco upokojenca. Tako na primer racionalno samostojno hranjenje zajema samo zmožnost razreza hrane oziroma nositi hrano v usta, ne pa tudi nabave in pripravljanje hrane, skrb za osebno higieno ne pomeni kopanja, ampak samo zmožnost preprostega umivanja pri umivalniku. Vrhovno sodišče nadalje poudarja, da čeprav je osnovni namen dodatka za pomoč in postrežbo, da upravičencu zagotavlja, da ni podhranjen in higiensko in zdravstveno zanemarjen, pa vendar ne pomeni, da ga je možno priznati samo zaradi starosti ali bolezni same. Ugotovljene morajo biti trajne spremembe v zdravstvenem stanju, ki vplivajo na zmožnost opravljanja primarnih potreb pomembnih za fiziološke eksistenco upravičenca, pri čemer je pomembno, da mora biti ugotovljena večina od v zakonu (139. člen ZPIZ-1) naštetih življenjskih potreb, ki jih upravičenec ne more opravljati samostojno.

Kot je bilo že poudarjeno, iz navedb tožnice na glavni obravnavi dne 6. 7. 2011 povsem jasno izhaja, da tožnica večino osnovnih življenjskih opravil še vedno lahko opravlja samostojno. V tem primeru pa je sodišče prve stopnje, pred tem pa tudi že tožena stranka, zahtevek za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo utemeljeno zavrnila. V primeru, da se tožnici zdravstveno stanje slabša in da to vpliva na zmožnost opravljanja osnovnih življenjskih potreb, pa lahko tožnica pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Glede pritožbenih navedb, da naj sodišče tožnici omogoči podaljšanje roka za vložitev pritožbe, pa pritožbeno sodišče opozarja, da je rok za vložitev pritožbe določen z zakonom, kar pomeni, da sodišče nima nobene pravne podlage, da bi zakonsko določeni rok podaljševalo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.