Jedro

Presoja zatrjevanega precejšnjega nasprotja med razlogi sodbe in vsebino zapisnikov o izpovedbah izvedencev (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega E.N. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98.a v zvezi s členom 95/4 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka, nastalih v postopku z izrednim pravnim sredstvom, iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo obsojena E.N. za krivega storitve kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 52. člena KZ RS v zvezi z 2. odstavkom 12. člena KZ SFRJ v zvezi s 4. členom Ustavnega zakona. Izreklo mu je kazen treh let zapora, plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ga je oprostilo, obremenilo pa ga je s plačilom stroškov, nastalih oškodovancem ter z nagrado njihovega pooblaščenca, vse v skupnem znesku 806.463,00 SIT. Višje sodišče v Mariboru pa je s sodbo z dne 09.11.2000 zavrnilo pritožbo zagovornika obsojenca kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tako kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obsojenca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo (sodba okrožnega sodišča in sodba višjega sodišča) je dne 22.03.2000 vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka (razlog iz 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in obsojenca oprosti krivde, podrejeno pa predlaga, da naj se sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavita ter zadeva odstopi prvostopnemu sodišču v ponovno postopanje in odločitev.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) navaja, da zagovornik v zahtevi ni konkretiziral, v čem naj bi bile kršitve določb ZKP iz 11. točke 1. odstavka 371. člena, zlasti zakaj bi bil izrek in v katerem delu pravnomočne sodbe sam sebi v nasprotju in o katerih odločilnih dejstvih sodba nima razlogov, sicer pa meni, da iz izvajanj v zahtevi za varstvo zakonitosti izhaja, da zagovornik uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar pa tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v obrazložitvi svoje zahteve očita pravnomočni sodni odločbi kršitev določil iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek prvostopne sodbe sam s seboj v nasprotju, pri čemer pa ne pojasnjuje, v čem vidi to nasprotje. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se mora Vrhovno sodišče na podlagi 424. člena ZKP omejiti samo na preizkus tistih kršitev kazenskega zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi, kar pomeni, da mora biti zatrjevana kršitev v zahtevi izrecno navedena ter obrazložena oziroma konkretizirana, česar pa zagovornik ni storil. Zato Vrhovno sodišče ni moglo presojati o pomanjkljivosti izreka oziroma nasprotjih v njem, ki jih vlagatelj, kot rečeno, ni konkretiziral. Nadaljnjo bistveno kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP naj bi sodišče zagrešilo s tem, da v obrazložitvi izpodbijane pravnomočne sodne odločbe niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, oziroma da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni ter da obstaja precejšnje nasprotje med razlogi v sodbi in vsebino zapisnikov o izpovedbah izvedencev v postopku. Navedeno se nanaša predvsem na čas nastanka oškodovančevih poškodb oziroma kronologije njihovega nastanka, o čemer po mnenju zagovornika pravnomočna sodna odločba praktično nima obrazložitve. Ti očitki, ki jih je uveljavljal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, pa niso utemeljeni. O času nastanka poškodb so razlogi tako v sodbi sodišča prve stopnje (9. stran 2. odstavek obrazložitve sodbe), kakor tudi v sodbi sodišča druge stopnje (4. stran 3. odstavek). Izpodbijana pravnomočna sodba tako ugotavlja, da so vse poškodbe nastale istočasno kot posledica obsojenčevega delovanja, pri čemer obširno obrazlaga, kateri so tisti dokazi, na katere se je pri svoji odločitvi oprlo. Tudi ne držijo očitki zagovornika v zahtevi, da so zaključki izpodbijane pravnomočne sodne odločbe v zvezi s tem protispisni, pri čemer se zagovornik sklicuje na zdravniško potrdilo, ki ga je izdelal dr. J.Z. Izpodbijana pravnomočna sodba ima namreč tudi razloge o tem, zakaj sodišče ni sledilo popisu poškodb tega zdravnika, kakor tudi razloge, zakaj ni v celoti verjelo njegovi izpovedbi.

Nadaljnja obširna obrazložitev zahteve za varstvo zakonitosti (očitek, da ni bila izvedena mikroskopska preiskava tkiva oškodovanca, ki bi lahko z gotovostjo potrdila čas nastanka poškodb, okoliščina, da je dr. Z. opisal drugačno lego poškodb na obrazu, kot jo ugotavlja sodišče, ocenjevanje verodostojnosti izpovedb določenih prič, odnos svojcev do pokojnika, itd.) pa pomeni izključno ocenjevanje dokazov s strani zagovornika oziroma oporekanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja v pravnomočni sodni odločbi, kar pa ne more biti predmet razsoje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (2. odstavek 420. člena ZKP), niti te navedbe niso takšne narave, da bi vnesle dvom o resničnosti odločilnih dejstev (427. člen ZKP).

Ker torej sodišče v izpodbijani pravnomočni odločbi ni kršilo določil Zakona o kazenskem postopku, ki jih uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik, je Vrhovno sodišče v skladu z določilom člena 425 ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka, nastalih v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti, temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP.