Jedro

Toženka je po smrti partnerja, ki je s tožečo stranko sklenil najemno pogodbo 27.11.1992, ostala v stanovanju in s tožečo stranko ni sklenila najemne pogodbe. Toženka uporablja stanovanje brez pravnega naslova, zato je zahtevek za izpraznitev stanovanja utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo toženi stranki naložilo, da mora v roku 15 dni izprazniti stanovanje v 11. nadstropju stanovanjske hiše K. ..., C., v skupni izmeri 72,06 m2, in ga prostega oseb in stvari prepustiti v posest tožeči stranki ter tožeči stranki povrniti 57,70 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka se je zoper zamudno sodbo pritožila. V laični pritožbi navaja, da stanuje v predmetnem stanovanju že 28 let in da je stanarina bila poravnana za 24 let. Svojo neaktivnost v zadnjih štirih letih, ko se ni odzvala na opomine in poskušala stvar urediti, toženka ocenjuje kot veliko neumnost, meni pa, da ni kršila stanovanjske pravice, saj je njen partner ob podpisu stanovanjske pogodbe leta 1992 navedel, da z njim živita tudi toženka in otrok. Do stanovanja sta prišla z veliko muko in v podjetju leta in leta odvajala za stanovanjsko gradnjo. Pritožnica nazadnje navaja, da namerava dolg poravnati v dveh do treh letih, in prosi za ugoditev prošnje, da ne bo na starost brezdomka.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zakonodajalec je v 318. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) predvidel izdajo zamudne sodbe, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in če so za to izpolnjeni pogoji: da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v pravnem pouku o pravici do pritožbe pravdni stranki pravilno poučilo, da se zamudna sodba lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zamudna sodba se namreč, kot je določeno v II. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku, ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Institut zamudne sodbe temelji na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava kot točne navedbe tožeče stranke, s katerimi ta utemeljuje tožbeni zahtevek. S tem postanejo tožbene navedbe nesporne in jih ni potrebno dokazovati; ni pa jih moč niti izpodbijati.

Pritožnica ni navedla, iz katerega pritožbenega razloga izpodbija zamudno sodbo, zato je sodišče druge stopnje opravilo preizkus izpodbijane sodbe v skladu z določbo II. odst. 350. čl. ZPP, po kateri mora paziti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bile izpolnjene vse zgoraj navedene predpostavke za izdajo zamudne sodbe. Toženi stranki je sodišče 17.10.2006 vročilo tožbo s pozivom na odgovor. Toženkino vlogo - odgovor na tožbo z dne 17.11.2006, pa je sodišče s sklepom z dne 12.12.2006, ki je postal pravnomočen 4.1.2007, zavrglo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Sodišče prve stopnje je za dejansko podlago svoje odločitve vzelo naslednja pravno pomembna dejstva iz tožbe. Tožena stranka je po smrti partnerja A. J ostala v stanovanju, za katerega je A. J. s tožečo stranko sklenil najemno pogodbo 27.11.1992, in s tožečo stranko - lastnico stanovanja ni sklenila najemne pogodbe. Naš pravni red omogoča lastnikom stanovanj, da s tožbo zahtevajo izpraznitev stanovanja ob izpolnitvi zakonsko določenih pogojev, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. tč. I. odst. 318. čl. ZPP). Ta dejstva pa tudi niso v nasprotju s predloženimi dokazi in sicer z najemno pogodbo z dne 27.11.1992, obvestilom o smrti J. A., overjenim izpiskom iz poslovnih knjig, obračunom zamudnih obresti, dopisom z dne 4.10.2005 z vročilnico in dopisom z dne 21.12. 2005 z vročilnico, saj predložena dokumentacija potrjuje, da je tožeča stranka 27.11.1992 sklenila najemno pogodbo z A. J. in da ga je, še preden je zvedela za njegovo smrt, pozivala k plačilu dolga. Na podlagi navedenih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka stanovanje zaseda nezakonito - brez pravne podlage in da je zato izpraznitveni zahtevek tožeče stranke utemeljen na podlagi I. in II. odstavka 111. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ-1). Po I. odst. 111. člena SZ-1 se namreč šteje, da oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe oziroma ni podaljšala najemne pogodbe, sklenjene za določen čas, uporablja stanovanje nezakonito. Te določbe sodišče ne bi smelo uporabiti le, če do sklenitve najemne pogodbe ni prišlo zaradi razlogov na strani lastnika (III. odst. 111. čl. SZ-1 v zvezi s I. odst. 109. čl. SZ-1), česar pa tožena stranka pritožbeno tudi ne zatrjuje.

Sodišče druge stopnje glede na obrazloženo ocenjuje, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP in da je sodišče prve stopnje glede na dejansko podlago, ki izhaja iz tožbe, pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP). Materialnopravni preizkus odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov pa je prav tako pokazal, da je sodišče odmerilo pravdne stroške v skladu z določbo I. odst. 155. čl. ZPP, saj so bili potrebni stroški za plačilo sodne takse, materialni stroški in DDV, in toženo stranko pravilno na podlagi določbe I. odst. 154. člena ZPP, po kateri mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, toženo stranko zavezalo k plačilu zneska 57,70 EUR pravdnih stroškov. V skladu z določbo 378. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), po kateri dolguje dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice še zamudne obresti in določbo I. odst. 299. čl. OZ, po kateri pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev, ter v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006 je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo tudi k plačilu zakonskih zamudnih obresti od zneska pravdnih stroškov v primeru zamude s plačilom.

Pritožba tožene stranke se je tako izkazala za neutemeljeno, zato jo je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 353. čl. ZPP zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje.