Jedro

ZSpoje edina pravna podlaga za lastninjenje vseh športnih objektov, zgrajenih na nepremičninah v družbeni lastnini.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh po vročitvi te sodbe povrniti tožeči stranki revizijske stroške, odmerjene na 3.812,00 EUR.

Obrazložitev

1. Tožnica je 6. 8. 2009 vložila zoper toženca izbrisno tožbo in tožbo na ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah parcelah št. 881 in 882, vl. št. 812 k.o. Šmartno ob Savi (lokacija Kovačeva ulica, Ljubljana). Navedla je, da je toženec vknjižen v zemljiški knjigi kot lastnik na spornih nepremičninah na podlagi materialnopravno napačnega vpisa lastninske pravice. Toženec je na podlagi pogodbe o dodelitvi zemljišča z dne 21. 8. 1986 na zemljišču v družbeni lastnini pridobil pravico uporabe, od 30. 9. 2003 dalje pa je vpisan kot lastnik spornih nepremičnin na podlagi 2. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL)(1) in 1. člena ZLNDL-A. Vendar je vknjižba napačna, kajti sporne nepremičnine predstavljajo športni objekt, lastninjenje športnih objektov pa je urejeno s posebnim predpisom, to je Zakonom o športu (ZSpo)(2). Po 64. členu ZSpo v povezavi s 15. točko drugega člena Sklepa o določitvi športnih objektov občinskega pomena v Mestni občini Ljubljana (v nadaljevanju: Sklep)(3) je na spornih nepremičninah tožnica pridobila lastninsko pravico.

2. Toženec je tožbenemu zahtevku nasprotoval in trdil, da je sporne nepremičnine pridobil s pogodbeno dodelitvijo odplačno in zgradil športne objekte. Lastninsko pravico je pridobil originarno pred uveljavitvijo ZLNDL na podlagi Ustavnega amandmaja št. IX k Ustavi SRS. Pridobitev lastninske pravice toženca je treba obravnavati z vidika ustvaritve nove stvari, gradnje na tujem svetu in priposestvovanja, saj se ZSpo lahko nanaša le na tiste športne objekte, ki so bili na družbenih zemljiščih zgrajeni z družbenimi sredstvi, kar pa ne velja za obravnavani primer, saj je toženec športne objekte zgradil z lastnimi sredstvi.

3. Sodišče prve stopnje je zavrglo izbrisno tožbo z obrazložitvijo, da je bila vložena prepozno, po preteku 3-letnega prekluzivnega roka iz drugega odstavka 102. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK). V preostalem delu je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je tožeča stranka Mestna občina Ljubljana na podlagi drugega odstavka 64. člena ZSpo v povezavi s 15. točko 2. člena sklepa pridobila lastninsko pravico na nepremičninah parcelah št. 881/0 in 882/0 k.o. Šmartno ob Savi. Presodilo je, da je ZSpo specialni zakon za lastninjenje športnih objektov, drugi odstavek 1. člena ZLNDL pa je izrecno izključeval lastninjenje nepremičnin športnih društev po ZLNDL. Sodišče je obrazložilo pravila lastninjenja po določbah 64. člena ZSpo, pri čemer se je oprlo na obrazložitev odločbe Ustavnega sodišča U-I-210/98 z dne 28. 2. 2002. Ugotovilo je, da je tožnica s Sklepom športni objekt na spornih nepremičninah določila kot športni objekt občinskega pomena, toženec pa v nadaljnjih 6 mesecih tega lastninjenja ni preprečil s priglasitvijo pristojnemu organu lokalne skupnosti svoje lastninske pravice na športnih objektih v smislu drugega odstavka 64. člena ZSpo. Zaradi zamude roka oziroma neuveljavljanja lastninske pravice toženec ne more v pravdi zahtevati ugotavljanja svoje lastninske pravice oziroma ne more uveljavljanju lastninske pravice tožeče stranke uspešno nasprotovati.

4. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank ter potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Ocenilo je, da je odločitev prvostopenjskega sodišča materialnopravno pravilna. Strinjalo se je, da je edina pravna podlaga za odločitev o lastninjenju 64. člen ZSpo, ki ne dela razlike glede lastninjenja športnih objektov, zgrajenih na nepremičnini v družbenimi lastnini, ki so bili v celoti zgrajeni z družbenimi sredstvi in tistimi, ki so bili zgrajeni s sredstvi društev. 64. člen ZSpo natančno določa dve na videz vzporedni, v resnici pa zaporedni lastninjenji, kjer je zakon dal društvom, ki so menila, da so športni objekti njihova društvena lastnina, jasen napotek, kako in v kakšnem roku lahko lastninjenje v korist lokalne skupnosti preprečijo. Toženec tega ni izkoristil, zato prvostopenjsko sodišče pravilno ni presojalo, ali je toženec morda pridobil lastninsko pravico na zatrjevane originarne načine. Ne glede na to pa toženec na nobenega od zatrjevanih načinov lastninske pravice ni mogel pridobiti, saj je prišlo do pretvorbe družbene lastnine šele z lastninjenjem, v obravnavanem primeru torej z uveljavitvijo ZSpo v letu 1998. 5. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagala je prekinitev revizijskega postopka in vložitev zahteve pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije za oceno ustavnosti 64. člena ZSpo, ali pa ugoditev reviziji in spremembo obeh sodb z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Podrejeno je predlagala razveljavitev izpodbijanih delov sodnih odločb ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Tožeča stranka je na revizijo obrazloženo odgovorila in predlagala njeno zavrženje ali zavrnitev.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Vrhovno sodišče je vezano na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je preizkusilo pritožbeno sodišče. Bistvene ugotovitve so, da je bilo s sklepom Izvršnega sveta Skupščine občine Ljubljana Moste Polje z dne 11. 6. 1986 odločeno, da se sporni parceli št. 881 in 882 vl. št. 812 k.o. Šmartno ob Savi, to je nezazidano stavbno zemljišče, dasta v uporabo toženemu društvu za ureditev športno rekreativnih površin proti odškodnini. S pogodbo med občino in tožencem št. II-425-93/86 z dne 21. 8. 1986 je bila tožencu dodeljena pravica uporabe na tem zemljišču proti plačilu in dovoljena vknjižba pravica uporabe. Na podlagi navedene pogodbe je bila leta 1986 pravica uporabe toženca vpisana v zemljiško knjigo. Dne 30. 9. 2003 je bila na podlagi 2. člena ZLNDL in 1. člena ZLNDL-A vknjižena lastninska pravica toženca kot društva. Športni objekti oziroma nepremičnine, na katerih so športni objekti (v naravi športni park) so bili družbena lastnina. Tožeča stranka je na podlagi ZSpo v roku enega leta sprejela Sklep o določitvi športnih objektov občinskega pomena v Mestni občini Ljubljana, v katerem je pod točko 15 določila kot športni objekt občinskega pomena tudi sporne nepremičnine. Toženec v roku iz drugega odstavka 64. člena ZSpo ni priglasil svojega zahtevka, s katerem bi uveljavljal lastninsko pravico na spornih športnih objektih.

9. Tožena stranka v reviziji trdi, da je napačna odločitev, da je tožnica lastnica spornih nepremičnin, ki bo, kljub zamudi roka za izbrisno tožbo, lahko vpisala lastninsko pravico v zemljiško knjigo. Kot lastnik je v zemljiški knjigi vpisan toženec, neveljavnost tega vpisa pa bi lahko tožnica sanirala le z izbrisno tožbo. Po zamudi prekluzivnega roka se je vpisana lastninska pravica toženca „ustalila“, vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi na podlagi tožbe za ugotovitev lastninske pravice pa bi pomenila negacijo izbrisne tožbe ter nedopusten obid zakona. Vrhovno sodišče za navedene trditve ugotavlja, da niso utemeljene in da so pravilni razlogi sodišča druge stopnje v 10. točki in sodišča prve stopnje v 9. točki njunih sodb. V sodni praksi Vrhovnega sodišča je ustaljeno stališče, da originarni pridobitelj lastninske pravice lahko izbira med ugotovitveno tožbo in izbrisno tožbo.(4) Ne glede na izbrisno tožbo in njeno pravno naravo se lastninska pravica v zemljiško knjigo vpisane osebe ne more ustaliti, saj je vedno mogoča originarna pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, npr. na podlagi zakona, kot v obravnavanem primeru in nima zato vpis v zemljiško knjigo na podlagi ugotovitvene sodbe nobenih konstitutivnih učinkov, temveč le dekeratorni publicitetni učinek. Zadostuje torej tožba za ugotovitev lastninske pravice kot pravno varstvo pravic zakonitega lastnika proti vknjiženemu nepravemu lastniku. Taka tožba je še primernejša v primeru, ko pred neveljavno vknjižbo ni bila vpisana pravica v korist tožeče stranke. Ker torej izbrisna tožba ni obvezna, in ker se zahtevka po izbrisni in pozitivni ugotovitveni tožbi ne izključujeta, ne drži trditev o obidu zakona, če je, kljub zavrženju izbrisne tožbe, ugodeno ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku.

10. Tožena stranka v reviziji predlaga prekinitev revizijskega postopka in začetek postopka za presojo ustavnosti 64. člena ZSpo. Navaja del 64. člena ZSpo, ki naj bi se protiustavno nanašal na lastninjenje športnih objektov, ki športnemu društvu niso bili dodeljeni v upravljanje in so bili zgrajeni z delom in sredstvi športnih društev kot pravnih oseb zasebnega prava in tistega dela 64. člena ZSpo, ki naj bi se protiustavno nanašal na izgubo lastninske in drugih stvarnopravnih pravic na športnih objektih zaradi njihovega neuveljavljanja v roku iz drugega odstavka 64. člena ZSpo. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je revizijski predlog za prekinitev postopka in za vložitev zahteve za oceno ustavnosti neutemeljen, saj samo nima pomislekov, da bi bile sporne določbe v nasprotju z ustavo. Predlog tožene stranke je v pretežnem delu neobrazložen (navaja le nasprotje Sklepa z ZSpo in terja njegovo neuporabo), sicer pa še trdi, da je zakonska ureditev v nasprotju z Ustavo, ker omogoča odvzem s strani društev ustvarjenega nepremičnega premoženja brez nadomestila. Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da je Ustavno sodišče RS ustavnost 64. člena ZSpo že obravnavalo in je z odločbo U-I-210/98 z dne 28. 2. 2002 odločilo, da členi 18, 19, 20, 47, 49 in 51 ter prvi odstavek 64. člena Zakona o športu ter drugi odstavek 1. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini niso v neskladju z ustavo. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-210/98 res izrecno presojalo samo skladnost prvega odstavka 64. člena ZSpo z Ustavo in ni ugotovilo neskladja, a je v obrazložitvi (od 18. do 22. točke) podalo svoje stališče tudi o ostalih določbah 64. člena. Na trditve tožene stranke o dvomljivi ustavni skladnosti je po mnenju Vrhovnega sodišča pravilno odgovorilo pritožbeno sodišče v 12. točki svoje sodbe. Opozorilo je na stališče Ustavnega sodišča iz odločbe U-I-210/98, da mora biti ustavnosodna presoja o tem, ali je zakonodajalec pri urejanju lastninjenja ravnal v skladu z Ustavo, zadržana. Gre za vprašanje, kako zagotoviti premoženju v družbeni lastnini primerno olastninjenje. Zakonodajalčeve odločitve o tem bi lahko bile v neskladju z Ustavo le, če bi jim manjkali razumni razlogi in če bi bile v nasprotju s temeljnim namenom lastninjenja. Zakonodajalec je našel v zahtevi, da se uresničuje javni interes v športu, kot ga v splošnih določbah opredeljuje ZSpo, dovolj razumnih razlogov tako za posebno ureditev lastninjenja na tem področju, kot za obe kategoriji o lastninjenja športnih objektov, pa tudi za to, da je pri tem dal prednost vzpostavljanju lastnine lokalnih skupnosti. V primerih, ko lastninjenje ne pride v poštev, je dal drugi odstavek 64. člena ZSpo jasen napotek prizadetemu lastniku, kako in v kakšnem roku lahko tako lastninjenje prepreči. Revizijsko sodišče se s temi razlogi strinja in ugotavlja, da določbe 64. člena ZSpo športnim društvom ne odrekajo ali omejujejo lastninske pravice, predpisujejo samo način uveljavljanja s predhodno priglasitvijo zahtevka pri lokalni skupnosti. Pri tem tudi ni prezreti sorazmerne izenačenosti obeh strank pri uveljavljanju pravic v zvezi s posledicami poteka rokov (tretji in četrti odstavek 64. člena ZSpo). Kar pa se tiče trditev o dejanski razlastitvi društva pa je treba poudariti, da pri lastninjenju ne gre za razlastitev; ni ovir, da bi toženec za sredstva, ki jih je vložil v nekdanje družbeno premoženje, zahteval povračilo; vendar v tem postopku tega ni storil. Končno ugotavlja Vrhovno sodišče tudi neutemeljenost zahteve po neupoštevanju Sklepa. Sklep o določitvi športnih objektov občinskega pomena po svoji naravi ni predpis, ker ima značilnost posamičnega akta, ta pa se lahko izpodbija v upravnem sporu.(5) Vrhovno sodišče je izdalo številne sodbe, v katerih je presojalo tovrstne sklepe(6). V zvezi s spornimi objekti toženec Sklepa v upravnem sporu ni izpodbijal. 11. Tožena stranka v reviziji trdi, da velja lastninjenje po 64. členu ZSpo za športne objekte, ki so v upravljanju društev, tožena stranka pa ni imela pravice upravljanja, temveč samo pravico uporabe, potem ko sta ji bili dodeljeni kmetijski zemljišči. Drugostopenjsko sodišče je pritožbeno trditev zavrnilo s pavšalno in z ničemer utemeljeno trditvijo, da je pravica uporabe ena od pojavnih oblik pravice upravljanja, kar pa sta bili medsebojno ločeni pravici in različno pravno opredeljeni. Vrhovno sodišče tem revizijskim trditvam ne pritrjuje. Meni, da so razlogi v izpodbijani sodbi o tem vprašanju pravilni in zadostni. Presoja, da je bila pravica uporabe ena od pojavnih oblik izvajanja pravice upravljanja, je pravilna(7). Po tedaj veljavnem Zakonu o združenem delu je bila pravica upravljanja kompleksen pravni institut, ki je vseboval različna pooblastila v zvezi z družbeno lastnino. Pravico upravljanja so izvajali delavci v samoupravnih interesnih skupnostih, družbeno političnih skupnostih in drugih družbenih organizacijah. Pravica upravljanja se po stališču tedanje teorije ni nanašala na posamezno stvar, ampak na vsa družbena sredstva, vezana na te skupnosti in organizacije. Tožencu je bila sicer dodeljena pravica uporabe, ki se je po drugem členu Zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini (ZVNDL)(8) edina vknjižila v zemljiško knjigo. Vendar je bilo z drugim odstavkom 37. člena Zakona o društvih (ZDru)(9) do uveljavitve posebnih zakonov o lastninskem preoblikovanju družbene lastnine društev društvom izrecno podeljeno upravljanje in gospodarjenje z družbeno lastnino, s katero razpolagajo. ZSpo, ki govori o športnih objektih v upravljanju društev, očitno meri na tovrstno dejansko upravljanje v trenutku, ko je stopil v veljavo in ne na formalno dodelitev pravice upravljanja v preteklosti. Pri tem je bilo dejansko upravljanje toženca z dodeljenimi zemljišči glede na ugotovljeno izgradnjo športnih objektov kot športnega parka očitno. Končno pa tudi drži, da toženec ni navedel, kdo bi sicer po letu 1986 imel pravico upravljanja, če ne on. Pri tem je nerelevantno, ali je bilo tožencu leta 1986 dodeljeno kmetijsko ali nezazidano stavbno zemljišče; dodeljeno mu je bilo zemljišče v družbeni lastnini, ki je ta status ohranilo do lastninjenja. ZSpo velja za vse nepremičnine v družbeni lastnini, na katerih so športni objekti(10), izrecno tudi za kmetijska zemljišča. V okviru dejanskega stanja je bilo ugotovljeno, da so zgrajena športna igrišča, garderoba in skladišča, vendar glede na postavljene zahtevke in glede na trditveno podlago ni bilo potrebe po ugotavljanju višine sredstev, ki jih je v izgradnjo športnih objektov vložil toženec.

12. Tožena stranka v reviziji tudi trdi, da se ZSpo nanaša samo na tista športna društva in le na tiste športne objekte, ki so bili zgrajeni z družbenimi sredstvi in so bili po dograditvi dani „v družbenolastninsko upravljanje“ športnim društvom. Obravnavana zadeva pa je drugačna, saj športni objekt ni bil zgrajen z družbenimi sredstvi, ampak z delom in sredstvi toženca, kot pravne osebe zasebnega prava. Na odplačen način je dobil pravico uporabe zemljišča, sam zgradil športni objekt, zato je bil ta objekt na podlagi ZLNDL pravno korektno olastninjen. Vrhovno sodišče ugotavlja zmotnost teh trditev, saj ne ZSpo ne odločba Ustavnega sodišča ne razlikujeta med športnimi objekti, ki so bili zgrajeni z družbenimi sredstvi in med tistimi, ki so jih zgradila društva sama. Bistveno je, da zakon obravnava športne objekte, ki so bili v družbeni lastnini in v upravljanju športnih društev. To so bili športni objekti na zemljiščih v družbeni lastnini, kjer so imela društva pravico uporabe. Po spremembi družbenega sistema je bilo potrebno lastninjenje, kar je bilo storjeno z ZSpo. Revizijsko sklicevanje na lastninjenje po ZLNDL je neutemeljeno, saj je bilo lastninjenje športnih objektov po drugem odstavku 1. člena ZLNDL izrecno izključeno, kar je prestalo tudi preizkus skladnosti z Ustavo (U-I-210/98). Nobene druge pravne podlage za lastninjenje tožena stranka ne navaja. Do lastninjenja po 64. členu ZSpo pa ne bi prišlo samo v primeru, če bi bili športni objekti skupaj z zemljiščem že pred lastninjenjem v lasti društva in če bi prizadeto društvo po določitvi športnega objekta kot objekta občinskega pomena to pravočasno uveljavljalo pri pristojnem organu (drugi odstavek 64. člena Zspo).

13. Tožena stranka v reviziji izpodbija stališče, da je v drugem odstavku 64. člena ZSpo predpisan prekluzivni rok za uveljavljanje lastninske pravice in da predstavlja ta rok procesno predpostavko za vodenje pravdnega postopka. Meni, da je to stališče z vidika Ustave vsaj zelo sporno. Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe (12. točka) in prvostopenjske sodbe (8. točka). Pravilno je pojasnjeno lastninjenje športnih objektov po 64. členu ZSpo v korist lokalnih skupnosti, če je pristojni organ v roku enega leta določil športne objekte občinskega pomena. Po preteku tega roka so preostali športni objekti po sili zakona postali last društev, ki so z njimi upravljala. Če pa je društvo štelo, da ima lastninsko pravico na športnem objektu, je po drugem odstavku 64. člena ZSpo moralo v šestih mesecih po odločitvi pristojnega organa o opredelitvi objektov občinskega pomena uveljavljati lastninsko pravico na objektu s priglasitvijo zahtevka pristojnemu organu lokalne skupnosti, da bi tako preprečilo lastninjenje. Sodišči ugotavljata, da takega zahtevka toženec ni priglasil in zato sta po četrtem odstavku 64. člena ZSpo sporni nepremičnini postali lastnina tožeče stranke. Po mnenju tožene stranke je stališče, da je predpisan prekluzivni rok, ustavno sporno, čemur pa Vrhovno sodišče ne pritrjuje iz razlogov, navedenih v 10. točki te sodbe. Toženec kot argument navaja dejstvo, da je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik, vendar pa to dejstvo še toliko bolj terja nasprotovanje razglasitvi športnega objekta kot občinskega s predpisano zahtevo. Zakon predpisuje kot posledico nepriglasitve (v roku) zahtevka za priznanje lastninske pravice, da postane športni objekt lastnina lokalne skupnosti (četrti odstavek 64. člena ZSpo), kar pomeni neke vrste prekluzijo društva pri aktivnem ali pasivnem uveljavljanju lastninske pravice. Gre torej za presojo sodišč, ki je v skladu z zakonom, kar pomeni, da je pravilno stališče, da ni bilo treba presojati, ali je tožena stranka morda pred lastninjenjem pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah.

14. Ne glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče navedlo tudi razloge o tem, da toženec ne bi mogel pridobiti lastninske pravice z zatrjevanimi originarnimi pridobitni načini (priposestvovanje, gradnja na tujem zemljišču, ustvaritev nove stvari), saj do pretvorbe družbene lastnine ni prišlo že z ustavnim amandmajem št. IX k Ustavi SRS, niti s kasnejšo Ustavo, ki ni prepovedala obstoja družbene lastnine v prehodnem obdobju. Družbena lastnina je na obravnavanih nepremičninah obstajala vse do uveljavitve ZSpo v letu 1998. Neutemeljene so nasprotne revizijske trditve, ko tožena stranka terja uporabo določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Ustaljeno je namreč stališče Vrhovnega sodišča, da je ustavni amandma iz leta 1989 sicer načelno izenačil vse vrste lastnine, vendar so vsi zakoni nespremenjeno veljali naprej do ustavne uskladitve, tako da je do ukinitve družbene lastnine prišlo postopoma z uveljavitvijo posameznih zakonov o lastninjenju. Za vsako nepremičnino v družbeni lastnini je, da dokler ni bila olastninjena v skladu z relevantnim predpisom, veljal pravni režim družbene lastnine(11). Pridobitev lastninske pravice na družbeni nepremičnini s priposestvovanjem, z gradnjo na tujem zemljišču, z ustvaritvijo nove stvari, torej na originaren način po določbah ZTLR, ki jih je kot edine tožena stranka substancirano navedla v tem pravdnem postopku, v sistemu družbene lastnine ni bila mogoča. Pred lastninjenjem po ZSpo torej tožena stranka lastninske pravice ni mogla pridobiti. Glede na razloge iz 13. točke in glede na tukajšnje navedbe so trditve o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka nerelevantne. Ne drži trditev, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene trditve o nezakonitosti Sklepa in o neuporabi ZSpo v tem postopku. Nezakonitost Sklepa je toženec uveljavljal v smislu materialnopravne napačnosti, češ da je toženec s svojimi sredstvi sam zgradil športne objekte na odplačno pridobljeni pravici uporabe kmetijskih zemljišč. Pritožbeno sodišče je tako naziranje obrazloženo zavrnilo in hkrati zavzelo stališče, da se ZSpo uporabi tudi v tem postopku, pri čemer je bilo dodatno opredeljevanje pritožbenega sodišča do vseh na prvi stopnji izvedenih dokazov zaradi nerelevantnosti nepotrebno. Do očitka neustavnosti pa se je pritožbeno sodišče izrecno opredelilo.

15. Revizijsko sodišče zaključuje, da so neutemeljene vse pravno pomembne revizijske trditve tožene stranke in da so niso podani v reviziji uveljavljani revizijski razlogi. Na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je zato neutemeljeno revizijo tožene stranke zavrnilo.

16. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške revizijskega postopka. Odločitev o tem je zajeta v odločitvi o zavrnitvi revizije. Tožeča stranka je vložila obrazložen odgovor na revizijo in ker tožena stranka z revizijo ni uspela, mora po določbah 154. in 165. člena ZPP tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške. Te je sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) na 3.812,00 EUR.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 44/97, 59/2002, 110/2002 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 22/98 Op. št. (3): Uradni list RS, št. 22/99 Op. št. (4): Primerjaj II Ips 179/2010, II Ips 1208/2008, II Ips 745/2008, II Ips 440/2008. Op. št. (5): Primerjaj odločbe Ustavnega sodišča U-I-82/99, U-I-154/99. Op. št. (6): Primerjaj I Up 787/2002, I Up 852/2002, I Up 373/2002, I Up 731/2001 Op. št. (7): Primerjaj II Ips 1247/2008, II Ips 664/2001 Op. št. (8): Uradni list SRS, št. 43/73 Op. št. (9): Uradni list RS, št. 60/95 Op. št. (10): Primerjaj II Ips 75/2010 Op. št. (11): Primerjaj II Ips 184/2011, II Ips 309/2008