Jedro

Tožena stranka tožnici ni izplačevala plače v višini, kot je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi. Zato je tožničin tožbeni zahtevek na plačilo razlike plače utemeljen.

Tožnica je razliko v plači vtoževala v skupnem znesku, kar ji je sodišče prve stopnje tudi prisodilo. Iz sodbe izhaja, da se zahtevek nanaša na izplačilo razlike v plači, jasno je tudi obdobje, pri tem pa je bistveno, da je pravilno ugotovljen neto znesek, na katerega je dolžna tožena stranka obračunati in plačati prispevke, ki se vedno plačujejo glede na dan izplačila (po tedanji prispevni stopnji). Zato ni bistveno, da v izreku sodbe ni po posameznih mesecih razvidno, kolikšen del zneska odpade na posamezni mesec.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati: neto plačo in neto nadomestilo plače v skupni višini 1.734,85 EUR, na ta znesek obračunati in odvesti na račun pristojnih organizacij predpisane davke in prispevke za socialno varnost iz delovnega razmerja, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 8. 2011 dalje do plačila (točka I izreka); regres za letni dopust za leto 2011 v višini 650,00 EUR bruto, od bruto zneska plačati akontacijo dohodnine ter tožeči stranki plačati neto znesek s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 7. 2011 dalje do plačila (točka II izreka); potne stroške za leto 2010 in leto 2011 v višini 337,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 25. 1. 2012 dalje do plačila, (točka III izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek iz naslova potnih stroškov v znesku 18,91 EUR (točka IV izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 913,55 EUR in jih nakazati na račun Delovnega sodišča v Celju, v 15 dneh, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka).

Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (točke I, II, III in V izreka) se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pod točko I izreka, ki se nanaša na plačilo in nadomestila plače, nerazumljiva in se je ne da preizkusiti. Sodišče je toženi stranki naložilo v plačilo znesek 1.734,85 EUR, ki naj bi se nanašal na neto plačo in nadomestilo plače, vendar ni razvidno, na kateri mesec se ta znesek nanaša, sodišče pa tudi v obrazložitvi ne pojasni, na kaj se točno nanaša ta znesek in kako je ugotovilo ta znesek. Zahtevek tožnice (pravilno: tožbo) bi moralo sodišče prve stopnje v tem delu zavreči, saj je nejasen in ni sposoben za obravnavanje. Prispevki in davki se računajo za vsak mesec posebej, ne pa od nekega skupnega zneska. Opozarja, da sta v spisu potrdili z dne 7. 4. 2011 in 30. 5. 2011, ki sta jih podpisali obe pravdni stranki in s katerimi je tožnica potrdila, da je prejela plačo v času od 23. 12. 2010 do 7. 4. 2011 in v času od 7. 4. 2011 do 19. 5. 2011. Iz potrdil izhaja, da je tožnica v času od 23. 12. 2010 do 7. 4. 2011 v celoti prejela plačilo za opravljeno delo, glede na dogovorjeno plačo v višini 3,00 EUR na uro, oziroma za čas od 7. 4. 2011 do 19. 5. 2011 v višini 2,40 EUR na uro. Sodišče prve stopnje teh potrdil ni upoštevalo, ker naj bi jih tožnica podpisala pod pritiskom. V zvezi z blagajniškim prejemkom je tožnica potrdila, da je prejela 179,79 EUR. Tožena stranka zavrača, da naj bi podpis na potrdilih dosegla s tem, da je tožnico prisilila v podpis. Tožnica je v svoji izpovedbi na zadnjem naroku pojasnila, da se ne spomni, ali je prejela plačilo v celoti, torej ni zanikala, da tega ni prejela. Tožnica je prejela precej več kot je sama izpovedala, oziroma kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ki ni upoštevalo predloženih dokazov. Upoštevati je potrebno vsa potrdila, ki jih je podpisala tožnica za obdobje od 23. 12. 2010 do 19. 5. 2011. V zvezi z vtoževanim regresom za letni dopust za leto 2011 se pritožba ne strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala slabega finančnega stanja ter da zato ni mogla izplačati regresa do 1. 7. 2011. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj je tožnici priznalo znesek 650,00 EUR bruto. DURS je toženi stranki zarubil sredstva, ki naj bi jih dobila za tožnico od ZZZS za čas od 19. 5. 2011 do 24. 7. 2011, vsi ti podatki pa jasno izkazujejo negativno finančno stanje tožene stranke, zato tek zamudnih obrestmi od 1. 7. 2011 ni pravilno dosojen. V zvezi s priznanjem potnih stroškov v višini 337,36 EUR opozarja, da je sodišče prezrlo, da je bilo več kot le pet prevozov, ko je tožnica uporabljala službeno vozilo za prevoz domov in v službo. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnica priznala, da je vsaj petkrat uporabljala službeno vozilo za prevoz na delo in z dela. Ne strinja se tudi z odločitvijo glede uspeha v sporu, saj trdi, da bi moralo sodišče upoštevati 79,02 % uspeh v pravdi in zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je uspela le v nebistvenem delu, ni pravilno.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP s tem, ko naj sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je glede zneska 1.734,85 EUR, ki se nanaša na plačo in nadomestilo plače. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo biti že iz izreka sodbe razvidno, na kaj se prisojeni znesek nanaša. Navedba, da gre za plačo, ni sestavina izreka, temveč je to stvar obrazložitve sodbe. V obrazložitvi pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, zato jo je mogoče v celoti preizkusiti. Tožnica je v tožbi podala ustrezno trditveno in dokazno podlago ter za vsak mesec posebej prikazala prikrajšanje pri plači, ki ji ga toženec v spornem obdobju dolguje. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka s tem, ko tožbe v tem delu ni zavrglo, ker naj bi bila nejasna in nesposobna za obravnavanje.

V zvezi z očitkom, da je sodišče prve stopnje prispevke prisodilo od nekega skupnega zneska plače, čeprav se po stališču pritožbe davki in prispevki plačujejo za nazaj za vsak posamezni mesec, za katerega je prisojen znesek plače, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da o obračunu in plačevanju davkov in prispevkov o govori Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS št. 117/2006, 24/08-ZDDKIS, 125/08; v nadaljevanju: ZDavP-2) v 352. in 353. členu. Obveznost predlaganja podatkov davčnemu organu o izplačanih dohodkih ZDavP-2 določa v prvem in četrtem odstavku 57. člena in drugem odstavku 353. člena. Obliko obračuna davčnega odtegljaja podrobneje ureja Pravilnik o vsebini in obliki obračuna davčnih odtegljajev ter o načinu predložitve davčnemu organu – Pravilnik (Uradni list RS, št. 37/08 s spremembami). Pravilnik določa način predložitve obračuna davčnih odtegljajev od dohodkov iz delovnega razmerja za dohodke, ki se vštevajo v davčno osnovo oziroma se od njih plačujejo prispevki za socialno varnost, najpozneje na dan izplačila dohodka. V obrazcu REK-1 izplačevalec dohodka izračuna davčni odtegljaj in obračuna prispevke za socialno varnost po stopnjah, ki veljajo na dan izplačila dohodka (šesti odstavek 352. člena ZDavP-2), davčna obremenitev pa je odvisna tudi od osebnih razmer zavezanca, ki se spreminjajo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je od celotnega prisojenega zneska plače in nadomestila plače naložilo toženi stranki obračun in plačilo davkov in prispevkov. Ko bo torej tožena stranka izplačala dohodek, bo nastopila tudi dolžnost plačila prispevkov po stopnji na dan izplačila.

Glede zahtevka tožnice za plačilo razlike v plači, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predstavlja pravno podlago za odločitev določba 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 s spremembami), ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. - 135. in 137. člena tega zakona. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki od 23. 12. 2010 do 24. 7. 2011. Tožena stranka tožnici ni izplačevala plače v višini, kot je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 1. 2011, glede katere je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je bila določena bruto plača v višini 750,00 EUR. Utemeljeno je zavrnilo navedbe tožene stranke, da je bila plača določena v višini urne postavke 3,00 EUR bruto oziroma 2,40 EUR bruto za čas bolniške odsotnosti. Po določbi prvega odstavka 2. člena Zakona o minimalni plači (Ur. l. RS, št. 13/2010; ZMinP) ima delavec pri delodajalcu v Republiki Sloveniji, ki dela polni delovni čas, pravico do plačila za opravljeno delo najmanj v višini minimalne plače, določene v skladu s tem zakonom. Minimalna plača je po drugem odstavku istega člena mesečna plača za delo, opravljeno v polnem delovnem času. V skladu s 4. členom ZMinP je tako minimalna plača v letu 2010 znašala 734,15 EUR, v letu 2011 pa je upoštevaje 5. člen ZMinP znašala 748,10 EUR (znesek minimalne plače in prehodni znesek minimalne plače (Ur. l. RS, št. 3/2011). Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da dogovor, po katerem bi bila tožnica upravičena do plače ob upoštevanju urne postavke 3,00 EUR bruto, ne dosega zneska minimalne plače, zato je pravilno upoštevalo znesek dogovorjene plače v pogodbi o zaposlitvi v višini 750,00 EUR.

Na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke finančne stroke A.A., univ. dipl. ekonomist, specialist davčnega svetovanja, je sodišče prve stopnje ugotovilo višino prikrajšanja tožnice pri plači za obdobje od januarja do julija 2011. Ugotovilo je, da bi morala dobiti v tem obdobju tožnica neto plačo v višini 3.204,39 EUR, dobila pa je le 1.289,75 EUR. Zato je bila ugotovljena razlika za celotno sporno obdobje v višini 1.914,64 EUR neto. Tožnica je glede na ugotovitve izvedenke modificirala tožbeni zahtevek tako, da je razliko v plači vtoževala v skupnem znesku, kar je sodišče prve stopnje tudi tožnici prisodilo. Iz sodbe jasno izhaja, da se zahtevek nanaša na izplačilo razlike v plači, jasno je tudi obdobje, pri tem pa je bistveno, da je pravilno ugotovljen neto znesek, na katerega je dolžna tožena stranka obračunati in plačati prispevke, ki se vedno plačujejo glede na datum plačevanja in ne za nazaj. Zato ni bistveno, da v izreku sodbe ni po posameznih mesecih razvidno, kolikšen del zneska odpade na posamezni mesec. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo zakonske zamudne obresti od 19. 9. 2011 dalje, čeprav bi bila tožnica upravičena do obresti od neto zneskov od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska dalje do plačila. To samo potrjuje, da je s tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo o skupnem znesku prikrajšanja za celotno obdobje, dejansko odločilo v korist tožene stranke, saj bi lahko, kot je obrazloženo, tožnici pripadale zakonske zamudne obresti od posameznega neto zneska.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe tožnice ter listinske dokumentacije v spisu pravilno ugotovilo zneske, ki jih je tožena stranka tožnici izplačala na tekoči račun, prav tako tudi vse zneske, ki jih je tožnica prejela z izplačilom v gotovini na roko. Utemeljeno ni sledilo dokaziloma pod B1 in B2, s katerimi naj bi tožena stranka dokazala, da je tožnici izplačala vse iz naslova delovnega razmerja v spornem obdobju po urni postavki 3,00 EUR oziroma 2,40 EUR bruto. Takšna bruto višina urne postavke ne dosega zneska minimalne plače, poleg tega pa v potrdilih niso razvidni zneski, ki naj bi jih tožnica prejela, niti prejem denarja. Zato ni mogoče šteti, da je tožena stranka s tema listinama dokazala izplačila plače po pogodbi o zaposlitvi, dokazno breme glede izplačila plače pa je bilo na njej. Pritožbene navedbe glede teh dveh dokazil niso utemeljene, niti pritožbeno zatrjevanje, da naj bi bila tožničina izpoved v delu, v katerem je pojasnila, koliko ji je bilo izplačano iz naslova plače, neverodostojna. Dokazna ocena sodišča prve stopnje namreč upošteva tako dokazila o izplačanih plačah kot tudi izpoved tožnice, ki je prepričljivo iz povedala o okoliščinah podpisa listin. Zato pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost takšne dokazne ocene.

Pravilno je tudi prisojen znesek regresa za letni dopust za leto 2011 v znesku 650,00 EUR bruto, saj je tožnica pridobila v tem letu pravico do letnega dopusta. V skladu s prvim odstavkom 131. člena ZDR je delodajalec dolžan delavcu izplačati regres najmanj v višini minimalne plače. Po drugem odstavku 131. člena ZDR se mora regres delavcu izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. S kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti se lahko v primeru nelikvidnosti delodajalca določi kasnejši rok izplačila regresa, vendar po določbi tretjega odstavka 131. člena ZDR najkasneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta. Minimalni znesek plače je v letu 2011 znašal 748,00 EUR, zato bi bila tožnica upravičena do navedenega zneska. Ker je zahtevala 650,00 EUR bruto, je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo znesek, kot je bil zahtevan s tožbo. Tožena stranka ni dokazala, da bi bila v takšni finančni situaciji, da bi bila nelikvidna in da zaradi tega regresa ni bila dolžna izplačati do 1. julija 2011. Trditve o tem, da naj bi ji neka sredstva na računu blokiral DURS, ne dokazujejo tako slabega finančnega stanja, da bi bilo mogoče že na podlagi tega dejstva sklepati o nelikvidnosti. Tožena stranka ni zadostila dokaznemu bremenu glede nelikvidnosti, čeprav je bilo dokazno breme na njej, zato je pravilno odločeno tudi o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska regresa za letni dopust. Prvi odstavek 130. člena ZDR določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. V zvezi s povračilom potnih stroškov je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev izvedenke glede višine mesečne vozovnice oziroma cene avtobusnega prometa za medkrajevni in primestni promet na relaciji B. - C., pravilno prisodilo tožnici neizplačane stroške za prevoz na delo. Ugotovilo je višino cene mesečne vozovnice, prav tako pa je upoštevalo razdaljo med stalnim prebivališčem tožnice na naslovu D. 24, B. in avtobusno postajo na naslovu E. 20, B., ki je 2 km in ne 3 km. Zato je pri glede na izračun izvedenke znesek stroškov prevoza na delo in z dela ustrezno znižalo za 18,91 EUR. Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnici pripada cena mesečne vozovnice, je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tudi pet prevozov tožnice s službenim avtom na delo in z dela ne pomeni, da je zaradi tega v tem obdobju cena vozovnice manjša, oziroma to ne vpliva na znesek povračila potnih stroškov z javnim prevozom. Tako niso bistvene trditve tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo teh voženj. Pri tem pritožbeno sodišče v zvezi s trditvami v pritožbi dodaja, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnica večkrat uporabila službeno vozilo za vožnjo na delo in z dela. Vsekakor bi tožena stranka morala voditi ustrezno evidenco, iz katere bi bilo razvidno za vsako posamezno vožnjo, kdaj jo je tožnica opravila in to ustrezno upoštevati.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica v bistvenem delu uspela z zahtevkom, saj je odločilno, da je tožnica po modifikaciji zahtevka zahtevala neto znesek, na katerega se obračunajo davki in prispevki, zato v konkretnem primeru ni mogoče upoštevati, da je uspeh nižji oziroma, da ne dosega zneska, kot je bil vtoževan v tožbi, v kateri je tožnica izhajala iz bruto zneskov. Pritožba tako ni utemeljena v delu, kjer si prizadeva, da bi se stroški postopka odmerili glede na uspeh 79,2 %.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani niti v pritožbi zatrjevani razlogi niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Do ostalih pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje ni opredelilo, saj niso pravno odločilne (360. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).