Jedro

Presoja, ali so v opisu podani znaki kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ.

Obstoječi dolg lahko storilec izterja zase ali za drugo osebo.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. L.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 120.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 29.8.2003 obs. L.Š. spoznalo za krivega kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ in poskusa tega kaznivega dejanja po 1. odstavku 218. člena v zvezi z 22. členom KZ ter mu določilo posamezni kazni štiri in šest mesecev zapora, nato pa mu po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen osem mesecev zapora. Po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je ošk. A.B. s premoženjsko pravnim zahtevkom napotilo na pravdo, v skladu z določbo 4. odstavka 95. člena ZKP pa je obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 13.5.2004 deloma ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je kazen, določeno za kaznivo dejanje pod točko I izreka prvostopne sodbe, zvišalo na osem mesecev zapora, kazen, določeno za kaznivo pod točko II izreka, pa zvišalo na eno leto zapora, nakar je obsojencu po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora. V ostalem je pritožbo okrožne državne tožilke, v celoti pa pritožbi obs. L.Š. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena ter odloči, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožba okrožne državne tožilke zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 10.11.2003 zavrne, ugodi pa pritožbi zagovornika obs. L.Š. ter izpodbijano sodbo spremeni tako, kot je predlagano v pritožbi zagovornika, oziroma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev ali sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Po njegovem stališču ni nobenega dvoma, da v obravnavanem primeru izsiljen podpis komisijske pogodbe ter izročitev ključev in prometnega dovoljenja A.M.-ju kot predstavniku upnika gospodarske družbe I. d.o.o., ni pomenil le garancije oziroma zavarovanja dolga, kot zatrjuje zagovornik, temveč njegovo poplačilo. Izročitev ključev vozila samega, prometnega dovoljenja in podpis ter izročitev komisijske pogodbe o prodaji je potrebno razlagati enako kot prvo izvršitveno obliko kaznivega dejanja izsiljevanja iz 1. odstavka 218. člena KZ, po kateri je kaznivo dejanje dokončano z uporabo sile ali grožnje in oškodovančeve storitve ali opustitve ravnanja v škodo svojega ali tujega premoženja in z njuno vzročno povezanostjo. Za obstoj dokončanega kaznivega dejanja izsiljevanja zato ni nujno, da bi bila gospodarska družba, za katero je obsojenec dolg izterjeval, tudi že dejansko poplačana, zadostuje, da je obsojenec uporabil silo, oškodovanec pa zaradi te sile ravnal v škodo svojega premoženja. Če bi že bilo sprejemljivo stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da dolg ni bil izterjan, bi ravnanje obsojenca, tako kot je opisano v izreku sodbe, vsebovalo znake kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena v zvezi z 22. členom KZ. Očitki izpodbijanima sodbama, da ni šlo za dolg, nimajo podlage v podatkih spisa. Izven vsakega dvoma je, da je obsojenec za A.M. in M.V. od M.Š. z nasilnim ravnanjem izterjeval dolg. Da je šlo za dolg, sta izpovedala tako V. kot M., temu pa ni oporekal niti oškodovani M.Š. Nesprejemljivo je stališče zahteve, da gospodarska družba lahko izkazuje samo tiste pravice in obveznosti pravne narave, ki so razvidne iz njenih poslovnih knjig. V tem kontekstu je namreč potrebno upoštevati, da je bil tudi oškodovani M.Š. tako kot A.M. in M.V. ustanovitelj gospodarske družbe in njen direktor. Dolg gospodarske družbe do M.Š. je zato lahko podan tudi, če ni zaveden v poslovne knjige, dejansko pa pomeni njegovo obveznost do gospodarske družbe, tudi če ta obveznost iz poslovnih knjig še ni razvidna. Tudi v primeru, če ne bi šlo za dolg, bi bilo kaznivo dejanje kljub temu podano, saj bi to pomenilo, da je bila z uporabo sile in resne grožnje za gospodarsko družbo pridobljena protipravna premoženjska korist. Ker je bilo na podlagi izbranih dokazov ugotovljeno, da je obsojenec izterjeval dolg, ne pa pridobival protipravno premoženjsko korist, za takšen očitek v obsojenčevo korist ni bilo nikakršne podlage. Sicer pa je vprašanje, ali je dolg izkazan ali ne, dejansko in ne materialnopravno vprašanje.

Glede kaznivega dejanja pod točko II, storjenega na škodo A.B., zahteva za varstvo zakonitosti sodbi očita, da izročitev dokumentov o lastništvu hiše ne more predstavljati sestavnega dela izterjave dolga. Pri tem zahteva za varstvo zakonitosti prezre, da sta bili obsojencu očitani obe izvršitveni obliki izsiljevanja, opredeljeni v 1. odstavku 218. člena KZ in da je dejanje ostalo pri poskusu. Namen pridobitve premoženjske koristi je v izterjavi zneska 150.000,00 DEM, pa čeprav je oškodovani A.B. M.Z.-ju dolgoval le 40.000,00 DEM.

Razlika med 40.000,00 in 150.000,00 DEM predstavlja poskus pridobitve protipravne premoženjske koristi. V delu, v katerem je bil L.Š.

obsojen, da je izterjeval dolg, pa je ugotoviti, da je zahteva, da v odvetniško pisarno prinese dokumente o lastništvu hiše, zgolj prva faza izsiljene izterjave dolga, ki bi ji sledile tudi druge, na podlagi katerih bi bilo mogoče poplačati zahtevane zneske. Zahtevo oškodovancu, da prinese dokumentacijo o lastništvu hiše na C., je zato potrebno ocenjevati v okviru opredelitve, da je kaznivo dejanje ostalo pri poskusu.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve navaja, da v izreku napadene sodbe niso navedena dejstva, da dokumentov in vozila ošk. M.Š. ni izročil obsojencu, temveč je dokumente izročil A.M.-ju. Ta pomanjkljivost sodbenega izreka otežkoča preizkus sodbe, kar po stališču zahteve "spada v kontekst uveljavljanega razloga bistvene kršitve določb ZKP".

Po določbi 1. točke 1. odstavka 359. člena ZKP v sodbi, s katero spozna obtoženca za krivega, izreče sodišče, katerega dejanja ga spozna za krivega, pri čemer navede dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. Enako vsebino izreka predpisujejo tudi določbe 4. odstavka 364. člena ZKP za pisno izdelano sodbo.

V izreku pravnomočne sodbe so z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin opisani zakonski znaki kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ, ki ga je obsojenec storil v škodo ošk. M.Š. V zvezi z opredelitvijo elementov tega kaznivega dejanja ni odločilna okoliščina, na katero opozarja zahteva. Obstoječi dolg lahko namreč storilec izterja zase ali za drugo osebo. V obravnavanem primeru je obsojencu očitano, da je s silo in resno grožnjo izterjal oškodovančev dolg do družbe I. d.o.o.. Izterjava dolga kot izvršitveno dejanje, s katerim je opredeljeno izsiljeno dejanje oškodovanca, je povsem konkretizirana. Odsotnost navedbe, da je ključe avtomobila oškodovanec izročil A.M., kar sicer izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča, navedenih v obrazložitvi sodbe, ne pomeni, da opis tega zakonskega znaka ni popoln in da zaradi tega ni možen preizkus pravnomočne sodbe oziroma njene zakonitosti.

Določba 1. odstavka 218. člena KZ je bila z novelo (spremembe in dopolnitve Kazenskega zakonika, Uradni list RS, št. 23 z dne 8.4.1999, ki so začele veljati 23.4.1999) dopolnjena z novo izvršitveno obliko. Kaznivo dejanje po tej določbi stori tudi, kdor s silo ali resno grožnjo izterja dolg. Glede na to, da gre za izterjavo dolga, je povsem jasno, da te izvršitvene oblike ni mogoče povezovati s prvo, po kateri ima storilec namen sebi ali komu drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist na način, opisan v tej zakonski določbi. S to dopolnitvijo je inkriminirana samovoljna izterjava sicer obstoječega dolga z uporabo sile ali resne grožnje.

Za presojo vprašanja, ali je bil na prisilen način, ki se ga je poslužil obsojenec, izterjan oškodovančev dolg, je odločilno dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče. Dejanske ugotovitve, kot izhajajo iz pravnomočne sodbe, so: oškodovanec je bil dolžan podjetju I. d.o.o. približno 4.000.000,00 SIT, zaradi sile in resnih groženj obsojenca je privolil v odsvojitev osebnega avtomobila, podpisal je komisijsko pogodbo in A.M. izročil prometno dovoljenje ter ključ avtomobila, ki ga je nato pustil na parkirišču navedenega podjetja. Na podlagi teh dejstev je sodišče zaključilo, da je šlo za izterjavo in poplačilo dolga, ne pa za njegovo garancijo.

Pojem izterjave dolga v kazensko-pravnem smislu oziroma v smislu določbe 1. odstavka 218. člena KZ je treba razlagati kot način, s katerim se s prisilo, torej na kriminalen način, doseže da dolžnik poplača deloma ali v celoti svoj dolg, bodisi gotovinsko bodisi na kakšen drug način. Dejanje je dokončano, ko dolžnik stori, kar je bilo od njega zahtevano oziroma izsiljeno. Dejanje se presoja predvsem z vidika ravnanja storilca, ki je usmerjeno na prisilno in s tem samovoljno izterjavo dolga. Zato ni pomembno, na kakšen način bo izterjana stvar, v tem primeru osebni avtomobil, kasneje vnovčena. Ob takšni razlagi in ob ugotovljenem dejanskem stanju, je sodišče utemeljeno zaključilo, da gre v tem primeru za izterjavo dolga, pri kateri je obsojenec uporabil resno grožnjo in silo, oškodovanec pa pod takšnim vplivom z opisanim ravnanjem odsvojil osebni avtomobil in da ima zato dejanje, kot je opisano v izreku pravnomočne sodbe, vse zakonske znake kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ. V zahtevi nakazana kršitev kazenskega zakona (4. točka 372. člena ZKP) zaradi tega ni podana.

Zahteva tudi navaja, da je bil z obema sodbama kršen kazenski zakon, ker sta sodišči prve in druge stopnje šteli za dejansko obstoječi dolg po oškodovancu M.Š. glede višine nejasno zatrjevano obveznost do gospodarske družbe I. d.o.o., ki pa objektivno ne obstoji. Ne glede na to, da zahteva kršitve kazenskega zakona konkretno sploh ne opredeli, pa izvajanj, s katerimi obrazlaga, da oškodovančev dolg ni razviden iz dokumentacije gospodarske družbe in da ni nobenih materialnih dokazov za obstoj dolga, sledi, da uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Sicer pa pravnomočna sodba ugotavlja obstoj dolga, pri čemer tudi obrazloži, na katere izvedene dokaze opira tak dejanski zaključek. Zato tudi nedoslednost v izreku, na katero opozarja zahteva, za pravilno presojo tega vprašanja ni odločilna.

Zahteva vidi bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je konkretno ne opredeli, tudi v dejstvu, da je v isti kazenski zadevi, v kateri je tekel postopek zoper M. in V., višje sodišče zavzelo pravno stališče o tem, da garancija za vrnitev dolga ne pomeni razpolaganja s premoženjem in da dejanje, ki po vsebini pomeni zavarovanje dolga (garancijo) ne more biti v škodo premoženja osebe, ki takšno garancijo daje. Na podlagi te in ostalih navedb, ki zadevajo to vprašanje, ni mogoče sklepati, katero konkretno bistveno kršitev določb kazenskega postopka ima v mislih zahteva, zaradi česar je sploh ni mogoče preizkusiti. V bistvu pa gre za različno presojo dejanskih okoliščin v zvezi z ravnanjem M. in V. in ravnanjem obs. L.Š. Če bi v zvezi z obsojenčevim dejanjem sodišče na podlagi ugotovljenih odločilnih dejstev zmotno presodilo, da je podan zakonski znak izterjave dolga, bi bilo mogoče utemeljeno sklepati na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Ker pa sodišču tega ni mogoče očitati, tudi kršitev kazenskega zakona ni podana. Pri tem je treba poudariti, da je iz dokaznega postopka in obrazložitev obeh sodb jasno razvidno, da pri izročitvi avtomobila ni šlo za jamstvo za dolg v civilnopravnem smislu (garancija), temveč dejansko za poplačilo dolga. Ob upoštevanju tega tudi izrek ne more biti nejasen, čeprav se v njem govori poleg prepustitve osebnega avtomobila tudi o garanciji.

V zvezi s kaznivim dejanjem, storjenim v škodo ošk. A.B., zahteva trdi, da je kršen kazenski zakon, ker nastop posledice, izročitev dokumenta o lastništvu hiše, objektivno ne more predstavljati za odškodovanca storitve ali opustitve v škodo njegovega ali tujega premoženja. Izročitev v izreku sodbe nedoločno definiranega dokumenta o lastništvu hiše v nobenem primeru ne more pomeniti, da je izročitelj dokumenta kakorkoli razpolagal v škodo svojega ali tujega premoženja ali karkoli storil ali opustil za poplačilo dolga upniku.

Obsojencu je očitano, da je z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist in da bi izterjal dolg, zoper A.B. uporabil silo in ga z resno grožnjo poskušal prisiliti, da bi v škodo svojega premoženja nekaj storil. Gre tedaj za obe izvršitveni obliki obravnavanega kaznivega dejanja, ki je ostalo pri poskusu. Kaznivo dejanje izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ je poskušeno, ko storilec začne s silo ali resno grožnjo prisiljevati oškodovanca, da kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja ali prisiljevati k poplačilu dolga. V izreku pravnomočne sodbe je konkretizirano obsojenčevo ravnanje glede sile in grožnje ter tudi ravnanje, ki se nanaša na poskus izterjave dolga v znesku 40.000,00 DEM in poskus pridobitve protipravne premoženjske koristi v višini 110.000,00 DEM. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče presodilo, da je oškodovanec pristal na obsojenčevo zahtevo glede izročitve denarja in na zahtevo, da bo v nasprotnem primeru prinesel dokumentacijo glede lastništva hiše na C., vredne 300.000,00 DEM, zaradi prepisa. Oškodovanec obsojencu denarja ni izročil, prav tako ni prinesel zahtevane dokumentacije, ki bi bila podlaga za prepis lastništva. Glede na to, in ker prepovedana posledica ni nastala, je sodišče utemeljeno presodilo, da obsojenčevo dejanje predstavlja poskus kaznivega dejanja izsiljevanja. V takem položaju v zahtevi zatrjevana okoliščina, da izročitev dokumenta o lastništvu hiše ne more pomeniti, da je izročitelj kakorkoli razpolagal v škodo svojega ali tujega premoženja ali karkoli storil ali opustil za poplačilo dolga, ni odločilna. Stališče zahteve, da niso podani konstitutivni elementi nobenega od alternativnih zakonsko opisanih oblik izsiljevanja, po navedenem ni utemeljena in s tem tudi ne nakazovanje, da je podana kršitev kazenskega zakona.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. L.Š. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).