Jedro

Vročitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožniku ni bila zakonita, ker vročevalec ni postopal po 2. odst. 142. čl. ZPP, saj je pisanje vročil tožnikovi ženi, ne da bi po 2. odst. 142. čL. ZPP pustil pismeno sporočilo za tožnika, naj bo določen dan, ob določeni uri v stanovanju, da sprejme pisanje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se razveljavi sklep upravnega odbora tožene stranke z dne 23.1.1993 na podlagi katerega je tožniku prenehalo delovno razmerje in se ugotovi, da tožniku na podlagi tega sklepa delovno razmerje ni prenehalo, ampak je trajalo do 31.5.1994. Nadalje je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova bruto plače za mared 1993 54.037,00 SIT z zamudnimi obrestmi od neto zneska od 19.4.1993 dalje, za april 199354.900,00 SIT z zamudnimi obrestmi od neto zneska od 19.5.1993 dalje, za maj 1993 55.343,80 SIT z zamudnimi obrestmi od neto zneska od 19.6.1993 dalje, za junij 1993 56.447,00 SIT z zamudnimi obrestmi od neto zneska od 19.7.1993 dalje, za julij 1993 56.784,00 SIT z zamudnimi obrestmi od neto zneska od 19.8.1993, za avgust 1993 51.129,00 SIT z zamudnimi obrestmi od neto zneska od 19.9.1993 dalje, za september 1993 51.129,00 SIT od neto zneska od 19.10.1993, za oktober 1993 51.129,00 SIT z zamudnimi obrestmi od neto zneska od 19.11.1993, na november 1993 51.129,00 SIT z zamudnimi obrestmi od neto zneska od 19.12.1993, za december 1993 51.129,00 SIT z zamudnimi obrestmi od neto zneska od 19.1.1994, za januar 1994 51.129,00 SIT za zamudnimi obrestmi od neto zneska od 19.2.1994, za februar 1994 51.129,00 SIT z zamudnimi obrestmi od neto zneska od 19.3.1994, za marec 1994 51.534,00 SIT z zamudnimi obrestmi od neto zneska od 19.4.1994, za april 1994 51.534,00 SIT z zamudnimi obrestmi od neto zneska od 19.5.1994, za maj 1994 51.534,00 SIT z zamudnimi obrestmi od neto zneska od 19.6.1994 do plačila ter po obračunu in nakazilu akontacije dohodnine in prispevkov za socialno zavarovanje plačati tožniku neto zneske plače z zamudnimi obrestmi in povrniti stroške postopka v višini 82.156,00 SIT z zamudnimi obrestmi od dalje, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Višji zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonitih pritožbenih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po dopolnjenem dokaznem postopku ugotovilo odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijane sodbe.

Pritožba navaja, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje glede vročitve sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Sklep je prevzela tožnikova žena, kot odrasel član gospodinjstva. Če delavec pošte ni pravilno ravnal in pošiljke ni vročil izrecno navedenemu naslovniku, bi to moral na povratnici navesti, vendar te okoliščine ne gre tolmačiti v škodo toženi stranki. Sicer sodišče še vedno ni ugotovilo, kdaj se je tožnik seznanil z vsebino pošiljke - s sklepom o prenehanju delovnega razmerja, kar je bistveno za pravočasnost tožnikovega ugovora. Tožnik le navaja, da mu je bil vročen dne 16.2.1993, kar sodišče nekritično povzema brez utemeljitve. Napačna je odločitev sodišča, da sobota 27.2.1993 ni bila delovna, saj ta dan uprava tožene stranke v klasičnem pomenu besede ni delala. Tožena stranka je navajala, da se lahko pri njej po ustaljeni praksi izročijo sporočila, dopisi, ugovori in drugi dokumenti, proti potrdilu o prejemu, predajo oz. izročijo v recepciji. Tega sodišče ni ugotavljalo in je zavrnilo predlagan dokaz z zaslišanjem delavke, ki je v spornem obdobju delala v recepciji. Tedaj je uprava štela zgolj dva delavca; direktorja in tajnico. Sodišče je ugotovilo, da je bil na dan 27.2.1993 na delovnem mestu prisoten direktor tožene stranke, to je 50 % vseh delavcev uprave. Napačen je zaključek, da uprava tega dne ni delala oziroma, da ni bil zadnji dan za vložitev ugovora sobota 27.2.1993. Sodišče je ugotovilo, da je na dan 27.2.1993 zanesljivo delala tudi recepcija, kjer je bilo možno vložiti morebitni ugovor zoper sklep tožene stranke. Sodišče ni izvedlo nobenega dokaza o seznanjenosti delavcev z možnostjo pisnega poslovanja preko recepcije. O tem se je izjasnil le tožnik, ki to zanika. To pa ni dovolj za sodno odločitev.

Pritožba nadalje navaja, da sodišče ni ravnalo v skladu z napotili sklepa pritožbenega sodišča z dne 22.5.1997; ni razčistilo okoliščin v zvezi z opravičenostjo tožnikove odsotnosti. Pred izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja dne 23.1.1993 še ni ugotovljeno, ali je bil tožnik opravičeno odsoten ali ne in v katerem obdobju. Tožnik sicer zatrjuje, da se je pri toženi stranki večkrat zglasil; ne navaja dneva, ne osebe, s katero je kontaktiral. Tožnik se ni več oglasil na delovnem mestu. To potrjuje tudi tožnik, ki s stanjem pri toženi stranki ni bil seznanjen, saj je zaslišan navajal, da je bil hotel zaprt in dela zanj ni bilo, kar ne drži. V spornem času je delala pri toženi stranki recepcija, kuhinja, pralnica in šank, torej celoten hotel. O vsem tem bi bilo treba poleg predlaganih prič zaslišati tudi D. N., ki je bila kot delavka uprave zadolžena za vodenje evidence na delu.

Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze in zaključuje, da pritožbene navedbe ne morejo biti odločilne. Glede vročitve sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi zaslišanja tožnikove žene C. A., da je na povratnici zanesljivo njen podpis in pošiljke ni odprla. Za veljavnost vročitve dne 12.2.1993 bi tedaj moral po 2. odst. 142. člena ZPP vročevalec pustiti pismeno sporočilo za tožnika, naj bo določen dan ob določeni uri v stanovanju, da sprejme pisanje.

Šele če vročevalec niti potem ne najde tistega, kateremu naj bi pisanje vročil, bi mogel ravnati po 141. členu ZPP, to je, da bi izročil komu od tožnikovih odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti. Če se tudi ti ne najdejo v stanovanju, se pisanje izroči hišniku ali sosedu, če v to privolita. Zaradi navedenega je treba šteti, da sporna pošiljka tožniku dne 12.2.1993 ni bila zakonito vročena. Vročevalec opravlja vročitev v bistvu po nalogu in za pošiljatelja. To nepravilno ravnanje pošte, ne more iti na škodo tožeči stranki. Treba je šteti, da je bila pošiljka veljavno vročena tožniku šele v torek dne 16.2.1993, kot je tožnik sam navedel. Res tožnik pri zaslišanju ni izpovedal o tem, ali je za pošiljko že prej vedel, to je od petka 12.2.1993 dalje, ko je njegova žena prevzela pošiljko. Vendar ni nobenega dokaza, da je tožnik osebno pošiljko prejel pred 16.2.1993. Zato ni odločilna pritožbena navedba, da sodišče ni ugotovilo, kdaj se je tožnik seznanil z vsebino pošiljke s sklepom o prenehanju delovnega razmerja. Ob ugotovljenem dejanskem stanju s strani sodišča prve stopnje je treba šteti za dokazano, da je bila pošiljka vročena tožniku dne 16.2.1993. Pritožba tudi ni utemeljena glede zaključka sodišča prve stopnje, da sobota dne 27.2.1993 ni bila delovna. Ob zaključku, da je 15-dnevni rok za vložitev zahteve za varstvo začel teči tožniku šele 16.2.1993 in ne že 12.2.1993 je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, saj zadnji dan roka ni bil v soboto dne 27.2.1993. Tudi sicer ni bilo določeno s kakšnim aktom tožene stranke, katere sobote so delovne.

Morebitna prisotnost direktorja tega dne in ob odsotnosti tajnice, ki naj bi sicer delala in samo poslovanje recepcije pri toženi stranki še ne pomeni, da gre za delovni dan. Tožena stranka je sicer predložila v spis (priloga B-8) obvestilo svojemu pravnemu pooblaščencu, da je bila sobota dne 27.2.1993 delovna, kar je razvidno iz urnih list uslužbencev v strežbi, kuhinji itd.. Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo, da je to dokaz, da je uprava tožene stranke v spornem dnevu delala. Recepcija v hotelu dela tudi v dneh, ki ne pomeni delovni dan v smislu določb o vročanju poštnih pošiljk. Zato pritožbene navedbe niso odločilne. Pritožbeno sodišče, enako kot sodišče prve stopnje, zaključuje, da ni izkazano, da je bila sobota dne 27.2.1993 delovna.

Sodišče prve stopnje se je tudi ukvarjalo z opravičenostjo tožnikovih izostankov, zaradi katerih je tožena stranka sprejela sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku. To bi sicer lahko bilo pomembno, če bi šlo za prenehanje delovnega razmerja po 5. členu 1. odstavka 100. člena ZDR. Odločitev toženca je tedaj izvršljiva s prvim dnem neopravičenega izostanka. Po 6. točki 1. odstavka 100. člena ZDR pa je izvršljiva z dokončnostjo sklepa, v kolikor bi se tožnik vrnil na delo pred izdajo odločbe o prenehanju delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče je na podlagi izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje zaključilo, da ni dovolj dokazov, da se tožnik ni vrnil na delovno mesto pred izdajo sklepa; ni moč namreč ovreči izpovedbe tožnika. Tožnik je v predlogu za sodno varstvo z dne 8.4.1993 zatrjeval, da je ostal od 16.12.1992 dalje doma po izrecnem navodilu R. D., da naj koristi razmejitvene ure in letni dopust. Na ustni obravnavi dne 6.10.1993 je povedal, da se je 14 dni potem, od 15.12.1992 dalje zglasil pri udeležencu in so mu takrat povedali enako kot dne 15.2.1993; še nekajkrat se je oglasil pri udeležencu zaradi dela, pa mu je bilo vedno rečeno kot 15.12.1992. Priče D. R. sodišče ni moglo zaslišati, ker je umrl dne ....1993. Priča Č. S. zaslišan dne 26.10.1993 je izpovedal, da se ne spominja, da bi se 15. oziroma 16.12.1992 pogovarjal s predlagateljem. Povedal je tudi, da se je s kadrovskimi zadevami in v zvezi s kadri in delovnim časom takrat ukvarjal pokojni R. D., ki je bil sicer solastnik pri udeležencu.

Tožeča stranka I. C. je zaslišan kot tožnik dne 24.5.1995 izpovedal, da je delal pri toženi stranki preko polnega delovnega časa in se mu je nabral velik višek ur, ki ga je koristil skupaj s pripadajočim dopustom. Izpovedal je, da se je januarja 1993 ponovno zglasil pri toženi stranki. Tedaj mu je R. povedal, da mu bodo sporočili, kako naprej. Izpovedal je še, da mu Č. in R. nista hotela nič povedati, bil pa je edini, ki je bil redno zaposlen; vsi ostali natakarji pa sezonsko. Priča Č. S. je na obravnavi dne 24.5.1995 še izpovedal, da je tožniku v enem primeru, ko so bili skupaj, R. rekel, naj gre domov in da ga bodo obvestili kako naprej. Bila je mrtva sezona. Delavci so koristili proste ure in dopust, nato pa so se z njimi posamično pogovarjali, kaj storiti, da ne bodo šli preveč v minus. Nastale manjkajoče ure v času mrtve sezone so delavci kompenzirali v času sezone. Tožnik je tudi izpovedal, da se po prejemu izpodbijanega sklepa ni več javil pri toženi stranki. Ob navedeni izpovedbi tožnika, da se je pred prejemom odločbe o prenehanju delovnega razmerja javil pri toženi stranki in spraševal za delo, je sodišče prve stopnje v bistvu pravilno ocenilo, da ni dokazov za ugotovitev, da se tožnik ni javil na delo pred izdajo odločbe o prenehanju delovnega razmerja, kar pomeni, da ne glede na morebitno opravičenost oziroma neopravičenost očitanih izostankov, bi šlo za prenehanje delovnega razmerja po 5. točki 2. odstavek 100. člena ZDR. To pomeni, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja postal izvršljiv šele z dokončnostjo. Toženec ni dokončno odločil o zahtevi za varstvo pravic, zato je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da je tožniku trajalo delovno razmerje do 31.5.1994, upoštevaje, da je tožnik s pripravljalno vlogo z dne 16.6.1995 skrčil svoj zahtevek, da uveljavlja priznanje pravic iz dela za čas od 1.3.1993 do 1.6.1994. Pritožba torej ni utemeljena, na novo predlagani dokazi niso potrebni, ker je sodišče ugotovilo vsa odločilna dejstva, zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je bilo treba odločiti, da tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbe.