Jedro

Že iz poteka predkazenskega postopka je razvidno, da policija davčnega postopka ni izrabila za svoje potrebe in da ni bil povod za začetek predkazenskega postopka zoper obdolženca.

V ustavno sodni praksi je bilo že nekajkrat sprejeto stališče, da se privilegij zoper samoobtožbo na davčni postopek ne razteza.

Izrek

Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog zagovornikov obdolženega A. A. za izločitev dokazov.

2. Zoper sklep so vložili pritožbo obdolženčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagali so spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlogu za izločitev dokazov kot nedovoljenih ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je ponovljeni predlog za izločitev dokazov vsebinsko enak predlogu z dne 17. 11. 2014, ki je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu I Kpr 33488/2011 z dne 22. 12. 2014 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 33488/2011 z dne 8. 4. 2015 zavrnjen kot neutemeljen.

5. Sodišče prve stopnje je navedlo obširne in konkretne razloge, zakaj je predlog pritožnikov za izločitev dokazov kot nedovoljenih neutemeljen, zato ni zaznati posplošeno zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

6. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je davčna inšpekcija ravnala po nalogu policije ter da je bil davčni postopek zlorabljen za predkazenski postopek. Iz razlogov izpodbijanega sklepa in podatkov spisa je razvidno, da je policija pričela preiskovati (domnevne) nepravilnosti oziroma nezakonitosti pri poslovanju X. in Y. na podlagi dopisa Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo RS z naslovom "Naznanitev suma storitve kaznivih dejanj" z dne 13. 4. 2010 ter anonimnih prijav s priloženo listinsko dokumentacijo z dne 25. 4. 2010 in 15. 2. 2011. Dne 19. 5. 2010 je policija Davčnemu uradu Novo mesto posredovala predlog za opravo davčnega inšpekcijskega nadzora pri X. in Y., sama pa je v mesecih oktobru 2010 ter marcu in juniju 2011 zbirala obvestila od B. B., C. C., C. C. ml., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I. ter drugih oseb, pridobila pa je tudi obsežno listinsko dokumentacijo. Na podlagi podatkov in dokazov zbranih s strani policije je Okrožno sodišče v Novem mestu (na predlog državnega tožilca) dne 25. 7. 2011 izdalo odredbo I Kpd 33488/2011 za pridobitev bančnih podatkov po prvem odstavku 156. člena ZKP, med drugim tudi za osumljenca. Davčni urad Novo mesto je v časovnem obdobju od junija 2011 do maja 2012 pri X. (katere direktor je bil obdolženec) in pri Y. opravil davčna inšpekcijska nadzora davka o dohodku pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2010 ter izdal odločbi DT0610-2311/2011 z dne 3. 8. 2012 (X.) in DT0610-2312/2011 z dne 11. 7. 2012 (Y.), v katerih je navedenima pravnima osebama dodatno odmeril davek o dohodku pravnih oseb in akontacijo dohodnine od drugih davkov.

7. Že iz zgoraj povzetega poteka predkazenskega postopka je razvidno, da policija davčnega postopka ni izrabila za svoje potrebe, in ni bil povod za začetek predkazenskega postopka zoper obdolženca. Res je policija predlog za opravo davčnega inšpekcijskega postopka davčnemu uradu poslala že dne 19. 5. 2010, torej pred drugo anonimno prijavo, vendar pritožniki spregledajo, da je policija naznanitev suma storitve kaznivih dejanj od Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo RS z anonimnima prijavama prejela že preje. Poleg tega je policija neodvisno od Davčne uprave Novo mesto zbirala podatke in dokaze skozi leto 2010 in 2011, saj so bili zapisniki o inšpekcijskih nadzorih izdelani šele sredi leta 2012. 8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je bila dokumentacija Davčni upravi Novo mesto izročena pod grožnjo, da obdolženec v nasprotnem tvega storitev davčnega prekrška. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje je v ustavno sodni praksi že nekajkrat bilo sprejeto stališče, da se privilegij zoper samoobtožbo na davčni postopek ne razteza. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 54/2010 z dne 10. 3. 2011 obrazložilo, da je davčni postopek primarno namenjen ugotavljanju obstoja in višine davčne obveznosti oziroma nadzoru države glede izpolnjevanja davčnih obveznosti, zato je pojasnilna in sodelovalna dolžnost davčnega zavezanca v takem postopku pričakovana. Ustavno sodišče je v zvezi z dometom privilegija zoper samoobtožbo sprejelo stališče v odločbi U-I-1293/08 z dne 6. 7. 2011. Navedlo je, da se ta pravica ne razteza na inšpekcijske in nadzorne postopke, pri katerih se aktivnosti uradnih oseb ne spremenijo v kazensko preiskavo. S tem se zagotavlja učinkovitost inšpekcijskih in nadzornih postopkov, kar je v carinskih, davčnih in drugih pomembnih zadevah nedvomno v javnem interesu. Stališče Evropskega sodišča za človekove pravice je, da privilegij zoper samoobtožbo primarno zadeva možnost molka obdolžene osebe, s spoštovanjem njene volje. Privilegij zoper samoobtožbo se nanaša samo na izjave, ne pa tudi na dokaze, ki jih je mogoče pridobiti po drugi poti. Privilegij zoper samoobtožbo je dan le fizičnim osebam, kar izhaja tudi iz besedila četrte alineje 29. člena Ustave RS. Po tej določbi ni nihče dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje. Zoper sebe pa lahko izpoveduje le tisti, ki nastopa v postopku sam in ki je sposoben sam oblikovati svojo voljo. Privilegij zoper samoobtožbo je zato glede vrste dokazov omejen le na pričevalne dokaze, torej izjavo posameznika. Povsem pravilni so zaključki sodišča prve stopnje v točki 10 razlogov izpodbijanega sklepa, da je obdolženec v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora podal izjavo šele, ko je davčni organ že pridobil dokumentacijo. V svoji izjavi se obdolženec ni z ničemer obremenil. 9. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče do odločb Evropskega sodišča za človekove pravice in komentarja dr. Zlatka Dežmana in Anžeta Erbežnika. Nosilna odločba je zadeva Saunders proti Združenemu kraljestvu, ki pa ni primerljiva z obravnavano zadevo. V zadevi Saunders je sodišče uporabilo izjave, ki jih je Saunders dal inšpektorjem, pri čemer je že samo sodišče opazilo, da je tožilec več kot tri dni poroti bral del prepisa, ki vsebuje vlagateljeve odgovore inšpektorjem. Obtožni akt je torej v pretežni meri temeljil na izjavah danih inšpektorjem. V obravnavanem primeru pa je policija predno je prejela zapisnike davčnega inšpekcijskega urada že razpolagala s številnimi podatki in dokazi, ki jih je zbrala neodvisno od inšpekcijskega postopka. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi davčna inšpektorica delala po nalogu policije. Enako velja za navedbe, da naj bi to izhajalo iz zaslišanj prič J. J. iin same inšpektorice, saj nihče od njiju v izpovedbah kaj takega ni omenil. 10. Razlogi, s katerimi so pritožniki izpodbijali sklep sodišča prve stopnje, niso bili utemeljeni, zato je sodišče druge stopnje njihovo pritožbo zavrnilo.