Jedro

Napačno je stališče, da bi bilo v odsotnosti trditev, katere konkretne ne-radijske dejavnosti opravlja tožena stranka in kakšne prihodke iz teh dejavnosti ustvari, treba šteti, da so bili vsi njeni prihodki v letu 2013, prikazani v evidenci AJPES, ustvarjeni z radijsko dejavnostjo. Z navedbami o skupnem znesku prihodkov iz radijske dejavnosti, o poročanju tožeči stranki o svojih mesečnih prihodkih iz radijske dejavnosti, o avansnih plačilih in o (s strani tožeče stranke) izdanih avansnih računih, je tožena stranka dovolj konkretizirano prerekala navedbe tožeče stranke o višini prihodkov.

Drži, da bi si tožena stranka za zastopanje v tem sporu lahko izbrala pooblaščenca z območja sedeža sodišča, a njeno pravico do proste izbire odvetnika dodatno utemeljuje okoliščina, da jo isti pooblaščenec zastopa tudi v drugih podobnih sporih (proti SAZAS), zato mu je materialnopravna problematika dobro znana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dneh povrniti 922,32 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 64.760,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka), in tožeči stranki naložilo, da toženi v 15 dneh povrne 3.374,23 EUR pravdnih stroškov (točka II izreka).

2. Tožeča stranke se proti sodbi pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP1. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Sodišču očita, da je zaradi napačne ugotovitve višine prihodkov napačno odmerilo višino avtorskega nadomestila. Tožena stranka ni zatrjevala, da poleg radijske dejavnosti opravlja še kakšno drugo dejavnost, niti kakšne prihodke ima iz teh dejavnosti. Ni trdila, da se ukvarja z oddajanjem lastnih poslovnih prostorov, s snemanjem vokalov in produkcijo, niti ni predložila dokazov v tej smeri. Razlika med podatki, objavljenimi v AJPES, in podatki, ki jih je tožena stranka sporočala tožeči, je bila prvič izpostavljena ob zaslišanju zakonitega zastopnika tožene stranke. Z zaslišanjem se je torej dokazovalo dejstvo, ki ni bilo zatrjevano. Brez konkretnih trditev o tem, katere dejavnosti (poleg radijske) opravlja, in brez specifikacije prihodkov iz domnevno različnih dejavnosti, tožena stranka ne more biti uspešna z ugovorom, da prihodki, prikazani v AJPES, niso le prihodki iz radijske dejavnosti. V izpodbijani sodbi se sodišče nepravilno sklicuje na stališča, ki jih je Vrhovno sodišče zavzelo v sporih glede pravic kabelske retransmisije. Sodišče je odločalo na podlagi meril iz pogodbe, ki je ni v spisu, ob tem pa ni pojasnilo, zakaj odstopa od stališča Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 325/2016. Odmerni odstotek v višini 7 % ni previsok. Takšen odmerni odstotek velja v primeru, ko si uporabnik ne uredi prenosa pravic, oziroma ko ne izpolni drugih pogodbenih pogojev. Takšne kršitve avtorske pravice sodijo pod določbo 168. člena ZASP2, ki dopušča podvojeno plačilo. S tem, ko je izenačilo položaj poštenega uporabnika in kršitelja avtorskih pravic, je sodišče slednjega privilegiralo. Napačna je tudi stroškovna odmera. Sodišče je toženi stranki priznalo stroške (za odsotnost iz pisarne), do katerih po tarifi ni upravičena. Prav tako ni upravičena do povrnitve potnih stroškov svojega pooblaščenca iz N. Sodišče ni presojalo, ali narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem opravičuje, da se presežek stroškov, ki so posledica okoliščine, da je tožena stranka izbrala odvetnika izven sedeža sodišča, naloži v plačilo tožeči stranki. Tožena stranka ni navedla nobenih okoliščin, ki bi opravičevale takšno presojo.

3. Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka od tožene (komercialne radijske postaje oziroma radiodifuzne organizacije), ki v pridobitne namene radiodifuzno oddaja3, zahteva plačilo avtorskega nadomestila za leto 2013 v višini 64.760,07 EUR.4 Svoj zahtevek opira na Tarifo 20075, čemur tožena stranka nasprotuje.

6. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da je tožena stranka s plačili, opravljenimi za leto 2013 (27.493,14 EUR), svojo obveznost do tožeče stranke, ki je za leto 2013 znašala 27.454,63 EUR (713.107,36 EUR prihodkov iz radijske dejavnosti x 3,85 %), že poravnala.

7. Po (s pritožbo neizpodbijani) ugotovitvi sodišča prve stopnje pravdni stranki v vtoževanem obdobju nista imeli sklenjene pogodbe, s katero bi tožeča stranka toženi dovolila izkoriščanje avtorskih pravic. Tožena stranka je zavrnila sklenitev Pogodbe o uporabi glasbenih neodrskih del v programih radijskih postaj (priloga B 5), ki ji jo je leta 2008 v podpis ponudila tožeča stranka. Ker je avtorsko varovana dela uporabljala brez ustrezne pogodbe, tj. neavtorizirano oziroma brez dovoljenja tožeče stranke, je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo na določbo 198. člena OZ6 o neupravičeni pridobitvi, po kateri je tožeča stranka upravičena zahtevati od tožene korist, ki jo je ta imela od uporabe avtorskih del. 8. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno povzelo vsa, za odločanje v tem sporu relevantna materialnopravna stališča, oblikovana zlasti v praksi Vrhovnega sodišča (v sporih, primerljivih z obravnavanim), ter druge pravne podlage: - vrhovno sodišče je glede pravic radiodifuznega oddajanja glasbenih del ugotovilo obstoj tarifne praznine7. Tarifa 2007 ni bila sklenjena kot skupni sporazum, zaradi česar tudi ne more imeti veljave skupnega sporazuma, vendar lahko ob dejstvu, da je bila v spornem obdobju podana pravna praznina, v skladu s četrtim odstavkom 157. člena ZASP-B predstavlja obrazloženo podlago zahteve za plačilo nadomestila, določenega s strani kolektivne organizacije, ob upoštevanju kriterijev iz tretjega, četrtega in petega odstavka 156. člena ZASP-B8, - ZASP-B v tretjem odstavku 156. člena določa, da je podlaga za izračun višine nadomestila denarno ocenjena korist, ki jo pridobi uporabnik iz dejavnosti, v kateri so uporabljena varovana dela iz repertoarja kolektivne organizacije; v skladu s četrtim odstavkom istega člena ZASP-B se pri določanju višine nadomestila upošteva pomen varovanega dela za dejavnost uporabnika, v skladu s petim odstavkom pa se za oceno denarne koristi praviloma uporablja ustrezen del prihodka ali stroškov uporabnika pravic, upoštevajoč sporazumno dogovorjene kriterije; če se korist ne izraža v prihodku, lahko kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov določita druge kriterije, - na podlagi 1. člena Tarife 2007 se pri določitvi višine avtorskega nadomestila upoštevajo standardi Mednarodne konfederacije avtorskih združenj (CISAC) in priporočila Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO), in sicer tako, da je plačilo avtorskega nadomestila sorazmerno pomembnosti in obsegu uporabe avtorskih glasbenih del v dejavnosti uporabnika, kar pomeni, da v primeru, če uporabnik 100 % oddajnega časa uporablja avtorska glasbena dela, nadomestilo znaša 10 % prihodkov, ustvarjenih z uporabo glasbe; ta odstotek se v primeru manjšega odstotka uporabe avtorskih glasbenih del v oddajnem času ustrezno sorazmerno zmanjšuje z manjšim obsegom uporabe avtorske glasbe (pri uporabi varovanih glasbenih del 70 % oddajnega časa je uporabnik dolžan plačati nadomestilo za uporabo avtorskih glasbenih del v višini 7 % prihodkov, ustvarjenih z uporabo avtorske glasbe v relevantnem letu), - vrhovno sodišče je v svojih zadnjih odločbah9 poudarilo, da je treba pri oceni primernega nadomestila upoštevati dolgotrajna pogodbena razmerja, čeprav so ta pretekla;10 pogodbeno dogovorjena razmerja odražajo dejanska,11 primernost tarife se najlažje izrazi s soglasjem volj pogodbenih strank;12 da je treba dati prednost dogovorjenemu, potrjuje tudi vsebina petega odstavka 156. člena ZASP-B; ker enostransko sprejeta tarifa (kolektivne organizacije z monopolnim položajem) predstavlja odstop od pogodbenega načela, je pri obravnavanju Tarife 2007 in njenih meril v povezavi s 156. členom ZASP-B, potreben restriktiven pristop.13

9. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 43/2018 ugotovilo pravno praznino glede cene pravic kabelske retransmisije (v kasnejših odločbah II Ips 219/2017, II Ips 52/2018, II Ips 41/2018, II Ips 86/2018, II Ips 185/2017, II Ips 107/2018, II Ips 327/2017, II Ips 136/2018 pa je to stališče potrdilo), pred tem (zadeva II Ips 325/2016) pa je enako ugotovilo glede pravic radiodifuznega oddajanja glasbenih del. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča (II Ips 43/2018, II Ips 219/2017), ki se nanašajo na drugačno dejansko stanje, oziroma da razlogov/stališč iz teh odločb ni mogoče aplicirati na obravnavani primer. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odstopilo od stališč, ki jih je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi II Ips 325/2016. Sodišče prve stopnje je v okviru zapolnjevanja pravne praznine opravilo materialnopravno presojo primernosti nadomestila po merilih iz Tarife 2007, za uporabo katere se je zavzemala tožeča stranka, glede na kriterije iz tretjega, četrtega in petega odstavka 156. člen ZASP-B. 10. Na podlagi ugotovitev: - da je pogodba, skladno s katero je imela tožena stranka urejen prenos avtorskih pravic, med pravdnima strankama prenehala veljati, - da je v letu 2008 tožeča stranka toženi v podpis ponudila novo pogodbo o uporabi glasbenih del z (v primeru izpolnjevanja dogovorjenih obveznosti) odmernim odstotkom v višini 3,85 % od prihodkov14, in - da je tožena stranka pri plačilih avtorskega nadomestila za leto 2013 upoštevala enak odmerni odstotek kot v času izvajanja pogodbe (3,85 % od prihodkov), se sodišče prve stopnje utemeljeno ni oprlo na merila Tarife 2007. Ne drži pritožbeni očitek, da bi morala biti pogodba, ki med pravdnima strankama ne velja več, del sodnega spisa. Bistveno je, da je med pravdnima strankama konsenz o tem, da med njima pogodba ne velja več in da je tožena stranka pri izpolnjevanju svoje (najprej pogodbene, kasneje nepogodbene) obveznosti ves čas upoštevala enak odmerni odstotek - 3,85 % od prihodkov (čemur tudi pritožba ne nasprotuje). Glede na trditev tožeče stranke o uporabi varovanih glasbenih del 70 % oddajnega časa, bi bila tožena skladno s 1. členom Tarife 2007 dolžna plačati nadomestilo za uporabo avtorskih glasbenih del v višini 7 % prihodkov, ustvarjenih z uporabo avtorske glasbe v letu 2013, kar pa je skoraj dvakrat toliko, kot je plačevala v času izvajanja pogodbe, in obenem skoraj dvakrat toliko, kot ji je tožeča stranka ponudila v novi pogodbi. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni podala prepričljivih argumentov o tem, da merila iz prej veljavne pogodbe za vtoževano obdobje ne odražajo (več) primernega nadomestila (torej, da so se okoliščine, ki so bile podlaga za dogovor o nižjem nadomestilu, bistveno spremenile), in da je treba v odsotnosti takšnih argumentov pri določitvi višine primernega nadomestila (običajnega plačila v smislu 81. člena oziroma drugega odstavka 168. člena ZASP) uporabiti odmerni odstotek v višini 3,85 % od prihodkov tožene stranke.15

11. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o kršitvah temeljnih procesnih načel (razpravnega načela, načela kontradiktornosti). Med pravdnima strankama je bilo sporno, kateri prihodki tožene stranke so lahko zajeti v osnovo za izračun nadomestila. Tožeča stranka se je zavzemala za uporabo osnove, ki naj obsega vse čiste prihodke od prodaje, objavljene v javnih podatkovnih bazah AJPES (1.317.903 EUR)16, tožena pa je trdila, da prihodki iz radijske dejavnosti predstavljajo le del njenih prihodkov in da so prihodki iz radijske dejavnosti, o katerih je tožeči stranki redno poročala, v letu 2013 dejansko znašali 713.107,36 EUR. Napačno je pritožbeno stališče, da bi bilo v odsotnosti trditev, katere konkretne ne-radijske dejavnosti opravlja tožena stranka in kakšne prihodke iz teh dejavnosti ustvari, treba šteti, da so bili vsi njeni prihodki v letu 2013, prikazani v evidenci AJPES, ustvarjeni z radijsko dejavnostjo. Z navedbami o skupnem znesku prihodkov iz radijske dejavnosti, o poročanju tožeči stranki o svojih mesečnih prihodkih iz radijske dejavnosti, o avansnih plačilih in o (s strani tožeče stranke) izdanih avansnih računih, je tožena stranka dovolj konkretizirano prerekala navedbe tožeče stranke o višini prihodkov. Njene trditve so zato predstavljale zadostno podlago za izvedbo dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke.17 Ne drži torej pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v okviru dokaznega postopka ugotavljalo dejstva, ki jih tožena stranka ni zatrjevala.

12. Dokazno oceno, da v osnovo za izračun avtorskega nadomestila ne morejo biti zajeti vsi prihodki tožene stranke, saj niso vsi njeni prihodki povezani z izvajanjem radijske dejavnosti (avtorska glasbena dela so uporabljena le pri izvajanju radijske dejavnosti)18, je sodišče prve stopnje oprlo na izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke (iz nje izhaja, da se tožena stranka ukvarja tudi z dejavnostmi, ki niso povezane s predvajanjem glasbe, na primer z oddajo poslovnih prostorov, snemanjem vokalov, produkcijo) ter na mesečna poročila tožene stranke (priloge B 6 - B 17), posredovana tožeči stranki, ki jih slednja ni zavrnila. Pritožnica ne izpodbija pravilnosti te dokazne ocene.

13. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov, povezanih s prihodom njenega pooblaščenca iz N. v L. Sodišče prve stopnje je v stroškovno odmero zajelo stroške za prihod pooblaščenca na naroka 14. 11. 2018 in 9. 1. 2019, in sicer urnino (2 x 160 točk) za odsotnost iz pisarne v času potovanja (po četrtem odstavku 6. člena OT19) ter potne stroške (kilometrino) v višini 2 x 80,66 EUR. Drži, da bi si tožena stranka za zastopanje v tem sporu lahko izbrala pooblaščenca z območja sedeža sodišča, a njeno pravico do proste izbire odvetnika dodatno utemeljuje okoliščina (ki jo pravočasno razkriva v odgovoru na pritožbo20), da jo isti pooblaščenec zastopa tudi v drugih podobnih sporih (proti SAZAS), zato mu je materialnopravna problematika dobro znana.

14. Pritožbene navedbe torej niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške v zvezi z njo, toženi pa je skladno s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP dolžna povrniti njene pritožbene stroške v višini 922,32 EUR (1250 točk za odgovor na pritožbo, po tar. št. 21/2 OT, povečano za materialne stroške (10 točk) in 22 % DDV). Priznane stroške ji mora plačati v 15. dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude s plačilom pa ji dolguje tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku paricijskega roka.

1 Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami). 2 Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/1995, s spremembami in dopolnitvami). 3 V skladu s 30. členom ZASP je pravica radiodifuznega oddajanja glasbenih del izključna pravica do priobčitve dela javnosti s pomočjo radijskih ali televizijskih programskih signalov, namenjenih javnosti, in sicer brezžično (vključno s satelitom) ali po žici (vključno s kablom ali mikrovalovnim sistemom). 4 Vtoževani znesek predstavlja avtorsko nadomestilo v višini 92.253,21 EUR (1.317.903 EUR prihodkov x 7 %), zmanjšano za plačila v višini 27.493,14 EUR. 5 Tarifa Združenja SAZAS za javno priobčitev glasbenih del za izdajatelje radijskih in televizijskih programov (Ur. l. RS, št. 3/2007). 6 Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami). 7 Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 325/2016 zavzelo stališče, da višine avtorskega honorarja ni mogoče določiti na podlagi prvega odstavka II. poglavja tarife Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 29/98, v nadaljevanju Pravilnik 1998), ker ga je Ustavno sodišče razveljavilo z odločbo U-I-165/03, iz sklepa pa tudi ni izhajala možnost določitve nadomestila na podlagi drugega in tretjega odstavka II. poglavja tarife Pravilnika 1998, ki sicer z omenjeno odločbo Ustavnega sodišča nista bila razveljavljena. Svoje prvotno stališče je Vrhovno sodišče nadgradilo, tako da se je o tem (tako glede splošne tarife iz prvega odstavka II. poglavja tarife Pravilnika 1998 kot glede minimalne tarife iz drugega odstavka, ki se po njegovem mnenju ne more uporabljati brez splošne tarife) izrecno izreklo v sodbi II Ips 43/2018 in II Ips 219/2018, pa tudi v kasnejših zadevah, v katerih je bila predmet obravnave kabelska retransmisija. 8 Primerjaj II Ips 325/2016 (15. - 17. točka obrazložitve). 9 Primerjaj II Ips 43/2018, II Ips 219/2017, II Ips 52/2018, II Ips 41/2018, II Ips 86/2018, II Ips 107/2018, II Ips 327/2017, II Ips 136/2018. 10 Tudi Ustavno sodišče poudarja, da kolektivno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic temelji na pogodbenem načelu (primerjaj U-I-240/10). 11 Primerjaj npr. II Ips 219/2017 (44. točka obrazložitve). 12 Primerjaj npr. II Ips 52/2018 (33. točka obrazložitve). 13 Primerjaj VSL II Cp 533/2018 (11. točka obrazložitve). 14 Po 7. členu Pogodbe o uporabi glasbenih neodrskih del v programih radijskih postaj (priloga B5) je uporabnik upravičen do nadomestila s popustom (3,85 % od prihodkov) v primeru, če izpolnjuje dogovorjene pogodbene zaveze (na nadomestilo v višini 7 % se prizna popust, in sicer: - 15 % za sklenitev pogodbe, - 10 % za redno pošiljanje sporedov in podatkov o prihodkih v roku 15 dni, - 10% za pošiljanje podatkov v predpisani elektronski obliki, ki jo bo uporabniku posredovalo Združenje SAZAS, - 10 % zaradi lastnega trženja izdajatelja). 15 Svojega stališča glede višine odmernega deleža sodišče prve stopnje ni oprlo na Pogodbo o uporabi glasbenih neodrskih del v programih radijskih postaj (priloga B 5), zato se pritožbenemu sodišču ni bilo treba opredeliti do pritožbenega očitka o nedopustnem izenačevanju položaja poštenega uporabnika in kršitelja avtorske pravice (prim. prvi odstavek 360. člena ZPP). 16 Njena teza je bila, da so vsi prihodki tožene stranke povezani z radijsko dejavnostjo, oziroma s predvajanjem glasbe. 17 Tožena stranka je dokazni predlog utemeljila z navedbo pravno pomembnega dejstva: prihodki, ki jih v osnovo za izračun nadomestila zajema tožeča stranka, niso v celoti prihodki iz radijske dejavnosti. 18 Kar je tudi skladno s tretjim odstavkom 156. člena ZASP-B, da je podlaga za izračun višine nadomestila denarno ocenjena korist, ki jo pridobi uporabnik iz dejavnosti, v kateri so uporabljena varovana dela iz repertoarja kolektivne organizacije. 19 Odvetniška tarifa (Ur. l. RS, št. 2/2015) 20 Pravilna je navedba v odgovoru na pritožbo, da tožeča stranka na zadnjem naroku za glavno obravnavo ni nasprotovala njenemu stroškovnemu zahtevku, zato je potreba po dodatni utemeljitvi razlogov za izbiro pooblaščenca s sedežem v N. nastopila šele z vloženo pritožbo.