Jedro

Odločilno za presojo, ali bo sodišče o stroških odločilo v skladu s 160. členom ZPP ali v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP, v primeru, ko tožnik (tretji) v izločitveni pravdi uspe, je ravnanje tretjega v izvršilnem postopku. Če ta ponudi natančne informacije in dokazila o stvarnopravni ali obligacijski pravici na predmetu izvršbe, pa toženec oziroma upnik v izvršilnem postopku vseeno nasprotuje ugovoru, je o stroških treba odločiti na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se stroškovna odločitev v II. točki izreka sodbe glede stroškov tožeče stranke spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 1.797,11 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka do plačila, ostale stroške nosi tožeča stranka sama.

II. Sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu sklep o stroških potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v višini 294,92 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na nedopustnost izvršbe I 113/2016 ter razsodilo, da je izvršba, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Sevnici pod opr. št. I 117/2006 v delu, ki se nanaša na izvršbo na premičnine, podrobneje navedene v I. točki izreka sodbe, nedopustna. V II. točki izreka sodbe je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške.

2. Zoper II. točko izreka sodbe se pritožuje tožeča stranka (tožnica) iz vseh pritožbenih razlogov. Uvodoma podaja navedbe glede I. točke izreka sodbe, vendarle pavšalno, ker ugotavlja, da pravnega interesa za pritožbene navedbe glede obrazložitve sodbe, ki se nanaša na I. točko izreka, nima. S tožbenim zahtevkom v I. točki izreka sodbe je namreč uspela.

3. Glede izpodbijane II. točke izreka navaja, da tožena stranka (toženec) v različnih postopkih navaja različno. Glede na odgovor na tožbo v konkretni zadevi, ki mu je toženec priložil svojo tožbo z dne 16. 1. 2017 zoper tožnico in M. K., v izvršilnim postopku ni mogel utemeljeno misliti, da na stvareh, ki so bile predmet konkretnega postopka pred Okrajnim sodiščem v Sevnici, ne obstajajo pravice drugih. Že pred rubežem, ki je bil povod za predmetni postopek pred Okrajnim sodiščem v Sevnici, je namreč toženec zoper tožnico ter njenega bivšega partnerja M. K. vložil tožbo na ugotovitev skupnega premoženja, deležev na njem in lastninske pravice. Zatrjeval je, da je nepremičnina z ID znakom ..., torej hiša na naslovu S., kjer je bil opravljen konkretni rubež premičnin, skupno premoženje tožnice ter M. K. ter da sta njuna deleža tam enaka, vsakega do ½. Sodnik je v osmi točki obrazložitve izpodbijane sodbe postopek I P 6/2017 Okrožnega sodišča v Krškem omenil, torej je bil z njim seznanjen. Prav tako je sodnik v tretji točki obrazložitve navedel, da je toženec zatrjeval, da stanovanjska hiša na naslovu S., v kateri se je opravil rubež premičnin, predstavlja skupno premoženje tožnice in M. K. Sodišče je ob povedanem storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, saj so razlogi v sodbi med seboj v nasprotju. Po eni strani naj bi toženec utemeljeno mislil, da na zarubljenih stvareh v hiši na naslovu S. ne obstoji pravica tretjega, po drugi pa je zatrjeval, da je navedena hiša skupno premoženje tožnice in M. K. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je toženec navajal, da je hiša na naslovu S., skupno premoženje tožnice in M. K., poleg tega je vedel, da v hiši na naslovu S., tožnica živi. Na dejstvo, da stvari v hiši S. niso v lasti M. K., je tožnica opozarjala že ob rubežu. S tem je bil toženec seznanjen in je pritiskal na izvršitelja, naj stvari proda. Toženec je ob rubežu zavestno vedel, da so sporne stvari najmanj v skupni lasti tožnice, zato ni mogel utemeljeno misliti, da ne obstajajo pravice drugih na spornih stvareh. Zaradi zlonamernega ravnanja toženca je imela tožnica več tisoč evrov stroškov s svojim odvetnikom. Predlaga, da višje sodišče sklep v II. točki izreka odpravi oziroma razveljavi ter tožencu naloži plačilo vseh stroškov postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nasprotja med razlogi sodbe. Toženec se je res že v odgovoru na tožbo skliceval na drug pravdni postopek. Odgovoru je priložil tožbo iz drugega pravdnega postopka (I P 6/2017), v kateri zatrjuje, da je sporna stanovanjska hiša, v kateri se je opravil rubež premičnin, skupno premoženje tožnice in M. K. S tem dejstvom je bilo seznanjeno tudi sodišče prve stopnje, kot izhaja iz osme točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Vendar navedeno, ob hkratni ugotovitvi, da naj bi toženec utemeljeno mislil, da na zarubljenih stvareh v hiši ne obstoji pravica tretjega, ne pomeni, da so si razlogi med seboj v nasprotju. V navedeni zadevi gre namreč za lastninsko pravico na nepremičnini, v predmetnem sporu pa je relevantno lastništvo premičnih stvari. Dejstvo, da se premičnine nahajajo v neki nepremičnini, še ne pomeni, da je lastništvo teh enako kot je lastništvo nepremičnine.

6. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je izpolnjen prvi pogoj za uporabo 160. člena ZPP, tj. da je bilo ugodeno toženemu zahtevku (kar ni izpodbijano). Glede pogoja, da je toženec kot upnik v izvršilnem postopku utemeljeno mislil, da na spornih stvareh ne obstajajo pravice drugih, je sodišče ugotovilo: da je bil ob rubežu navzoč dolžnik D. K., vendar ni trdil, da obstaja na zarubljenih predmetih pravica tretjega, da je tožnica trdila, da so zarubljene premičnine njena last in v zvezi s tem predložila dve zasebni listini, za katere je sodišče ugotovilo, da sta brez pravnega učinka, da dolžnika v stanovanjski hiši živita in sta v posesti prostorov pritličja in prvega nadstropja, v katerih so se nahajale stvari oziroma predmeti ob rubežu dne 14. 2. 2017. Tako ugotovljena dejstva s strani sodišča prve stopnje za uporabo 160. člena ZPP ne zadoščajo.

7. Odločilno za presojo, ali bo sodišče o stroških odločilo v skladu s 160. členom ZPP ali v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP, v primeru, ko tožnik (tretji) v izločitveni pravdi uspe, je ravnanje tretjega v izvršilnem postopku. Če ta ponudi natančne informacije in dokazila o stvarnopravni ali obligacijski pravici na predmetu izvršbe, pa toženec oziroma upnik v izvršilnem postopku vseeno nasprotuje ugovoru, mora tretji vložiti tožbo. Predhodno mora biti zavrnjen ugovor tretjega zoper sklep o izvršbi, ta pa mora biti obrazložen in verjetno izkazan. Takšen ugovor je tožnica kot tretja v izvršilnem postopku vložila, zato je bila napotena na pravdni postopek. Kot izhaja iz priloge A2, je priložila račune za posamezne stvari in dokaze na strani 3 ugovora tretjega, glede česar je sodišče ocenilo, da je bila izkazana verjetnost zatrjevane pravice na premičnih stvareh, vpisanih pod določenimi zaporednimi številkami, saj je kot dokaz predlagala svoje zaslišanje in predložila nekatere račune, predlagala je zaslišanje prič ter se sklicevala na dogovor z dne 2. 8. 2016. Že izvršilno sodišče tako ni sledilo navedbam upnika iz odgovora na ugovor, da so navedbe tretje splošne, nekonkretizirane in da ni jasno, na katero od posameznih stvari se nanašajo posamezni k ugovoru tretje priloženi dokazi. Podana je torej situacija, ko je tožnica ponudila informacije in dokazila o svojih pravicah na predmetu izvršbe, toženec pa je vseeno nasprotoval ugovoru. Za zaključek, da je toženec ob verjetno izkazanem obrazloženem ugovoru tretje v konkretnem primeru utemeljeno mislil, da na predmetu izvršbe ne obstaja pravica drugih, torej ni podlage in tožnica stroškovno odločitev, ki temelji na 160. členu ZPP, utemeljeno izpodbija. O stroških je treba odločiti na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP.

8. Ob povedanem je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi spremeniti tako, da je toženec dolžan tožnici povrniti njene potrebne stroške pravdnega postopka na prvi stopnji (155. člen ZPP). Ti predstavljajo stroške za zastopanje po odvetniku, in sicer za: sestavo tožbe 400 točk, prve pripravljalne vloge 400 točk, druge pripravljalne vloge 300 točk, udeležbo na naroku 16. 2. 2018 400 točk, na naroku 23. 3. 2018 200 točk + 100 točk urnine, na naroku 11. 5. 2018 200 točk, na naroku 22. 6. 2018 200 točk in za čas potovanja 4-krat 100 točk, skupno torej 2600 točk, kar ob upoštevanju odvetniške točke na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje (0,459 EUR) znaša 1.193,40 EUR. Poleg tega odvetniške stroške predstavljajo potni stroški Ljubljana - Sevnica - Ljubljana za štiri prihode na sodišče (85 km x 2, vrednost kilometrine 0,37 EUR), priglašenih 4-krat po 62,69 EUR, materialni stroški 2 % v višini 28,88 EUR ter 22 % DDV v višini 324,07 EUR. Skupaj vsi potrebni stroški tožnice na prvi stopnji znašajo 1.797,11 EUR. Ostali stroški (za dodatne tri pripravljalne vloge) za postopek niso bili potrebni, zato jih tožnica nosi sama. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na drugi in tretji točki 365. člena ZPP.

9. Tožnica je s pritožbo glede pravdnih stroškov uspela v pretežnem delu, zato ji je toženec dolžan povrniti tudi njene stroške pritožbenega postopka. Te je sodišče druge stopnje odmerilo od v pritožbi sporne vrednosti predmeta, tako da potrebne pritožbene stroške tožnice predstavljajo stroški za sestavo pritožbe po odvetniku (375 točk) in seznanitev stranke z vlogo (20 točk), kar skupaj znaša, ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke na dan odločanja sodišča druge stopnje (0,60 EUR) 237,00 EUR. Poleg tega potrebne pritožbene stroške predstavljajo še 2 % izdatki za materialne stroške v višini 4,74 EUR in 22 % DDV v višini 53,18 EUR. Vsi potrebni pritožbeni stroški tožnice, ki ji jih je dolžan povrniti toženec, tako znašajo 294,92 EUR. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP.