Up-363/02 - 9

13. 3. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. B. iz Z., na seji senata dne 25. februarja 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 751/2001-2 z dne 28. 2. 2002 v zvezi z sodbo Upravnega sodišča št. U 1181/2000-12 z dne 16. 5. 2001 v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 350-03-119/96-SR/HČ/JV z dne 26. 5. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, ki je potrdila sodbo Upravnega sodišča, s katero je to zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor, s katero je izdalo enotno dovoljenje za pripravljalna dela pri gradnji avtoceste na območju, na katerem ima pritožnik zemljišča. Navaja, da mu na zemljiščih ni bila odvzeta lastninska pravica niti posest in tudi obvestila o plačilu zanje ni prejel. Vrhovno sodišče naj bi zmotno uporabilo osmo alinejo prvega odstavka 13. člena Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 35/95 - v nadaljevanju ZUDVGA). ZUDVGA naj bi namreč v tretjem odstavku 13. člena zahteval, da je za pridobitev nepremičnin treba izvesti razlastitveni postopek. Za stavbna zemljišča naj bi bilo treba uporabiti tudi Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 - v nadaljevanju ZSZ). Lokacijski načrt za gradnjo obravnavane avtoceste naj bi bil sprejet skoraj leto dni po uveljavitvi ZUDVGA, zato naj bi ne bilo dvoma, da uporaba njegovega 15. člena ne pride v poštev, vendar pa naj bi sodišči to določbo razlagali različno. Vrhovno sodišče naj ne bi upoštevalo, da mora biti pred izdajo dovoljenja za gradnjo končan razlastitveni postopek ali odvzeta posest na zemljiščih, zato naj bi odločilo v neskladju s 14. členom Ustave, ki zagotavlja, da so pred zakonom vsi enaki. S tem naj bi se v neskladju s 33. členom Ustave poseglo v njegovo lastninsko pravico. Kljub utemeljitvam naj bi Vrhovno sodišče zavrnilo njegovo pritožbo in odločilo v prid toženi stranki, zato naj bi mu ne nudilo enakega varstva pravic, kot to zagotavlja 22. člen Ustave. Tožena stranka naj bi bila državna ustanova, zato naj bi sodišča ne bila neodvisna, kot to zahteva 125. člen Ustave, temveč naj bi sodila pod pritiskom in v interesu močnejšega. Zato naj bi mu bila kršena njegova pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Investitor naj bi sodišču predložil nezakonito oziroma neveljavno izjavo, da je s tožečo stranko opravil postopek sporazumevanja. Zemljišče naj bi ocenil kot kmetijsko oziroma gozdno in ne kot stavbno, kar naj bi bilo v nasprotju s 67. členom Ustave. Ker naj bi Vrhovno sodišče glede razlastitve ne upoštevalo ZUDVGA in ZSZ, naj bi bila izpodbijana sodba v neskladju tudi z 69. členom Ustave.

B.

2.Ustavno sodišče ni nadaljnja instanca rednega sojenja in se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijano sodbo kršena katera od človekovih pravic. Pravica do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) se na področju sodnih postopkov izraža kot pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki posamezniku zagotavlja pravico do poštenega sojenja. Za kršitev te pravice bi šlo, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Vendar za tak primer v obravnavani zadevi ne gre. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnimi sredstvi ni uspel, pa še ne pomeni kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, niti posega v njegovo zasebno lastnino (33. člen v povezavi s 67. in s 69. členom Ustave), kot to zatrjuje pritožnik. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali niso morda odločitve tako očitno napačne ali brez razumne pravne utemeljitve, da jih je mogoče označiti za arbitrarne, kar bi predstavljalo kršitev 22. člena Ustave. Vendar tega izpodbijani sodbi ni mogoče očitati.

Vrhovno sodišče je razumno pojasnilo, da se na podlagi osme alineje prvega odstavka 13. člena ZUDVGA šteje za dokaz po prvi alineji 36. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in nasl. - ZGO) tudi izjava investitorja, da je bil izveden postopek sporazumevanja v skladu z 8. členom ZUDVGA, in izdano potrdilo, da je bil uveden postopek razlastitve. Investitor je predložil obe zahtevani listini, pritožnik pa ni navedel ničesar, kar bi kazalo, da vsebina listin ni resnična.

3.Pritožnik tudi zmotno meni, da je Vrhovno sodišče drugače kot Upravno sodišče razlagalo 15. člen ZUDVGA. Obe sodišči sta namreč ugotovili, da je bil lokacijski načrt za avtocesto izdan po uveljavitvi Zakona, kar pomeni, da je moral postopek sporazumevanja o odkupu nepremičnin teči po ZUDVGA, zato uporaba 15. člena Zakona ni prišla v poštev.

4.Pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave ne daje pravice do točno določene oblike sodnega varstva, kot to smiselno uveljavlja pritožnik. Njegov očitek, da sodišča niso sodila nepristransko, ker je nasprotna stranka državna ustanova, pa je prav tako očitno neutemeljen.

5.Z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot to zatrjuje pritožnik, zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Jožetu Tratniku, ki je bil v zadevi izločen. Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije sodniki, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata:

Milojka Modrijan