Jedro

Odločitve o ugoditvi zahtevku za plačilo razlike odpravnine na podlagi 36.f člena ZDR ni mogoče preizkusiti, saj izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve sodbe ni mogoče razbrati, kakšne plače je sodišče vzelo za osnovo za izračun odpravnine in koliko časa je bila tožeča stranka pri toženi stranki zaposlena. Napačno je pravno stališče, da se odpravnina po 3. odstavku 36.f. člena ZDR izračunava glede na delavčeve bruto plače, saj obstoji ustaljena sodna praksa, da se odpravnina izračunava glede na neto plačo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se razveljavita 1. in 3. točka izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi 2. točka izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo razlike odpravnine v znesku 227.659,57 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.9.1999 do plačila in polovico regresa za letni dopust v znesku 42.330,00 SIT skupaj za zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1998 dalje do plačila ter povrnitev stroškov postopka tožene stranke v znesku 39.900,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila, vse v roku osmih dni.

Proti sodbi sodišča prve stopnje se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka prejela premalo izplačano odpravnino, ker naj bi tožena stranka namenoma znižala njeno plačo v zadnjih mesecih dela. Vrednost obračunske točke v podjetju in posledično plača se je znižala vsem delavcem zaradi izredno slabega poslovnega rezultata in izgube v poslovanju. Navedba tožeče stranke, da se je ostalim delavcem razlika v plači poračunala s stimulacijo ni dokazana. Kljub znižanju plač, pa so te ostale na ravni splošne in panožne kolektivne pogodbe za elektroindustrijo. Ponarejen pa je tudi obračun odpravnine z dne 28.9.1999, saj je nepodpisan in brez žiga tožene stranke. Tožena stranka je pri izračunu odpravnine upoštevala plačo tožeče stranke v mesecih junij, julij in avgust 1999. Ta izračun pokaže, da je tožena stranka prejela celo več kot bi bila upravičena, saj je njena povprečna plača v teh mesecih znašala le dobrih 70.000,00 SIT. Vendar pa je tožena stranka pri tem upoštevala, da je bila tožeča stranka v teh mesecih na bolniškem dopustu in je takrat prejemala nižje nadomestilo. Odpravnina pa je bila res izplačana v neto znesku, kar pa je le v korist tožeče stranke. Tožeča stranka je dobila res izplačano le polovico regresa za letni dopust za leto 1998, vendar so tako izplačilo dobili tudi vsi ostali delavci podjetja zaradi slabe finančne situacije in so se kasneje pisno odpovedali izplačilu preostalega dela regresa. Pritožbenemu sodišču predlaga da sodbo sodišča prve stopnje spremeni in zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ter na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava.

Pritožbeno sodišče odločitve o ugoditvi zahtevku za plačilo razlike odpravnine, ki jo tožeča stranka zahteva na podlagi 36.f člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 - 36/2000) ni moglo preizkusiti, saj izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Kakšna odpravnina pripada delavcu katerega delo je postalo trajno nepotrebno določa 3. odstavek 36.f člena ZDR, ta pa določa tudi način njenega izračuna. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje pa sploh ni mogoče razbrati, kakšne plače je sodišče vzelo za osnovo za izračun odpravnine, prav tako ni razvidna ugotovitev, koliko časa je bila tožeča stranka pri toženi stranki zaposlena. Sodišče prve stopnje se, tako kot tožeča stranka, opre na predloženi izračun odpravnine z dne 28.9.1999, kljub temu pa v nadaljevanju temu izračunu ne sledi, ampak zaključi, da bi tožeči stranki glede na zadnje obračunane plače pripadlo za 75.393,50 SIT manj odpravnine. To razliko pa v nadaljevanju pokrije še z napačnim pravnim stališčem, da se odpravnina po 3. odstavku 36.f. člena ZDR izračunava glede na delavčeve bruto plače, čeprav obstoji ustaljena sodna praksa, da se odpravnina izračunava glede na neto plačo. Ker so torej razlogi sodišča prve stopnje nerazumljivi, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na odločitev o razliki odpravnine, na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP, razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, saj je ta odvisna od celotnega uspeha v sporu.

V ponovljenem postopku mora sodišče prve stopnje ugotoviti vsa odločilna dejstva, ki izhajajo iz 3. odstavka 36.f člena ZDR, tudi če bo na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki res znižala plačo z namenom znižanja osnove za izračun odpravnine. Vsekakor pa je na tožeči stranki trditveno in dokazno breme, kakšna plača bi ji v zadnjih mesecih dela šla, če do nezakonitega znižanja ne bi prišlo. Pri odločanju o zahtevku za plačilo odpravnine pa se ni mogoče opreti le na listino, kjer delodajalec oz. kdo drug izračuna odpravnino, če je iz listine jasno razvidno, da izračun temelji na napačnih podatkih glede višine plače oz. števila let zaposlitve pri delodajalcu.

Neutemeljena pa je pritožba tožene stranke glede odločitve o zahtevku za plačilo razlike regresa za letni dopust za leto 1998. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožeča stranka do regresa za letni dopust za leto 1998 upravičena, da pa ji ga je tožena stranka izplačala le polovico, ker ji njena finančna situacija ni dopuščala izplačila celotnega regresa za letni dopust. Zaključek sodišča prve stopnje, da nezmožnost plačila regresa za letni dopust zaradi slabega finančnega stanja ni razlog za prenehanje obveznosti plačila, je pravilen. Riziko slabega poslovanja namreč nosi delodajalec in ga na delavca ne more prevaliti. Pravilne odločitve sodišča prve stopnje ne morejo spremeniti niti pritožbene navedbe, da je bil nižji regres za letni dopust izplačan vsem pri toženi stranki zaposlenim delavcem, ti pa so se kasneje izplačilu preostalega dela regresa tudi pismeno odpovedali. Dejanja ostalih zaposlenih delavcev na pravni položaj tožeče stranke ne morejo vplivati, da bi se tudi tožeča stranka pisno odpovedala regresu za letni dopust, pa tožena stranka niti ne zatrjuje.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke glede odločitve o plačilu razlike regresa za letni dopust za leto 1998 na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo ter potrdilo 2. točko izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.