Jedro

Ni podan pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje uporabilo ob storitvi kaznivega dejanja veljavne določbe Kazenskega zakonika.

Izrek

Pritožba obd. D.B., M.B., B.B. in K.B. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obd. D.B., M.B., B.B. in K.B. so dolžni plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer obd. D.B. in M.B. vsak po 50.000,00 (petdeset tisoč 00/100) SIT povprečnine, obd. B.B. in K.B. pa vsak po 40.000,00 (štirideset tisoč 00/100) SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z zgoraj navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. D.B., M.B., B.B in K.B. spoznalo za krive kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 152. člena Kazenskega zakonika (KZ), obd. D.B. in M.B. pa še kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 143. člena KZ. V skladu s 50. členom KZ je vsem štirim obdolžencem izreklo pogojne obsodbe, s katerimi je obd. D.B. in M.B. določilo posamezni kazni dva meseca zapora in en mesec zapora ter jima nato po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotni kazni dva meseca zapora s preizkusno dobo dveh let, obd. B.B. in K.B. pa je določilo kazni en mesec zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče obd. D.B. in M.B naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine, obd. B.B. in K.B. pa je po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

Zoper to sodbo so obdolženci vložili skupno pritožbo, v kateri smiselno uveljavljajo pritožbena razloga kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagajo, naj napadeno sodbo razveljavi in jih oprosti obtožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Smiselno uveljavljani pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, in sicer iz 4. točke 372. člena ZKP naj bi po stališču pritožbe obstajal zato, ker da je sodišče prve stopnje uporabilo zakonodajo, ki ni več v veljavi.

Navedeni pritožbeni razlog po oceni pritožbenega sodišča ni podan, ker zgoraj navedeni očitek ne drži. Obravnavani kaznivi dejanji sta bili namreč izvršeni dne 26.11.1995 in je sodišče uporabilo tudi tedaj in še sedaj veljavne določbe Kazenskega zakonika (KZ).

Sklicevanje sodišča prve stopnje na komentar Kazenskega zakona Republike Slovenije, ki je veljal od 1.7.1977 do 31.12.1994, s katerim je deloma utemeljilo svojo odločitev, seveda ne pomeni smiselno zatrjevane kršitve kazenskega zakona.

Podan pa tudi ni smiselno uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker je sodišče prve stopnje izvedene dokaze pravilno ocenilo in na tej osnovi zanesljivo ugotovilo, da so obd. D.B., M.B., B.B. in K.B. storili v izreku napadene sodbe podrobneje opisani kaznivi dejanji. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne, prepričljive in povsem sprejemljive razloge o tem, zakaj je vse štiri obdolžence spoznalo za krive in pritožbeno sodišče takšno dokazno oceno v celoti sprejema, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja: Bistvo pritožbenih izvajanj je v trditvi, da kritičnega dne, ko sta bili obravnavani kaznivi dejanji storjeni, D.K. ni več zakonito uporabljala stanovanja v K.ul. 1 v M., ker se je pred tem iz njega odselila, da pooblastilo, ki ga je uporabljal ošk. B.K., zaradi smrti njegove matere v času sojenja ni več obstajalo, da obravnavanih kaznivih dejanj niso storili z direktnim naklepom in da naj bi bilo pričanje B.V. "zmedeno".

Navedenim pritožbenim izvajanjem ni mogoče pritrditi, ker so deloma celo v nasprotju z zagovorom obd. D.B., ki je takorekoč edina izmed obdolžencev podala celoten zagovor. Tako je povsem nesprejemljiva pritožbena navedba, da D.K. 26.11.1995 stanovanja v K.ul. 1 ni več zakonito uporabljala. Celo obd. D.B. je namreč na glavni obravnavi 4.5.1998 izrecno povedala, da je oškodovančeva mati D.K. dne 6.2.1995 "stanovanje zapustila, vendar samo do tedaj, dokler se stvari z ostalimi najemniki ne umirijo" (l. št. 90). To seveda pomeni, da ji stanovanjska pravica ni prenehala. Ošk. B.K. je bil kritičnega dne s strani obdolžencev osebno povabljen v hišo v K. 1 in zato velja za oškodovanca glede vsega, kar se mu je tedaj zgodilo. Status oškodovanca kaznivega dejanja po prvem odstavku 143. člena KZ je obdržal še po smrti matere, pa je zato pooblastilo, ki mu ga je mati dala, v zvezi s tem kaznivim dejanjem docela irelevantno. Seveda pa je pooblastilo veljalo tedaj, ko je B.K. upravičeno zahteval od obdolžencev, naj se odstranijo iz materinega stanovanja. Zaradi tega, ker je oškodovančeva mati pozneje umrla, seveda niso nastopile okoliščine, ki bi izključile kazensko odgovornost obdolžencev, kot ti povsem zmotno navajajo v pritožbi. Prav tako ne more biti nobenega dvoma, da so obdolženci obravnavani kaznivi dejanji storili z direktnim naklepom, kakor je to obrazložilo že sodišče prve stopnje.

Iz zagovora obd. D.B. namreč izhaja, da ošk. B.K. ni priznala nobenih pravic, saj je med drugim povedala, da bi "če bi jim vstop v stanovanje prepovedala D.K., potem v stanovanje ne bi vstopila" in da jim B.K. "vstopa ni mogel prepovedati". Takšno stališče je seveda povsem zgrešeno, ker je glede na pooblastilo imel B.K. v kritičnem času povsem enake pravice kot njegova mati. Ker je obd. D.B v bistvu priznala tudi storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 143. člena KZ, s tem, ko je povedala, da so hišo dejansko zaklenili, zaradi česar B.K. ni mogel iz nje, dokler niso intervenirali policisti, o njeni krivdi in krivdi ostalih treh obdolžencev ne more biti nobenega dvoma.

Obdolženci s svojimi pritožbenimi izvajanji dejanskih ugotovitev napadene sodbe niso mogli niti malo omajati in je zato njihova pritožba zoper krivdni izrek neutemeljena.

Zoper odločbe o kazenskih sankcijah se obdolženci niso pritožili. Ker pa obsega pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče preizkusilo napadeno sodbo tudi v tej smeri. Pri tem je prišlo do zaključka, da ni nobenega utemeljenega razloga za spremembo napadene sodbe v teh delih v korist kateregakoli obdolženca, ker je sodišče prve stopnje izreklo vsem vse prej kot stroge opozorilne kazenske sankcije s primerno določenimi posameznimi kaznimi in primernimi preizkusnimi dobami. Pri odmeri enotne kazni obd. D.B. in M.B. je sodišče prve stopnje celo v njuno korist kršilo kazenski zakon v smeri 5. točke 372. člena ZKP v zvezi z 2. točko drugega odstavka 47. člena KZ, saj bi jima moralo določiti višjo enotno kazen kot dva meseca zapora.

Ker je po obrazloženem sodišče prve stopnje dejansko stanje o odločilnih dejstvih pravilno ugotovilo in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo drugih kršitev zakona iz 383. člena ZKP, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo obd. D.B., M.B., B.B. in K.B. v celoti zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, povprečnina pa je odmerjena v skladu s tretjim odstavkom 92. člena ZKP, in sicer zamotanostjo kazenskega postopka in premoženjskimi razmerami posameznih obdolžencev.