Jedro

Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1 – med njimi tudi, da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost; peta alineja. Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.

V postopku mednarodne zaščite ne veljajo posebna formalna dokazna pravila. Poleg tega niti Ženevska konvencija o statusu beguncev niti ZMZ-1 ne določata, da bi moral prosilec v postopku predložiti uradni identifikacijski dokument. Zato je stališče pritožnice, da so dokumenti za ugotavljanje istovetnosti zadostni zgolj, če so predloženi v originalu, prestrogo. Vendar pa bi glede na nesporno dejstvo, da tožnik v obravnavani zadevi uradnega dokumenta, ki vsebuje fotografijo, ni predložil, moralo sodišče prve stopnje (drugačno dokazno oceno glede tožnikove identitete) utemeljiti in obrazložiti skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, česar pa po presoji Vrhovnega sodišča ni storilo.

Sodišče prve stopnje je ob presoji istovetnosti tožnika oziroma njegove verodostojnosti pritrdilo s strani pritožnice ugotovljenemu dejanskemu stanju, sprejelo pa je drugačno dokazno oceno dokazov. Po presoji Vrhovnega sodišča je sklepanje sodišča prve stopnje o izkazanem tožnikovem sorodstvu vsaj preuranjeno. Poleg tega sodišče prve stopnje takega sklepanja ni oprlo na uspeh celotnega dokazovanja, saj je v sodbi pojasnilo le razloge za nasprotovanje posameznim ugotovitvam pritožnice, ki se nanašajo na (ne)verodostojnost tožnikovih izjav, ne pa vseh. Posledično je izostala celovita obrazložitev razlikovanja dokazne ocene vseh dokazov, ki jo je opravila pritožnica z dokazno oceno, ki jo je opravilo sodišče. Zato pritožnica sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je posamezne ugotovljene nekonsistentnosti in nedoslednosti ovrednotilo posamično kot nepomembne, izostala pa je njihova skupna vrednostna ocena. Glede na pomanjkljivosti dokazne ocene sodišča, je tako nemogoče preizkusiti tudi, ali je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je glede tožnikove identitete dejansko stanje v upravnem postopku popolno ugotovljeno, čemur je v tožbi ugovarjal tožnik sam. Zato tudi ni mogoče preizkusiti utemeljenosti pritožbenega očitka, da sodišče prve stopnje spornih dejstev, povezanih s tožnikovo identiteto, ni razčiščevalo na glavni obravnavi.

Ker je v obravnavanem primeru od tožnikove identitete odvisna tudi presoja izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite, Vrhovno sodišče ni presojalo še pritožbenih očitkov o nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite z vidika stopnje tveganja pred preganjanjem zaradi političnega prepričanja, ki ga je sodišče ugotavljalo samo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 64/2022-36 z dne 10. 10. 2022 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena in prvega odstavka v zvezi s petim odstavkom 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-32/2015/70 (1222-03) z dne 14. 12. 2021, s katero je bila tožniku zavrnjena prošnja za priznanje mednarodne zaščite, in mu priznalo status begunca od 14. 12. 2021 dalje. Odločilo je, da sodna odločba o priznanju statusa begunca velja z dnem vročitve pravnomočne odločbe tožniku kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi sodbe je med drugim navedlo, da predstavlja ugotovitev skladnosti in verjetnosti tožnikovih izjav in njegove splošne verodostojnosti podlago za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Toženka je sicer dovolj podrobno ugotovila dejansko stanje, vendar je po presoji sodišča izvedla napačno dokazno oceno, ko je na podlagi predloženih dokazov in tožnikovih izjav, ob upoštevanju sheme kriterijev za oceno verodostojnosti prosilcev za mednarodno zaščito, ocenila, da tožnik ni verodostojen in da njegova istovetnost ni izkazana. Po oceni sodišča je tožnik s predloženimi dokazi in na to nanašajočimi izjavami v zadostni meri izkazal svojo istovetnost in zatrjevano sorodstvo s starim očetom A. A. Ob presoji, ali je tožnik z zatrjevanimi razlogi izkazal izpolnjenost pogojev za priznanje mednarodne zaščite, je poudarilo, da je dokazni standard glede utemeljenega strahu pred preganjanjem po dobrih praksah držav članic EU in priporočilih UNHCR1 precej nižji od 50 % verjetnosti, da osebi grozi preganjanje; gre za standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo. Ocenilo je, da toženka dejanskega stanja glede razlogov preganjanja ni popolno ugotovila, kar je posledica napačne ocene glede istovetnosti tožnika in povezanosti z družino ... Ob upoštevanju informacij o izvorni državi je sodišče ugotovilo, da je stopnja tveganja, da bo tožnik kot član družine ... izpostavljen preganjanju in drugim dejanjem, dovolj realna in visoka, da ima tožnik utemeljen strah pred preganjanjem zaradi (pripisanega) političnega prepričanja. Ob tem toženka ni navedla nobenih dejstev ali predlagala dokazov v zvezi s tem, da tožniku ni mogoče priznati statusa begunca, ker bi na njegovi strani obstajali izključitveni razlogi oziroma bi bila podana možnost notranje zaščite.

3. Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje odločitvi sodišča, da je v zadevi odločalo po sodniku posamezniku, saj v obravnavani zadevi ne gre za enostavno pravno in dejansko stanje in bi zato moralo sodišče odločiti v senatu in v sporu polne jurisdikcije. Ne strinja se s stališčem sodišča, da je izvedla napačno dokazno oceno glede verodostojnosti in istovetnosti tožnika. Poudarja, da bi bilo šele od nesporno ugotovljene istovetnosti tožnika dalje možno ugotavljati izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Ker tožnik preganjanje veže na konkretno osebo, je napačno stališče sodišča, po katerem zadošča, da je tožnikova istovetnost izkazana zgolj v zadostni meri. Sodišče na glavni obravnavi ni razčiščevalo dejstev povezanih z identiteto tožnika in tožniku ni postavilo nobenih vprašanj glede njegove istovetnosti. Pritožnica tako ni mogla dodatno predstaviti svojih argumentov za ugotovitev, da identiteta tožnika ni nesporno ugotovljena, sodišče pa bi jo moralo pozvati tudi k izjasnitvi glede izključitvenih razlogov za priznanje statusa begunca tožniku oziroma razlogov povezanih z možnostjo notranje zaščite. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločbo pritožnice, podrejeno, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, podrejeno, naj sodbo razveljavi in samo odloči o stvari.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo meni, da pritožnica napačno razume sojenje v polni jurisdikciji, saj ZUS-1 ne predvideva za takšno odločanje samo sojenje v senatu, temveč je možno tudi odločanje po sodniku posamezniku. Pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je istovetnost v postopku mednarodne zaščite treba izkazati zgolj v zadostni meri. Pritožničino drugačno mnenje oziroma njena drugačna dokazna ocena tožnikovih izjav še ne zadošča za utemeljitev očitka o napačni presoji sodišča glede (ne)dokazanosti določenega dejstva oziroma napačnosti sklepa o dejanskem stanju. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

5. Pritožba je utemeljena.

_Izhodišče presoje_

6. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri čemer izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1).

7. Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. Prosilec mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj njegovega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1 – med njimi tudi, da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost; peta alineja. Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.2

8. Pritožnica je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito prvič zavrnila z odločbo z dne 14. 3. 2016, ki jo je sodišče prve stopnje s sodbo I U 545/2016 z dne 1. 6. 2016 odpravilo in vrnilo zadevo v ponoven postopek. Presodilo je, da je pritožnica kršila tožnikovo pravico do izjave, ker je uporabila njegove izjave iz odločb madžarskih organov, ne da bi ga seznanila s slovenskimi prevodi odločb; tožnika bi morala opozoriti na ugotovljena neskladja v izjavah, njegove trditve pa bi morala presoditi tudi v luči preganjanja zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini. Pritožničino pritožbo zoper to sodbo je Vrhovno sodišče s sodbo I Up 208/2016 z dne 1. 2. 2017 zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Pritožnica je z odločbo z dne 12. 3. 2019 ponovno zavrnila tožnikovo prošnjo. Tudi to odločbo je sodišče prve stopnje s sodbo I U 617/2019 z dne 23. 9. 2020 odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek, saj je presodilo, da pritožnica ni sledila navedenim sodbam; tožnika ni pozvala k pojasnilu o nejasnostih v njegovih izjavah in se ni opredelila do zatrjevanega preganjanja tožnika zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini. Zato je pritožnici naložilo, naj v ponovnem postopku presodi, ali so nova dejstva in dokazi, ki jih je tožnik uveljavljal v postopku po izdani odločbi z dne 14. 3. 2016, dopustna novota.

9. V tokrat obravnavanem primeru je tožnik vložil tožbo zoper pritožničino odločbo z dne 14. 12. 2021 o zavrnitvi njegove prošnje za mednarodno zaščito zaradi dvoma v njegovo istovetnost in verodostojnost. Tako odločitev je sprejela na podlagi dvoma v pristnost listin o tožnikovi identiteti, ter posledično zaradi neverodostojnosti njegovih izjav v zvezi s preganjanjem zaradi razlogov, ki se nanašajo na zatrjevane sorodstvene vezi z družino ... oziroma ...3 Svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite je namreč tožnik utemeljeval s strahom pred preganjanjem zaradi pripisanega političnega prepričanja oziroma pripadnosti posebni družbeni skupini, družini ..., saj naj bi bil B. A. (v ... poznan pod imenom E) njegov stric. Ta je streljal na nekdanjega predsednika države F. F., bil prijet in je sedaj v zaporu (...), kjer čaka na začetek sojenja v zvezi z dogodki na ... dne ... .

_Očitane kršitve pravil postopka_

10. Napačno je pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ni odločalo v sporu polne jurisdikcije. Skladno z ZUS-1 je namreč ta možnost dopuščena tako v primeru, ko o zadevi odloča senat, kot tudi v primeru, ko odloča sodnik posameznik. Iz besedila določbe 65. člena ZUS-1 izhaja, da sme sodišče o upravni zadevi sámo odločiti, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi sámo ugotovilo dejansko stanje.4 V obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje skladno s tožbenim zahtevkom opravilo glavno obravnavo in odločilo v sporu polne jurisdikcije,5 zato je v zvezi s tem očitek o bistveni kršitvi določb postopka neutemeljen.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da je o zadevi odločal sodnik posameznik. Pritožnica meni, da v obravnavani zadevi ne gre za enostavno pravno in dejansko stanje, saj je sodišče prve stopnje v isti zadevi že dvakrat odločalo v senatu in zato ni imelo podlage, da je tokrat v zadevi odločal sodnik posameznik.

12. Pravila o sestavi Upravnega sodišča pri odločanju v upravnem sporu so predpisana v 13. členu ZUS-1. Prvi odstavek navedenega člena kot temeljno pravilo določa senatno odločanje treh sodnikov, izjeme od tega pa so taksativno določene v drugem odstavku istega člena. Med drugim določa, da Upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku če gre za enostavno dejansko in pravno stanje.

13. Kot izhaja iz sklepa Upravnega sodišča I U 64/2022-21 z dne 2. 9. 2022,6 je sodišče na podlagi tožbenih navedb in podatkov v upravnem spisu v obravnavani zadevi ocenilo, da gre za enostavno pravno in dejansko stanje. Glede na razloge, na katere je oprlo svojo odločitev, je imelo razumno podlago za tako oceno. Nestrinjanje z razlogi sodišča za odločitev pa ne utemeljujejo te zatrjevane kršitve. Tudi dejstvo, da je v predhodnih postopkih v tej zadevi odločal senat, samo po sebi ne dopušča sklepanja glede (ne)pravilne sestave sodišča v tem postopku.

14. Kot očitek kršitve pravil postopka je mogoče obravnavati tudi pritožbene ugovore glede dokazne ocene, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo ugotovitev, da je tožnikova istovetnost izkazana. Ta očitek je po presoji Vrhovnega sodišča utemeljen, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

_Presoja dokazne ocene_

15. Sporna je torej dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je vodila do drugačnega sklepa o dejanskem stanju, ki je bilo po presoji sodišča prve stopnje v upravnem postopku dovolj podrobno ugotovljeno. V takem primeru je pritožbena presoja v upravnem sporu nujno omejena. Zakon sicer določa, da se sme sodba sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbijati tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1), vendar pa ta določba potrebuje sistemsko ustrezno razlago. Tako je že ustaljena praksa Vrhovnega sodišča, po kateri ni mogoče uveljavljati tega pritožbenega ugovora, če se je sodišče prve stopnje oprlo na dejansko stanje ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta pred toženo stranko.7 Če pa se sodišče prve stopnje pri ugotavljanju pravilnega dejanskega stanja po opravljeni glavni obravnavi zgolj opre na dejstva in dokaze, ki jih je ugotavljala in izvedla že tožena stranka, ter svojo odločitev utemelji na njihovi drugačni presoji, potem je predmet pritožbenega preizkusa Vrhovnega sodišča zgolj to, ali je opravljena presoja logična, konsistentna in dovolj prepričljiva, da odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče šteti za arbitrarno.8

16. Gre torej za presojo upoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), po katerem mora sodišče pri ugotavljanju dejstev, ki jih šteje za dokazana, odločiti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj na podlagi uspeha celotnega dokazovanja. Prosta dokazna ocena je sodniška svoboda za vestno in skrbno dokazno oceno, ki zajema strukturalno analizo dokazovanja s posameznim dokaznim sredstvom, ko sodnik navede argumente dokazne (ne)vrednosti za vsak posamezen dokaz, pri čemer morajo biti ti argumenti logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi. Po oceni vsakega posameznega dokaza pride na vrsto primerjava posameznih dokazov med seboj, pri čemer so vsi tisti dokazi, ki govore za resničnost ali neresničnost neke trditve o dejstvu, združijo v celoto. Sledi še končna ocena, ki upošteva tudi uspeh celotnega postopka. S tem je mišljena celota procesnega dogajanja, zlasti pa procesna dejanja strank, njihove navedbe (konsistentnost in logičnost njihovih navedb), način sodelovanja v postopku, itd. Temeljno sporočilo te določbe ni prostost dokazne ocene v smislu intimnega prepričanja, marveč k racionalni argumentaciji zavezana dokazna ocena. Dokazna ocena mora tako ustrezati standardom skrbnosti, kar pomeni, da mora biti preverljivo obrazložena. Ta obrazložitev (kot navzven izraženo intimno prepričanje) pa mora biti taka, da z izčrpno in poglobljeno, umno in razumno argumentacijo prepriča bodisi stranke (ki zato ne vložijo pravnega sredstva) bodisi (če je vloženo pravno sredstvo) sodišče, ki odloča o tem pravnem sredstvu.9

17. Razlogi sodne odločbe morajo torej prepričljivo utemeljiti odločitev sodišča in omogočiti vsebinski preizkus sodbe. Kršitev proste dokazne ocene je lahko dvojna. Kadar gre za neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen ZPP, je bistvena kršitev določb postopka praviloma kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, v primeru površne ali pomanjkljive dokazne ocene pa tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.10 Ob tem Vrhovno sodišče poudarja, da mora imeti v primerih, kakršen je obravnavani, sodba celovite razloge o tistih odločilnih dejstvih, na katera tožnik opira oziroma utemeljuje svoje tožbene navedbe v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za mednarodno zaščito (v obravnavanem primeru so to razlogi preganjanja zaradi pripisanega političnega prepričanja oziroma pripadnosti posebni družbeni skupini). Vsega tega sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni storilo.

_Očitane kršitve glede presoje tožnikove istovetnosti_

18. Tožnik prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s sorodstvenimi vezmi z B. A. (v .. poznan pod imenom E.), ki je bil vodja ... takratnega predsednika F. F. Po pritožničini presoji tožnik te povezave ni uspel izkazati, ker s predloženimi dokumenti ni uspel izkazati svoje identitete.

19. Sodišče prve stopnje pa je ob presoji istovetnosti tožnika oziroma njegove verodostojnosti pritrdilo s strani pritožnice ugotovljenemu dejanskemu stanju,11 sprejelo pa je drugačno dokazno oceno dokazov. Tako je drugačno dokazno oceno sprejelo na podlagi: - stališča, da je dokazni standard glede ugotavljanja istovetnosti prosilca za mednarodno zaščito nižji od 50 % verjetnosti, - stališča, da razlike v podatkih v predloženih kopijah (preslikavah) rojstnih listov v postopku za mednarodno zaščito in v postopku za sklenitev zakonske zveze za ugotavljanje tožnikove verodostojnosti niso bistvene, ker da obstajajo resne napake v ... upravi, zaradi česar lahko pristni dokumenti vsebujejo očitne anomalije, enako velja za potni list, za katerega je bilo ugotovljeno, da je ponarajen, - da je možen način pridobitve rojstnega lista (po petih letih v hiši, v kateri je tožnik nazadnje živel, ki da ni bila povsem porušena, ljudje pa naj bi se je izogibali zaradi povezav z družino), kot ga je tožnik zadovoljivo pojasnil v tožbi, - oceni, da predloženi osebna in vojaška izkaznica A. A. pripadata isti osebi, ki je tudi podpisala izjavo, ki da je skladna z izjavo na predloženih videoposnetkih o tem, da je tožnik njegov vnuk, - pregleda video posnetka (na katerem naj bi bil tožnikov stari oče A. A.) in pregleda dveh slik (družinska slika in pisna izjava A. A.), kar vse je bilo priloga tožnikove pripravljalne vloge z dne 2. 2. 2022. 20. Po presoji sodišča prve stopnje je na družinski fotografiji mogoče prepoznati A. A. Kljub temu, da tožnika ni mogoče identificirati, pa po presoji sodišča prve stopnje dejstvo, da je tožnik takšno fotografijo lahko pridobil, kaže na njegovo povezanost z družino... Da je tožnik vnuk A. A., sodišče prve stopnje utemelji s sklicevanjem na izjave in videoposnetke, v katerih A. A. navaja, da je E. A. njegov sin, tožnik pa vnuk. Zato je sodišče ob upoštevanju nižjega dokaznega standarda presodilo, da je tožnik v zadostni meri izkazal svojo istovetnost in zatrjevano sorodstvo s starim očetom A. A. in s tem, da je B. A. (E.) njegov stric.

21. V zvezi s tem je treba najprej zavrniti pritožbene trditve, da je istovetnost prosilcev za mednarodno zaščito mogoče neizpodbitno ugotoviti samo z uradnim dokumentom, ki vsebuje fotografijo, in katerega pristnost je mogoče forenzično potrditi. Iz prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 med drugim izhaja, da se pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito upoštevajo različna dokazna sredstva, med drugim tudi dokumentacija, ki jo prosilec predloži glede dokazovanja istovetnosti. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno pojasnilo, da se s predložitvijo dokumentov, kot jih predvideva 97. člen Zakona o tujcih – na katerega napotuje četrti odstavek 34. člena ZMZ-1 – istovetnost prosilca nesporno ugotovi, vendar pa je istovetnost mogoče ugotavljati tudi z drugimi dokaznimi sredstvi. Da v postopku mednarodne zaščite ne veljajo posebna formalna dokazna pravila, je mogoče sklepati že na podlagi razlage določb tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 in prvega odstavka 23. člena ZMZ-1. Poleg tega niti Ženevska konvencija o statusu beguncev12 niti ZMZ-1 ne določata, da bi moral prosilec v postopku predložiti uradni identifikacijski dokument. Zato je stališče pritožnice, da so dokumenti za ugotavljanje istovetnosti zadostni zgolj, če so predloženi v originalu, prestrogo. Vendar pa bi glede na nesporno dejstvo, da tožnik v obravnavani zadevi uradnega dokumenta, ki vsebuje fotografijo, ni predložil, moralo sodišče prve stopnje (drugačno dokazno oceno glede tožnikove identitete) utemeljiti in obrazložiti skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP (kot je to pojasnjeno v 16. in 17. točki obrazložitve tega sklepa), česar pa po presoji Vrhovnega sodišča ni storilo.

22. Kot je razvidno iz povzetka razlogov, je sodišče prve stopnje ob nizki dokazni vrednosti rojstnih listov (čemur pritrjuje tudi tožnik sam), svojo presojo o ugotovljeni tožnikovi identiteti oprlo le na dejstvo, da je tožnik pridobil fotografijo A. A., ki v roki drži fotografijo osebe, ki je sicer ni mogoče identificirati kot tožnika, in da A. A. v izjavi in videoposnetku trdi, da je tožnik njegov vnuk. Po presoji Vrhovnega sodišča taka obrazložitev dokazne ocene sama po sebi že po naravi stvari ne zadošča za preizkus pravilnosti ugotovitve tožnikove identitete. Dejstvo, da oseba (tudi če ne bi bilo sporno, ali to je A. A.) izjavi, da je oseba s tožnikovim imenom njegov vnuk, še ne pomeni, da je tožnik oseba s tem imenom, niti da je verjetno ta oseba. Ob izrecni ugotovitvi, da osebe na fotografiji, ki jo v rokah drži A. A., ni mogoče identificirati kot tožnika, ostane le še dejstvo, da je tožnik to fotografijo pridobil. Zgolj pridobitev fotografije, ki ne omogoča identifikacije osebe na njej, pa sama po sebi ne more zadoščati ne za ugotovitev tožnikove identitete ne za njeno verjetnost. Zgolj možnost, da je tožnik oseba, za katero trdi, da je, namreč za ugotovitev verjetnosti njene identitete ne zadošča niti v postopkih za mednarodno zaščito. Tako stališče ne izhaja ne iz pravne ureditve mednarodne zaščite ne iz sodne prakse. Verjetnost, da bi bila oseba, za katero tožnik trdi, da je, lahko preganjana, namreč še ne utemeljuje tudi sklepanja o verjetnosti, da je tožnik ta oseba.

23. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča že iz tega razloga vsaj preuranjeno tudi sklepanje sodišča prve stopnje o izkazanem tožnikovem sorodstvu z A. A. in s B. A. Poleg tega sodišče prve stopnje takega sklepanja ni oprlo na uspeh celotnega dokazovanja, saj je v sodbi pojasnilo le razloge za nasprotovanje posameznim ugotovitvam pritožnice, ki se nanašajo na (ne)verodostojnost tožnikovih izjav, ne pa vseh. Posledično je izostala celovita obrazložitev razlikovanja dokazne ocene vseh dokazov, ki jo je opravila pritožnica z dokazno oceno, ki jo je opravilo sodišče. Zato pritožnica sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je posamezne ugotovljene nekonsistentnosti in nedoslednosti ovrednotilo posamično kot nepomembne, izostala pa je njihova skupna vrednostna ocena. Glede na pomanjkljivosti dokazne ocene sodišča, je tako nemogoče preizkusiti tudi, ali je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je glede tožnikove identitete dejansko stanje v upravnem postopku popolno ugotovljeno, čemur je v tožbi ugovarjal tožnik sam. Zato tudi ni mogoče preizkusiti utemeljenosti pritožbenega očitka, da sodišče prve stopnje spornih dejstev, povezanih s tožnikovo identiteto, ni razčiščevalo na glavni obravnavi.

24. V obravnavanem primeru je tako podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP13 v zvezi s 1. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1.14

25. Ker je v obravnavanem primeru od tožnikove identitete odvisna tudi presoja izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite, Vrhovno sodišče ni presojalo še pritožbenih očitkov o nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite z vidika stopnje tveganja pred preganjanjem zaradi političnega prepričanja kot pripadnik družine ..., ki ga je sodišče ugotavljalo samo. Drugih razlogov za preganjanje, ki jih je zatrjeval tožnik, pa sodišče prve stopnje ni presojalo (preganjanje družine zaradi sodelovanja s kolonialisti in zaradi pripadnosti etnični skupini ...).15 _Sklepno_

26. Na podlagi zgoraj pojasnjenih razlogov je Vrhovno sodišče zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 79. člena ZUS-1). Glede na okoliščine konkretnega primera in še zlasti ob upoštevanju dejstva, da se je pri sodniku poročevalcu že izoblikovala dokončna ocena oziroma odločitev v konkretni zadevi, Vrhovno sodišče ocenjuje, da je potrebno sojenje pred spremenjenim senatom, brez sodelovanja sodnika, ki je bil v dosedanjem postopku sodnik poročevalec, oziroma pred drugim sodnikom poročevalcem kot posameznikom. Vrhovno sodišče je zato sklenilo, da se zadeva v ponovljenem postopku dodeli v sojenje drugemu sodniku poročevalcu (356. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), končna sestava morebitnega senata (tj. preostalih dveh članov senata) pa bo odvisna od letnega razporeda dela.

27. V novem sojenju bo moralo sodišče odpraviti opisane pomanjkljivosti in obrazložiti dokazno oceno v skladu z napotkom iz 8. člena ZPP. Ob tem Vrhovno sodišče opozarja še na dolžnost sodišča prve stopnje, da se v ponovljenem postopku, če bo ugotovljena tožnikova istovetnost, ponovno opredeli tudi do relevantnosti spremenjenih razmer v ... za obravnavani primer. Obveznost, ki jo ima sodišče, da opravi _ex nunc_ presojo, tj., da pri presoji izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite upošteva tudi nove elemente (tako pravne kot dejanske), ki so se pojavili po sprejetju odločbe, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, namreč izhaja iz tretjega odstavka 46. člena Direktive 2013/32 v povezavi s 47. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.16 V tem primeru mora seveda sodišče dati strankam tudi možnost, da se o teh novih okoliščinah izjavita.

1 The United Nations High Commissioner for Refugees (UNHCR) je Urad visokega komisarja Združenih narodov za begunce, znan tudi kot Agencija ZN za begunce, ki kot organ Organizacije združenih narodov, pooblaščen za zaščito in podporo beguncem, ukrepa na prošnjo posameznih držav ali zahtevo samih Združenih narodov. 2 Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017 (7. točka obrazložitve) in I Up 176/2021 z dne 15. 9. 2021. 3 Tožnik je na osebnem razgovoru 30. 11. 2015 (izpodbijana odločba, str. 5) povedal, da je bilo njihovo družinsko ime Barry, nato pa so se preimenovali v ... (to je bila družina tako mame kot očeta, saj sta bila bratranec in sestrična). V zvezi s tem je na osebnem razgovoru 11. 3. 2021 (izpodbijana sodba, str. 4 in izpodbijana odločba str. 22) še pojasnil, da je tukaj (v Sloveniji, op. sodišča) svoboden in noče biti več ..., saj se piše ... in želi, da ga ljudje tako kličejo. 4 O tem glej T. Steinman v: Komentar Zakona o upravnem sporu, Lexpera, Ljubljana 2019, str. 370 in nasl. 5 Tako izhaja tudi iz izpodbijane sodbe na str. 27, op. št. 46. 6 Navedeni sklep je bil v obravnavani zadevi izdan na podlagi določbe tretjega odstavka 13. člena ZUS‑1. Slednja določa tudi, da zoper tak sklep ni posebne pritožbe. 7 O tem glej B. Domjan Pavlin v: Komentar Zakona o upravnem sporu, Lexpera, Ljubljana 2019, str. 432 in nasl. Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Up 312/2016 z dne 1. 2. 2017. 8 Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Up 124/2021 z dne 1. 9. 2021. 9 Tako J. Zobec v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana 2005, str. 90, 91 in 92. 10 Tako Vrhovno sodišče tudi v sklepu I Up 176/2021 z dne 15. 9. 2021. 11 Tč. 55 obrazložitve izpodbijane sodbe. 12 Ženevska konvencija o statusu beguncev z dne 28. julija 1951. 13 Iz 339. člena ZPP med drugim izhaja zahteva po popolnih, jasnih in notranje skladnih razlogih, s katerimi sodišče utemeljuje svojo odločitev v izreku, in zahteva po skladnosti izreka z obrazložitvijo. Namen te določbe je torej omogočiti preizkus odločitve, neuspeli stranki pa vložitev učinkovitega pravnega sredstva. 14 Na katere napake v sestavi sodbe se nanašajo kršitve postopka iz 14. točke 339. člena ZPP primerjaj J. Zobec v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana 2005, str. 95 in J. Zobec v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2009, str. 306 do 311. 15 Zadnji stavek 84. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. 16 Sodba SEU v zadevi Serin Alheto (C-585/16) z dne 25. 7. 2018, tč. 106 do 118.