Jedro

Določba tretjega odstavka 38.a člena ZGD-1 določa, kdaj gre za nasprotje interesov in v drugem odstavku istega člena določa tudi dolžnostno ravnanje poslovodja tožene stranke. To je bilo, da zakoniti zastopnik toženke zaradi tega, ker je družbenik družbe, ki je lastnica prostorov, ki jih je tožeča stranka, katere zakoniti zastopnik je bil njegov ožji družinski član iz sedmega odstavka 38.a člena ZGD-1G, to je oče, o nameravani oddaji prostorov v (pod)najem toženi stranki o očitnem nasprotju interesov obvesti edinega družbenika tožene stranke.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za konflikt interesov zadostuje ogroženost nepristranskega in objektivnega opravljanja nalog ali odločanja v okviru izvajanja (poslovodske) funkcije iz tretjega odstavka 38.a člena ZGD-1.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v višini 373,32 EUR v roku 15 dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, na podlagi katerega je tožena stranka dolžna tožeči plačati 6.750,00 EUR z zamudnimi obrestmi ter (I. izreka) in tožeči stranki naložilo, da plača toženi stranki pravdne stroške v višini 1.735,82 EUR (II. izreka).

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila tožeča stranka zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta 10. 2. 2018 pravdni stranki podpisali (pod)najemno pogodbo, s katero naj bi tožeča stranka toženi oddala v (pod)najem poslovni prostor za parkirno mesto na naslovu ... A. A. je bil v obdobju med 16. 1. 2018 in 19. 2. 2019 direktor tožene stranke. Podpisal je sporno (pod)najemno pogodbo na strani tožene stranke. Direktor tožeče stranke je bil v času sklenitve (pod)najemne pogodbe med pravdnima strankama B. A., ki je oče A. A. Lastnik prostorov, za (pod)najem katerih tožeča stranka zahteva sporno najemnino, je bila družba C. d. o. o. Z njo je imela tožeča stranka sklenjeno najemno pogodbo z dne 1. 1. 2018 za sporne prostore in je zanje dovoljevala podnajem. A. A. je bil v času sklenitve sporne pogodbe imetnik 50 % poslovnega deleža družbe C. d. o. o. in je bil njen direktor.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila na podlagi zgoraj navedenih dejstev in po izvedenem dokaznem postopku sklenjena pogodba nična, saj je temeljila na konfliktu interesov iz 38.a člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1).1 Ugotovilo pa je še, da ni bila nična zaradi zatrjevane fiktivnosti po 50. členu Obligacijskega zakonika (OZ), na podlagi nedopustnosti nagibov iz drugega odstavka 40. člena OZ in nedopustnosti podlage najemne pogodbe na podlagi četrtega odstavka 39. člena OZ.

6. Pritožbo je vložila tožeča stranka, ki zgolj izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ugotovljena ničnost sporne najemne pogodbe na podlagi konflikta interesov iz 38.a člena ZGD-1 neutemeljena, zato se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do drugih zatrjevanih podlag, čeprav jih v odgovoru na pritožbo tožena stranka ponavlja.

7. Prvi odstavek 38.a člena ZGD-1, ki je veljal v času sklepanja sporne pogodbe, določa, da se morajo član organa vodenja ali nadzora, prokurist in izvršni direktor delniške družbe ter poslovodja, član nadzornega sveta in prokurist družbe z omejeno odgovornostjo izogibati kakršnemukoli nasprotju njegovih interesov ali dolžnosti z interesi ali dolžnostmi družbe, ki jo vodi ali nadzira.

V primeru, da nastopi nasprotje interesov, mora oseba iz prejšnjega odstavka o tem najkasneje v roku treh delovnih dni pisno obvestiti organ, katerega član je, in organ nadzora. Če družba nima nadzornega sveta, mora o tem obvestiti družbenike na prvi naslednji skupščini (drugi odstavek 38.a člena ZGD-1).

Nasprotje interesov osebe iz prvega odstavka tega člena obstaja, kadar je nepristransko in objektivno opravljanje nalog ali odločanje v okviru izvajanja funkcije ogroženo zaradi vključevanja osebnega ekonomskega interesa, interesa družinskih članov ali zaradi posebne naklonjenosti ali kakršnih koli drugih interesov povezanih z drugo fizično ali pravno osebo (tretji odstavek 38.a člena ZGD-1).

Za družinskega člana se štejejo zakonec ali oseba, s katero živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, ki ima po zakonu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, enake pravne posledice kakor zakonska zveza, ali s katero živi v registrirani istospolni partnerski skupnosti, otroci, posvojenci, starši, posvojitelji, bratje in sestre (sedmi odstavek 38.a člena ZGD-1).

8. Pritožba sodišču očita, da ni pravilno izpeljala konflikta interesov ter posledične ničnosti na podlagi 38.a člena ZGD-1. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je nastopila izpolnitev pogoja iz drugega odstavka 38.a člena ZGD-1, ki določa, da se mora v primeru, ko nastopi nasprotje interesov, član organa vodenja, nadzora, prokurist, izvršni direktor delniške družbe ali poslovodja, član nadzornega sveta in prokurist družbe z omejeno odgovornostjo, izogibati kakršnemukoli nasprotju interesov in dolžnosti z interesi ali dolžnostmi družbe, ki jo vodi ali nadzira, zato ker A. A. ni v roku treh delovnih dni pisno obvestil edinega družbenika toženke o nameravani sklenitvi najemne pogodbe. Torej A. A. bi moral D. D. o sklenitvi (pod)najemne pogodbe obvestiti, česar nesporno ni storil. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bilo ob sklenitvi sporne (pod)najemne pogodbe podano nasprotje interesov in ker tedanji zakoniti zastopnik tožeče stranke A. A. družbenika tožene stranke D. D. o tem ni obvestil, je bila najemna pogodba sklenjena v nasprotju z določbo 38.a člena ZGD-1, saj ob sklenitvi pogodbe A. A. ni skrbel za obveznosti varovanja interesov tožene stranke in je najemna pogodba na podlagi prvega odstavka 86. člena OZ nična. Prvi odstavek 86. člena OZ namreč določa, da je nična pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom.

9. Pritožnica takšni ugotovitvi sodišča prve stopnje nasprotuje in očita napačno uporabo materialnega prava. Meni, da se sodišče prve stopnje ni pravilno opredelilo, katera je pravna podlaga za ugotovitev ničnosti, saj sodišče prve stopnje enkrat kot podlago uporablja drugi odstavek 38.a člena ZGD-1, potem pa četrti odstavek 38.a člena ZGD-1. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da trditev pritožnice ne drži, saj iz 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je materialno pravno sodišče prve stopnje izhajalo iz določb 38.a člena ZGD, ki določa kolizijo interesov, v povezavi z določbo 86. člena OZ.

10. Tožeča stranka meni, da nikakor ni podana ničnost sporne najemne pogodbe, ker bi nasprotovala prisilnim predpisom. Tudi sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da ni podana situacija iz četrtega odstavka 38.a člena ZGD-1, ki je edina, na podlagi katere 38.a člen ZGD-1 (deveti odstavek) določa sankcijo ničnosti za posle sklenjene v nasprotju s četrtim odstavkom tega člena. Pravno zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da je uporabilo določbo 86. člena OZ za ničnost, saj je ZGD-1 lex specialis glede na splošna določila OZ o ničnosti.

11. Takšno materialno pravno stališče v praksi in teoriji ne drži. Teorija2 glede ničnosti navaja, _da je treba pri odgovoru na vprašanje, ali sta stranki s pogodbo vsebino medsebojnega pravnega razmerja uredili v nasprotju s prisilnim (kogentnim) pravilom, ki ga določa neki predpis, najprej analizirati položaje (okoliščine), ki jih določa kogentno (splošno in abstraktno) pravno pravilo kot predpostavko za svojo uporabo, in jih primerjati s položaji, za katere se uporabljajo konkretna (in posamična) pogodbena pravila. Velja: če pravno pravilo opredeli vsebino pravice ene pogodbene stranke, s tem hkrati določi tudi vsebino obveznosti druge pogodbene stranke, ki je s to pravico v razmerju soodvisnosti, čeprav ta obveznost v besedilu dispozicije pravnega pravila ni izrecno zapisana, ali če pravno pravilo opredeli vsebino obveznosti ene pogodbene stranke, s tem hkrati določi tudi vsebino pravice druge pogodbene stranke, ki je s to obveznostjo v razmerju soodvisnosti, čeprav ta pravica v besedilu dispozicije pravnega pravila ni izrecno zapisana. Pri presoji, ali je vsebina pravice oziroma obveznosti, ki je določena v dispoziciji pogodbenega pravnega pravila, v skladu oziroma v nasprotju z vsebino pravice oziroma obveznosti, ki je določena v dispoziciji kogentnega (splošnega in abstraktnega) pravnega pravila, je treba upoštevati, da je dispozicija kogentnega pravnega pravila lahko bodisi zapovedujoča bodisi prepovedujoča. Zapovedujoča dispozicija naslovniku pravnega pravila zapoveduje (nalaga), da v položaju, za katerega se uporablja pravno pravilo (torej če nastanejo okoliščine, ki jih kot predpostavke za uporabo pravnega pravila določa hipoteza tega pravnega pravila), ravna na določen način. S tem ko zapoveduje določeno ravnanje, zapovedujoča dispozicija določa vsebino obveznosti naslovnika pravnega pravila. Ker kogentno pravno pravilo svojemu naslovniku (dolžniku, katerega obveznost ureja) ne daje pravne možnosti, da bi ravnal drugače, kot izhaja iz vsebine pravnega pravila, pogodbeni stranki s pogodbenim pravilom za položaj, za katerega se uporablja kogentno pravno pravilo, ne moreta: niti določiti drugačne vsebine obveznosti, torej kateregakoli drugega ravnanja, razen tistega, ki ga zapoveduje kogentno pravno pravilo, niti izključiti te obveznosti, torej določiti, da dolžnik ni zavezan opraviti ravnanja, ki ga zapoveduje kogentno pravno pravilo, ali da upnik takega ravnanja ni upravičen zahtevati. Prepovedujoča dispozicija pa prepoveduje določeno ravnanje, torej naslovniku pravnega pravila prepoveduje, da bi v položaju, za katerega se uporablja pravno pravilo (torej če nastanejo okoliščine, ki jih kot predpostavke za uporabo pravnega pravila določa hipoteza tega pravnega pravila), opravil prepovedano ravnanje_.

Sodna praksa je usklajena glede uporabe 86. člena OZ v povezavi z določbami ZGD-1.3

12. Ko že navedeno, določba tretjega odstavka 38.a člena ZGD-1 določa, kdaj gre za nasprotje interesov in v drugem odstavku istega člena določa tudi dolžnostno ravnanje poslovodja tožene stranke. To je bilo, da zakoniti zastopnik toženke zaradi tega, ker je družbenik družbe, ki je lastnica prostorov, ki jih je tožeča stranka, katere zakoniti zastopnik je bil njegov ožji družinski član iz sedmega odstavka 38.a člena ZGD-1G, to je oče, o nameravani oddaji prostorov v (pod)najem toženi stranki o očitnem nasprotju interesov obvesti edinega družbenika tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tega ni storil in je s tem, ko je sklenil (pod)najemno pogodbo opustil zapovedujoče ravnanje iz drugega odstavka 38.a člena ZGD ter je zato podan dejanski stan, ki ustreza abstraktni situaciji iz prvega odstavka 86. člena OZ, saj je bilo ravnanje zakonitega zastopnika tožene stranke v nasprotju s kogentnim pravnim pravilom.

13. Pritožnica v nadaljevanju navaja še, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je bil podan konflikt interesov. A. A. je namreč s sklenitvijo (pod)najemne pogodbe deloval v interesu družbe, ko je sklenil pogodbo za (pod)najem prostorov, saj je tožena stranka potrebovala naslov in prostore za opravljanje dejavnosti. Navaja, da je nerazumljiva navedba sodišča prve stopnje, da naj bi v tem primeru bila (pod)najemna pogodba nasprotna kogentni določbi 38. a člena ZGD-1, vendar pa pri tem ne napiše, kateri določbi, torej kateremu odstavku citiranega člena ZGD-1. Izpostavlja, da če je sodišče prve stopnje menilo, da je obstajala ogroženost iz tretjega odstavka 38. a člena ZGD-1, bi jo moralo sodišče ustrezno obrazložiti oziroma bi bilo dolžno navesti in obrazložiti konkretne okoliščine, na katere nakazuje tretji odstavek 38.a člena ZGD-1. Pri čemer ne zadostuje zgolj ugotovitev, da sta A. A. in B. A. oče in sin.

14. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za konflikt interesov zadostuje ogroženost nepristranskega in objektivnega opravljanja nalog ali odločanja v okviru izvajanja (poslovodske) funkcije iz tretjega odstavka 38.a člena ZGD-1. Sodišče prve stopnje je v 13. in 14. točki obrazložitve to nasprotje interesov tudi konkretno obrazložilo. Nesporno je, da sta zakoniti zastopnik tožene stranke in družbenik družbe, ki je lastnica oddanih prostorov, ter zakoniti zastopnik tožeče stranke družinska člana, ki sta sklenila sporno pogodbo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da je družba C. d. o. o., katere družbenik je bil zakoniti zastopnik toženke, dne 1. 1. 2018, torej le dober mesec pred sklenitvijo sporne (pod)najemne pogodbe z dne 10. 2. 2018, sklenil najemno pogodbo za sporne prostore s tožečo stranko, katero je zastopal njegov oče kot zakoniti zastopnik. Le mesec kasneje je oče zakonitega zastopnika toženke sklenil sporno (pod)najemno pogodbo s svojim sinom, ki je zastopal toženko. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je s takšnim ravnanjem izpolnjen abstraktni stan iz tretjega odstavka 38.a člena ZGD-1. Tožeča stranka je služila kot vmesni člen, ki naj bi zakrila, da je na strani najemnika in lastnika prostorov nastopala ista fizična oseba, to je enkrat kot zakoniti zastopnik toženke in najemojemalke ter drugič kot družbenik družbe, ki je lastnica prostorov ter dejanska najemodajalka.

15. Pritožnica trdi, da so nerazumljivi razlogi sodišča v 15. točki sodbe, ko navede, da za izpolnitev pogoja iz drugega odstavka 38. člena ZGD-1 zadošča, da bi A. A. družbenika toženke o sklenitvi najemne pogodbe obvestil vnaprej. Določba 38. a člena ZGD-1, ki je veljal v času, ko je bila pogodba sklenjena (februar 2018), ne govori tega, temveč zgolj, da mora oseba, pri kateri nastopi konflikt interesov obvestiti družbenike na prvi naslednji skupščini. Glede na zgoraj navedeno obrazložitev to ni bistveno, saj je bilo pritožbeno neizpodbijano ugotovljeno, da zakoniti zastopnik toženke njenega edinega družabnika sploh ni obvestil o sklenitvi sporne pogodbe.

16. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor pritožnica morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spoznata, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.4

17. Pritožba tožeče stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Potrebni stroški tožene stranke tako znašajo priglašenih 500 točk za nagrado za odgovor na pravno sredstvo (tar. št. 21/1 OT), 2 odstotka materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 odstotkov DDV na odvetniške storitve, skupaj torej 373,32 EUR.

1 Dne 10. 2. 2018, ko je bila sklenjena sporna (pod)najemna pogodba, je veljal 38.a člen ZGD-1, novela ZGD-1G, Ur. l. RS 57/2012 z dne 27. 7. 2012, ki se je uporabljal od 28. 7. 2012. 2 Plavšak, Nina, E-paket obligacije s komentarjem, Tax-Fin-Lex, komentar k 86. členu OZ. 3 Primeroma glej VS RS III Ips 26/2021, VSC Sodba Cpg 151/2019, VSL I Cpg 625/2020 in druge. 4 Prim sklep Ustavnega sodišča Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 in sklepa VSRS III Ips 3/2014 z dne 11. 11. 2014 in III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018.