Jedro

Na tako izpolnjeni menici je bila tožena stranka navedena kot trasant in trasat, kar pomeni, da gre za trasirano lastno menico, ki je veljavna, saj ima vse sestavine po Zakonu o menici (ZM). Kot utemeljeno navaja tožeča stranka je sodišče prve stopnje slednje prezrlo in zmotno presodilo, da bi moralo biti besedilo ″plačajte za to″ spremenjeno v besedilo ″plačam, bom plačal, plačamo″.

Pritožbeno sodišče ne more slediti niti (sicer pravočasnim) ugovornim navedbam tožene stranke, da v menici naveden datum dospelosti menice 16. 1. 2013 ni pravilen, ker da je obveznost po pogodbi o kratkoročnem kreditu zapadla v plačilo 30. 10. 2009 in bi moral biti ta datum naveden tudi v menici, kar pa ne drži. Pooblastilo za izpolnitev menice pooblašča imetnika menice, da sam določi tudi rok dospelosti menice, ki pa ni nujno enak datumu zapadlosti obveznosti po kreditni pogodbi, kot to zmotno navaja tožena stranka. Ker po določbi 78. člena ZM menična obveznost iz obravnavane menice zastara po preteku enega leta od dospelosti menice, upoštevaje datum vložitve tožbe 22. 1. 2013, terjatev iz naslova obravnavane menice ni zastarala in je ugovor tožene stranke tudi v tem delu neutemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da sedaj glasi: ″1.Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah opr. št. In 6/2013 z dne 27. 2. 2013 se vzdrži v veljavi v naložitvenem delu tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 253.393,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2013 dalje ter izvršilne stroške v znesku 70,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2013 dalje do plačila.

2. Ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 846.725,95 EUR.″

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 32.947,36 EUR pravdnih in pritožbenih stroškov v 15 dneh od prejema sodbe višje sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v ponovljenem sojenju razveljavilo izdani sklep o izvršbi glede plačila zneska 253.393,75 EUR s pripadki ter tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I. izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v skupnem znesku 10.787,59 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila (točka II. izreka).

2. Tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški družbi izpodbija sodbo sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter obdrži v veljavi sklep o izvršbi v celoti, podredno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, stroške pritožbenega postopka pa naloži v plačilo toženi stranki.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Sodišče druge stopnje je že dvakrat odločilo v tej zadevi. Prvič je s sklepom Cpg 172/2017 z dne 22. 11. 2017 pritožbi tožeče stranke ugodilo, (zavrnilno) sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Drugič je s sodbo Cpg 129/2018 z dne 3. 10. 2018 pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo in toženi stranki naložilo plačilo 253.393,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2013 dalje, in z izvršilnimi stroški 70,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2013 dalje do plačila ter izdani izvršilni sklep vzdržalo v veljavi (točka I/1 izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 846.725,95 EUR (točka I/2 izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov (točka I/3 in II izreka). Vendar je Vrhovno sodišče RS s sklepom III Ips 44/2019 z dne 19. 11. 2019 ugodilo reviziji tožene stranke in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je sodišče druge stopnje s tem, ko je brez opravljene pritožbene obravnave drugače dokazno ocenilo izvedene dokaze, v nasprotju z drugim odstavkom 347. člena ZPP, poseglo v ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje in s tem kršilo načelo ustnosti in neposrednosti ter načelo kontradiktornosti pri izvedbi dokazov. Sodišču druge stopnje je naložilo, da v primeru dvoma o pravilni dokazni oceni sodišča prve stopnje glede izvedenih personalnih dokazov te preizkusi s ponovitvijo dokazov na pritožbeni obravnavi.

5. Sodišče druge stopnje je v ponovljenem postopku 11. 2. 2020 opravilo pritožbeno obravnavo. V soglasju s pravdnima strankama je štelo za prebrane listine v spisu v prilogah A1-276 in B1-48, zapisnike o zaslišanjih in zvočnih posnetkih tožene stranke in prič ter izvedenca dr. D. D. na listni št. 141-144, 163-178, 183-193, 195-198, 199-202, 290-291, 294-303, izvedensko mnenje in dopolnitev tega na listni št. 220-236 in 268-272. Ponovno je zaslišalo toženo stranko in priče V. Z., J. Ž. in M. V. Ni pa dodatno zaslišalo sicer vabljene priče E. G., saj se ta obravnave ni udeležila, pravdni stranki pa pri njenem ponovnem zaslišanju nista vztrajali in sta soglašali, da se prebere zapisnik o njeni izpovedbi v postopku na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče ni dodatno zaslišalo priče A. P., ker ta v tistem času še ni bila zaposlena pri tožeči stranki in pri pogovorih s toženo stranko ni sodelovala. Prav tako ni dodatno zaslišalo izvedenca, saj ta v ustnem zaslišanju ni povedal nič bistveno drugačnega kot v pisnem izvedenskem mnenju in dopolnitvi tega. Pravdni stranki do zaključka pritožbene obravnave pred sodiščem druge stopnje nista uveljavljali bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

6. Pritožba je utemeljena.

7. Tožeča stranka je zoper toženo stranko uveljavljala plačilo terjatve v znesku 253.393,75 EUR s pripadki na podlagi izpolnjene (bianco) menice in menične izjave tožene stranke. Tožena stranka je izdanemu sklepu o izvršbi na podlagi navedene menice ugovarjala po temelju in po višini. Poleg meničnih ugovorov, da je menica nepravilno izpolnjena glede datuma plačila oziroma zapadlosti in da je menična obveznost zastarala je uveljavljala tudi ugovore iz temeljnega razmerja. Zatrjevala je, da je bila terjatev po sklenjeni pogodbi o kratkoročnem kreditu zavarovana z menicami družbe V. d.d. in zavarovana ter poplačana s pogodbo o odstopu terjatve, s katero da je tožena stranka tožeči stranki odstopila svoje terjatve do družbe V. d.d. 8. Tožeča stranka je ugovorne navedbe tožene stranke prerekala. Vztrajala je, da je pravilno izpolnila menico in da menična obveznost tožene stranke ni zastarala. Glede temeljnega razmerja pa je vztrajala, da terjatev ni bila poravnana s samo sklenitvijo pogodbe o odstopu terjatev, ker da je bila ta sklenjena v zavarovanje plačila terjatve po kreditni pogodbi, da ima naravo fiduciarne cesije in da se tožeči stranki iz zavarovanj ni uspelo poplačati zaradi finančne nelikvidnosti in plačilne nezmožnosti dolžnika V. d.d., ki se je znašel v stečaju. Prav tako je bila neuspešna unovčitev menice glavnega dolžnika (tožene stranke).

9. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tudi v ponovljenem sojenju tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Ugotovilo je, da v izvršilnem predlogu navedena menica ni bila pravilno izpolnjena, ker da ne vsebuje nepogojne obljube plačila, ki je bistvena sestavina lastne menice ter zaključilo, da je takšna menica nična, tožbeni zahtevek pa neutemeljen že iz tega razloga. Presojalo je tudi ugovor tožene stranke iz temeljnega razmerja in zaključilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o odstopu terjatev v plačilo obveznosti tožene stranke in ne zgolj v zavarovanje in je tožbeni zahtevek tudi iz tega razloga zavrnilo kot neutemeljen.

10. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča nepravilna.

11. Tožeča stranka utemeljeno izpodbija dejanske in materialnopravne ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje glede neobstoja menične obveznosti tožene stranke po predloženi menici. Utemeljeno vztraja, da je tožena stranka prekludirana z navedbami, ki jih je podala šele v ponovljenem sojenju, tako tudi glede navedb o ničnosti menice zaradi nepravilne izpolnitve menice, saj tožena stranka teh navedb pravočasno v postopku na prvi stopnji ni konkretizirano uveljavljala1, pritožbeno sodišče pa sodišču prve stopnje s sklepom s katerim je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje2 sodišča prve stopnje ni opozorilo, da mora o ničnosti te menice odločiti po uradni dolžnosti, kot je to navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, temveč je opozorilo, da sodišče sploh ni presojalo in se ni izreklo o navedbah tožeče stranke v zvezi z izdanimi menicami in menico, ki je bila podlaga izdanemu sklepu o izvršbi.3 Poleg navedenega tožeča stranka v zvezi z obravnavano menico, ki je bila podlaga izdanega sklepa o izvršbi, utemeljeno pritožbeno navaja, da je bilo med pravdnima strankama nesporno, da je tožena stranka tožeči stranki v zavarovanje svojih obveznosti do tožeče stranke predložila bianco menice z menično izjavo, ki jo je podpisala tožena stranka, kar vse izhaja iz izvirnika menične izjave v prilogi A 3 in izvirnika menice v prilogi A2 spisa. Utemeljeno navaja, da je tožeča stranka bianco menico izpolnila v skladu z danim pooblastilom in to predložila na unovčenje banki. Utemeljeno navaja tudi, da je bila na tako izpolnjeni menici tožena stranka navedena kot trasant in trasat, kar pomeni, da gre za trasirano lastno menico, ki je veljavna, saj ima vse sestavine po Zakonu o menici (ZM)4. Kot utemeljeno navaja tožeča stranka je sodišče prve stopnje slednje prezrlo in zmotno presodilo, da bi moralo biti besedilo ″plačajte za to″ spremenjeno v besedilo ″plačam, bom plačal, plačamo″. Zaključek sodišča prve stopnje, da je obravnavana menica, ki je bila podlaga tožbe nična, je zato materialno pravno zmoten5. Posledično je zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke že na podlagi uveljavljane menice neutemeljen.

12. Pritožbeno sodišče ne more slediti niti (sicer pravočasnim) ugovornim navedbam tožene stranke, da v menici naveden datum dospelosti menice 16. 1. 2013 ni pravilen, ker da je obveznost po pogodbi o kratkoročnem kreditu zapadla v plačilo 30. 10. 2009 in bi moral biti ta datum naveden tudi v menici, kar pa ne drži. Pooblastilo za izpolnitev menice pooblašča imetnika menice, da sam določi tudi rok dospelosti menice, ki pa ni nujno enak datumu zapadlosti obveznosti po kreditni pogodbi, kot to zmotno navaja tožena stranka. Ker po določbi 78. člena ZM menična obveznost iz obravnavane menice zastara po preteku enega leta od dospelosti menice, upoštevaje datum vložitve tožbe 22. 1. 2013, terjatev iz naslova obravnavane menice ni zastarala in je ugovor tožene stranke tudi v tem delu neutemeljen.

13. Tožeča stranka nadalje utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede temeljnega pravnega posla. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi kot nesporno med pravdnima strankama ugotovilo, da sta pravdni stranki 16. 2. 2009 sklenili (prvo) pogodbo o kratkoročnem kreditu št. 9780/09-381 za znesek 200.000,00 EUR, ki je bil nakazan toženi stranki na njen TRR6. Nadalje ni bilo sporno, da sta pravdni stranki dne 27. 7. 2009 sklenili (drugo) pogodbo o kratkoročnem kreditu št. 9936/09-381, s katero je bil toženi stranki prav tako odobren kratkoročni kredit v višini 200.000,00 EUR. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in to med pravdnima strankama ni bilo sporno in ni pritožbeno izpodbijano, sta pravdni stranki z drugo kreditno pogodbo pokrivali obveznosti tožene stranke iz prve kreditne pogodbe7, torej sta, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, z drugo kreditno pogodbo le podaljšali kreditno razmerje iz prve kreditne pogodbe v istem znesku odobrenega kredita. Kot pritožbeno utemeljeno navaja tožeča stranka, sta pogodbeni stranki obnovili že dani in s strani tožene stranke prejeti kratkoročni kredit 8in podaljšali rok vračila kredita, za kar je z vlogo z dne 20. 7. 2009 zaprosila tožena stranka sama, kakor to izhaja iz podpisane vloge v prilogi A 93 in vloge z dne 9. 11. 2009 za podaljšanje roka vračila po tej sklenjeni kreditni pogodbi na osnovi katere sta pravdni stranki sklenili še aneks št. 1 k pogodbi o kratkoročnem kreditu št. 9936/09-381 s katerim sta podaljšali rok vračila kratkoročnega kredita na 29. 4. 2010. Tožena stranka je tako imela do tožeče stranke obveznosti iz naslova (druge) sklenjene pogodbe o kratkoročnem kreditu št. 9936/09-381 z dne 27. 7. 2009 in k tej pogodbi sklenjenega aneksa, kot so te jasno razvidne iz sklenjene pogodbe in aneksa in sicer vračilo glavnice 200.000,00 EUR in pogodbeno določenih obresti z končnim rokom vračila po pogodbi 30. 10. 2009, ki je bil podaljšan z aneksom na 29. 4. 2010. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da tožena stranka tožeči stranki iz naslova odobrenega kratkoročnega kredita po tej pogodbi ni plačala ničesar. Po tožeči stranki obračunana terjatev na dan 16. 1. 2013 iz naslova navedene pogodbe je tako znašala 253.393,75 EUR, kot to vtožuje tožeča stranka.

14. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila obveznost tožene stranke po sklenjeni pogodbi o kratkoročnem kreditu poravnana v celoti z odstopom terjatev tožene stranke do njenega dolžnika V. d.d. Zaključilo je, da sta pravdni stranki sklenili cesijsko pogodbo v poplačilo terjatev po kreditni pogodbi in ne v zavarovanje terjatev kot je to vseskozi trdila tožeča stranka. Takšen zaključek sodišča prve stopnje utemeljeno pritožbeno izpodbija tožeča stranka. Tožeča stranka utemeljeno vztraja, da je bilo tako v prvi, kakor tudi v drugi pogodbi o kratkoročnem kreditu poleg ostalih oblik zavarovanja obveznosti kreditojemalca iz sklenjene pogodbe9 jasno dogovorjeno dodatno zavarovanje na osnovi pogodbe o odstopu terjatev do dolžnika V. d.d., kar brez dvoma izhaja iz vsebine 9. člena obeh pogodb o kratkoročnem kreditu in na njuni podlagi sklenjenih pogodb o odstopu terjatev, ki med pravdnima strankama niso bile sporne. Iz jasnih določil teh sklenjenih pravnih poslov, ki jih je potrebno razlagati kot glasijo, to je s kavzo sklenjenih poslov, ki je bila v osnovi kreditiranje tožene stranke s spremljajočim zavarovanjem kreditnih obveznosti, ki je vsakdanja oblika bančnega poslovanja, je moč zaključiti le, da je bilo tako v prvi kot v drugi kreditni pogodbi s katero je bila nadomeščena prva kreditna pogodba, dogovorjeno poleg ostalih instrumentov zavarovanja tudi zavarovanje obveznosti kreditojemalca s pogodbo o direktnem odstopu terjatev in da sta bili na podlagi tako sklenjene kreditne pogodbe, ki predstavlja zavezovalni posel sklenjeni obe pogodbi o odstopu terjatev kot razpolagalni posel. 15. Tožeča stranka ima prav, da sta tudi sklenjeni pogodbi o odstopu terjatev št. 1074/09 in 1081/09 po svoji vsebini in namenu pogodbenih strank identični, zato je nelogično stališče sodišča prve stopnje, da prva pogodba o odstopu terjatev predstavlja odstop v zavarovanje, druga pa odstop v plačilo, pri čemer je sodišče prve stopnje nekritično sledilo sklepanju tekom postopka postavljenega izvedenca o pravni naravi pogodb o odstopu terjatev, ki ni bilo v njegovi pristojnosti, temveč v pristojnosti sodišča na kar je izvedenec sam opozoril. Kot utemeljeno navaja tožeča stranka, obe sklenjeni pogodbi o odstopu terjatev predstavljata zgolj izpolnitveno ravnanje tožene stranke iz kreditnih pogodb, to je izročitev zavarovanja tožeči stranki za prevzete kreditne obveznosti tožene stranke.

16. Da sta bili obe pogodbi o odstopu terjatev sklenjeni v zavarovanje plačila obveznosti po kreditnih pogodbah nedvomno izhaja ne le iz 9. člena obeh pogodb o kratkoročnem kreditu, temveč tudi iz jasnih določb obeh sklenjenih pogodb o odstopu terjatev.10 Pritrditi pa je tudi tožeči stranki, da v kolikor bi pravdni stranki sklenili cesijsko pogodbo na podlagi katere bi bile terjatve tožene stranke do V. d.d. tožeči stranki odstopljene v poplačilo, tožeča stranka od tožene stranke ne bi pridobivala ostalih sredstev zavarovanja, ker bi njena terjatev do tožene stranke ugasnila s sklenitvijo same pogodbe o odstopu terjatev, toženec pa nedvomno ne bi vlagal zahtevkov za podaljšanje roka vračila kredita in podpisoval aneksov, saj ne bi bil več dolžnik po kreditni pogodbi.

17. Prav tako ima tožeča stranka prav, ko pritožbeno navaja, da namen pravdnih strank za sklenitev izključno fiduciarne cesije izhaja tudi iz ugotovitev izvedenca, da sta imeli pravdni stranki v svojih evidencah še vedno vzpostavljeno medsebojno dolžniško upniško razmerje11, torej niti tožena stranka niti tožeča stranka glede na pogodbo o odstopu terjatev št. 1081/09 z dne 27. 7. 2009 medsebojnega razmerja v svojih knjigovodskih evidencah nista zaprli, ker za to ni bilo nobene podlage. Kako je poslovne dogodke knjižil V. d.d. za obravnavano zadevo ni relevantno, saj ni bil stranka dolžniško upniškega razmerja iz kreditne pogodbe. Po izpovedbi priče V., ki je takrat delala v plačilnem prometu V. pa tudi v V. po sklenitvi omenjenih pogodb o odstopu terjatev niso delali nobenih preknjižb in je terjatev D. ostala knjižena na D., samo evidentirali so, da je sklenjena pogodba o odstopu terjatev in da morajo svoj dolg do D. ob zapadlosti poravnati banki.

18. Iz navedenega je tako edino zaključiti, da je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor o odstopu terjatev v zavarovanje, o t. i. fiduciarni cesiji. Fiduciarna cesija je po določbi 207. člena SPZ posebna oblika zavarovanja terjatev, pri kateri odstopnik (v tem primeru je to tožena stranka) odstopi terjatev prevzemniku (v tem primeru je to tožeča stranka), ki terjatev pridobi pod razveznim pogojem plačila zavarovane terjatve. Tožeča stranka je zato kot imetnica terjatve to terjatev upravičeno uveljavljala v stečajnem postopku V. in ji je bila zato v stečajnem postopku nad dolžnikom V. d.d. priglašena terjatev tudi pogojno priznana.12

19. Zmotno je zato razlogovanje sodišča prve stopnje, da vsebina pogodb, knjižbe V.in prijava terjatev v stečajni postopek dokazujejo, da je šlo za odstop terjatev v poplačilo oziroma za odprodajo terjatev. Ugotovitev izvedenca, da sta imeli pravdni stranki še vedno v svojih listinah vzpostavljeno dolžniško upniško razmerje potrjuje, da je tožena stranka vedela, da njena obveznost do tožeče stranke iz sklenjene kreditne pogodbe zaradi sklenitve pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje ni prenehala.13 Končno pa je tožena stranka sama v ugovoru zoper izdani sklep o izvršbi tudi navedla, da je bila terjatev zavarovana s pogodbo o odstopu terjatev, kaj drugega pa sodišče tudi ni moglo zaključiti iz izpovedb zaslišanih prič.

20. Tožeča stranka ima tako prav, ko zatrjuje, da terjatev tožeče stranke do tožene stranke s samo sklenitvijo pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje ni ugasnila, kar velja ne le za glavnico, temveč tudi za uveljavljane obresti. Utemeljeno tožeča stranka izpodbija tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zavezanec za plačilo pogodbenih obresti v vsakem primeru V. d.d. in ne tožena stranka, ker naj bi bilo z aneksom št. 1 z dne 17. 11. 2009 izrecno zapisano ob spremembi dinamike plačil, da bo dolžnik namesto odstopnika banki mesečno poravnaval obresti, podobno pa naj bi bilo zapisano tudi v 1. členu kreditne pogodbe po katerem se obračuni obresti mesečno pošiljajo v V. d.d., toženi stranki pa zgolj v vednost. 21. Iz vsebine sklenjene pogodbe o kratkoročnem kreditu št. 9936/2009 sicer res izhaja zapis, da se obračun obresti mesečno pošilja v V. d.d., podjetniku (torej toženi stranki) pa v vednost, toda to še ne pomeni, da tožena stranka ni zavezana plačevati obresti po navedeni pogodbi, saj iz vsebine vseh določb pogodbe14 izhaja, da je zavezanec za plačilo obresti, tako pogodbenih kot zamudnih, kreditojemalec, torej tožena stranka in da so vse obveznosti kreditojemalca iz te pogodbe (glavnica, obresti in stroški) zavarovane z v pogodbi navedenimi inštrumenti zavarovanja, tako tudi s pogodbo o odstopu terjatev št. 1081/0915. Določbe v aneksu k pogodbi o zavarovanju pa se nanašajo zgolj na zavarovanje terjatev in ne na poplačilo terjatev, kar je bilo pojasnjeno že zgoraj. Vtoževana terjatev tožeče stranke do tožene stranke po pogodbi o kratkoročnem kreditu in aneksu k tej pogodbi tako ni bila poravnana s cesijo terjatev tožene stranke do V. d.d., kot je navajala tožena stranka, kar pomeni, da ima tožeča stranka do tožene stranke terjatev v vtoževanem znesku in je tožeča stranka utemeljeno to terjatev uveljavljala na podlagi izpolnjene lastne trasirane menice tožene stranke.

22. Tožena stranka tekom postopka ali v drugem postopku nikoli ni uveljavljala ničnosti sklenjenih poslov niti ni podajala izpodbojnih zahtevkov zaradi napake volje pri sklepanju kreditne pogodbe in fiduciarne cesije zaradi česar je dolžna po načelu ″pacta sunt servanda″16 izpolniti svoje obveznosti iz sklenjenih poslov kot glasijo, to je tožeči stranki vrniti dolg iz naslova prejetih kreditnih sredstev. S kreditno pogodbo se je tožena stranka zvezala, da bo obveznost iz sklenjene pogodbe zavarovala z odstopom terjatev do V.. Sklenjena cesija (pogodba o odstopu terjatev) je tako le posledica obveznosti, ki jo je tožena stranka prevzela s kreditno pogodbo. Da je bila volja pogodbenih strank drugačna pa tudi iz izpovedb prič in tožene stranke ne izhaja.

23. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s pritožbenimi navedbami tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje izvedene dokaze in izpovedbe prič zmotno ocenilo. Tako neutemeljeno ni sledilo izjavam priče J. Ž., ki je trdila, da je šlo za kredit in ne za odstop terjatev v plačilo, niti izjavi priče V. Z., ki je trdila, da je bila tožena stranka opozorjena, da je njen riziko, da bo morala kredit plačati, če V. d.d. ne bo plačal. Prav tako ni upoštevalo in je prezrlo izpovedbo priče J. Ž. in V. Z., ki sta izpovedali, da na področju odkupa terjatev z V. d.d. v tem obdobju niso sodelovali, da je odkup terjatev banki drug pravni posel, da je v obravnavanem primeru šlo za kreditno pogodbo kar pomeni, da je bil kredit nakazan kreditojemalcu, da se odkup terjatev v banki vodi pod drugo šifro in je tudi princip drugačen, da se pri odkupu terjatev praktično izračuna diskont, ki sestoji iz stroškov odobritve kredita, obrestne mere in DDV, ki se odšteje in se pri pogodbi o odkupu terjatev isti zmanjšan znesek nakaže prodajalcu, medtem ko v tem primeru gre za klasičen kratkoročni kredit, ker so bila kreditna sredstva nakazana kreditojemalcu. Poleg tega je priča izpovedala, da je bilo v tem primeru to kot dodatno zavarovanje, torej se je pogodba o odstopu terjatev štela kot dodatno zavarovanje. Priča J. Ž. je poleg tega izjavila, da v kolikor bi šlo za odkup terjatev bi toženi stranki bil nakazan bistveno nižji znesek sredstev.17 Izpovedala je tudi, da dejstvo, da so šteli pogodbo o odstopu terjatev kot dodatno zavarovanje, potrjuje okoliščina, da je pogodba navedena tudi v sklepu (o odobritvi kredita) kot drugo jamstvo18. Nasprotno pa je sodišče sprejelo izpovedbo priče M. V.19, ki je sama izpovedala, da pri teh pogovorih ni sodelovala, pri čemer zgolj okoliščina, da je V. d.d. večinoma sodeloval s partnerji na način, da je z njimi sklepal pogodbe o prodaji terjatev še ne pomeni, da je bil takšen način sodelovanja dogovorjen tudi v obravnavanem primeru. Poleg tega je priča M. V. izpovedala, da V. d.d. ni knjižil teh pogodb, da bi jih prenašal na drugega partnerja, ter da je še vedno ostalo na partnerju D., partner je še vedno ostal D. Izjavila je tudi, da niso bile vedno pogodbe o odkupu terjatev za osnovo, da so bili načini sodelovanja s kooperanti različni, da včasih je bila za zavarovanje dovolj sama menica20. Pritožbeno sodišče tako soglaša s tožečo stranko, da je sodišče izpovedbo priče M. V. napačno ocenilo in napačno ugotovilo, da je šlo za plačilno sredstvo in ne za zavarovanje plačila, saj navedena priča tega ni potrdila, niti tega ni mogla potrditi, ker pri samih dogovorih ni sodelovala. Poleg tega je izjavila, da je bil kot partner še vedno knjižena tožena stranka in ne tožeča stranka, iz česar je jasno, da tudi V. d.d. sklenjenega posla ni štel za odkup terjatev. Za odkup terjatev pa tega prav tako ni mogla šteti tožena stranka, saj ji je kot podjetniku z velikim obsegom poslovanja in visoko realizacijo moralo biti poznano kakšni posli se sklepajo v primeru odkupa terjatev in kaj pomeni v zavarovanje plačila po kreditni pogodbi sklenjena pogodba o odstopu terjatev in izročena sredstva zavarovanja. To ji je moglo biti znano še zlasti zato, ker je tožena stranka sama izpovedala, da je plačila s strani V. d.d. dobivala v pretežni meri na podlagi pogodb o odkupu terjatev in kompenzacij, v tem primeru pa je sklenila kreditno pogodbo in v njej dogovorila zavarovanje z odstopom terjatev. Dejstvo, da je toženec vse pogodbe podpisal ne da bi jih prebral in se seznanil z njihovo vsebino, ne more biti utemeljen razlog za razlago pogodbenega razmerja, kot ga želi prikazati tožena stranka. Tudi sicer pa pritožbeno sodišče ne more slediti toženčevi izpovedbi, da pri dogovorih med banko in V. d.d. v zvezi z obravnavanimi pogodbami sam sploh ni sodeloval, da je le podpisal kar je pripravila banka. Kot izhaja iz prepričljive izpovedbe bančne delavke V. Z., to pa potrjuje tudi izpovedba J. Ž., je toženec z banko nedvomno sodeloval pri sklepanju obeh pogodb tako kreditnih kot pogodb o odstopu terjatev, saj je moral dati banki vsaj podatke o svojem računovodskem servisu in o svojem poslovanju ter predložiti menico z menično izjavo. Vseh teh podatkov pa mu pri sklepanju pogodbe o odkupu terjatev nedvomno banki ni bilo potrebno predložiti.

24. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja s pritožbenimi navedbami tožeče stranke, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bil V. d.d. tisti, ki bi moral plačati in da je po pogodbi o odstopu terjatev št. 1081/09, ki je bila sklenjena k drugi kreditni pogodbi, šlo za odstop terjatev v plačilo obveznosti in ne samo v zavarovanje, saj naj bi iz listin izhajalo, da se je V d.d. zavezal plačati, vendar tega ni storil, ker je imel selektivno plačevanje glede na njegove finančne težave ter da naj bi na to kazalo tudi dejstvo, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, da tožena stranka kratkoročnega kredita glede na njeno finančno stanje ni potrebovala in da je v letu 2009 vstopila v takšen posel s tožečo stranko, ker je pričakovala lažje unovčenje njenih že nastalih terjatev iz leta 2008 do V. d.d., kar da je potrdil tudi toženec sam, ko je izpovedal, da je ves čas posloval tako, da je odstopal terjatve do V. d.d. v plačilo, da se je tako poplačal, ker je V. d.d. tudi tako posloval. Tudi po presoji pritožbenega sodišča te ugotovitve sodišča nimajo podlage v pravnih poslih, ki sta jih sklenili pravdni stranki, saj je bila tožena stranka tista, ki je s tožečo stranko sklenila kreditno pogodbo in se na podlagi te zavezala tožeči stranki poravnati obveznosti ob zapadlosti, v zavarovanje terjatev tožeče stranke pa je tožeči stranki dala več sredstev zavarovanja med drugim tudi odstop terjatev. Res se je v pogodbi o odstopu terjatev z dne 27. 7. 2009 kot tudi v predhodni pogodbi z dne 16. 2. 2009 dolžnik V. d.d. zavezal banki nakazati terjatve odstopnika v zneskih in datumih navedenih v pogodbi21 za vračila kredita za odstopnika, kar pa ne spremeni narave odstopa terjatev kot je ta opredeljena v kreditni pogodbi in kot ta izhaja iz vsebine same pogodbe o odstopu terjatev in sicer iz njenega 2. člena. Prav tako je zmotno stališče sodišča, da tožena stranka kratkoročnega kredita glede na njeno finančno stanje ni potrebovala. Tožena stranka je sama izpovedala, da je sredstva potrebovala za poplačilo plač zaposlenih in redno poslovanje.22

25. Pritožbi tožeče stranke je bilo tako ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti ter tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugoditi (člen 358 ZPP).

26. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje je bilo potrebno odločiti tudi o pobotnem ugovoru tožene stranke, s katerim je ta za primer, če bi sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke uveljavljala zoper tožečo stranko svojo nasprotno terjatev v višini 846.725,95 EUR iz naslova škode, ki naj bi ji nastala, ker tožeča stranka ni unovčila sredstev zavarovanja in ni niti poskusila unovčiti danih ji menic, kot tudi na kakšen drug način priti do poplačila odstopljene terjatve.

27. Kot je bilo ugotovljeno zgoraj, so bile terjatve tožeče stranke do tožene stranke zavarovane z različnimi inštrumenti zavarovanja. Tožeča stranka je zavarovanja lahko unovčila, ni pa bila to dolžna storiti. Še vedno je bila glavni dolžnik po kreditni pogodbi tožena stranka. Za škodo zaradi neunovčenih zavarovanj tožeča stranka tako ne more odgovarjati.

28. Po določbi 426. člena OZ bi bila tožeča stranka dolžna kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar skrbeti za izterjavo odstopljene terjatve. Ob med pravdnima strankama nespornem dejstvu, da je bil s pogodbo o kratkoročnem kreditu št. 9936/09-381 in aneksom št. 1 k tej pogodbi določen končni rok vračila kredita 29. 4. 2010, da tožena stranka do tega roka tožeči stranki ni poravnala s pogodbo in aneksom prevzetih obveznosti, da je tožeča stranka pridobila pravico do realizacije danih ji zavarovanj šele z zapadlostjo terjatev iz kreditne pogodbe in ko teh ni plačala tožena stranka, torej po 29. 4. 2010. Šele po tem datumu je tožeča stranka lahko unovčila inštrumente zavarovanja in sama izterjala terjatev odstopljeno v zavarovanje, če ji ta ni bila plačana po v pogodbi o odstopu terjatev določeni dinamiki. Očitek tožeči stranki, da pri izterjavi ni ravnala z zadostno skrbnostjo, ker ni unovčila sredstev zavarovanja in ni izterjala v zavarovanje odstopljenih terjatev je neutemeljen. Iz listin predloženih po tožeči stranki je razvidno, da kljub poslanim opominom toženi stranki in V. d.d. in številnim sestankom, tožeči stranki ni uspelo izterjati terjatve od V. d.d. niti od tožene stranke, saj ta ni imela sredstev na transakcijskem računu, V. d.d. pa je bil nelikviden in je imel od januarja 2010, kot to izhaja tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca D. D., neprekinjeno blokirane račune, 1. 9. 2010 pa je bila nad njim začeta prisilna poravnava, ki se je nadaljevala v stečajni postopek. Kot je bilo ugotovljeno že zgoraj pa je tožeča stranka v stečajnem postopku priglasila svojo terjatev iz naslova sklenjene fiduciarne cesije. Tožeči stranki tako ni moč očitati nikakršne opustitve skrbnosti izterjave, pač pa je kot strokovnjak in dober gospodar skušala izterjati terjatev zoper odstopljenega dolžnika. Vendar iz objektivnih razlogov, to je razlogov izven sfere tožeče stranke in sicer zaradi nelikvidnosti oziroma insolventnosti odstopljenega dolžnika, tožeča stranka ni prejela nikakršnega poplačila zaradi česar tožeči stranki ni moč očitati neskrbnega ravnanja pri izterjavi odstopljenih ji terjatev v zavarovanje. Vsebina fiduciarne cesije izkazuje, da dolžnik upniku jamči za obstoj in izterljivost terjatve kar pomeni, da je dolžnik kljub sklenjeni fiduciarni cesiji in izkazani upnikovi nezmožnosti od odstopljenega dolžnika izterjati terjatve, odgovoren za poplačilo upnikove terjatve. Odgovornost dolžnika za obstoj in izterljivost terjatve pomeni obvezo dolžnika, da bo v primeru neizterjane terjatve dolžnik tisti, ki bo poplačal obveznosti odstopljenega dolžnika. Takšna obveznost tožene stranke kot dolžnika pa že tako ali tako izhaja iz same kreditne pogodbe, pri čemer sklenitev fiduciarne cesije ni pomenila, da bi bila tožena stranka zaradi nje prosta obveznosti nasproti tožeči stranki, zaradi česar je tožena stranka dolžna svoje obveznosti iz naslova kreditne pogodbe poravnati v celoti. Tako je povsem neutemeljen zahtevek tožene stranke za škodo, ki naj bi ji nastala, saj za to škodo tožeča stranka ne more biti odgovorna. V pobot ugovarjana terjatev tožene strnake tako ne obstoji.

29. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje je bilo potrebno znova odločiti tudi o stroških postopka (člen 165/II ZPP). Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom v celoti uspela, zato je skladno z določbo prvega odstavka 154. in 155. člena ZPP upravičena do povrnitve vseh potrebnih izvršilnih, pravdnih in pritožbenih stroškov. Te je pritožbeno sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku tožeče stranke in v skladu z ZOdvT in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1). Tako odmerjeni stroški izvršilnega postopka znašajo 70,00 EUR. Tožena stranka pa jih je dolžna poravnati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2013 dalje do plačila. Poleg teh gredo tožeči stranki: (-) nadaljnji izvršilni stroški v znesku 2.025,20 EUR in sicer stroški odgovora na ugovor po tar. št. 3468 v znesku 810,60 EUR, 20,00 EUR po tar. št. 6002, ter stroški odgovora na pritožbo zoper sklep Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 2. 4. 2013 v znesku 810,60 EUR po tar. št. 3468 in 20,00 EUR po tar. št. 6002, ter 22 % DDV, (-) stroški za postopek na prvi stopnji (I Pg 771/2013) v znesku 7.890,95 EUR in sicer nagrada za postopek po tarifni št. 3100 1.351,00 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 1.621,20, 20,00 EUR po tar. št. 6002 stroški izvedenca 631,53 EUR, vse povečano za 22 % DDV in sodna taksa v višini 3.470,00 EUR, (-) stroški pritožbenega postopka v znesku 6.546,55 EUR in sicer nagrada za pritožbo v znesku 2.161,60 EUR po tar. št. 3210 20,00 EUR po tar. št. 6002, povečano za 22 % DDV in sodna taksa 3.885,00 EUR, (-) stroški ponovljenega postopka na prvi stopnji (I Pg 613/2017) 2.002,26 EUR in sicer 1.621,20 EUR nagrade za narok po tar. št. 3102, 20,00 EUR po tar. št. 6002 in 22 % DDV. Stroški pritožbenega postopka v višini 6.546,55 EUR in sicer 2.161,60 EUR nagrade za pritožbo po tar. št. 3210 ZOdvT, 20,00 EUR po tar. št. 6002, povečano za 22 % DDV in sodno takso za pritožbo v znesku 3.885,00 EUR; (-) stroški odgovora na revizijo v višini 2.702,00 EUR po tar. št. 3300 in pritožbeni stroški: nagrada za postopek po tar. št. 3210, 2.161,60 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3212 1.621,20 EUR ter stroški po odvetniški tarifi 6002 v višini 20,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV, kar znese skupno 7.935,85 EUR.

30. Stroški pravdnega in pritožbenega postopka ter stroški revizijskega postopka znašajo tako skupno 32.947,36 EUR. Te stroške je dolžna povrniti tožena stranka tožeči stranki v 15 dneh od dneva izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

1 Tožeča stranka je ugovor prekluzije navedb uveljavljala pravočasno že v postopku na prvi stopnji (glej vlogo l. št. 373-374 spisa in zapisnik o glavni obravnavi z dne 19. 4. 2018 - list. št. 375-376 spisa). 2 Sklep VSC Cpg 172/2017 z dne 22. 11. 2017. 3 Glej točko 10 in 14 obrazložitve sklepa VSC Cpg 172/2017. 4 Člen 107 - 110. 5 Prim. VS RS sklep II Ips 36/2013. 6 Da je tožena stranka denar po tej (prvi) pogodbi o kreditu prejela je izpovedal tudi sam toženec na zaslišanju (glej zapisnik na l. št. 163 in nasl. spisa). 7 Glej kompenzacijsko listino v prilogi A 92. 8 Zato je razumljivo, da toženi stranki denarna sredstva iz naslova te pogodbe niso bila nakazana. 9 Iz 9. člena Pogodbe o kratkoročnem kreditu št. 9936/09-381 izhaja, da so vse obveznosti kreditojemalca iz te pogodbe (glavnica, obresti, stroški) zavarovani s tremi bianco podpisanimi menicami kreditojemalca z generalno podpisano menično izjavo, 10. bianco podpisanimi menicami V. d.d. s podpisano generalno menično izjavo, ter poleg tega še s pogodbo o direktnem odstopu terjatev št. 1081/09, ki jo podpišejo banka, D. M. in V. d.d. Iz 9. člena pogodbe št. 9780/09-381 izhaja, da so vse obveznosti kreditojemalca iz te pogodbe (glavnica, obresti, stroški) zavarovane s tremi bianco podpisanimi menicami kreditojemalca z generalno menično izjavo, s pogodbo o direktnem odstopu terjatev št. 1074/09, ki jo podpišejo banka, D. M. s.p. in V. d.d. in 10. bianco podpisanih menic V. d.d. z generalno menično izjavo. 10 Glej člen 1 in 2. 11 Kar dodatno dokazuje neresničnost navedb tožene stranke, da iz naslova sklenjene (druge) kreditne pogodbe ni prejela nobenih kreditnih sredstev, temveč le plačilo za banki prodane terjatve do V. d.d. 12 Kot izhaja iz prijave terjatve v stečajni postopek v prilogi A12 spisa je tožeča stranka to terjatev priglasila kot fiduciarno preneseno ji terjatev. 13 Tožena stranka je vse pogodbe sama podpisala, kar je v izpovedbah izrecno potrdila. 14 Glej člen 3, 7. 15 Glej 9. člen Pogodbe o kratkoročnem kreditu št. 9936/2009. 16 Glej člen 9 OZ. 17 da je banka ... v primeru odkupa terjatev zadržala 10 % zneska do končnega plačila s strani V. d.d. pa je povedal tudi sam toženec. 18 Glej zapisnike prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave 30. 3. 2015 in 28. 5. 2015 na l. št. 169 do 173, 186-193 spisa ter zapisnik o pritožbeni obravnavi z dne 11. 2. 2020. 19 Glej zapisnik prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave 30. 3. 2015 (list. št. 173-177) in zapisnik o pritožbeni obravnavi 11. 2. 2020. 20 Isto tam - list. št. 173 do 177 spisa. 21 Glej 2. člen pogodbe. 22 Glej zapisnik prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave 30. 3. 2015 in 11. 2. 2020.