Jedro

1. Davčna osnova, od katere je treba obračunati in plačati davek od prometa rabljenih avtomobilov, je njihova prometna vrednost. Ta se načeloma določa po prodajni ceni. Če pa ta ne ustreza prometni vrednosti, ugotovi prometno vrednost davčni organ sam.

2. Eden od načinov za ugotovitev prometne vrednosti je tudi uporaba kataloga - cenika rabljenih osebnih avtomobilov, izdelanega na podlagi podatkov o cenah, ki veljajo na tržišču.

Izrek

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Organ prve stopnje je ugotovil, da je tožeča stranka v letu 1994 kot komisionar prodajala rabljena motorna vozila. Pri tem je kupcem avtomobilov izdajala račune, ki so izkazovali nižje kupnine od dejansko plačanih. Zato je prodajno vrednost avtomobilov ponovno ocenil in tožeči stranki naložil, da mora od tako ocenjene vrednosti prodanih avtomobilov plačati še za 22.055.584,80 SIT davka od prometa proizvodov. Nadalje je tudi ugotovil, da je tožeča stranka od komisijske prodaje rezervnih delov obračunavala in plačevala prometni davek samo po 5% davčni stopnji iz tarifne številke 3 namesto pravilno po 20% davčni stopnji iz tarifne številke 1 Tarife davka od prometa proizvodov. Zato ji je naložil, da mora plačati še 1.013.495,04 SIT davka od prometa proizvodov. Od obeh zneskov pa je tožeči stranki naložil še obveznost plačila zamudnih obresti.

Pritožbo tožeče stranke je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno.

Odločbo tožene stranke izpodbija tožeča stranka s pravočasno vloženo tožbo. V njej navaja, da ni predpisa, ki bi določal cene rabljenih avtomobilov, da dvomi v obstoj internih katalogov s cenami rabljenih avtomobilov, da bi morali biti ti ustrezno objavljeni, če naj bi bili zavezujoči, da na podlagi štirih primerov nepravilno izstavljenih računov ni mogoče naložiti tožeči stranki višjega plačila prometnega davka od prodaje 1477 avtomobilov in da tožena stranka na sploh ni ravnala prav potem, ko je ugotovila izdajo nepravilnih računov.

Področje obračunavanja prometnega davka od komisijske prodaje rezervnih delov pa ni natančno urejeno. Izpostave republiške uprave za javne prihodke ga niso obračunavale. Zato je tožeča stranka menila, da velja za komisijsko prodajo rabljenih rezervnih delov enaka davčna stopnja kot za komisijsko prodajo rabljenih avtomobilov. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo predlaga tožena stranka zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

Po 1. odst. 14. člena Zakona o prometnem davku (Ur. list RS štev. 4/92 ... 71/93; v nadaljevanju: ZPD) so davčni zavezanci tudi pravne osebe ali zasebniki, ki prodajajo proizvode v komisijski prodaji.

Iz tožbenih navedb izhaja pravilnost ugotovitve tožene stranke, da je tožeča stranka prodajala kot komisionar rabljene avtomobile in rabljene rezervne dele. Zato je davčni zavezanec za plačilo davka od prometa proizvodov od prodanih rabljenih avtomobilov in rezervnih delov.

Po 8. odst. 16. člena ZPD je davčna osnova, od katere je treba obračunati in plačati davek od prometa rabljenih avtomobilov, njihova prometna vrednost. Ta se načeloma določa po prodajni ceni. Če pa ta ne ustreza prometni vrednosti, pooblašča omenjena zakonska določba davčni organ, da ugotovi prometno vrednost sam. Pri tem ga omeji samo z določbo, da mora ugotavljati prometno vrednost, kakršna je v kraju sedeža oziroma stalnega prebivališča davčnega zavezanca.

Prvostopni organ je v štirih primerih ugotovil, da je tožeča stranka upoštevala kot davčno osnovo za obračun in plačilo prometnega davka zneske, navedene v izstavljenih računih, ki so bili nižji od prodajne cene, ne pa prodajne cene. S tem je nastala situacija iz 8. odst. 16. člena ZPD, v kateri je davčni organ lahko sam ugotovil prometno vrednost prodanih avtomobilov.

Tožeči stranki ne gre v račun, da je organ prve stopnje izkoristil pooblastilo iz omenjene zakonske določbe že pri štirih ugotovljenih nepravilnostih, čeprav je bilo vseh prodanih avtomobilov 1477. Toda organ prve stopnje je zaradi štirih ugotovljenih nepravilnosti upravičeno podvomil v to, da bi prodajne cene v računih, izdanih v zvezi s prodajo ostalih avtomobilov, ustrezale njihovi prometni vrednosti. Pri tem pa tudi tožeča stranka ni ukrenila ničesar, da bi dokazala, da pri ostalih prodajah ni bilo nepravilnosti.

Prometna vrednost rabljenih osebnih avtomobilov se oblikuje na tržišču rabljenih osebnih avtomobilov, ne pa s predpisom. Zato tožbene navedbe, da ni predpisov, ki bi določali prometno vrednost rabljenih osebnih avtomobilov, da katalogi o njihovi prometni vrednosti niso bili pravilno objavljeni in podobno, na odločitev ne morejo vplivati. Tožena stranka je navedla, kako je ugotovila prometno vrednost rabljenih osebnih avtomobilov. Prometna vrednost je dejstvo. Eden od načinov za ugotovitev tega dejstva je tudi uporaba kataloga - cenika rabljenih osebnih avtomobilov, izdelanega na podlagi podatkov o cenah, ki veljajo na tržišču, katerega je uporabil organ prve stopnje. Z takšnim ugotavljanjem prometne vrednosti rabljenih osebnih avtomobilov ni nič narobe, dokler se v podobnih primerih uporablja isti način ugotavljanja določenega dejstva, ki privede do enakih odločitev.

Katalog cen rabljenih motornih vozil ni neizpodbojen dokaz prometnih vrednosti rabljenih motornih vozil. Tožeča stranka pa nasprotnega dokazovanja ni začela. Edino, kar je storila, je bilo izražanje dvoma v obstoj kataloga cen. Organ prve stopnje je že v zapisniku o inšpiciranju pravilnosti in zakonitosti obračunavanja in plačevanja prometnega davka navedel, kako je ugotovil prometno vrednost prodanih rabljenih avtomobilov (9. stran zapisnika). Če je tožeča stranka dvomila v obstoj kataloga, bi s poizvedbami pri organu, ki ga je izdal (v zapisniku je naveden), lahko razpršila svoj dvom o njegovem obstoju, ali pa dokazala njegov neobstoj. Samo pavšalno izraženim dvomom pa pri odločanju o utemeljenosti tožbe ni mogoče slediti.

Glede davčne stopnje davka od prometa proizvodov od prodaje rezervnih delov ni nejasnosti, katero zatrjuje tožeča stranka. Rabljeni rezervni deli za motorna vozila niso proizvodi iz 18. člena ZPD. Zato zanje ni davčne oprostitve. Čim je tako, velja zanje splošna davčna stopnja iz 1. tarifne številke Tarife davka od prometa proizvodov, razen če ni v kakšni drugi tarifni številki omenjene tarife določena posebna davčna stopnja. Ker to ni, velja splošna, to je 20% davčna stopnja.

Pri presoji utemeljenosti tožbe v tej zadevi je pomembno samo, ali je tožena stranka pri ugotavljanju davčne osnove prometnega davka od prodaje rabljenih motornih vozil in davčne stopnje prometnega davka pri prodaji rezervnih delov ter sledeči obremenitvi tožeče stranke z dodatnim plačilom prometnega davka, ravnala v skladu z zakonskimi določbami, navedenimi že zgoraj. Vprašanje, ali bi morala podvzeti še kakšne druge ukrepe izven postopka, izvedenega zaradi pravilnega obračuna in plačila prometnega davka, v tem postopku ni pomembno in na odločitev ne more vplivati. Ker pa je, kot izhaja iz gornje obrazložitve, tožena stranka zakonske določbe v izpodbijani odločbi pravilno uporabila, je sodišče tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (2. odst. 42. člena Zakona o upravnih sporih - Ur. list SFRJ štev. 4/77).