Jedro

Prehod otroka iz vrtca v šolo sam po sebi ne predstavlja povečanja otrokovih potreb, saj je splošno znana kvečjemu okoliščina, da so stroški mesečne oskrbe v vrtcu višji od mesečnih stroškov s šolanjem otroka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v II. točki izreka tako, da pravdni stranki krijeta svoje pravdne stroške.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za zvišanje preživnine. Tožnicama je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženca v znesku 444,29 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je izkazala obstoj povečanih potreb tožnic in zmanjšanje materialnih zmožnosti zakonite zastopnice tožnic. Prvo sodišče je v škodo otrok zvišalo standard spremenjenih okoliščin v bistveno spremenjene okoliščine. Napačna je ugotovitev sodišča, da se plača zakonite zastopnice od leta 2012 do vložitve tožbe leta 2015 ni spremenila. Zakonita zastopnica ni izpovedala, da je bila ob določitvi preživnine v letu 2012 brezposelna. V času določitve prve preživnine je tožnica poleg plače v denarju prejemala tudi povračilo stroškov v zvezi z delom, in sicer potne stroške in prehrano. Gre za prejemek, ki je pomenil znaten dodaten vir dohodka. Pri neto plači 538,00 EUR pomeni 200,00 EUR več kot tretjino dodatnega dohodka. Prvo sodišče je napačno presodilo okoliščine v zvezi s stanarino. Najemnina v letu 2012 je znašala 440,00 EUR, vendar pa je bil to strošek še iz časa skupnega življenja staršev tožnic. Zato je na zakonito zastopnico odpadla le polovica te najemnine v znesku 220,00 EUR. Po drugi strani prvo sodišče ni upoštevalo, da so se stroški bivanja toženca znižali za 70,00 EUR mesečno. Zakonita zastopnica je povedala, da ji je mama njeno pomoč pri delu v gostilni vrnila z varstvom otrok. Toženec je pridobitno sposoben tudi za dodatno delo, kljub zdravniškemu mnenju. Prvo sodišče napačno navaja, da tožeča stranka ni podala trditev, zakaj se je tako povečal strošek hrane za mladoletno A. V tožbi je navedeno, da mladoletna A. v zadnjih dveh letih zelo hitro raste, kar je povezano s stroški. Splošno znano dejstvo je, da razvoj otroka po 10. letu povzroča povečano potrebo po hrani. Spremenjene okoliščine pomeni tudi otrokov vstop v šolo. Za mladoletno M., ki je med tem začela obiskovati šolo, je prvo sodišče napačno ugotovilo, da so se stroški zanjo celo znižali. Napačna je tudi ugotovitev, da se stroški prehrane doma niso povečali. Tudi če bi se sledilo izračunu sodišča, bi to moralo ugotoviti upravičenost do zvišanja preživnine. Tožeča stranka izpostavlja vprašanje kritja razlike med stroški preživljanja in preživninama. Kljub upoštevanju otroškega dodatka še vedno nastaja razlika 50,00 EUR, ki naj bi jo nosila le mati, čeprav je njen nematerialni prispevek k varstvu in vzgoji otrok večji. V škodo tožeče stranke je sodišče odstopilo od novejše sodne prakse, da se otroški dodatek ne upošteva pri določitvi preživninske obveznosti.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala spremenjenih okoliščin, ki bi v smislu 132. člena ZZZDR utemeljevale zvišanje preživnine. Razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih so izčrpni, skladni in prepričljivi ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanje. Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče dodaja še naslednje.

6. Tožeča stranka ni izkazala zmanjšanja dohodkov zakonite zastopnice. Prvo sodišče je upoštevalo, da je bila zakonita zastopnica zaposlena tako v času prve določitve preživnine s sklepom N 163/2012 z dne 12. 7. 2012 kot sedaj. Omenilo je sicer tudi izpoved zakonite zastopnice na naroku 20. 4. 2016, da je bila ob prvi določitvi preživnine brezposelna (odgovor zakonite zastopnice na vprašanje sodnice na list. št. 52), vendar pa je iz celotnega konteksta obrazložitve sodbe v tem delu (11. točka) razvidno, da prvo sodišče temu delu njene izpovedbe ni sledilo. Ugotovilo je, da zakonita zastopnica prejema približno enako plačo, razlika pa je le v tem, da je ob prvi določitvi preživnine prejemala tudi izplačilo za prehrano v denarju, sedaj pa ga ne dobiva več. Tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve prvega sodišča, da je zakoniti zastopnici pri sedanjem delodajalcu zagotovljena prehrana med delom, zaradi česar ji ne pripada izplačilo prehrane v denarju, s čimer je smiselno merilo na to, da so njeni prejemki vrednostno približno enaki tudi sedaj. Ob dejstvu, da zakonita zastopnica občasno dela tudi v gostinskem lokalu partnerja svoje matere, pri čemer prvo sodišče ni sledilo zakoniti zastopnici, da bi to delo opravljala brez plačila (ker naj bi ji mama vračala te usluge z varstvom otrok) in je zato štelo, da je sposobna pridobivati dohodek tudi z dodatnim delom (ta zaključek, katerega tožeča stranka izrecno ne izpodbija, je pravilen), se prejemki zakonite zastopnice tudi po oceni pritožbenega sodišča niso znižali.

7. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da so se stroški bivanja tožeče stranke po izdaji sklepa z dne 12. 7. 2012 celo znižali, saj je v letu 2012 zakonita zastopnica plačevala najemnino v znesku 440,00 EUR mesečno, sedaj pa ima najemnino delno subvencionirano in iz tega naslova plačuje le 276,00 EUR mesečno. V času izdaje sklepa N 163/2012 zakonita zastopnica in toženec nista več živela skupaj (iz podatkov spisa N 163/2012 izhaja, da je njuna življenjska skupnost razpadla 13. 1. 2012), zato je najemnina v znesku 440,00 EUR v letu 2012 v celoti bremenila zakonito zastopnico. Ker ima slednja za 164,00 EUR nižji izdatek iz naslova najemnine, je brez pomena okoliščina, da ima tudi toženec nižje stroške bivanja, saj so se njegovi stroški znižali manj kot pa stroški bivanja zakonite zastopnice in tožnic (toženec ima sedaj za 70,00 EUR nižje stroške bivanja). Prvo sodišče je ugotovilo, da toženec zaradi zdravstvenih težav, ki jih je izkazal z zdravniškimi izvidi, tudi sedaj ni sposoben za dodatno delo oziroma za pridobivanje dodatnega zaslužka. Pritožbena kritika te ugotovitve prvega sodišča je pavšalna in zato neupoštevna.

8. Iz tožbenih navedb izhaja, da je zakonita zastopnica povezovala trditev o hitri rasti mladoletne A. zgolj s stroški njene obleke in obutve, ne pa tudi s stroški prehrane doma. Otrokova rast sama po sebi ne pomeni, da bi bile njegove potrebe po hrani tako povečane, da bi to predstavljalo bistveno spremembo okoliščin v smislu 132. člena ZZZDR. Tožeča stranka ni obrazložila, zakaj naj bi se strošek prehrane doma toliko povečal (v primerjavi z zatrjevanimi stroški v zadevi N 163/2012) in teh trditev tudi ni dokazala, kot je pravilno opozorilo prvo sodišče. Tudi v tem delu tožeča stranka z nekonkretiziranimi pritožbenimi očitki ne more uspeti. Prvo sodišče je še ugotovilo, da imata mladoletni tožnici na račun subvencionirane prehrane v šoli sedaj nekoliko nižje stroške kot v letu 2012, ko sta obiskovali šolo (A.) in vrtec (M.), zato je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da tudi celotni izdatki za prehrano tožnic (tudi doma) niso bistveno spremenjeni. Prehod otroka iz vrtca v šolo sam po sebi tudi ne predstavlja povečanja otrokovih potreb, saj je splošno znana kvečjemu okoliščina, da so stroški mesečne oskrbe v vrtcu višji od mesečnih stroškov s šolanjem otroka.

9. Prvo sodišče je ugotovilo, da se stroški preživljanja tožnic v času od prve določitve preživnine v letu 2012 do danes niso zvišali in da se (tudi v tem delu) okoliščine (potrebe otrok) niso bistveno spremenile. Tudi te ugotovitve tožeča stranka obrazloženo ne izpodbija. Prvo sodišče je pravilno poudarilo, da so relevantne le bistvene spremembe potreb upravičenca ali možnosti zavezanca (primerjaj II Ips 79/2016). Ob ugotovitvi, da spremenjene okoliščine niso izkazane, je brez pomena za odločitev v zadevi vprašanje porazdelitve bremena preživljanja, ki ga v pritožbi načenja tožeča stranka. Pri tem je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je prvo sodišče odstopilo od stališča sodne prakse o neupoštevanju otroškega dodatka, saj je prvo sodišče omenilo nespremenjeno višino otroškega dodatka le v zvezi z ugotovitvijo, da spremenjene okoliščine v tej pravdi niso izkazane.

10. Ob uradoma opravljenem preizkusu izpodbijane odločitve z vidika pravilne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvega sodišča o pravdnih stroških zmotna. Narava spora terja odločitev o pravdnih stroških po prostem preudarku (413. člen ZPP). Ne glede na to, da mladoletni tožnici nista uspeli z zahtevkom za zvišanje preživnine, okoliščine primera ne utemeljujejo stroškovne odločitve po načelu uspeha v sporu. Odločitev o vprašanju višine preživnine za mladoletni tožnici zadeva predvsem oba njuna starša kot preživninska zavezanca. Mladoletni tožnici sta osnovnošolki, ki nimata svojih dohodkov. Z vidika varstva koristi mladoletnih otrok je prav, da pravdni stranki trpita vsaka svoje pravdne stroške. Zato je pritožbeno sodišče v stroškovnem delu ugodilo pritožbi in spremenilo sodbo, kot je razvidno iz izreka (358. člen ZPP).

11. Odločitev o glavni stvari je pravilna, zato je pritožbeno sodišče v ostalem zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, iz enakih razlogov kot stroške postopka na prvi stopnji (413. člen in drugi odstavek 165. člena ZPP).