Jedro

Toženka je pogodbo o opravljanju specializacije kršila in specializacijo predčasno opustila, zaradi česar namen tožeče stranke, zaradi katerega je plačala stroške specializacije, ni bil dosežen, zato je zahteva delodajalca utemeljena.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 6. točki izreka (odločitev o stroških postopka) spremeni tako, da se glasi: „Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki potrebne stroške postopka v znesku 39,68 EUR v 8 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega izpolnitvenega roka dalje do plačila, pod izvršbo.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova stroškov specializacije v višini 11.657,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2004 dalje do plačila (1. točka izreka) ter da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz naslova opravljenega nadurnega dela v višini 4.481,87 EUR (2. točka izreka). Tako ugotovljeni terjatvi je med seboj pobotalo do višine 7.176,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2004 dalje do plačila (3. točka izreka) ter toženi stranki naložilo plačati tožeči stranki znesek 7.176,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2004 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (4. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 4,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega dne dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (6. točka izreka).

Zoper 1., 3., 4. in 6. točko izreka navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po določilih 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, tožniku pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov. Navaja, da se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu zaradi pomanjkljivosti sploh ne more preizkusiti, njeni razlogi so nejasni in nerazumljivi ter v nasprotju z listinami v spisu, tudi izrek sodbe je nejasen. Povzema določbe 1. odst. 310. člena ZPP, 3. odst. 324. člena ZPP ter 1. odst. 319. člena ZPP ter navaja bistveno kršitev določb ZPP. Ne zadošča, da je obseg in vsebina zahtevka povzeta v obrazložitvi sodbe, saj le izrek postane pravnomočen. Sodišče prve stopnje je protislovno listinam v spisu sledilo zatrjevanjem tožeče stranke, da je toženka prenehala opravljati specializacijo 14.9.2004, saj je obvestilo o prenehanju specializacije poslala tožnici šele 28.9.2004. Nejasni so razlogi o prenehanju opravljanja specializacije iz osebnih razlogov, saj je bil ključen razlog spremenjeni razpored opravljanja specializacije. Tožeča stranka je pisno vlogo z dne 19.12.2007 vložila prepozno, sodišče prve stopnje pa jo je upoštevalo v nasprotju s 25. členom ZDSS-1. Razlaga pogodbe o specializaciji, predvsem njenega 12. člena, je zmotna in arbitrarna. Sodišče prve stopnje je zaobšlo določila OZ o svobodi urejanja obligacijskih razmerij ter samovoljno negiralo pogodbeno voljo pravdnih strank. Tožbeni zahtevek je neutemeljen, saj toženki delovno razmerje pri tožeči stranki ni prenehalo in še traja. Določila 12. člena pogodbe o specializaciji so jasna in konkretna, zato razlaga sodišča ne vzdrži. Podana je zmotna uporaba 82. člena OZ. Pogodbenici nista določili, da je toženka dolžna povrniti vse stroške, nastale v zvezi s specializacijo, tudi v primeru prenehanja opravljanja specializacije, pa tudi sicer iz vsebine pogodbe takšne volje pogodbenic ni mogoče ugotoviti. Hkrati pa je potrebno sporna določila razlagati v korist stranke, ki ni sestavljala pogodbe. O navedenem se sodišče prve stopnje ni izreklo, prav tako ne o tem, da je toženki specializacijo odobrila Zdravniška zbornica Slovenije in da se je tožeča stranka prostovoljno zavezala plačati za toženko vse stroške specializacije. Ker terjatev do toženke ne obstoji, tudi niso izpolnjeni pogoji za pobot. Izpodbijana sodba nima razlogov o tem, da je bila toženki odobrena specializacija za mariborsko regijo, po spremembi programa pa se je pretežni del le-te odvijal v Ljubljani. Prav tako ni razlogov o navedbi toženke, da je 12. člen pogodbe o specializaciji ničen, v kolikor določa, da je nadomestilo plače strošek specializacije. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo dokaza po dopolnitvi izvedenskega mnenja ravnalo v nasprotju z določbo 8. člena ZPP. Zato izreka sodbe v 2. in 3. točki ni mogoče preizkusiti, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno tudi v višini pobotnega ugovora. Toženka se pritožuje tudi zoper odločitev o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje tožeči stranki ne bi smelo prisoditi stroškov njene druge pripravljalne vloge z dne 19.12.2007, ki jo je le-ta vložila tik pred glavno obravnavo, saj bi se lahko o navedbah v njej izjasnila in opredelila na glavni obravnavi, podrejeno pa navaja, da gre za priglašene stroške vloge, ki je bila upoštevaje 25. člen ZDSS-1 vložena prepozno. Neutemeljeno je tožeči stranki prisodilo tudi stroške odsotnosti njenega pooblaščenca iz pisarne v višini 80 točk + 2 % materialnih stroškov + DDV ter stroške kilometrine njenega pooblaščenca na relaciji Maribor – Ptuj – Maribor v višini 43,50 EUR, saj navedeni stroški ne predstavljajo nujnih in potrebnih stroškov v smislu 155. člena ZPP in so v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) tudi po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka sicer v pritožbi utemeljeno ugotavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe v 3. in 4. točki nejasen. Sodišče prve stopnje namreč pobota ni izvedlo pravilno. Ugotovljenih nasprotnih terjatev ni pobotalo do zneska najmanjše ugotovljene terjatve ter je pobot opravilo tudi glede zakonskih zamudnih obresti (čeprav jih ena od terjatev sploh ne zajema). Kljub ugotovljenim pomanjkljivostim, pritožbeno sodišče le-teh ni smelo odpraviti, saj bi s tem ravnalo v škodo tožene stranke, ki se je edina pritožila (359. člen ZPP).

Razen uvodoma navedene ugotovljene kršitve pa pritožba neutemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb postopka ter se sklicuje na določila 1. odst. 310. člena, 3. odst. 324. člena ter 1. odst. 319. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno odločalo v obliki 3-členskega izreka (čeprav je sam pobot izvedlo materialno pravno zmotno), saj je tožena stranka postavila ugovor pobotanja v pravdi. V ostalem pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni niti protispisni in jih je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

Tudi dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, prav tako je v odločilnem delu (razen v delu odločitve so stroških postopka) pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta stranki 8.3.2004 sklenili Pogodbo o opravljanju specializacije (v nadaljevanju: pogodba), s katero sta se dogovorili o medsebojnih pravicah in obveznostih, ki izhajajo iz odobrene specializacije iz oralne kirurgije za mariborsko regijo na podlagi odločbe Zdravniške zbornice Slovenije z dne 20.6.2003 (1. člen pogodbe). Skladno z 12. členom te pogodbe se je tožena stranka – specializantka zavezala, da v primeru, da ne konča specializacije oz. ji po lastni krivdi ali na njeno željo preneha delovno razmerje v zavodu pred potekom časa iz prvega odstavka prejšnjega člena (v katerem se je zavezala po opravljenem specialističnem izpitu ostati v delovnem razmerju pri toženi stranki najmanj enkratno dobo specialističnega izobraževanja), bo zavodu povrnila vse stroške, nastale v zvezi s specializacijo (nadomestilo plače, stroški prevoza, prehrane, bivanja, ločenega življenja, kotizacije, šolnine...), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izplačila posameznih stroškov do dneva povrnitve, in sicer v roku 15 dni od dneva prenehanja delovnega razmerja. Z dopisom z dne 28.9.2004 je toženka obvestila tožečo stranko, da zaradi osebnih razlogov ne zmore opraviti planiranih kroženj, potrebnih za zaključek specialističnega izobraževanja (končala 14.9.2004).

Neutemeljene so pritožbene navedbe glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženka prenehala opravljati specializacijo 14.9.2004, saj je v dopisu z dne 28.9.2004 to sama navedla. Kdaj je o tem obvestila tožečo stranko, pa na datum prenehanja opravljanja specializacije ne more vplivati. Prav tako niso nejasni ugotovljeni razlogi prenehanja opravljanja specializacije. Sodišče prve stopnje je namreč štelo, da je ključni razlog naknadna sprememba razporeda oziroma programa specializacije s strani zdravniške zbornice, na katere nobena od strank ni mogla vplivati. Posledično bi morala tožena stranka v veliko daljšem trajanju opravljati specializacijo v Ljubljani (in ne v mariborski regiji), česar pa iz osebnih razlogov ni zmogla (kot je navedla sama). Sodišče prve stopnje je celo izrazilo prepričanje, da je v konkretnem primeru sicer podan zakonski dejanski stan po določilih 112. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami), na podlagi katerih bi tožena stranka, ki ji je izpolnitev otežena oziroma očitno ne ustreza več njenim pričakovanjem, lahko zahtevala razvezo pogodbe. Vendar pa bi razvezo morala „zahtevati“ od sodišča – s tožbo ali nasprotno tožbo, saj gre v navedenem primeru za tožbeno oblikovalno pravico, ki zgolj z enostransko izjavo ali zgolj z ugovorom v pravdi ne učinkuje, temveč je potreben ustrezen zahtevek. Skladno s 5. odstavkom 112. člena OZ v povezavi s 114. členom OZ pogodbo zaradi spremenjenih okoliščin razveže sodišče (na zahtevo stranke iz 1. odstavka 112. člena OZ). Ker pa je tožeča stranka z razvezo pogodbe soglašala, je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno štelo pogodbo za razvezano. Uporabilo je sicer določilo 1. odstavka 116. člena OZ, ki pravila vračanja ureja za primer, ko izpolnitev obveznost ene stranke postane nemogoča, kar pa ni podano v obravnavanem primeru, ko je izpolnitev tožene stranke postala le otežena. Pravilno je zato uporabiti 111. člen OZ, ki ureja učinke razvezane pogodbe. Določa, da sta z razvezo pogodbe obe stranki prosti svojih obveznosti, pri čemer ima stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Skladno z načelom dispozitivnosti pa je za odločitev v zadevi temeljna pogodba o opravljanju specializacije, sklenjena med strankama dne 8.3.2004 oziroma njen 12. člen.

Sodišče prve stopnje je navedeno nejasno določilo razlagalo pravilno, pritožba v tej zvezi pa je neutemeljena. Določilo 12. člena pogodbe vsekakor je sporno, saj ga pogodbeni stranki različno razumeta. Utemeljena je zato uporaba 2.odstavka 82. člena OZ, po katerem se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku. Iz okoliščin primera in vsebine pogodbe je namreč jasno razvidna podlaga (kavza) sklenitve pogodbe ter namen, ki sta ga stranki zasledovali. Toženka bi s strani tožeče stranke dobila plačane stroške specializacije,sama pa bi po opravljenem specialističnem izpitu opravljala dela in naloge iz delovnem razmerja pri toženi stranki najmanj enkratno dobo specialističnega izobraževanja. Toženka bi torej svojo obveznost po pogodbi izpolnila le, v kolikor bi specializacijo končala in za tem ostala v delovnem razmerju pri toženi stranki še najmanj dogovorjeno dobo. V nasprotnem primeru (če torej ne konča specializacije ali po končani specializaciji ne ostane pri tožeči stranki dogovorjeno dobo) je dolžna tožeči stranki povrniti stroške specializacije skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izplačila posameznih stroškov, pri čemer se pristavek: „in sicer v roku 15 dni od dneva prenehanja delovnega razmerja“ smiselno nanaša le na primer, ko bi toženka specializacijo sicer končala, a pri tožeči stranki ne bi ostala najmanj dogovorjeno dobo. Toženka pa je pogodbo kršila že s tem, ko je z opravljanjem specializacije predčasno končala, namen plačila stroškov njene specializacije s strani tožeče stranke pa že iz tega razloga ni bil dosežen. Zato je utemeljeno zahtevala povračilo stroškov od toženke, ki bi sicer bila neupravičeno obogatena. Takšno tolmačenje povsem ustreza skupnemu namenu pogodbenih strank in tudi načelom obligacijskega prava, zlasti tudi načelu enake vrednosti dajatev (8. člen OZ). V konkretnem primeru gre za klasično dvostransko vzajemno pogodbo in ne za „poseben primer“ pogodbe po 83. členu OZ (kamor sodijo zlasti razne formularne pogodbe, vnaprej natisnjene ali drugače pripravljene s strani ene stranke), pa tudi sicer ima po pravilih o razlagi spornih določil prednost teleološka oziroma namenska razlaga iz 2. odstavka 82. člena. Šele, če s pomočjo le-te ni mogoče razbrati prave volje pogodbenih strank, se uporabi pravilo, po katerem se nejasno določilo razlaga v korist „šibkejše“ stranke po 83. členu OZ.

Sodišče prve stopnje je odločitev o višini vtoževane terjatve s strani tožeče stranke (iz naslova stroškov specializacije) ter o višini v pobot uveljavljene terjatve s strani tožene stranke (iz naslova opravljenega nadurnega dela) v celoti oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke, katerega je ocenilo kot strokovno in kvalitetno ter mu ni mogoče ničesar očitati. Dejstvo, da izvedenka od tožeče stranke ni uspela pridobiti prav vseh zahtevanih podatkov, pa ne more biti razlog za drugačen zaključek glede njenega opravljenega izvedenskega dela, kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje. Tožena stranka osebno je na glavni obravnavi 21.12.2007 izrecno želela, da sodišče zaključi obravnavo in razsodi, saj ji je poznana vsebina izvedenskega mnenja in ve, kaj lahko pričakuje. Tudi tožeča stranka k temu ni imela pripomb. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da sodišče ne bi smelo zavrniti dokaza z dopolnitvijo izvedenskega mnenja.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje upoštevalo pisno vlogo tožeče stranke z dne 19.12.2007 v nasprotju s 25. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004), ker naj bi bila vložena po poteku 8-dnevnega roka, določenega s strani sodišča za opredelitev glede izvedenskega mnenja. Navedeno ne drži. Iz vročilnice v spisu je razvidno, da je pooblaščenec tožeče stranke poziv v tej zvezi prejel 10.12.2007, vloga, ki jo osporava tožna stranka, pa je bila priporočeno poslana sodišču že 18.12.2007, torej pravočasno. Glede na njeno obsežnost tudi ni utemeljen očitek, da sodišče prve stopnje za njo ne bi smelo priznati stroškov, ker bi se lahko o navedbah v njej tožeča stranka izjasnila na obravnavi 21.12.2007. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno tožeči stranki priznalo stroške kilometrine njenega pooblaščenca za relacijo Maribor – Ptuj - Maribor. Glede na to, da ima tožeča stranka sedež na Ptuju, kjer je tudi sedež obravnavnega sodišča ter bi lahko za zastopanje pooblastila pooblaščenca iz Ptujskega okrožja, je potrebno stroške kilometrine in odsotnosti iz pisarne, nastale zaradi prihoda pooblaščenca tožeče stranke iz Maribora na Ptuj, šteti kot nepotrebne za pravdo v smislu 1. odstavka 155. člena ZPP. Sodišče je zato tožeči stranki neutemeljeno in materialnopravno zmotno priznalo 43,50 EUR kilometrine za pooblaščenca ter posledično tudi 80 točk oziroma 36,72 EUR za njegovo odsotnost iz pisarne (skupaj z 20 % DDV ter 2 % materialnih stroškov odmerjenih od slednjega zneska), kar znaša 88,30 EUR. V ostalem pa je sodišče prve stopnje priglašene stroške obeh strank priznalo in odmerilo pravilno, na podlagi določil 145. in 155. člena ZPP ter Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 67/2003).

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v odločitvi o stroških spremenilo tako, da je tožeči stranki priznalo stroške v višini 2.028,28 EUR (2.116,58 EUR – 88,30 EUR), kar ob 50% uspehu v pravdi znaša 1.014,14 EUR. Ker ob enakem uspehu tožene stranke v pravdi njej odmerjeni stroški znašajo 1.053,82 EUR, je po medsebojnem pobotanju tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 39,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka.

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le s sorazmerno majhnim delom (le glede stroškov), v ostalem pa je bila pritožba zavrnjena in potrjena sodba sodišča prve stopnje, skladno z 2. odstavkom 154. člena ZPP v povezavi s 1. in 2. odstavkom 165. člena ZPP tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.