Jedro

Ravnanje revidenta, ko obveznosti plačila licenčnin ni označil v carinski deklaraciji, niti ni naknadno sporočil dokončne vrednosti blaga in s tem carinskih dajatev, pomeni nezakonito ravnanje s carinskim blagom, saj je revident v carinski postopek prijavil blago drugačnih lastnosti, pomembnih za odmero carinskega dolga, saj ni navedel, da gre za blago z blagovno znamko, za katerega je treba plačevati licenčnino, ki pa je sestavni del carinske vrednosti blaga, ki ga je uvažal. Carinski organ mora biti že ob uvedbi carinskega postopka v dokumentu, ki ga preverja, opozorjen, da v zvezi z blagom obstajajo dodatne obveznosti iz 8. do 10. točke prvega odstavka 20. člena CZ. Če carinski zavezanec tega ne označi v carinski deklaraciji, carinskemu organu onemogoči nadaljnjo kontrolo nad blagom oziroma carinskimi obveznostmi, ki iz tega izhajajo, oziroma ga zavede glede nadaljnje kontrole, in tako pomembno vpliva na izbran carinski postopek ter tudi na potek tega postopka. Blago tako dejansko izmakne nadaljnji carinski kontroli. V carinskih postopkih je bistveno, da so navedbe, ki jih vsebujejo dokumenti, ki se predložijo carini, točne.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidenta) zoper odločbo Carinskega urada Ljubljana št. DT 4242-754/2007-2 z dne 11. 10. 2007, s katero je prvostopenjski carinski organ revidentu določil znesek doplačila dajatev za blago, sproščeno v promet po več carinskih deklaracijah, v skupnem znesku 5.458,85 EUR, od tega iz naslova carine 2.404,25 EUR in 20 % davka na dodano vrednost (DDV) v višini 3.054,60 EUR. Drugostopni organ je z odločbo št. DT-498-1-35/2008-5 z dne 28. 5. 2010 pritožbi delno ugodil in odločbo v delu, ki se nanaša na obračun 858,70 EUR, odpravil, saj je v zvezi z določenima deklaracijama ugotovil, da je pravica do naknadnega obračuna carinskega dolga zaradi poteka petletnega roka zastarala. V preostalem delu je drugostopni organ pritožbo revidenta kot neutemeljeno zavrnil. 2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrdilo odločitvi in razlogom davčnih organov, opredelilo pa se je tudi do tožbenih navedb. Ključni razlog za zavrnitev tožbe in potrditev pravilnosti ter zakonitosti odločitev carinskih organov je, da carinski deklarant v carinski deklaraciji ni označil, da uvaža blago, za katerega je dogovorjeno plačilo licenčnine za dobavljene izdelke blagovne znamke A. Revident je bil dolžan glede na določila pogodbe z družbo A po izvedeni prodaji uvoženih licenčnih izdelkov plačati licenčnino in prijaviti carinskemu organu dokončno vrednost ter od te vrednosti obračunati razliko uvoznih dajatev, česar pa ni storil. Z blagom je ravnal nezakonito, zato mu je bilo glede na določbo a) točke 154. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, 40/99, 62/01 in 59/02, v nadaljevanju CZ) naloženo doplačilo dajatev za blago, sproščeno v prost promet, in sicer v roku pet let od nastanka carinskega dolga, zato pravica do naknadne odmere dolga ni zastarala.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga revident revizijo in se glede dovoljenosti sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter spremeni sodbo sodišča prve stopnje oziroma izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka predlaga, da se revizija zavrne kot neutemeljena.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi o tem vprašanju ni enotnosti.

7. Revident izpostavlja konkretno pravno vprašanje razlage točk a) in c) prvega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 154. člena CZ, in sicer glede razlage besedne zveze „nezakonito ravnanje z blagom“.

8. Na to vprašanje z enostavno, jezikovno razlago ni mogoče odgovoriti, od razlage pa je odvisno, ali revidentovo ravnanje, kot je opisano v nadaljevanju obrazložitve te odločbe, predstavlja nezakonito ravnanje z blagom. Vprašanje je relevantno z vidika zastaranja pravice do naknadnega obračuna carinskega dolga.

9. Vrhovno sodišče je pojem „nezakonito ravnanje z blagom“ sicer že večkrat obravnavalo (npr. sodba X Ips 679/2005 z dne 28. 5. 2009, sodba X Ips 756/2003), vendar je bilo dejansko stanje v teh zadevah drugačno kot v obravnavani. Ker je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, je revizija dovoljena.

10. V obravnavani zadevi je bil pri revidentu opravljen inšpekcijski pregled, in iz teh ugotovitev izhaja tudi Vrhovno sodišče (85. člen ZUS-1), v katerem je bilo ugotovljeno, da je revident 1. 1. 2000 z ameriško firmo A. Inc. iz B., ZDA, sklenil Pogodbo o proizvodnji, distribuciji in licenčninah, na podlagi katere je plačeval licenčnino za dobavljene izdelke (oblačila, obutev in dodatki) blagovne znamke A. Licenčnine so bile zaračunane v letih 2002 do začetka leta 2005. 11. Na podlagi 8. točke prvega odstavka 20. člena CZ in drugega in šestega odstavka 89. člena Uredbe za izvajanje carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99 in spremembe, v nadaljevanju UICZ) se carinski vrednosti blaga iz 16. člena CZ prištejejo stroški in izdatki, če ti niso zajeti v dejansko plačani ali plačljivi ceni, in sicer nadomestila in stroški v zvezi z licenčninami, ki jih kupec plača neposredno ali posredno, če je prodaja pogojena s takšnim plačevanjem, tako kot v obravnavanem primeru.

12. Ker carinska vrednost v delu, ki je bil odvisen od neto zaračunanih prihodkov od prodaje za vsak artikel, ni mogla biti znana ob sprejemu carinske deklaracije, bi moral revident ravnati v skladu z 21. členom CZ in navedeno obveznost v deklaraciji označiti ter po drugem odstavku 21. člena CZ naknadno prijaviti pristojnemu carinskemu organu prodajo, odstop ali uporabo uvoženega blaga, iz katere izhaja obveznost doplačila določenega zneska, najpozneje v 30. dneh od dneva, ko nastane takšna obveznost. Revident je bil torej dolžan uvoženo blago deklarirati v skladu s 175. do 180. členom UICZ o prijavi začasne carinske vrednosti, glede na določila pogodbe pa po izvedeni prodaji uvoženih licenčnih proizvodov carinskemu organu prijaviti dokončno carinsko vrednost ter od te vrednosti obračunati razliko uvoznih dajatev. Obveznosti v zvezi s pravilno izpolnitvijo deklaracije izhajajo iz 47. a in 48. člena CZ. Revident teh obveznosti ni izpolnil. Iz obrazložitve carinskega organa druge stopnje, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, izhaja, da je revident oziroma deklarant vpisal napačno šifro „A“ namesto „C“ (kot za vpis šifer določa Kodeks šifer za izpolnjevanje carinske deklaracije, ki je v Prilogi 2 k Pravilniku o izpolnjevanju enotne carinske listine (Uradni list RS, št. 114/2002)) v carinsko deklaracijo.

13. V revizijskem postopku ostaja sporno vprašanje, ali je carinski organ pravočasno naknadno obračunal carinski dolg, kar je odvisno od tega, ali gre za nezakonito ravnanje z blagom (točka a) prvega odstavka 154. člena CZ), ali pa za nižje obračunani znesek carinskega dolga (točka c) prvega odstavka 154. člena CZ). Po določbi točke a) prvega odstavka 154. člena CZ izda carinski organ naknadno po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika odločbo o nastali obveznosti, če izve oziroma ugotovi, da je zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom nastal carinski dolg. Naknadni obračun carinskega dolga se lahko v teh primerih opravi v petih letih po nastanku carinskega dolga (četrti odstavek 154. člena CZ). Po točki c) prvega odstavka 154. člena CZ pa se naknadni obračun carinskega dolga opravi v treh letih po nastanku dolga, če je obračunani znesek carinskega dolga nižji, kot je to določeno s tem zakonom.

14. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da opisano ravnanje revidenta, ko obveznosti plačila licenčnin ni označil v carinski deklaraciji, niti ni naknadno sporočil dokončne vrednosti blaga in s tem carinskih dajatev, pomeni nezakonito ravnanje s carinskim blagom, saj je revident v carinski postopek prijavil blago drugačnih lastnosti, pomembnih za odmero carinskega dolga, saj ni navedel, da gre za blago z blagovno znamko, za katerega je treba plačevati licenčnino, ki pa je sestavni del carinske vrednosti blaga, ki ga je uvažal. Carinski organ mora biti že ob uvedbi carinskega postopka v dokumentu, ki ga preverja, opozorjen, da v zvezi z blagom obstajajo dodatne obveznosti iz 8. do 10. točke prvega odstavka 20. člena CZ. Če carinski zavezanec tega ne označi v carinski deklaraciji, carinskemu organu onemogoči oziroma oteži nadaljnjo kontrolo nad blagom oziroma carinskimi obveznostmi, ki iz tega izhajajo, oziroma ga zavede glede nadaljnje kontrole, in tako pomembno vpliva na izbran carinski postopek ter tudi na potek tega postopka. Blago tako dejansko izmakne nadaljnji carinski kontroli. V carinskih postopkih je bistveno, da so navedbe, ki jih vsebujejo dokumenti, ki se predložijo carini, točne.

15. Točka a) prvega odstavka 154. člena CZ zajema ravnanje s carinskim blagom v nasprotju z zakonom, za katerega zakon predpisuje nastanek carinskega dolga, predvsem po določbah 144. do 147. člena CZ. To je na primer vnos blaga mimo mejnega prehoda, kraja carinskega blaga, odstranitev blaga, danega v postopek carinskega skladiščenja in podobno, pa tudi neizpolnjevanje enega od pogojev za prepustitev blaga v določen carinski postopek. Revident je ravnal ravno po b) točki prvega odstavka 146. člena CZ, saj ni izpolnil enega izmed pogojev za prepustitev blaga v določen carinski postopek.

16. Odločitev Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 756/2003 z dne 12. 4. 2007, na katero se sklicuje revident, ne pomeni, da točka a) zajema samo situacije, ko blago ni predloženo carinskemu organu, ampak da zajema tudi takšne primere, kot je obravnavani. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 679/2005 z dne 28. 5. 2009 zavzelo tudi stališče, da pomeni nezakonito ravnanje z blagom predložitev lažnih oziroma neverodostojnih listin, zaradi česar je bila dosežena carinska oprostitev. Zaradi navedenega tudi ni pravilno stališče revidenta, da se lahko daljši zastaralni rok uporabi le v primerih, ko carinski dolg nastane zaradi tega, ker je carinski deklarant oziroma zavezanec „fizično“ ravnal z blagom v nasprotju s predpisi, saj se a) točka prvega odstavka 154. člena CZ ne razlaga v jezikovnem pomenu, temveč je ključen namen določbe, ki predpisuje daljši zastaralni rok za določene primere nezakonitih ravnanj. Tako je treba kot nezakonito ravnanje s carinskim blagom razlagati tudi situacije, kot je obravnavana. Na tak zaključek ne vpliva dejstvo, da je bil kazenski postopek zoper revidenta ustavljen, saj nezakonito ravnanje po CZ ni enako kot kaznivo dejanje. V obravnavani zadevi gre za razlago točke a) prvega odstavka 154. člena CZ, zato se revizijsko sodišče do ugovorov glede razlage točke c) tega člena ne opredeljuje.

17. Revident navaja še, da iz sodb Sodišča Evropske unije izhaja, da je triletni rok za obračun carinskega dolga za carinske organe prekluzivne narave. Vendar je v času, ko je carinski dolg v posameznih primerih nastal (nesporno je carinski dolg po posameznih carinskih deklaracijah nastal pred vstopom Republike Slovenije v Evropsko unijo dne 1. 5. 2004), veljal CZ in še ne carinsko pravo Skupnosti. O uporabi prava v primerih naknadnega obračuna carinskega dolga na podlagi 221. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika skupnosti (UL L 302 z dne 19. 10. 1992 s spremembami, v nadaljevanju CZS) pa je odločalo Sodišče Evropske unije v zadevi Molenbergnatie NV, C-201/04. Iz te sodbe izhaja, da za izterjavo carinskega dolga, ki je nastal pred datumom uporabe, sam postopek pa je bil sprožen po začetku uporabe CZS, lahko uporabljajo le postopkovna pravila CZS, ki se nanašajo na izterjavo (1. točka izreka te sodbe). Določba tretjega odstavka 221. člena CZS, ki določa rok, v katerem se lahko dolžnika obvesti o carinskem dolgu, pa je po razlagi Sodišča Evropske unije določba materialnega prava, ki je ni mogoče uporabiti pri izterjavi carinskega dolga, nastalega pred začetkom uporabe CZS (3. točka izreka te sodbe). Materialne določbe CZS tako za zastaranje pravice do naknadnega obračuna carinskega dolga niso relevantne.

18. Ker od nastanka carinskega dolga do izdaje odločbe carinskega organa prve stopnje v obravnavani zadevi še ni preteklo pet let, pravica do naknadne odmere carinskega dolga ni zastarala. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja revizija, in ne razlogi na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

19. Ker revident z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.