Jedro

Stroške sodnega postopka v zvezi z imenovanjem posebnega revizorja in stroške za delo posebnega revizorja krije družba. Gre za načelo, da družba zalaga vse stroške in da jih tudi nosi oziroma krije sama. Tožeči stranki v pritožbi utemeljeno navajata, da stroški pravdnega postopka niso zgolj stroški toženih strank, ampak tudi njuni pravdni stroški oziroma pravdni stroški njunega pooblaščenca.

Ko gre za vprašanje, kdo mora povrniti pravdne stroške toženim strankam, ne gre za čisto derogacijo ZPP, kot pri prejšnji odločitvi, temveč za komplementarno razlago ZPP in ZGD-1. Temelj za povrnitev pravdnih stroškov toženih strank je v tej situaciji prvi odstavek 158. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je temu pravnemu temelju pravilno dodalo razlago prvega odstavka 321. člena ZGD-1 v zvezi s tretjim odstavkom 328. člena ZGD-1, po katerih je plačnik teh pravdnih stroškov v prvi fazi udeleženec in ne manjšinska delničarja.

Izrek

I. Pritožbi tožečih strank se ugodi in se izpodbijana II. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje spremeni tako, da se poslej glasi: “Pravdni stroški tožečih strank se odmerijo na 173.324,20 EUR.

Plačilo dela teh pravdnih stroškov v znesku 42.568,70 EUR izvrši finančno računovodska služba Okrožnega sodišča v Celju iz založenih sredstev udeleženca na transakcijski račun Odvetniške pisarne V. d. o. o., iz Ljubljane, št. ..., odprt pri Banki d. d., v 45 dneh od izdaje tega sklepa sodišča druge stopnje.

Udeleženec mora v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa sodišča druge stopnje povrniti tožečima strankama preostale pravdne stroške v znesku 130.755,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.”

II. Pritožba udeleženca se zavrne in se potrdi izpodbijana III. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje.

III. Prva, druga, tretja, šesta, osma, štirinajsta in petnajsta tožena stranka krijejo same svoje stroške pritožbenega postopka, nastale jim zaradi pritožbe tožečih strank.

IV. Udeleženec, tožeči stranki in tožene stranke krijejo same svoje stroške pritožbenega postopka, nastale jim v zvezi s pritožbo oziroma zaradi pritožbe udeleženke.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom ustavilo postopek po tožbi prve in druge tožeče stranke (I. točka izreka), sklenilo, da prva in druga tožeča stranka krijeta svoje stroške pravdnega postopka (II. točka izreka), družbi P. d. d. (v nadaljevanju: udeleženec) naložilo, da je dolžna v 15 dneh plačati toženim strankam njihove pravdne stroške […] (III. točka izreka) in sklenilo, da udeleženec krije svoje pritožbene stroške (IV. točka izreka). Ugotovilo je, da je v skladu z drugim odstavkom 66.a člena Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih štelo, da sta prva in druga tožeča stranka umaknili tožbo, glede na to, da več ne dosegata kvalificiranega deleža v udeležencu. Zato bi morali tožeči stranki povrniti toženim strankam pravdne stroške (prvi odstavek 158. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)), medtem ko svoje stroške pravdnega postopka krijeta sami. V obravnavani zadevi namreč umik tožbe ni posledica izpolnitve tožbenega zahtevka tožečih strank s strani toženih strank. Ker pa je bila odškodninska tožba vložena na podlagi 328. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1), ki jo manjšinski delničarji vložijo v svojem imenu in za račun družbe, nosi udeleženec vsa tveganja in koristi izida spora, vključno s pravdnimi stroški. Udeleženec je bil s sklepom z dne 5. 2. 2014 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju Cpg 146/2016 z dne 10. 7. 2014 pozvan k založitvi predujma za plačilo stroškov postopka v znesku 149.893,70 EUR, vendar predujma ni založil. Pravdni stroški toženih strank, ki jih je odmerilo sodišče prve stopnje, se glede na prvi odstavek 321. člena ZGD-1 v zvezi s tretjim odstavkom 328. člena ZGD-1 naložijo v plačilo udeležencu.

O pritožbi tožečih strank:

2. Zoper II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje vlagata pritožbo tožeči stranki po pooblaščeni odvetniški pisarni iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 1. ter 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navajata, da je pritožbeno sodišče v sklepu Cpg 344/2015 z dne 14. 1. 2016 pravilno opozorilo, da sta tožili v svojem imenu in za račun udeleženca, torej actio pro socio. Tožeča stranka je tako de facto (in glede na prvi odstavek 328. člena ZGD-1 tudi de iure) udeleženec. Prvi odstavek 158. člena ZPP ne daje nobene podlage, da manjšinski delničarji, ki tožijo v svojem imenu in za račun družbe v smislu actio pro socio, sami trpijo stroške pravdnega postopka za zastopanje družbe. Tretji odstavek 328. člena ZGD-1 glede stroškov pravdnega postopka, v katerem se uveljavlja zahtevek iz prvega odstavka 328. člena ZGD-1, napotuje na šesti odstavek 318. člena in 321. člen ZGD-1. Po prvem odstavku 321. člena ZGD-1 pa krije stroške družba. Stroški pravdnega postopka so tudi stroški tožečih strank oziroma njunega pooblaščenca in ne zgolj stroški toženih strank.

3. Sodišče prve stopnje je vročilo pritožbo tožečih strank udeležencu po pooblaščeni odvetniški pisarni (ki hkrati zastopa prvo, drugo, tretjo, šesto, osmo, štirinajsto in petnajsto toženo stranko) s pozivom, da lahko v določenem roku odgovori nanjo. Udeleženec pa na pritožbo tožečih strank ni odgovoril. 4. Na pritožbo tožeče stranke so odgovorile prva, druga, tretja, šesta, osma, štirinajsta in petnajsta tožena stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni. V odgovoru navajajo, da je treba za odločitev o stroškovnih posledicah “razsojene stvari” upoštevati določbe ZPP, ki urejajo situacijo, ko tožeče stranke umaknejo tožbo. Stranka, ki je umaknila tožbo, nosi sama svoje pravdne stroške, kar je logična posledica 158. člena ZPP. Tožeči stranki nimata prav, ko trdita, da bi bilo treba pri odmeri njunih stroškov uporabiti tretji odstavek 328. člena, šesti odstavek 318. člena in 321. člen ZGD-1 ter pravdne stroške, ki so jima nastali, naložiti v povračilo udeležencu. Tožeči stranki sta glede na 158. člen ZPP dolžni nositi svoje pravdne stroške sami. Tretji odstavek 328. člena, šesti odstavek 318. člena in 321. člen ZGD-1 se uporabijo kvečjemu za povračilo pravdnih stroškov toženih strank, nikakor pa ne za pravdne stroške tožečih strank, še zlasti ob institutu predujma, ki je predviden za tak primer in krije pravdne stroške tožeče stranke.

5. Sodišče prve stopnje je vročilo pritožbo tožeče stranke tudi drugim toženim strankam po pooblaščencih.

6. Pritožba je utemeljena.

7. ZPP ureja povrnitev pravdnih stroškov med strankama z nasprotnima interesoma - tožečo in toženo stranko. To izhaja iz 154., 156., 157. in 158. člena ZPP. V tej zadevi sta tožeči stranki vložili odškodninsko tožbo actio pro socio, ki je urejena v 328. členu ZGD-1. Vložili sta jo v svojem imenu in za račun udeleženca. Tožeči stranki in udeleženec so torej “stranke” z istim interesom - uspeti v pravdi. Zato za odgovor na vprašanje, ali mora udeleženec povrniti tožečima strankama pravdne stroške, ZPP ni ustrezna zakonska podlaga. Tožeči stranki sicer nista uspeli s tožbo, saj se je ta štela za umaknjeno in je zato sodišče prve stopnje ustavilo pravdni postopek. Toda v pritožbi zmotno ne soglašata s sodiščem prve stopnje, ko ni naložilo plačila pravdnih stroškov štirinajsti toženi stranki, ki naj bi z manipulacijami z osnovnim kapitalom udeleženca (zmanjšanjem s sočasnim povečanjem) povzročila posledico, da sta po vložitvi tožbe prenehali izpolnjevati pogoj iz prvega odstavka 328. člena ZGD-1. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje v obrazložitvi sklepa (15. točka), da ni podlage za uporabo 156. člena ZPP in da (domnevno sporno) ravnanje štirinajste tožene stranke kot delničarja izven procesa ne ustreza kriteriju krivde, temveč bi šlo za krivdo le v primeru zavlačevanja postopka oziroma zlorabe procesnih pravic v tem postopku, česar pa tožeči stranki nista zatrjevali.

8. Ni pa pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožeči stranki krijeta sami svoje stroške pravdnega postopka (očitno mišljeno zaradi neuspeha s tožbo), namesto da jima jih mora povrniti udeleženec. V pritožbi se tožeči stranki utemeljeno sklicujeta na specialne določbe ZGD-1.(1) Tretji odstavek 328. člena ZGD-1 določa, da se za stroške postopka in stroške posebnega zastopnika smiselno uporabljajo določbe šestega odstavka 318. člena in 321. člen tega zakona. Odločilna je določba drugega stavka prvega odstavka 321. člena ZGD-1, po katerem stroške sodnega postopka v zvezi z imenovanjem posebnega revizorja in stroške za delo posebnega revizorja krije družba. Gre za načelo, da družba zalaga vse stroške in da jih tudi nosi oziroma krije sama.(2) R Slovenija je bila uvrščena v skupino zakonodaj, ki je stroškovno najprijaznejša do vlagateljev tožb, saj velja, da procesne stroške pokrije družba.(3) Dodaten argument, da mora družba plačati tudi stroške tožečih strank, je v tretjem odstavku 321. člena ZGD-1, po katerem v primeru, če sredstva predujma ne zadoščajo za plačilo stroškov in plačilo dela posebnega revizorja, naloži sodišče družbi založitev dodatnega predujma. Zato tožeči stranki v pritožbi utemeljeno navajata, da stroški pravdnega postopka niso zgolj stroški toženih strank, ampak tudi njuni pravdni stroški oziroma pravdni stroški njunega pooblaščenca. Udeleženec bi se lahko izognil tem pravdnim stroškom (dodatno je imel še pravdne stroške za delo svoje pooblaščene odvetniške pisarne), če bi sam vložil odškodninsko tožbo in plačal samo ene odvetniške stroške po tem, ko je vložitev tožbe izglasovala skupščina delničarjev. Kako lahko družba dobi povrnjene pravdne stroške od tožečih strank, pa določa zakon.

9. Udeleženec je dolžan povrniti tožečima strankam potrebne pravdne stroške. Ti stroški so nagrade pooblaščeni odvetniški pisarni in materialni stroški po Zakonu o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT): za postopek na prvi stopnji za zastopanje treh strank 67.972,50 EUR po tar. št. 3100 v zvezi s tar. št. 1200 Tarife ZOdvT, za zastopanje na naroku 17.887,50 EUR po tar. št. 3103 Tarife ZOdvT (in ne tudi v presežku do zahtevanih 42.930,00 EUR, ker je prišlo do fikcije umika tožbe že pred narokom za glavno obravnavo z dne 25. 9. 2015, na njem pa se je razpravljalo o izgubi aktivne legitimacije tožečih strank ter o povračilu pravdnih stroškov), za izdelavo in izročitev dokumentov 3400 strani 342,50 EUR po tar. št. 6000 Tarife ZOdvT, pavšalni strošek PTT storitev 20,00 EUR, 20 % DDV, za pritožbo zoper sklep z dne 25. 9. 2015 (s katero sta tožeči stranki uspeli) 57.240,00 EUR po tar. št. 3210 Tarife ZOdvT, pavšalni strošek PTT storitev 20,00 EUR in 22 % DDV, skupaj 173.324,20 EUR.

10. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da udeleženec ni založil predujma. Iz spisa izhaja, da je 18. 9. 2014 plačal naložen predujem v znesku 149.893,70 EUR, vendar pomotoma na račun sodnih taks. Ker je sodna taksa za tožbo znašala 107.325,00 EUR, je sodišče prve stopnje del plačanega zneska upoštevalo kot sodno takso, preostalih 42.568,70 EUR pa je prenakazalo na račun predujmov (list. št. 401, 402, 403, 416, 419 in 420 spisa). Del priznane nagrade in stroškov v višini založenega predujma se bo nakazal pooblaščeni odvetniški pisarni tožečih strank, razliko v znesku 130.755,50 EUR pa mora plačati udeleženec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006, stran 7). Sodišče prve stopnje je z izpodbijano II. točko izreka sklepa pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi tožečih strank in ustrezno spremenilo izpodbijano II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje (5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ter prvim odstavkom 366. člena ZPP).

11. Prva, druga, tretja, šesta, osma, štirinajsta in petnajsta tožena stranka krijejo same svoje stroške pritožbenega postopka, nastale jim zaradi pritožbe tožečih strank, ker ti niso bili potrebni za pravdo, saj z odgovorom na pritožbo niso pripomogle k odločitvi sodišča prve stopnje o pritožbi tožečih strank (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

O pritožbi udeleženca:

12. Zoper III. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje vlaga pritožbo udeleženec po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi zakonskih določil zaključiti, da nosita stroške pravdnega postopka toženih strank v pravilno odmerjenih zneskih aktivno legitimirani stranki, to je tožeči stranki, pri čemer se ti krijejo iz predujma, ki ga je založil. Ne glede na 328. člen ZGD-1 ostanejo določila ZPP o povračilu pravdnih stroškov v veljavi - pravdni stroški se vedno naložijo v plačilo stranki postopka, nikoli neposredno tretjemu. 328. člen ZGD-1 ne predstavlja izjeme ali lex specialis od določbe prvega odstavka 158. člena ZPP. Iz sklepa mora biti nedvomno jasno, kdo je povzročil pravdne stroške. Neposredna naložitev pravdnih stroškov njej v plačilo ji odreka možnost uspešnega uveljavljanja odškodninskega zahtevka, saj iz izreka sklepa sodišča prve stopnje ni razvidno, kdo je povzročil pravdne stroške, oziroma katera stranka jih mora nositi, tudi če jih zanjo krije tretji. Sodišče prve stopnje ni presojalo ugovora toženih strank, da vrednost spornega predmeta ni pravilno določena in ni ugotavljalo njegove prave vrednosti. Tožeče stranke pa namerno niso utesnile tožbe, da bi tako povzročile spremembo vrednosti spornega predmeta med pravdo, ampak so do konca vztrajale pri nepravilni verziji revizijskega poročila in prvotno postavljenem tožbenem zahtevku, od katerega se presoja vrednost spornega predmeta. Tudi DDV ni bil odmerjen pravilno. Iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je bil DDV priznan in odmerjen vsem pooblaščencem pravdnih strank, čeprav meni, da vsi niso zavezanci za plačilo DDV, oziroma da tega niso ustrezno izkazali s kopijami potrdil, da so davčni zavezanci, oziroma z navedbo davčnih številk na stroškovnikih.

13. Tožeči stranki in tožene stranke so po pooblaščencih odgovorile na pritožbo udeleženca.

14. Tožeči stranki v odgovoru na pritožbo udeleženca navajata, da ne drži njegovo videnje, da ni stranka postopka. Je stranka postopka, samo z izjemo oziroma posebnostjo, da ga indirektno zastopajo manjšinski delničarji. Korist iz uspeha v postopku gre udeležencu, v njegovo breme pa gredo stroški.

15. Četrta, peta, deveta in enajsta tožena stranka v odgovoru na pritožbo udeleženca navajajo, da tretji odstavek 321. člena ZGD-1 vzpostavlja dodatno obveznost delniške družbe, da krije tudi dodatno nastale stroške pravdnega postopka, če prvotni predujem ne zadošča za njihovo pokritje. Hkrati prvi odstavek 321. člena ZGD-1 določa, da stroške pravdnega postopka v celoti krije družba. Ker so za tožbe po 328. členu ZGD-1 v praksi značilne visoke vrednosti spornega predmeta (kar potrjuje konkretni primer) in posledično visoki pravdni stroški, bi bilo v nasprotju z načelom procesne poštenosti, če bi bile tožene stranke izpostavljene morebitni neplačevitosti manjšinskih delničarjev, ki ne bi zmogli povračila pravdnih stroškov.

16. Sedma tožena stranka v odgovoru na pritožbo udeleženca navaja, da je jasno, če bi sodišče prve stopnje sledilo razlagi udeleženca in bi sklep oblikovalo na način, da sta pravdne stroške dolžni nositi tožeči stranki, te pa krije udeleženec, da bi bil sklep sodišča prve stopnje nejasen in tudi neizvršljiv. Iz sklepa VSK Cpg 168/2009 pa izhaja, da je določba 321 ZGD-1 lex specialis glede odločitve o pravdnih stroških.

17. Deseta tožena stranka v odgovoru na pritožbo udeleženca navaja, da iz zakonskih določil ZGD-1, kot tudi iz stališča pritožbenega sodišča, izhaja, da vse stroške pravdnega postopka (obeh pravdnih strank) krije udeleženec, ta pa ima naknadno odškodninski zahtevek do tožečih strank zaradi morebitno neutemeljenega postopka s tožbo po 328. členu ZGD-1. Sodišče prve stopnje bi sicer moralo skladno s tretjim odstavkom 328. člena ZGD-1 naložiti udeležencu plačilo dodatnega predujma, ker prvotni predujem ni zadoščal za vse stroške pravdnega postopka.

18. Pritožba ni utemeljena.

19. Ko gre za vprašanje, kdo mora povrniti pravdne stroške toženim strankam, ne gre za čisto derogacijo ZPP, kot pri prejšnji odločitvi, temveč za komplementarno razlago ZPP in ZGD-1. Udeleženec ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da umik tožbe ni bil posledica izpolnitve tožbenega zahtevka tožečih strank s strani toženih strank (5. in 7. točka obrazložitve sklepa). Temelj za povrnitev pravdnih stroškov toženih strank je v tej situaciji prvi odstavek 158. člena ZPP, po katerem mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Sodišče prve stopnje je temu pravnemu temelju pravilno dodalo razlago prvega odstavka 321. člena ZGD-1 v zvezi s tretjim odstavkom 328. člena ZGD-1, po katerih je plačnik teh pravdnih stroškov v prvi fazi udeleženec in ne manjšinska delničarja. Kako lahko udeleženec dobi vrnjen plačani znesek, navaja sam v pritožbi, to dejstvo pa izhaja tudi iz zakona. Udeleženec v pritožbi zmotno zahteva, da bi zaradi možnosti uspešnega uveljavljanja odškodninskega zahtevka moralo biti iz izreka sklepa sodišča prve stopnje razvidno, kdo je povzročil pravdne stroške. Takšne zahteve v zakonu ni, udeleženec pa bo moral v morebitnem odškodninskem sporu dokazati elemente civilnega delikta.

20. Udeleženec v pritožbi sicer utemeljeno navaja, da je plačal predujem 18. 9. 2014, vendar je že bilo pojasnjeno, koliko predujma je ostalo po plačilu sodne takse in kako se ta razlika upošteva pri plačilu pravdnih stroškov tožečih strank.

21. Glede višine pravdnih stroškov udeleženec na dveh mestih v pritožbi navaja, da so odmerjeni pravilno, nato pa trdi, da sodišče prve stopnje ni presojalo ugovora toženih strank (mišljeno njenega ugovora) in ni ugotavljalo prave vrednosti spornega predmeta, tožeče stranke pa namerno niso utesnile tožbe, da bi s tem povzročile spremembo vrednosti spornega predmeta med pravdo, ampak so do konca vztrajale pri nepravilni verziji revizijskega poročila in prvotno postavljenem tožbenem zahtevku, od katerega se presoja vrednost spornega predmeta. Po drugem odstavku 44. člena ZPP je v drugih primerih, ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Če v primeru iz drugega odstavka 44. člena ZPP tožeča stranka navede očitno previsoko ali prenizko vrednost ali če tožeča stranka navede le skupno vrednost spornega predmeta, čeprav uveljavlja s tožbo zoper isto toženo stranko več zahtevkov, pa niso podani pogoji iz prvega odstavka 41. člena ZPP, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti. O tem takoj odloči s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe (tretji odstavek 44. člena ZPP). Ker pa sta tožeči stranki vložili denarni zahtevek (in se je zato kot vrednost spornega predmeta vzela vrednost glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP)), te določbe ZPP ni bilo mogoče uporabiti.

22. Glede spornega DDV je iz spisa razvidno, da so pooblaščenci toženih strank na stroškovnikih navedli najmanj identifikacijske številke za DDV, v javni evidenci pa je tudi mogoče preveriti ali so zavezanci za DDV. Ostalih priznanih pravdnih stroškov toženih strank udeleženec s pritožbo ne izpodbija.

23. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z 2. točko 365. člena in prvim odstavkom 366. člena ZPP zavrnilo pritožbo udeleženca kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano III. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje.

24. Udeleženec krije sam svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi z njegovo pritožbo, ker v njem ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

25. Tudi tožeči stranki in tožene stranke krijejo same svoje stroške pritožbenega postopka, nastale jim zaradi pritožbe udeleženca, ker ti niso bili potrebni za pravdo, saj z odgovori na pritožbo niso pripomogle k odločitvi sodišča druge stopnje o pritožbi udeleženca (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Da gre za specialne določbe, izhaja iz sklepa VSK Cpg 168/2009. Iz tega primera še izhaja, da družba ne krije le stroškov za delo posebnega revizorja, ampak tudi ostale stroške sodnega postopka. Logika ureditve je v tem, da ne bi bili stroški tisti, ki bi manjšinske delničarje odvračali od tovrstnih sodnih postopkov, namenjenih odkrivanju morebitnih nepravilnosti pri vodenju posameznih poslov, ki so povzročili družbi škodo.

Op. št. (2): M. Kocbek, Veliki komentar ZGD-1, druga knjiga, ZV založba, Ljubljana 2007, stran 540. Op. št. (3): P. Podgorelec, Odgovornost direktorjev in nadzornikov v Evropski uniji, Podjetje in delo, 2014, številka 5, stran 704 in naslednje.