Jedro

V izreku sodbe sodišča prve stopnje opisan fizični napad obsojenca na oškodovanko na javnem kraju, ki je prizadel njeno telesno celovitost, je sodišče pravilno opredelilo kot kaznivo dejanje grdega ravnanja po zakonu, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja (KZ), čeprav izpolnjuje (tudi) zakonske znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po novem kazenskem zakoniku (KZ-1), za katero pa je predpisana strožja kazen.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 23.10.2008 je bil obsojeni M.M. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena Kazenskega zakonika (KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen enega meseca zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja; naloženo mu je bilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 13.5.2009 pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki dne 11.8.2009 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vrhovnemu sodišču so predlagali, da zahtevi ugodi in sodbo spremeni tako, da obsojenca iz razloga 1. točke 358. člena ZKP oprosti obtožbe; podrejeno pa sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. V zahtevi navajajo, da je sodišče obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po prvem odstavku 146. člena KZ, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Ker pa KZ-1, ki je stopil v veljavo po izreku sodbe sodišča prve stopnje, ravnanja, ki ga je obtožba očitala obsojencu ne sankcionira več, je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Sodba sodišča druge stopnje je nezakonita iz razloga po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ne vsebuje argumentacije, čemu naj bi sodišče prve stopnje pravilno uporabilo kazenski zakon.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 27.10.2009, predlaga zavrnitev zahteve. Z odgovorom državnega tožilca so bili obsojenec dne 3.11.2009 in njegovi zagovorniki dne 4.11.2009 seznanjeni. Zagovorniki so se o odgovoru pisno izjavili z vlogo z dne 12.11.2009. B.1.

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere vložnik konkretizira tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti; - da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že v sodbi I Ips 210/98 z dne 11.12.2002 presodilo, da če sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in sodišče druge stopnje tem samo pritrdi, tako da navede da se s sodbo sodišča prve stopnje strinja, ni mogoče trditi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP; ta bi bila podana samo, če niti v sodbi sodišča prve stopnje, niti v sodbi pritožbenega sodišča sploh ne bi bilo razlogov o odločilnih dejstvih; - da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že v svoji sodbi I Ips 56/2009 z dne 9.7.2009 glede kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ–UPB1 ob spremembi kazenske zakonodaje (Kazenski zakonik – KZ-1, Uradni list RS, št. 55/2008 z dne 4.7.2008, ki velja od 1.11.2008 dalje) presodilo, da črtanje kaznivega dejanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja ne predstavlja dekriminacije takšnega ravnanja, temveč je prišlo do združitve kaznivih dejanj v eno, pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti do združitve ogrožanja in grdega ravnanja (grdo ravnanje je ena od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1). Ker kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 med drugim stori, kdor ogrozi varnost kakšne osebe z grdim ravnanjem, je potrebno ugotoviti, ali je obdolženec s svojim ravnanjem, kot mu ga očita obtožba, izpolnil zakonske znake tudi tega kaznivega dejanja, torej z grdim ravnanjem ogrozil varnost drugega (točka 7. obrazložitve); - da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije enako tudi v svoji sodbi I Ips 117/2009 z dne 3.9.2009 glede kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ-UPB1 ob spremembi kazenske zakonodaje (KZ-1, Uradni list RS, št. 55/2008 z dne 4.7.2008) že presodilo, da to kaznivo dejanje ob spremembi kazenske zakonodaje ni bilo dekriminirano, saj je ena od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in kadar je to dejanje storjeno z grdim ravnanjem, to je z uporabo sile določene intenzitete proti oškodovancu oziroma s fizičnim napadom na oškodovanca, je ogrožanje varnosti oškodovanca v objektivnem pogledu nujno vključeno in tudi že konzumirano v napadu oziroma v protipravni uporabi sile zoper oškodovanca (točka 8. obrazložitve).

B.2.

5. Neutemeljeno zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev kazenskega zakona uveljavljajo z navedbo, da je sodišče, ko je z izpodbijano pravnomočno sodbo obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, napačno uporabilo materialno pravo, saj da je kazenski zakonik (KZ-1), ki je stopil v veljavo po izreku sodbe sodišča prve stopnje za obsojenca milejši, ker več ne sankcionira kaznivega dejanja grdega ravnanja.

6. Iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ki je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po prvem odstavku 146. člena KZ, izhaja, da je obsojenec dne 27.4.2004 z grdim ravnanjem prizadel telesno celovitost oškodovanke, ko jo je na parkirišču pred trgovino prijel za obleko in jo porival, jo s komolci udaril v rebra in brado, vmes pa jo je še prijel za lase in ji potisnil glavo k tlom, zaradi česar je oškodovanka zadobila podplutbo na levi nadlahti, več manjših podplutb na desni podlahti in nadlahti, manjšo odrgnino in podplutbo pod brado in prasko na levem licu ter bolečino. V razlogih sodbe je sodišče prve stopnje (stran 12 – 14) opirajoč se na izpoved oškodovanke, zdravstveno dokumentacijo in izvedensko mnenje dr. T.J. zaključilo, da takšno ravnanje obsojenca pomeni fizičen napad na oškodovanko, v posledici katerega je bila glede na ugotovljene poškodbe (podplutba 15 x 6 cm na levi nadlahti ter več podplutb na levi roki, praska na licu) prizadeta oškodovankina telesna celovitost. Tem razlogom je pritrdilo tudi višje sodišče, ko je ob zavrnitvi zagovornikove pritožbe zaradi kršitve kazenskega zakona v svoji sodbi z dne 13.5.2009 ugotovilo, da novi zakon za obsojenca ni milejši in je glede ravnanja obsojenca pravilno uporabljen zakon, ki je veljal v času storitve dejanja. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev kazenskega zakona v škodo obsojenca ni podana, saj je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi pravilno uporabilo zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja (KZ), saj novi kazenski zakonik (KZ-1) takega dejanja, za kakršnega je bil obsojenec obsojen, ni dekriminiral, niti ni zanj milejši. V izreku sodbe sodišča prve stopnje opisan fizični napad obsojenca na oškodovanko na javnem kraju, ki je prizadel njeno telesno celovitost pomeni (tudi) ogrožanje varnosti v smislu prvega odstavka 135. člena KZ-1, za katerega pa je predpisana strožja kazen kot za grdo ravnanje po prejšnjem kazenskem zakoniku.

7. Neutemeljeno zagovorniki uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v sodbi sodišča druge stopnje z navedbo, da sodba ne vsebuje argumentacije, kateri zakon je za storilca kaznivega dejanja milejši oziroma čemu naj bi prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo kazenski zakon.

8. Sodišče prve stopnje je v sodbi, s katero je obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ, pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva glede tega obsojencu očitanega kaznivega dejanja in v razlogih sodbe podalo obširno obrazložitev, skladno z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP. Sodišče uporabo prava vedno poveže z dejanskim stanjem v konkretni zadevi, ki jo obravnava in tudi sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi glede uporabe (materialnega) prava v sodbi navedlo vse kar je bilo potrebno za presojo, da so v ravnanju obsojenca podani vsi znaki očitanega mu kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ. Zagovorniki so s pritožbo sodbo sodišča prve stopnje izpodbijali tudi „iz razloga napačne uporabe materialnega prava“, zgolj z navedbo, da „očitano dejanje ni kaznivo dejanje, sploh pa ne opis dejanja, ki naj bi ga obdolženec storil; pri tem pa gre posebej poudariti, da se materialno pravo vedno uporablja v korist obdolženca do pravnomočnosti postopka, še toliko bolj, ker je bila pisna sodba izdelana v novembru 2008“ (IV. pritožbe). Sodišče druge stopnje je v sodbi najprej presodilo pritožbene navedbe glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja in jih kot neutemeljene obrazloženo zavrnilo ter ob ugotovitvi, da je ocena dokazov v sodbi sodišča prve stopnje ustrezno utemeljena, v celoti sprejelo razloge sodbe sodišča prve stopnje (stran 2 do 3 sodbe sodišča druge stopnje). Presodilo pa je tudi pritožbene navedbe glede kršitve kazenskega zakona, se do njih opredelilo in jih kot neutemeljene zavrnilo (drugi odstavek na 3. strani sodbe sodišča druge stopnje) ob presoji, da je v konkretni zadevi, ko je bila sodba sodišča prve stopnje izrečena pred uveljavitvijo novega kazenskega zakonika, sodišče prve stopnje pravilno uporabilo kazenski zakon (veljaven v času storitve kaznivega dejanja in izreka sodbe sodišča prve stopnje), saj novi kazenski zakonik (KZ-1), ki je stopil v veljavo po izreku sodbe sodišča prve stopnje, ni milejši za storilca. Glede na nekonkretizirane pritožbene navedbe v zvezi s kršitvijo kazenskega zakona v primerjavi z navedbami glede kršitve kazenskega zakona v zahtevi za varstvo zakonitosti, po presoji Vrhovnega sodišča sodbi sodišča druge stopnje kljub kratkim razlogom v tem delu ni moč očitati bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP, saj s tem v zvezi vsebuje vsa odločilna dejstva.

9. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki so jih zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljali, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.