Jedro

Predmet presoje v obravnavani zadevi je zakonitost izpodbijane odločbe oz. spornega prvostopnega sklepa o prodaji deleža SRD v druži (torej tistega deleža, ki ga je SRD obdržal še po prodaji dela poslovnega deleža tožnikom), zato so neutemeljeni oz. za odločitev niso relevantni tožbeni ugovori, v smislu katerih je Pogodba o prenosu oz. odkupu poslovnega deleža goljufiva, da so bile z njo kršene človekove pravice in da je bil zastopnik tožnikov pri podpisu zaveden oz. da so mu celo grozili. Veljavnost predmetne pogodbe bi lahko tožniki izpodbijali samo v civilnem sodnem postopku pred stvarno in krajevno pristojnim sodiščem. Predkupna pravica tožnikov prodaje lastniškega deleža SRD-u ne preprečuje; morebitno predkupno pravico lahko tožniki uveljavljajo v procesu predmetne prodaje poslovnega deleža SRD.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Predmetno tožbo je v obravnavani zadevi kot pooblaščenec tožnikov vložil AA, ki je kot dokaz, da je pooblaščen za zastopanje, predložil pooblastilo o zastopanju z dne 3. maja 2001, podpisano s strani siceršnjega pooblaščenca tožnikov BB, katerega pooblastila za zastopanje tožnikov pa so sestavljena in overjena v notarski obliki in so v predloženih upravnih spisih. Iz navedenega pooblastila pa izhaja, da velja le za določen čas 90 dni. To pomeni, da je pooblastilo, katero je vložil vlagatelj tožbe pooblaščenec AA, prenehalo veljati že 3. avgusta 2001. Obravnavana tožba je bila vložena julija 2001, torej znotraj roka veljavnosti pooblastila. Novega pooblastila oz. podaljšanja obstoječega pooblastila pa pooblaščenec AA sodišču kljub posebnemu pozivu ni predložil, zato sodišče kot pooblaščenca tožnikov, na podlagi notarsko overjenega pooblastila v predloženih upravnih spisih, od 3. avgusta 2001 dalje obravnava BB.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zastopnika Notranjih lastnikov skupnega enotnega deleža AAA d.o.o. (v nadaljevanju: Notranji lastniki SED) zoper sklep o privatizaciji Slovenske razvojne družbe št. ... z dne 5. 2. 2001, s katerim je Slovenska razvojna družba (v nadaljevanju: SRD) odločila, da se bo izvedla privatizacija poslovnega deleža v nominalni višini 7,861.289,50 SIT, kar predstavlja 63,19 % v osnovnem kapitalu družbe in (privatizacija) terjatev do družbe AAA d.o.o. (v nadaljevanju: družba). Sklep določa privatizacijo z javnim zbiranjem ponudb ter izhodiščno prodajno ceno za navedeni poslovni delež v višini 183,256.687,10 SIT. V zvezi z dolgotrajnim postopkom reševanja pritožbe tožena stranka navaja, da je šele dne 7. 5. 2001 s strani pritožnika (torej tožnika) prejela obvestilo, da je vložena predmetna pritožba zoper sporni sklep o privatizaciji. Ker tožena stranka z navedeno pritožbo ni razpolagala, je prvostopni organ pozvala, da naj mu pritožbo nemudoma odstopi v pristojno reševanje. Tako je tožena stranka dne 15. 5. 2001 od prvostopnega organa (SRD) prejela upravni spis z dvema pritožbama, od katerih je bila ena naslovljena na toženo stranko, druga pa na nadzorni svet SRD in gospoda CC. Pritožbi sta bili vsebinsko enaki, vložila jo je ista stranka, zato je tožena stranka drugo pritožbo štela kot dopolnitev k prvi pritožbi. V zvezi s pritožbenimi razlogi pa tožena stranka navaja, da pritožba ni utemeljena. Tožena stranka je strnila pritožbene navedbe in ugotovila, da so glavni pritožbeni razlogi, ki jih pritožnik (sedaj tožnik) uveljavlja, neurejeno stanje osnovnega kapitala, dejstvo, da ni bila narejena otrvoritvena bilanca družbe, osnovni kapital družbe pa ni bil vpisan v sodni register ter neupoštevanje predkupne pravice pri prodaji poslovnega deleža. V zvezi s temi pritožbenimi razlogi tožena stranka najprej pojasnjuje, da se družba ni lastninsko preoblikovala po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93- ZLPP), ampak je bila kot hčerinsko podjetje v sanaciji prenesena na SRD in se je privatizirala po določbah Zakona o privatizaciji pravnih oseb v lasti sklada Republike Slovenije za razvoj in obveznosti Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo ( Ur. l. RS 71/94 in 57/95- ZPPOLS). Navedeni zakon je v 4. členu določal, da se vrednost delnic, ki se prodajajo po tem zakonu, določi na podlagi ocene, ki jo pripravi pooblaščeni cenilec. V 3. odst. istega člena pa določa, da se vrednost delnic, ki se prodajajo v okviru interne razdelitev notranjega odkupa po tem zakonu, določi na podlagi ocenjene vrednosti ali na podlagi vrednosti iz otvoritvene bilance, pri čemer se uporabi za upravičence ugodnejša vrednost. Iz navedenega torej izhaja, da je imela SRD pri določitvi vrednosti delnic oz. deležev dve možnosti. Ker je bila, zaradi slabe kapitalske donosnosti podjetji, za zaposlene delavce ugodnejša ocenjena vrednost, je SRD v večini podjetji, ki so se privatizirala po določbah tega zakona, uporabila drugo možnost. Tako je v obravnavanem primeru bila opravljena cenitev po stanju na dan 30. 6. 1993. S to cenitvijo se je pritožnik očitno strinjal, saj je na podlagi ocenjene vrednosti sklenil Pogodbo o prenosu (odkupu) poslovnega deleža na dan 26. 3. 1999, ki je sklenjena v obliki notarskega zapisa notarke DD, opr. št. ... z dne 26. 3. 1999, kot prodajalec je podpisana Slovenska razvojna družba d.d., kot kupca pa AAA d.o.o. po pooblaščencu EE in tožniki kot upravičenci do notranjega odkupa po pooblaščencu BB (v nadaljevanju "Pogodba"). Iz Ca točke te Pogodbe je razvidno, da je bil predmet pogodbe odkup - prenos navadnega poslovnega deleža v nominalnem znesku 3,441.364,00 SIT, kar predstavlja 27,66 % v osnovnem kapitalu družbe. Iz točk Fa in Fb te pogodbe izhaja, da za enoten poslovni delež po tej pogodbi velja 415. člen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD- Ur. l. RS št. 30/93, 29/94, 82/94, 20/98, 84/98, 6/99, 54/99-ZFPPod, 36/00-ZPDZC, 45/01, 59/01), kupec pa ga upravlja skladno s pravili o upravljanju enotnega deleža, ki jih je sprejel, poslovni delež pa mu daje še pravico do udeležbe v dobičku in pravico do preostanka likvidacijske ali stečajne mase, v sorazmerju z višino deleža v osnovnem kapitalu. Predkupne pravice pogodba ne omenja. Določba 4. odst. 416. člena ZGD sicer določa, da imajo družbeniki pod enakimi pogoji pri nakupu poslovnega deleža prednost pred drugimi osebami (predkupno pravico), vendar le, če z družbeno pogodbo ni določeno drugače. Vendar pa v obravnavanem primeru Akt o ustanovitvi družbe z dne 20. 12. 1994 v 8. členu izrecno določa, da v primeru prenosa poslovnih deležev nihče od družbenikov nima predkupne pravice. V točki Hb Pogodbe je navedeno, da spremembo lastništva poslovnega deleža v sodem registru izvede poslovodja družbe na predlog kupca, torej pritožbeni razlog, da ni bil izveden vpis v sodni register, ne vzdrži, saj bi ga moral v skladu s Pogodbo predlagati tožnik sam, izvesti pa poslovodja družbe. Pravno relevantne so določbe točke Ga Pogodbe, v kateri kupec izjavlja, da je v celoti seznanjen s pravnim, ekonomskim in finančnim stanjem družbe ter se odpoveduje kakršnimkoli zahtevkom za uveljavljanje stvarnih ali pravnih napak na predmetu prodaje. Na dan podpisa pogodbe, to je dne 26. 3. 1999, se je tožnik torej strinjal s stanjem, v kakršnem je bila družba, zato ne more zahtevati sprememb za nazaj, še manj pa izpodbijati veljavnih pravnih dejstev pred tem datumom. V točkah Ia in Ib pogodbe, tožnik kot kupec soglaša, da ta pogodba skupaj s prilogami ukinja in nadomešča vsak drug pisni ali ustni sporazum, pogodbo ali dokument, o katerem sta se pogodbeni stranki sporazumeli ali ga izmenjali pred podpisom te pogodbe in se nanaša na predmet te pogodbe ter da bo za reševanje vseh sporov med pogodbenimi strankami, ki bi izvirali iz te pogodbe ali pa v zvezi z njo, izključno pristojno stvarno pristojno sodišče v Ljubljani. Glede na navedeno je tožena stranka odločila tako, kot je navedeno v izreku izpodbijane odločbe.

Tožnik v tožbi navaja, da je v predmetnem procesu lastninjenja prišlo do cele vrste nezakonitosti, ki jih izvaja tožena stranka po upravljavcu SRD (prvostopnem organu). Vsa dosedanja prizadevanja, da bi se zadeve uredile po mirni poti, so ostala brez rezultatov, tožniki pa so zaradi tega v celoti oškodovani. Temu primerno je bilo tudi ravnanje tožene stranke v zvezi s pritožbo v predmetnem upravnem postopku, ko tožena stranka pritožbe najprej sploh ni hotela obravnavati in je reagirala šele na pritožbo zoper molk na pritožbo. Z dolgotrajnimi postopki v zvezi z reševanjem pritožbe je bil tudi kršen Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 80/99, 70/00- ZUP). V reševanju nastale situacije je prišlo do kršenja temeljnih človekovih pravic pri uveljavitvi lastnine, ki jo je zagotavljal zakon o lastninjenju, saj delavci za vložene certifikate nikoli niso dobili lastnine, niti lastninske pravice upravljanja vrednosti, ki bi bila nominalno enaka vloženim certifikatskim listinam (vrednostnim papirjem). Še pred ureditvijo izhodiščnih stanj pa želi večinski lastnik, ki je tudi izjemno slab gospodar, odprodati svoj delež še pred ureditvijo nominalne izhodiščne vrednosti deležev in ob tem še zlorabiti predkupno pravico, ki jo družbenikom (solastnikom) zagotavljajo ZGD s 416. členom, Pogodba o preoblikovanju in prenosu družbenega kapitala s 4. členom, Akt o ustanovitvi družbe z 8. členom in Poroštvena pogodba z dne 24. 12. 1992 z nekaterimi vodilnimi delavci družbe. V tej poroštveni pogodbi (poroki so člani SED) je namreč v 5. členu in v točki 5.1.1 zapisano "sklad se obvezuje, da bo v primeru prodaje deleža/delnic podjetja omogočil porokom, s katerimi se bo sklenila smiselno enaka poroštvena pogodba, prednostno pravico do nakupa večinskega kapitalskega deleža v podjetju". Sporen prvostopni sklep o lastninjenju je nezakonit ter družbeno in gospodarsko škodljiv, ker SRD predhodno ni vzpostavila razmer, kot to zahteva zakonodaja in ker ne priznava osnovnih pravic notranjih lastnikov. Tožniki za svoje lastninske certifikate vrednostno niso dobili sorazmerne lastnine, ampak so dobili le delež podjetja, preračunan na drugačno ustanovitveno vrednost, kot je do danes vpisana v sodni register. Delež je bil preračunan na pravilno ocenjeno vrednost 311,000.000,00 SIT, ki pa nikoli ni bila otvoritveno registrirana in vpisana kot ustanovitveni kapital. Prav s tem dejanjem pa je bila izvedena goljufija, saj sta večinski lastnik SRD in uprava s temi sredstvi ravnala kot z navadnimi poslovnimi sredstvi; z njimi sta ravnala tudi negospodarno in mimo skupščine, torej brez soodločanja vseh lastnikov in družbenikov. Kot dokaz služi Akt o ustanovitvi družbe in obstoječa poslovna dokumentacija. Prva skupščina je bila sklicana šele januarja leta 2000 na zahtevo pooblaščenca tožnikov, takrat pa je bilo za 70 milijonov SIT lastnine (nepremičnin) že prodanih brez ustreznih sklepov skupščine. Komaj takrat je pri tožnikih prišlo do zavedanja, kaj se dogaja - da jim je bila namreč pri lastninskem postopku za 86 milijonov SIT dana pravica do podjetja, ki ima le toliko ustanovitvenega kapitala, da njihovih 86 milijonov pomeni le 3,99 % nominalne plačane certifikatske vrednosti ali le 3,43 milijona SIT (osnovnega kapitala). Posledica navedenih nepravilnosti (prenizkega osnovnega kapitala oz. dejstva, da kot osnovni kapital ni vpisana celotna cenitvena vrednost podjetja v višini 311 milijonov SIT), je tudi dejstvo, da je družbo mogoče sedaj dokapitalizirati le s 7 milijoni SIT in tako pridobiti večinski delež družbe. To pa pri družbi, ki bi naj imela 311 milijonov SIT ustanovitvenega kapitala, nikakor ne more biti mogoče, saj bi morali biti tožniki, ki so vložili za 86 milijonov lastninskih certifikatov in razliko do premalo izplačanih plač, nekajkratni večinski lastniki. To je dokaz, ki dokazuje goljufijo, s katero je bila povzročena tako družbena, kakor tudi gospodarska škoda. Predkupna pravica je delavcem zagotovljena s 4. členom Pogodbe o preoblikovanju in prenosu družbenega kapitala, z 8. členom Akta o ustanovitvi družbe in 416. členom ZGD. Kljub temu pa SRD ves čas zakupa zanika predkupno pravico tožnikov. Ni tudi zakonske podlage za uveljavljanje navadnega in prednostnega poslovnega deleža s strani SRD, kot je to zapisano v aktu o ustanovitvi družbe. Dejstvo je, da je SRD ves čas po 1. 1. 1993 samovoljno (brez sklepov skupščine) spreminjala strukturo lastnine, ki je pomenila ustanovitveni kapital družbe po cenilnem zapisniku. S prodajo nepremičnega premoženja v vrednosti cca 70 milijonov SIT, se je ocenjena vrednost družbe od 311 milijonov SIT zmanjšala na cca 241 milijonov SIT, s tem pa so spremenjena tudi vsa na vrednost premoženja vezana razmerja, za kar ni zakonske osnove. Tudi s prodajo dela družbe BBB d.o.o. je SRD škodoval tožnikom. Tožena stranka v izpodbijani odločbi napačno interpretira zakonske predpise, poleg tega pa prezre, da se je pritožba zoper sporni prvostopni sklep nanašala na uveljavitev cenitve podjetja (311 mio SIT) v otvoritveni bilanci, kar je vplivalo na drastično zmanjšanje začetne nominalne vrednosti deležev. Navedeno je dokaz nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pri tej zadevi. Pogodba je v nasprotju z osnovnimi človekovimi pravicami in ima vsa znamenja goljufije in neenakosti pred zakonom. Tožena stranka se ne vpraša, ali ni bil podpisnik te pogodbe (torej zastopnik tožnikov) pri njenem podpisu zaveden? Prav zaradi tega spoznanja (da so ga torej zavedli) je zastopnik tožnikov BB (notarsko overjena pooblastila) v začetku leta 2000 vse svoje pravice in naloge prenesel na zastopnika AA. Poleg tega, da je bil zaveden pa je pooblaščenec tožnikov BB tudi ves čas doživljal grožnje v zvezi z izgubo delovnega mesta; zaradi tega je bila proti direktorju gospodu FF tudi sprožena kazenska ovadba, ki je v teku. V obravnavanem primeru je v zvezi s predkupno pravico pomembno tudi to, da gre za prodajo poslovnega deleža, ne pa za njegov prenos, zato ima tožnik predkupno pravico, ki se ji nikoli ni odrekel. Ob vsem tem pa tožnik tudi ugotavlja, da presoji pritožbe niso podlegli vsi pritožbeni razlogi, kar je še dodaten razlog za celotno razveljavitev spornega prvostopnega sklepa in vseh odločb, ki so ta sklep prepoznali za pravilen (torej izpodbijane odločbe). Tožnik predlaga, da sodišče spremeni izpodbijano odločbo tako, da se pritožbi ugodi in se sporen prvostopen sklep odpravi, SRD-u se naloži takojšnjo ureditev kapitalskih stanj v družbi v skladu z veljavno zakonodajo, do ureditve kapitalskih razmerji pa se prepove kakršno koli spreminjanje lastninske strukture in ugotovi, da je predkupna pravica neodtujljiva pravica družbenikov.

V odgovoru na tožbo tožena v celiti prereka tožnikove navedbe v tožbi in vztraja pri svojih navedbah, ki jih je podala že v izpodbijani odločbi.

Prizadeta stranka AAA d.o.o. - v stečaju, na tožbo ni odgovorila.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo svojo udeležbo v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen prvostopni sklep o privatizaciji, s katerim je SRD odločil, da izvede privatizacijo poslovnega deleža v nominalni višini 7,861.289,50 SIT, kar predstavlja 63,19 % v osnovnem kapitalu družbe, in privatizacijo terjatev do AAA d.o.o. iz naslova posojila 051/99-2 v višini 189,536.584,44 SIT. Privatizacija bo potekala z javnim zbiranjem ponudb. Izhodiščna prodajna cena za poslovni delež je 183.256.687,10 SIT, za terjatev pa nominalna vrednost glavnice posojila na dan prodaje z vsemi pripadki.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljuje že tožena stranka in se nanje v izogib ponavljanju tudi sklicuje (2. odst. 67.člena ZUS). Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih iz istih razlogov zavrača tudi sodišče, ki pa k temu glede posameznih razlogov še dodaja ugotovitve in utemeljitve, navedene v nadaljevanju te obrazložitve.

Bistveni tožnikovi tožbeni (in že prej pritožbeni) ugovori so v dejstvu, da je tožnik kot kupec za kupnino v skupni višini 60,992.000,00 SIT odkupil skupno 27,66 % navadnega poslovnega deleža prodajalca SRD, ki je v nominalnem znesku vreden oz. znaša 3,441.364,00 SIT. Vse navedeno s podrobnimi specifikacijami tega posla - odkupa oz. prenosa navadnega poslovnega deleža, je zajeto oz. urejeno s Pogodbo. Iz Pogodbe je med drugim razvidno, da je (bil) prodajalec SRD (v času sklenitve pogodbe) imetnik oz. lastnik celotnega poslovnega deleža oz. osnovnega kapitala družbe v višini 12.440.653,50 SIT (Bb točka pogodbe). S predmetno pogodbo pa pogodbene stranke določajo medsebojne pravice in obveznosti glede odkupa - prenosa navadnega poslovnega deleža v višini 3,441.364,00 SIT, kar predstavlja 27,66 % v osnovnem kapitalu družbe (Ca točka pogodbe). Od tega odkupljenega deleža osnovnega kapitala družbe se na upravičence (torej tožnike) prenaša del v višini 3,436.458,00 SIT oz. 27,62 % osnovnega kapitala družbe, na družbo samo pa del enotnega deleža v nominalni višini 4.906,00 SIT (točki Cb in Cc). Iz citiranih in drugih določb pogodbe (npr. točke Ea in Eb, Fa, Fb in druge), je razvidno, da so kupci sklenili obligacijsko-pravni posel - pogodbo, s katerim so za navedeno kupnino 60,99 mio SIT dejansko kupili poslovni delež v nominalni višini 3,44 mio SIT, kar predstavlja 27,66 % delež v osnovnem kapitalu družbe. Ta pogodba je sklenjena v obliki notarskega zapisa in podpisana tako s strani prodajalca SRD kot tudi s strani kupcev, to je tožnikov in družbe. Ob upoštevanju navedenega, določb Pogodbe ni mogoče izpodbijati v predmetnem postopku, katerega predmet je le presoja zakonitosti izpodbijane odločbe oz. spornega prvostopnega sklepa o prodaji deleža SRD v družbi (torej tistega deleža, ki ga je SRD obdržal še po prodaji dela poslovnega deleža tožnikom). Zato so v obravnavani zadevi neutemeljeni oz. za odločitev niso relevantni tožbeni ugovori, v smislu katerih je Pogodba goljufiva, da so bile z njo kršene človekove pravice in da je bil zastopnik tožnikov pri podpisu zaveden oz. da so mu celo grozili. Veljavnost predmetne pogodbe bi lahko tožnik izpodbijali le v civilnem sodnem postopku pred stvarno in krajevno pristojnim sodiščem.

Prav tako so neutemeljeni tudi tožbeni ugovori, v smislu katerih SRD tožnikom ne priznava predkupne pravice pri odkupu preostalega deleža družbe. Po presoji sodišča se tožena stranka v zvezi s tem utemeljeno sklicuje na 8. člen Akta o ustanovitvi družbe v zvezi s 4. odst. 416. člena ZGD. Vendar pa k obrazložitvi tožene stranke v zvezi s tem sodišče še dodaja, da tožnikom s spornim prvostopnim sklepom o prodaji poslovnega deleža SRD, ni kršena morebitna predkupna pravica, če bi jo tožniki izkazali v relevantnem sodnem ali drugem postopku. Če tožniki želijo oz. če bi res želeli uveljavljati svojo morebitno predkupno pravico, bi to še vedno lahko storili s svojo ponudbo prodajalcu (SRD-u) v okviru spornega prvostopnega sklepa o prodaji poslovnega deleža. Tožniki bi na osnovi tega sklepa o prodaji poslovnega deleža lahko uveljavljali svojo morebitno predkupno pravico, kot tudi morebitne druge svoje pravice v zvezi s tem (npr. cena ipd.). Predkupna pravica pa prodaje lastniškega deleža itak ne preprečuje. Tudi če bi tožniki res imeli predkupno pravico, bi SRD lahko prodal svoj lastniški delež, tožniki pa bi lahko to svojo predkupno pravico uveljavljali pri svoji ponudbi za nakup in kasneje v morebitnih civilnih sodnih postopkih (v primeru sporov v zvezi s tem).

Tožbeni ugovori, v smislu katerih tožena stranka ni presodila vseh pritožbenih navedb, so po presoji sodišča pavšalni in neargumentirani. Tožnik ne navaja, za katere pritožbene ugovore meni, da jih tožena stranka ni presodila, pa tudi iz same pritožbe ni razvidno, da na kakršnega od pritožbenih razlogov v izpodbijani odločbi ne bi bilo odgovorjeno; je pa res, da je tožena stranka pritožbene ugovore smiselno strnila v vsebinsko povezane sklope, kar pa ne predstavlja kršitve pravil postopka.

Ob upoštevanju vsega navedenega so neutemeljeni tudi tožbeni ugovori o tem, da so bila nezakonito spremenjena premoženjska razmerja v družbi, da v osnovnem kapitalu družbe ni bila upoštevana cenitvena vrednost podjetja, da so bila nezakonito prodana sredstva družbe v višini 70 milijonov SIT, da ocenjen delež 311 milijonov SIT nikoli ni bil vpisan v gospodarski register in drugi tožbeni ugovori v zvezi s tem. Dejstvo je, da je iz pogodbe razvidno, kakšen poslovni delež družbe (nominalno in v odstotkih) tožniki kupujejo, kakšen je celotni ustanovitveni kapital družbe, za kakšno ceno kupujejo, pod kakšnimi pogoji kupujejo, in drugo. Zaradi tega so tožbeni ugovori, da bi moral biti ustanovitveni kapital s podpisom pogodbe povečan na 311 milijonov SIT, že iz tega razloga neutemeljeni, saj tega pogodba ne določa. Poleg tega ta tožbeni ugovor za predmetni postopek tudi ni relevanten, saj bi morali takšno svojo zahtevo tožniki uveljavljati v registracijskem postopku pred pristojnim sodiščem (z zahtevo vpisa v gospodarski register), kot to utemeljeno navaja že tožena stranka. Tudi vse morebitne druge goljufije in prikrajšanja tožnikov v zvezi z odkupom poslovnega deleža, kakor tudi morebitna prikrajšanja tožnikov zaradi morebitnih nezakonitih prodaj nepremičnin in drugih sredstev podjetja, morajo tožniki kot solastniki izpodbijati v rednih civilnih sodnih postopkih pred stvarno pristojnimi sodišči, ne morejo pa tega uspešno uveljaviti v tem upravnem sporu oz. predhodnem upravnem postopku, kjer se presoja le zakonitost sklepa o prodaji poslovnega deleža SRD v družbi, za katerega je nedvomno izkazano, da ga SRD ima oz. da je njegov lastnik. Samo v primeru, če bi tožniki lahko dokazali, da SRD prodaja del poslovnega deleža, za katerega nima izkazanega lastništva, bi lahko tožniki uspeli s tožbo v tem upravnem sporu. Vsa druga vprašanja, ki jih tožniki v tem sporu navajajo kot sporna, pa so predmet morebitnih drugih sodnih postopkov pred rednimi sodišči. Zaradi tega je za odločitev v obravnavni zadevi bistvena ugotovitev, da je z Aktom o ustanovitvi družbe, Pogodbo in s spornim prvostopnim sklepom o privatizaciji izkazano, da SRD prodaja tisti del svojega poslovnega deleža v družbi, katerega lastnik tudi v resnici je in da s to prodajo ne posega v poslovni delež tožnikov, kakršen je pač izkazan na osnovi veljavnega Akta o ustanovitvi družbe in Pogodbe. V kolikor pa tožniki menijo, da imajo pri poslovnem deležu SRD-a predkupno pravico, jo lahko uveljavljajo v okviru prodaje poslovnega deleža SRD-a, o morebitnih spornih vprašanjih v zvezi s tem pa lahko v sodnem postopku odloči le pristojno redno sodišče. Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odst. 59. člena ZUS.