Jedro

Neupravičena odsotnost z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni (to je dejanska ugotovitev) je, če ga delodajalec ugotovi, resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Ker je sodišče po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da ni trdnega dokaza o tem, ali je delavec z dela izostal samovoljno ali po dogovoru s toženo stranko, je pravilen zaključek, da tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni uspela dokazati obstoja resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja tožniku. Edina relevantna okoliščina, ki jo mora sodišče ugotoviti pri prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela je (poleg določenega števila dni) prav neupravičena odsotnost. Če ta ni dokazana, ni prenehanja delovnega razmerja. Zato za odločitev v tem sporu razen tega ni pomembno nobeno drugo dejstvo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 12.10.2001 in 8.11.2001 o prenehanju delovnega razmerja tožnika in v posledici tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in ga ustrezno razporediti ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je v spornih dneh tožnik neopravičeno izostal z dela, saj ni imel dovoljenja, da bi z dela izostal, pri čemer za izostanek ni niti zaprosil. Sodišče ni ocenilo tožnikovih izjav pred sodiščem, niti v celoti izjav direktorja tožene stranke. Dejstvo je, da je tožnik delo prekinil brez soglasja ali obvestitve delodajalca. Ker mora biti doseženo soglasje med delavcem in delodajalcem za izrabo viška ur, tega pa ni bilo, je obstajal razlog za prenehanje delovnega razmerja. Sodba sodišča ima nejasne razloge oziroma razloge, ki so med seboj v nasprotju, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Tožena stranka je tudi sama vložila revizijo, ki pa je revizijsko sodišče zaradi določb tretjega in četrtega odstavka 86. člena ZPP pri obravnavi zadeve ni upoštevalo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je revizija navajala samo formalno, ne da bi jo vsebinsko opredelila. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizija izpodbijano sodbo v pretežnem delu izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče glede na določbe ZPP izpodbijane sodbe glede tovrstnih revizijskih navedb ni smelo preizkušati.

Iz določbe 6. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) izhaja, da delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se na delo ne vrne, s prvim dnem odsotnosti z dela. Bistvena okoliščina za odločitev je zato ugotovitev neupravičene odsotnosti.

Po določbi 4. člena konvencije 158 MOD o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (konvencija - Uradni list SFRJ, št. 4/84, Mednarodne pogodbe, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS 54/92, mednarodne pogodbe 15/92), delavcu delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca (v to kategorijo sodi tudi neupravičena odsotnost z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni) ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe.

Neupravičena odsotnost z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni (to je dejanska ugotovitev) je, če ga delodajalec ugotovi, resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Ker je sodišče po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da ni trdnega dokaza o tem, ali je delavec z dela izostal samovoljno ali po dogovoru s toženo stranko, je pravilen zaključek, da tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni uspela dokazati obstoja resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja tožniku. Edina relevantna okoliščina, ki jo mora sodišče ugotoviti pri prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela je (poleg določenega števila dni) prav neupravičena odsotnost. Če ta ni dokazana, ni prenehanja delovnega razmerja. Zato za odločitev v tem sporu razen tega ni pomembno nobeno drugo dejstvo.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.