Jedro

Vsakega zmanjšanja premoženja še ni mogoče šteti za škodo. Na splošno je kot škodo za družbo mogoče opredeliti tisto zmanjšanje premoženja (oziroma neustvarjeni dobiček), do katerega ne bi prišlo (oziroma bi bil dobiček ustvarjen) ob upoštevanju hipotetičnega oblikovanja in razvoja premoženja družbe ob pravilnem in skrbnem vodenju družbe. Pri tem gre za hipotetičen scenarij v smislu, da se ni zgodil (v primeru pravilnega ravnanja uprave oziroma poslovodje pa bi se zgodil); vendar pa to ne pomeni, da pride pri ugotavljanju škode v poštev abstraktno merilo, pač pa je treba upoštevati, kakšno bi bilo premoženje domnevno oškodovane družbe, če bi uprava oziroma poslovodstvo te konkretne družbe ravnalo drugače v konkretnih okoliščinah, v katerih se je ta družba nahajala.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnica je dolžna tožencu povrniti 2.550,72 EUR njegovih stroškov revizijskega postopka v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Potem ko je Vrhovno sodišče s sklepom III Ips 4/2013-3 z dne 17. 9. 2013 ugodilo reviziji tožnice, je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku s sodbo z dne 18. 4. 2017 (ponovno) zavrnilo odškodninski zahtevek tožnice zoper toženca iz naslova odškodninske odgovornosti toženca kot direktorja tožnice v obdobju od 19. 10. 2000 do 11. 1. 2001 za plačilo 9,608.128,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 (I. točka izreka) ter tožnici naložilo povrnitev 15.886,00 EUR pravdnih stroškov toženca z morebitnimi zakonskimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tudi v ponovljenem postopku je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred 14. 9. 2017, to je pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato je tudi postopek pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem na podlagi prvega odstavka 125. člena ZPP-E potekal po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki so se uporabljale do začetka uporabe ZPP-E. 3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka) ter odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

4. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je ugoditev reviziji tako, da se v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku; podredno pa z razveljavitvijo sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse z ustrezno stroškovno posledico.

5. Toženec v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev s stroškovno posledico.

**Tožbeni zahtevek ter razlogi sodišč prve in druge stopnje**

6. Spor med strankama teče zaradi odškodninske odgovornosti toženca, ki je kot takratni poslovodja tožnice 13. 12. 2000 sklenil dve pogodbi, ki naj bi bili za tožnico škodljivi. Tožnica utemeljuje svojo škodo s tem, da naj bi bilo možno pogodbi skleniti brez posrednika (da bi ju bilo torej mogoče skleniti neposredno s prodajalcem oziroma kupcem) ter za ugodnejšo ceno (da bi bilo torej električno energijo mogoče kupiti ceneje in jo prodati dražje); kot škodo pa opredeljuje obe razliki v cenah.

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Svojo odločitev je oprlo predvsem na ugotovitev, da tožnica ni izkazala škode, saj ni izkazala, da bi toženec ob enakih pogodbenih pogojih lahko sklenil pogodbo po višji prodajni ceni oziroma po nižji nakupni ceni.

8. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z razlogi sodišča prve stopnje in zavrnilo pritožbene očitke glede postopkovnih kršitev (predvsem glede odločitve o zavrnitvi izvedbe dokaza z izvedencem in z zaslišanjem nekaterih prič).

**Revizijske navedbe**

9. Revidentka pritožbenemu sodišču očita napačno uporabo materialnega prava, ker je toženčevo ravnanje ocenilo za dovolj vestno in skrbno. Sodiščema prve in druge stopnje v zvezi z ugotavljanjem škode očita arbitrarnost pri zavrnitvi dokazov (z izvedencem in z zaslišanjem prič) in napačno uporabo pravila iz 215. člena ZPP ter materialnopravno napačnost stališča glede pomembnosti konkretnih ponudb. Predložitev konkretnih ponudb naj bi namreč zanjo pomenila pretirano dokazno breme, to pa naj bi tudi sicer sodilo v sfero ekskulpacijskih razlogov toženca. Sodba naj bi tako ne dala odločilnega odgovora na temeljni pritožbeni očitek (pravilneje: vprašanje – op. VSRS), ali je vsiljeno sklepanje pogodb preko posrednikov skladno s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika.

**Presoja utemeljenosti revizije**

10. Vrhovno sodišče je izpodbijano odločbo preizkusilo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Poleg tega ni upoštevalo navedb, s katerimi je revidentka poskušala izpodbiti dejansko stanje, saj to ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da revizija v določenem delu predstavlja prepis pritožbenih navedb tožnice. To še posebej velja za revizijske navedbe glede opustitve dokaza z zaslišanjem prič A. A. in B. B. Ker je revizija samostojno in izredno pravno sredstvo, uperjeno zoper sodbo sodišča druge stopnje, je treba v njej obrazloženo in konkretizirano izpodbijati predvsem razloge te sodbe. Prepis pritožbenih navedb praviloma ne more pripeljati do uspeha z revizijo. Vrhovno sodišče namreč ni le tretja instanca, ki bi ponovno presojala vse pritožbene navedbe, temveč v skladu s svojo ustavno vlogo kot najvišje sodišče v državi sprejema stališča o pomembnih pravnih vprašanjih in s tem soustvarja pravo. Del, ki je v celoti dobeseden ali smiseln prepis pritožbe in ne polemizira s konkretnimi odgovori pritožbenega sodišča na pritožbo, standardu obrazloženega uveljavljanja revizijskih razlogov ne zadosti.1 Vrhovno sodišče zato revizijo obravnava le v tistem delu, v katerem revidentka obrazloženo izpodbija razloge pritožbenega sodišča. 12. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednje dejansko stanje: - toženec je kot direktor tožnice 13. 12. 2000 sklenil Pogodbo o nakupu električne energije (v nadaljevanju Pogodbo o nakupu) s prodajalcem E., in Pogodbo o prodaji električne energije (v nadaljevanju Pogodbo o prodaji) s kupcem I.; - predmet Pogodbe o nakupu je bil nakup 430.080 MWh električne energije v pogodbenem letu 2001 za ceno 29,05 EUR/MWh; - predmet Pogodbe o prodaji pa je bila prodaja 1,461.720 MWh električne energije v istem letu po ceni 3,96649 evro centov/kWh, kar po preračunu znaša 39,6649 EUR/MWh; - na ceno električne energije vplivajo številni dejavniki – poleg razmerja med ponudbo in povpraševanjem je tako cena odvisna tudi od letnega časa, pri čemer je cena višja v zimskih mesecih (visoka sezona) in nižja v poletnih mesecih (nizka sezona), vmesni meseci pa veljajo za srednjo sezono; prav tako je cena lahko različna v okviru posameznih dni v tednu in celo znotraj posameznega dneva; odvisna pa je tudi od dejstva, ali je sklenjena dolgoročna ali kratkoročna pogodba, in od predmeta teh pogodb (ali gre za pasovno dobavo ali tržne viške oziroma manke) ter tudi od tega, kje je točka predaje električne energije.

13. Revizijski očitki glede zavrnitve dokaza z izvedencem niso utemeljeni. V zvezi s tem je glede na revizijsko izpostavljanje 28. točke obrazložitve drugostopenjske sodbe najprej potrebno pojasnilo, da je to točko treba brati skupaj s 27. točko obrazložitve iste sodbe. V obeh pritožbeno sodišče, sklicujoč se pri tem tudi na razloge sodišča prve stopnje v 20. in 29. točki obrazložitve njegove sodbe, pojasni, zakaj so bile navedbe tožnice premalo konkretizirane, da bi lahko uspela s sklicevanjem na okoliščine na trgu električne energije; hkrati pa se opredeli do trditev in dokazov tožnice glede tržnih cen električne energije oziroma do dokazne ocene sodišča prve stopnje v zvezi s tem. Nadalje, sodišče druge stopnje v zvezi z zavrnitvijo tega dokaza v nasprotju z revizijskimi očitki ni zapisalo le, da je tožnica s tem dokazom poskušala dokazovati dejstva, ki sodijo v sfero splošno znanih dejstev oziroma splošne izobrazbe, temveč je (v 22. točki obrazložitve) navedlo še dva razloga, in sicer, da je šlo pri tem za ugotavljanje dejstev, ki so razvidna iz listovne dokumentacije v spisu, in da razjasnjevanje (dejstev, ki jih je tožnica želela dokazovati s tem dokazom) ne bi doprineslo k ugotovitvam pravno relevantnega dejanskega stanja.2 Stališča pritožbenega sodišča glede posameznih dejstev (in dokazov) ter njihovega pomena so razvidna iz nadaljnje obrazložitve, in sicer (iz poleg že omenjene 27. in 28. točke tudi) iz 23. do 26. ter 29. in 31. točke obrazložitve njegove sodbe. Njihove pravilnosti revidentka v okviru tega očitka ne izpodbija. Zgolj pavšalna navedba, da je sodišče napravilo zaključke, za katere ni imelo podlage v listinskih dokazih in ki jih brez mnenja izvedenca za trg električne energije ne bi smelo delati, pa ne zadostuje. Kolikor revidentka pravilnost nekaterih od teh razlogov konkretizirano izpodbija v okviru očitkov o nepravilni uporabi materialnega prava, se Vrhovno sodišče do njenih navedb opredeljuje v nadaljevanju.

14. Revidentka v reviziji v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da ne zasliši vseh prič, določno izpostavlja le A. A., B. B. in C. C. 15. V 15. točki obrazložitve je pritožbeno sodišče dejansko zapisalo, da tožnica ni jasno povedala, katera so tista dejstva, ki bi lahko prevesila izid te pravde ter o katerih bi priči A. A. in B. B. lahko izpovedali, vendar pa je v nadaljevanju te točke povzelo razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev teh dokazov (iz 24. točke obrazložitve njegove sodbe); nato pa pritrdilo tem razlogom, med drugim tudi glede nepotrebnosti nakupa električne energije, glede nepotrebnosti posrednikov in glede transportnih stroškov. V 17. točki obrazložitve je tožnici pojasnilo, da je bila v konkretnem primeru spoštovana pravica do enakosti orožij in nadalje, da očitki iz izjav prič ne podpirajo odškodninskega zahtevka, ki temelji na razliki v ceni. Oboje je tudi obrazložilo. Razlogov, zakaj dejstva, o katerih naj bi ti priči izpovedali, niso odločilna, ki jih je navedlo sodišče druge stopnje (pred tem pa že sodišče prve stopnje), revidentka, razen s sklicevanjem na nepotrebnost nakupa oziroma prodaje preko posrednika, do česar se Vrhovno sodišče opredeljuje v nadaljevanju, ne izpodbija.

16. Preostanek revizijskih navedb glede prič A. A. in B. B. v pretežnem delu predstavlja dobeseden prepis pritožbenih navedb. Ker v tem delu revizija ne zadosti standardu obrazloženega uveljavljanja revizijskih razlogov, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do navedb, da je sodišče prve stopnje le pavšalno oziroma z izvotljeno obrazložitvijo zavrnilo zaslišanje teh dveh prič, in do (dokaj pavšalnega) sklicevanja na pravico do enakosti orožij. Na te očitke je revidentki odgovorilo že sodišče druge stopnje (v 15. in 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), vendar pa revidentka teh razlogov, kot že navedeno, vsebinsko ni izpodbijala.

17. Ker izvedba dokaza z zaslišanjem priče C. C. ni bila zavrnjena iz razloga, da dokaza ni mogoče izvesti, ker priča prebiva v tujini in se vabilu na zaslišanje ne odziva, pač pa iz razloga po sedmem odstavku 236.a člena ZPP, je v zvezi s tem neutemeljeno revizijsko sklicevanje na sodbo VSRS III Ips 37/2015 z dne 21. 6. 2016, saj ne gre za primerljiv primer.

18. Revizijska trditev, da je ta priča sodelovala pri spornem poslu (dogovarjanju v zvezi s ponudbo K.), ki je sicer dokaj pavšalna, je v nasprotju z ugotovitvami sodišč prve in druge stopnje. Ti sta namreč ugotovili, da kaj takega iz podatkov v spisu ni razvidno; da pa je iz pisne korespondence razvidno, da sta bila v pogajanjih udeležena D. D. in E. E. (26. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe in 18. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe). Tega tožnica zgolj z navedbo, da je bil C. C. podpisnik 30. 11. 2001 (torej skoraj eno leto kasneje) sklenjene pogodbe, ne more izpodbiti. Sodišče prve stopnje je poleg tega upoštevalo izjavo C. C., da ne more ničesar bistvenega povedati, kar predstavlja razlog za zavrnitev zaslišanja priče iz sedmega odstavka 236.a člena ZPP, čemur je pritožbeno sodišče pritrdilo. S čim drugim revidentka pravilnosti te odločitve ne izpodbija, medtem ko dejanska pravilnost ugotovitve, kdo je sodeloval pri pogajanjih, ni predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 370. člena ZPP).

19. Razlogi, ki jih glede nepravilnosti zavrnitve izvedbe dokazov v reviziji uveljavlja tožnica, glede na zgoraj obrazloženo niso utemeljeni, zaradi česar se kot neutemeljen izkaže tudi revizijski očitek o napačni uporabi 215. člena ZPP.

20. Odgovornost poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo v Zakonu o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD), kakršen je veljal v času sklenitve spornih pogodb,3 ni bila posebej urejena. Vendar pa je bilo v sodni praksi Vrhovnega sodišča že zavzeto stališče, da je treba za odgovornost poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo uporabiti določbe 258. člena ZGD, saj je odgovornost članov uprave delniške družbe bližje odgovornosti poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo kot pa poslovni odškodninski odgovornosti in je tudi urejena na istem pravnem področju (na področju korporacijskega prava in celo v istem zakonu), medtem ko je poslovna odškodninska odgovornost urejena na drugem pravnem področju (na področju obligacijskega prava).4

21. Po prvem odstavku 258. člena ZGD morajo člani uprave pri vodenju poslov ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika ter varovati poslovno skrivnost družbe. Po drugem odstavku 258. člena ZGD pa člani uprave solidarno odgovarjajo družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih dolžnosti, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti.5

22. Glede na določbo drugega odstavka 258. člena ZGD je torej na članu uprave oziroma poslovodji trditveno in dokazno breme, da je vestno in pošteno izpolnjeval svoje dolžnosti, medtem ko trditveno in dokazno breme glede obstoja ostalih predpostavk (torej glede škodljivega dejanja, škode (njenega nastanka in višine) ter vzročne zveze) ostaja na oškodovancu.6 Ne zadostuje zgolj morebitna kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja, pač pa morajo za obstoj odškodninske odgovornosti biti podane vse predpostavke. Zgolj obstoj ene predpostavke (npr. kršitve dolžnosti skrbnega ravnanja, kar v reviziji večkrat izpostavlja tožnica) še ne zadostuje, če niso podane tudi druge predpostavke. Tožnici ni treba dokaz(ov)ati, da ravnanje poslovodje ne ustreza zahtevani skrbnosti; zato pa mora dokazati obstoj preostalih predpostavk. Poslovodja se v sporu o njegovi odškodninski odgovornosti lahko brani ne samo tako, da dokazuje, da njegovo ravnanje, kljub temu da ni izbral ugodnejših možnosti, vseeno zadosti standardu dolžne skrbnosti, pač pa tudi tako, da izpodbija obstoj katerekoli druge predpostavke svoje odškodninske odgovornosti.

23. Vsakega zmanjšanja premoženja še ni mogoče šteti za škodo. Na splošno je kot škodo za družbo mogoče opredeliti tisto zmanjšanje premoženja (oziroma neustvarjeni dobiček), do katerega ne bi prišlo (oziroma bi bil dobiček ustvarjen) ob upoštevanju hipotetičnega oblikovanja in razvoja premoženja družbe ob pravilnem in skrbnem vodenju družbe.7 Pri tem gre za hipotetičen scenarij v smislu, da se ni zgodil (v primeru pravilnega ravnanja uprave oziroma poslovodje pa bi se zgodil); vendar pa to ne pomeni, da pride pri ugotavljanju škode v poštev abstraktno merilo, pač pa je treba upoštevati, kakšno bi bilo premoženje domnevno oškodovane družbe, če bi uprava oziroma poslovodstvo te konkretne družbe ravnalo drugače v konkretnih okoliščinah, v katerih se je ta družba nahajala. Abstraktno merilo presoje se uporablja kot merilo za skrbnost ravnanja, ne pa za ugotavljanje obstoja in višine škode. Uveljavljati je namreč mogoče le povrnitev škode, ki je dejansko nastala. Nastala pa je lahko samo konkretni družbi, ki se je v za presojo relevantnem času nahajala v nekih konkretnih okoliščinah.

24. V konkretnem primeru je bistveno, da tožnica kot škode ni uveljavljala razlike med njenim premoženjem, kakršno je, in med tem, kakršno bi bilo, če toženec električne energije sploh ne bi kupil oziroma prodal, pač pa je uveljavljala razliko v cenah, za kolikor meni, da bi toženec električno energijo lahko ceneje kupil (navadna škoda) in dražje prodal (izgubljeni dobiček), torej po bolj ugodnih cenah kot pa so bile dosežene s spornima pogodbama. Nerelevantni so torej očitki tožencu v zvezi z nepotrebnostjo uvoza električne energije, saj škode, ki bi v zvezi s tem morebiti nastala tožnici, ta v tem postopku ni uveljavljala.

25. Glede na škodo, ki jo je v tem postopku uveljavljala tožnica, gre za ugotavljanje, ali je bilo električno energijo možno kupiti ceneje in prodati dražje ter za koliko, kar predstavlja ugotavljanje obstoja škode in njene višine. Trditveno in dokazno breme glede tega pa je bilo na tožnici, kar sta pravilno ugotovili sodišči nižjih stopenj.

26. Zgolj nepotrebnost prodaje oziroma nakupa preko posrednikov (v konkretnem primeru bi bilo sicer ustrezneje govoriti o prodaji oziroma nakupu preko vmesnega trgovca) sama po sebi še ne utemeljuje nastanka in višine škode, kakršno v tem postopku uveljavlja tožnica. Izgubljenega dobička oziroma navadne škode v okoliščinah konkretnega primera namreč ne more predstavljati zaslužek takšnega vmesnega trgovca že kar sam po sebi, pač pa bi lahko ob predpostavki, da je bil takšen vmesni trgovec dejansko nepotreben, takšen zaslužek oziroma njegov del predstavljal navadno škodo oziroma izgubljeni dobiček tožnice takrat, ko bi takšen zaslužek ali pa vsaj njegov del sicer lahko pridobila oziroma obdržala tožnica, pa ga zaradi sklenitve posla na takšen način (to je z vmesnim trgovcem) ni. Iz okoliščin bi moralo tako izhajati, da bi takšen zaslužek sicer pridobila oziroma obdržala tožnica. V zvezi s tem sta sodišči prve in druge stopnje presojali primerljivost cene, ki izhaja iz dodatka k pogodbi med E. in K. glede na ceno iz Pogodbe o prodaji (8. in 9. točka drugostopenjske sodbe ter 15. točka prvostopenjske sodbe). Razlogov, ki sta jih tam navedli, revidentka konkretizirano ne izpodbija, medtem ko pravilnost dejanskih ugotovitev in dokazne ocene ni predmet revizijskega postopka (tretji odstavek 370. člena ZPP).

27. Tožnica se v reviziji ne opredeli do opozorila toženca v odgovoru na tožbo, na katerega se je v 17. točki obrazložitve svoje sodbe oprlo pritožbeno sodišče, in sicer, da se vse ponudbe hranijo v arhivu tožnice, kjer bi jih tožnica lahko pridobila. Zato zgolj z revizijsko navedbo, da bi njihova predložitev predstavljala pretirano breme, tožnica v konkretnem primeru ne more uspeti. Glede revizijskega sklicevanja na navedbe glede ponudbe K. za nakup električne energije pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje obravnavali trditve in dokaze v zvezi s primerljivostjo poslov po pogodbi tožnice z I., torej Pogodbi o prodaji, in po ponudbi K., poslov po pogodbi tožnice z E., torej Pogodbi o nakupu, in po ponudbi V.; prav tako pa trditve in dokaze v zvezi s cenami prodaje električne energije v decembru 2001. Dejanske ugotovitve v zvezi s tem in v okviru ugotavljanja dejanskega stanja napravljena dokazna ocena pa nista predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Poleg tega tožnica v reviziji ne poda konkretiziranih navedb, da bi morda podala ustrezno (in zadostno) trditveno podlago glede tega, kakšne druge boljše ponudbe bi toženec v konkretnih okoliščinah lahko pridobil, če bi ravnal s potrebno skrbnostjo. Revidentka tudi stališču sodišč prve in druge stopnje, da ne more uspeti s sklicevanjem na splošno znane okoliščine trga in na strokovne publikacije brez konkretiziranih navedb, v reviziji s čim drugim, kot s sklicevanjem na trditveno in dokazno breme, ne nasprotuje. Da bi podala še kakšno drugo (ustrezno) trditveno podlago, revidentka v reviziji konkretizirano ne navaja. Glede na vse obrazloženo njen revizijski očitek o napačni uporabi pravil o trditvenem in dokaznem bremenu v konkretnem primeru ni utemeljen.

28. Ker so se revizijske navedbe tožnice glede razlogov drugostopenjske sodbe v zvezi s škodo izkazale za neutemeljene, so, upoštevajoč obrazloženo (glede predpostavk odškodninske odgovornosti člana uprave), revizijske navedbe glede napačne uporabe pravila podjetniške presoje, ki se nanaša na skrbnost ravnanja članov uprave, nerelevantne.

**Odločitev o reviziji in stroški postopka**

29. Po obrazloženem se je izkazalo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani. Vrhovno sodišče je zato revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

30. O revizijskih stroških (II. točka izreka) je Vrhovno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter prvim in tretjim odstavkom 154. člena ZPP ter v času vložitve tožbe veljavno Odvetniško tarifo8 (v nadaljevanju OT). Tožnica z revizijo ni uspela, zato mora tožencu povrniti potrebne stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti obsegajo nagrado za odgovor na revizijo (tretji odstavek tar. št. 21 OT) v višini 4.500 točk oziroma v znesku 2.065,50 EUR, izdatke za stranko (tretji odstavek 13. člena OT) v višini 2% od nagrade do 1000 točk in še 1% od presežka, skupaj torej 55 točk oziroma 25,25 EUR, in 22 % DDV, kar vse skupaj znaša 2.550,72 EUR.

31. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Prim. sodbo in sklep VSRS II Ips 8/2018 z dne 16. 5. 2019. 2 Te razloge je sicer navedlo tudi sodišče prve stopnje v 33. točki obrazložitve svoje sodbe. 3 Uradni list RS, št. 30/93, 29/94, 82/94, 20/98, 32/98, 37/98, 84/98, 6/99, 54/99 – ZFPPod. 4 Prim. sodbo VSRS III Ips 86/2004 z dne 24. 5. 2005. 5 Tudi sedaj veljavni Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/06, 60/06, 26/07 - ZSDU-B, 33/07 - ZSReg-B, 67/07 - ZTFI, 10/08, 68/08, 42/09, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 - odl. US, 82/13, 55/15, 15/17, 22/19 - ZPosS, 158/20 - ZIntPK-C, 175/20 - ZIUOPDVE, 18/21, 74/21 – ZIPRS2122-A (v nadaljevanju ZGD-1)) je ohranil v bistvenem enako ureditev; zato so za konkretni primer uporabljiva tudi stališča pravne teorije in sodne prakse, ki se nanašajo na 263. člen ZGD-1. 6 Takšno je tudi sicer stališče v pravni teoriji (prim. R. Bohinc v: Kocbek (redaktor), Zakon o gospodarskih družbah (ZGD) s komentarjem, druga, dopolnjena in spremenjena izdaja, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 805; P. Podgorelec, Odškodninska odgovornost članov uprave delniške družbe po ZGD-1, Pravosodni bilten 2013, stran 97; in M. Dolenc, Odgovornost uprave gospodarske družbe za škodo, povzročeno družbi, Pravni letopis 2010, Inštitut za primerjalno pravo, stran 119). 7 Prim. B. Bratina, Vidiki odgovornosti uprave delniške družbe in razmerja pri odpoklicu, Podjetje in delo, št. 5-6/1995, str. 643; in B. Bratina, Odgovornost članov uprave v korporacijskem pravu, Pravnik, št. 4-5/2003, str. 231 in 232. Avtor se pri tem obakrat sklicuje na komentar nemškega zakona o delniških družbah. V njegovi drugi izdaji glede tega gl. H. Mertens v Kölner Kommentar zum Aktiengesetz, Band 2, Zweite Auflage, Köln, Berlin, Bonn, München 1996, str. 295. Enako tudi R. Bohinc v: M. Kocbek (redaktor), Zakon o gospodarskih družbah (ZGD) s komentarjem, druga, dopolnjena in spremenjena izdaja, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 804; in isti avtor v: M. Kocbek (redaktor), Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006 <2007>, str. 316. 8 Uradni list RS, št. 67/03, 70/03