Jedro

Izhodišče presoje pritožbenega sodišča je zato, da je obravnavano odškodninsko razmerje nastalo zaradi protipravnega ravnanja voznika A.T.. Vprašanje, ki bi se lahko zastavilo v obravnavani zadevi v zvezi z ugovarjano pasivno legitimacijo, bi se zato glasilo, ali je tožena stranka s spornim zavarovanjem avtomobilske odgovornosti prevzela zavarovanje odškodninske odgovornosti, ki bi izvirala iz protipravnega ravnanja A.T. kot voznika tovornjaka, ki je v trenutku trčenja vlekel sporno prikolico.

Tožena stranka tožbenemu zahtevku ni oporekala z gledišča zavarovanja odškodninske odgovornosti voznika vlečnega vozila. Pač pa se je tožbenemu zahtevku upirala s trditvijo, češ da je bila škoda "povzročena s priklopnikom", ki je bil spet z motornim vozilom.

Vendar to glede na obrazloženo, ne drži. V obravnavanem primeru namreč ne gre za odgovornost za vzrok (objektivno odškodninsko odgovornost; prim. 173. člen ZOR), temveč za krivdno odgovornost, ker je bila škoda povzročena s protipravnim ravnanjem šoferja tovornjaka.

Zgolj okoliščina, na katero se sklicuje pritožnica, to je vprašanje obsega kritja po zavarovalni polici motornega vozila, ki je sporno prikolico vleklo v trenutku trčenja, pa samo zase ne more izključevati obveznosti tožene stranke iz naslova sporne pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo v plačilo 176.370,00 SIT s pp.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Do prometne nesreče je po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje prišlo, ko je tovornjak s prikolico zapeljal skozi prostor v koloni, v kateri je stal osebni avtomobil zavarovanca tožeče stranke. Iz nadaljnjih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje sledi še, da je "prikolica," v zvezi s katero je bilo sklenjeno sporno zavarovanje avtomobilske odgvornosti, "zadela v levi prednji del stoječega osebnega avtomobila" zavarovanca tožeče stranke. Iz doslej obrazloženega izhaja, da se v obravnavanem primeru za odškodninsko razmerje, v katerega je vstopila tožeča stranka z izplačilom zneska

176.370,00 SIT, uporablja določilo o odškodninski odgovornosti pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila (178. člen ZOR). In ker iz nadaljnjih razlogov sodišča prve stopnje sledi, da je bil voznik tovornjaka A.T. izključno kriv za obravnavani škodni dogodek, tej presoji sodišča prve stopnje pa pritožnica ne oporeka, prihaja v poštev 1. odst. 178. člena ZOR. Izhodišče presoje pritožbenega sodišča je zato, da je obravnavano odškodninsko razmerje nastalo zaradi protipravnega ravnanja voznika A.T.. Vprašanje, ki bi se lahko zastavilo v obravnavani zadevi v zvezi z ugovarjano pasivno legitimacijo, bi se zato glasilo, ali je tožena stranka s spornim zavarovanjem avtomobilske odgovornosti prevzela zavarovanje odškodninske odgovornosti, ki bi izvirala iz protipravnega ravnanja A.T. kot voznika tovornjaka, ki je v trenutku trčenja vlekel sporno prikolico.

Tožena stranka tožbenemu zahtevku ni oporekala z gledišča zavarovanja odškodninske odgovornosti voznika vlečnega vozila. Pač pa se je tožbenemu zahtevku upirala s trditvijo, češ da je bila škoda "povzročena s priklopnikom", ki je bil spet z motornim vozilom.

Vendar to glede na obrazloženo, ne drži. V obravnavanem primeru namreč ne gre za odgovornost za vzrok (objektivno odškodninsko odgovornost; prim. 173. člen ZOR), temveč za krivdno odgovornost, ker je bila škoda povzročena s protipravnim ravnanjem šoferja tovornjaka.

Ne gre torej za vprašanje vzročne zveze med delovanjem vlečnega vozila in/ali prikolice ter nastalo škodo, kot zmotno meni pritožnica. To vprašanje bi bilo pomembno, če bi šlo za objektivno odškodninsko odgovornost (prim. 173. člen ZOR). Za to vrsto odškodninske odgovornosti pa, kot je bilo že obrazloženo, v obravnavanem primeru ne gre (prim. 1. odstavek 178. člena ZOR).

Tožena stranka ni navajala, da zatrjevna pogodba o avtomobilski odgovornosti ne krije škod, ki bi izvirale iz protipravnega ravnanja šoferja vlečnega vozila (prim. zgoraj), ki je upravljal s prikolico.

Zato se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem ni moglo ukvarjati.

Zgolj okoliščina, na katero se sklicuje pritožnica, to je vprašanje obsega kritja po zavarovalni polici motornega vozila, ki je sporno prikolico vleklo v trenutku trčenja, pa samo zase ne more izključevati obveznosti tožene stranke iz naslova sporne pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti. To smiselno pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker niso podani niti tisti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritoženega postopka temelji na 1. odstavku 154. člena in 1. odstavku 165. člena ZPP.