Jedro

ZPP res določa, da tožeča stranka lahko do konca glavne obravnave spremeni tožbo (prvi odstavek 184. člena ZPP), vendar tudi določa, da ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev. Spremembo pa lahko sodišče dovoli, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Šteje se, da sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti (prvi odstavek 185. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni dovolilo spremembe tožbe z uveljavljanjem podrednega tožbenega zahtevka.

2. Tožnik po svojem pooblaščencu vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli spremembo tožbe oziroma da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse pa s stroškovno posledico. Navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ovrednotilo pravnega standarda "smotrnost za dokončno ureditev razmerja med strankama". Zatrjuje, da sprememba tožbe izhaja iz istega dogodka, da sta trditvena in dokazna podlaga isti v tožbi in v pripravljalnih vlogah. Navaja, da je tožnik opravljal delo za toženo stranko tudi v spornem obdobju med 8. 7. 2013 in 5. 1. 2016. Za celotno dolžino spornega obdobja so bili podani elementi delovnega razmerja in listine dokazujejo, da tožena stranka tožnika ni prijavila v obvezna socialna zavarovanja, kar je v skladu z zakonodajo dolžnost oziroma obveznost delodajalca. Ravnanje v nasprotju z navedeno obveznostjo pa je protipravno, zato so po mnenju pritožbe izkazani elementi odškodninske odgovornosti. Tožnik je zato tudi postavil podredni tožbeni zahtevek, in sicer za škodo, ki bi jo utrpel v spornem obdobju iz naslova prikrajšanja zaradi neplačanih prispevkov za socialno varnost. Meni, da s spremembo tožbe ne zahteva nič novega. Delodajalec je bil s tem, ko delavcu v spornem obdobju ni plačeval prispevkov, neupravičeno obogaten in je sedaj dolžan tožniku nadomestiti vrednost dosežene koristi. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sklep nima razlogov ter v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, saj je sodišče prve stopnje podalo le pavšalne navedbe, ki se opirajo na napačne in z dokazi nepodprte trditve tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Neutemeljen je pavšalni pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sklepa nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom ali če sklep sploh nima razlogov ali v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijani sklep nima.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sklepa o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijanem sklepu ni in je pritožba tudi konkretizirano ne navaja.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno sklenilo, da spremembe tožbe ne dovoli. ZPP res določa, da tožeča stranka lahko do konca glavne obravnave spremeni tožbo (prvi odstavek 184. člena ZPP), vendar tudi določa, da ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev. Spremembo pa lahko sodišče dovoli, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Šteje se, da sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti (prvi odstavek 185. člena ZPP).

9. Tožeča stranka je 15. 5. 2018 vložila tožbo, s katero je zahtevala prijavo v socialna zavarovanja, obračun plače ter plačilo davkov, regresov, potnih stroškov, odpravnine in neplačanih dopustov. Sodišče prve stopnje je na naroku dne 10. 6. 2019 izvedlo večino predlaganih dokazov in menilo, da je zadeva zrela za razsojo, ko je tožnik na tem naroku za glavno obravnavo modificiral in hkrati dodatno uveljavljal podredni tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval plačilo iz naslova prikrajšanja zaradi neplačanih prispevkov za socialno varnost v skupnem znesku 59.776,44 EUR. Pri tem je svoj odškodninski zahtevek postavil na povsem drugačnih dejanskih in pravnih temeljih, kot primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in plačilo prejemkov iz delovnega razmerja.

10. Načelo ekonomičnosti postopka iz 11. člena ZPP sodišču nalaga dolžnost, da si prizadeva, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški ter onemogoči vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku. Sodišče prve stopnje je v tem delovnem sporu že izvedlo večino predlaganih dokazov, ko je tožnik s svojim podrednim tožbenim zahtevkom na zadnjem naroku za glavno obravnavo zahteval nekaj povsem drugega kot dotlej. Njegov odškodninski zahtevek temelji na povsem drugačnih dejanskih in pravnih temeljih, kot primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in plačilo prejemkov iz delovnega razmerja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da takšna sprememba tožbe ni smotrna in je v skladu z načelom ekonomičnosti postopka ni dovolilo. Za škodo, ki jo tožnik s podrednim tožbenim zahtevkom uveljavlja, morajo biti izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Odškodninski zahtevek temelji na drugačnih dejanskih in pravnih temeljih, kar bi bistveno zavleklo navedeni delovni spor, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Pri tem se tudi zastavlja vprašanje pristojnosti za odločanje o podrednem tožbenem zahtevku. V kolikor med strankama ni obstajalo delovno razmerje, za morebitno odškodninsko tožbo ne bo pristojno delovno sodišče, temveč okrožno sodišče. 11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

12. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in pravilen potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni doprinesel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).