Jedro

V tem primeru gre za spor o preživnini med bivšima zakoncema, saj je bila njuna zakonska zveza razvezana in ker ne gre za zakonski spor (spor o razvezi ali razveljavitvi zakonske zveze 406. čl. ZPP) ne pride v poštev določilo 411. čl. ZPP, na katerega se v predlogu sklicuje tožnica. Kadar gre za spor o preživnini med bivšima zakoncema, je za začasno odredbo o preživljanju treba izkazati predpostavke po določilih Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožnica je vložila tožbo zaradi plačila preživnine razvezanemu zakoncu in hkrati predlagala izdajo začasne odredbe, s katero se tožencu naloži plačevanje mesečne preživnine v znesku 70.000,00 SIT od 1.9.2005 dalje. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnica ni izkazala druge potrebne predpostavke za izdajo začasne odredbe, to je obstoja nevarnosti, da bo preživljanje tožnice ogroženo, če sodišče ne bo izdalo začasne odredbe.

Proti sklepu se pritožuje tožnica po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče neutemeljeno in preuranjeno ter v nasprotju z zakonom zavrnilo izdajo začasne odredbe, s katero bi naložilo tožencu plačilo preživnine do pravnomočne odločitve sodišča v smislu 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, ker bi tudi v smislu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR in dejanskimi zmožnostmi toženec s predlagano odredbo pretrpel le znatno (verjetno pravilno: neznatno) škodo oziroma ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici. Tožnica je že v tožbi navedla, da je brez zaposlitve, stara 51 let, da ima končanih 5 razredov osnovne šole in da zaradi duševne bolezni, stopnje izobrazbe in občasne potrebe po tuji omoči ne more delati ter je izjemno težko zaposljiva oseba. Navedla je tudi, da je bila v zelo hudi finančni stiski, da si ni mogla kupiti niti hrane, zaradi česar ji je Rdeči križ Koper pomagal s hrano oziroma z enkratno pomočjo. V ta namen je tožnica predlagala ustrezne poizvedbe, s katerimi bi dokazala, da je v resnično hudi finančni stiski, za razliko od toženca, ki si je privoščil tudi hipotekarni kredit in si na račun skupnega premoženja sedaj lasti 40.000 EUR, ima več avtomobilov, dobro vpeljano obrt in reden zaslužek in dovolj denarja, da preživlja precej mlajšo partnerico. Sodišče bi se z izvedbo predlaganih dokazov prepričalo, da naložitev preživljanja tožnice tožencu z začasno odredbo ne bi predstavljala zanj hujšega bremena, čeprav se formalno predstavlja kot tisti, ki je brez dohodka in kot obrtnik ne posluje z dobičkom. Že pogled na stanovanjsko hišo in ustvarjeno premoženje, ki sta ga ustvarili pravdni stranki v času trajanja zakonske zveze, kaže popolnoma drugačno sliko, torej da ima toženec dovolj denarja, da tožnici premaga prebroditi denarno stisko in jo začasno preživlja. Pritožnica je postavila zahtevek v višini zajamčenega osebnega dohodka. Če bi sodišče prve stopnje menilo, da bi bilo treba upoštevati tudi trenutno pomoč, ki jo dobiva od Centra za socialno delo, bi ji z začasno odredbo lahko priznalo vsaj 40.000,00 SIT iz naslova preživnine. Ker tega ni naredilo, je ravnalo nepravično in v nasprotju z določbo 81. čl. ZZZDR. Sodišče prve stopnje sploh ni upoštevalo vzrokov, zaradi katerih je postala zakonska zveza med pravdnima strankama nevzdržna in ni sledilo zakonski določbi, da je potrebno zaščititi zakonca - tožnico, ki se ni razvezala po svoji krivdi in ni kriva, da trenutno zaradi narave svoje bolezni ne more delati. Tožnica je v posebni hudi finančni stiski brez svoje krivde. Glede na opisane razloge bi bilo nujno upoštevati finančno stisko in da je dejansko preživljanje tožnice ogroženo, saj je tožnica med drugim navajala tudi, da je morala zaprositi za pomoč Rdeči križ in da ji pri tem pomagajo tudi znanci. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi oziroma primarno spremeni in izda začasno odredbo, s katero bo tožencu naložilo plačilo preživnine v korist tožnice, podrejeno pa izpodbijani sklep razveljavi in ga vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica se je pritožila iz vseh pritožbenih razlogov, ki pa jih ni podrobneje navedla in obrazložila, zato je pritožbeno sodišče preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih navedb in pri tem pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki so naštete v 2. odst. 350. čl. ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ni podana nobena kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva in je odločitev tudi materialno pravno pravilna. Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo preživnine od 1.3.2005 dalje, in sicer zapadle obroke v znesku 450.000,00 SIT in 75.000,00 SIT mesečne preživnine od 1.9.2005 dalje. Z začasno odredbo pa je zahtevala mesečno preživnino v višini 70.000,00 SIT od 1.9.2005 dalje. V predlogu se je sklicevala na razloge iz tožbe, v kateri predvsem opisuje premoženjske razmere toženca, o sebi pa pove, da brez svoje krivde ni zaposlena, da je zaradi starosti, izobrazbe in predvsem bolezni težko zaposljiva oseba, prejema socialno pomoč v znesku 46.981,00 SIT mesečno in je dobila enkratno pomoč od Rdečega križa, ko je bila v hudi finančni stiski. V tem primeru gre za spor o preživnini med bivšima zakoncema, saj je bila njuna zakonska zveza razvezana 18.2.2005 in ker ne gre za zakonski spor (spor o razvezi ali razveljavitvi zakonske zveze 406. čl. ZPP) ne pride v poštev določilo 411. čl. ZPP, na katerega se v predlogu sklicuje tožnica. Kadar gre za spor o preživnini med bivšima zakoncema, je za začasno odredbo o preživljanju treba izkazati predpostavke po določilih Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je predlagana začasna odredba po vsebini regulacijske narave, saj je njen namen v začasni ureditvi spornega razmerja (plačevanje preživnine do pravnomočnosti pravdnega postopka) in da je tožnica izkazala verjeten obstoj terjatve, ne pa tudi druge predpostavke, da bo njeno preživljanje ogroženo, če sodišče ne bo izdalo predlagane začasne odredbe, in se pridružuje razlogom sodišča prve stopnje. Terjatve ne ogroža le nevarnost, da sodbe ne bo mogoče izvršiti, pač pa tudi ravnanja, zaradi katerih bi sodno varstvo te terjatve ostalo brez pomena, to pa je v primeru, če že v teku sodnega postopka za varstvo te terjatve tožniku nastane težko nadomestljiva škoda. Tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe ni zatrjevala, da bi ji brez izdane začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda. Iz tožbenih navedb izhaja, da prebiva v stanovanju v skupni hiši pravdnih strank in prejema mesečno socialno pomoč in torej le ni brez vseh sredstev za preživljanje, enkratna pomoč Rdečega križa pa sama po sebi še ne pomeni, da tožnici nastaja nenadomestljiva škoda. Tožnica se v pritožbi sklicuje na 270. čl. ZIZ in navaja, da bi toženec z izdano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo oziroma ne bi trpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici. Sodišče odloča v okviru dejstev, ki jih stranka navede v predlogu, in trditve o obstoju neznatne škode je tožnica prvič postavila šele v pritožbi in tudi trditve o pomoči znancev pri preživljanju, kar naj bi kazalo na hudo finančno stisko, in gre za nedopustno pritožbeno novoto (1. odst. 337. čl. ZPP v zvezi s 366 ZPP). V predlogu za izdajo začasne odredbe bi morala tožnica vsaj zatrjevati obstoj nenadomestljive škode oziroma da je njeno preživljanje kljub prejemanju socialne pomoči ogroženo, tega pa ni storila, saj se je sklicevala le na navedbe v tožbi. Glede na to je zaključek sodišča prve stopnje, da niso s stopnjo verjetnosti izkazane vse predpostavke, potrebne za izdajo začasne odredbe, pravilen. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške postopka (1. odst. 165. čl. ZPP in 1. odst. 154. čl. ZPP).