Jedro

Tožnik je pridobil pravico zahtevati plačilo odškodnine za neizkoriščene proste dni (za neizrabljene dneve tedenskega počitka) šele po vrnitvi z misije. Takrat je tudi začelo teči zastaranje njegove terjatve iz tega naslova.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku izplača znesek 2.682,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2006 dalje do plačila (prvi odstavek točke I izreka), kar je zahteval tožnik več, to je plačilo zneska 349,71 EUR je zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 23,46 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (točka II izreka).

Zoper odločitev o stroških postopka se tožnik pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je tožnik s pretežnim delom svojega tožbenega zahtevka uspel, zato bi sodišče prve stopnje v skladu s 154. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 52/2007, 45/2008) toženi stranki moralo naložiti, da tožniku povrne njegove stroške postopka. Zaradi zavrnilnega dela izpodbijane sodbe niso nastali dodatni oziroma posebni stroški. Postopek se je v pretežnem delu vodil glede temelja zahtevka, pri tem pa je sodišče prve stopnje v celoti sledilo navedbam tožnika. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev o stroških postopka spremeni tako, da toženi stranki naloži, da tožniku povrne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svojega stališča, zaradi katerega je zavrnilo ugovor zastaranja. Obrazložitev, da je tožnik šele po vrnitvi v Slovenijo imel pravico uveljavljati odškodninski zahtevek, ne ustreza ustavni zahtevi po obrazloženosti sodne odločitve, zato gre tudi za kršitev pravice iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004 in 68/2006). V tem delovnem sporu gre za vprašanje izrabe tedenskega počitka, ki se koristi po dnevih in ne morebiti po urah, kakor bi to lahko sklepali na podlagi razlogov v sklepu pritožbenega sodišča. Ni jasno, zakaj se je pritožbeno sodišče v sklepu, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, sploh ukvarjalo s vprašanjem kompenzacije ur, kljub temu pa je zmotno njegovo stališče, da je tožnik pravico terjati odškodnino dobil šele po vrnitvi z misije. Tožnik trditev v tej smeri sploh ni postavil, zato je bilo takšno razlogovanje pritožbenega sodišča izven trditvene podlage tožbe. Razen tega je bila takšna odločitev v nasprotju s prvim odstavkom 336. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in 40/2007) v zvezi s 165. členom OZ. Iz sklepa pritožbenega sodišča je možno razbrati, da to šteje, da je zahtevek za plačilo odškodnine za neizrabljene dneve tedenskega počitka enovit zahtevek in je zaradi te enovitosti tožnik šele po vrnitvi iz misije imel možnost za njegovo uveljavljanje. Po mnenju tožene stranke je zastaranje začelo teči po koncu vsakega tedna, v katerem bi tožnik imel pravico do enega dneva počitka. V kolikor tedenski počitek ni omogočen, mora delavec zahtevo za njegovo zagotovitev v skladu s 156. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) uveljavljati z začetkom tedna po izteku tedna, v katerem mu tedenski počitek ni bil omogočen. V kolikor delodajalec v naslednjem tednu takšnega počitka ne omogoči, lahko delavec zahteva denarno nadomestilo. Glede na tretji odstavek 156. člena ZDR je najskrajnejši rok za uveljavljanje denarnega nadomestila (in hkrati začetek teka zastaranja) znotraj 14 dni. Za pravilno odločitev glede uveljavljanja pravice do enega prostega dneva tedensko je potrebno čas na misiji razdeliti na tedne. Gre za terjatev, ki nastane vsak teden. Delodajalec je lahko v zamudi s plačilom nadomestila šele z naslednjim dnem po dnevu, ko je prejel delavčevo zahtevo za plačilo. Tudi v tem sporu so zakonske zamudne obresti lahko začele teči šele z dnem, ko je tožnik pri delodajalcu vložil zahtevo za uveljavljanje pravic (23. 9. 2008). Šele s tem dejanjem je bila tožena stranka seznanjena s tožnikovo zahtevo za plačilo nadomestila. Stališče sodišča v izpodbijani sodbi o posebni vrsti odškodnine, za priznanje katere zadošča zgolj protipravno ravnanje, niso pa potrebne ostale predpostavke odškodnine odgovornosti, nima nobene podlage v materialnem pravu. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne.

Pritožbi nista utemeljeni.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- K pritožbi tožnika Pritožba v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o stroških postopka neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V obrazložitvi pritožbe tožnik ne navaja ničesar, kar bi utemeljevalo obstoj očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katero pritožbeno sodišče sicer pazi tudi po uradni dolžnosti. V okviru tega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani del izreka prvostopenjskega sodišča povsem razumljiv, da ne nasprotuje samemu sebi in tudi ne razlogom sodbe. V izpodbijani sodbi so navedeni razlogi za odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, ti razlogi niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju.

Tožnik je s tožbo zahteval plačilo zneska 3.032,43 EUR, sodišče prve stopnje mu je dosodilo 2.682,72 EUR, zato je pravilna ugotovitev, da tožnik ni uspel le z 11,54 % svojega zahtevka. Tožnik pravilno opozarja, da bi bilo pričakovati, da bo ob takšnem uspehu tožena stranka tista, ki bi tožniku morala povrniti stroške postopka. Vendar pa tožnik v tem sporu sploh ni priglasil stroškov postopka, temveč je to storila le tožena stranka. Tožnikov uspeh v višini 88,46 % obenem pomeni, da uspeh tožene stranke znaša 11,54 %. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo načelo odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, ko je tožniku naložilo, da toženi stranki povrne 11,54 % utemeljeno priglašenih stroškov postopka. Drugi odstavek 154. člena ZPP namreč določa, da takrat, ko stranka delno zmaga v pravdi, sodišče glede na dosežen uspeh lahko odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke znašajo 203,30 EUR (183,30 EUR nagrada za postopek, 20 EUR pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve) in da je tožena stranka upravičena do povrnitve 11,54 % tega zneska, kar znaša dosojenih 23,46 EUR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

- K pritožbi tožene stranke Z navedbo, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svojega stališča, zaradi katerega je zavrnilo ugovor zastaranja, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa je pritožbena trditev protispisna. Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj šteje, da vtoževana terjatev zastara v roku petih let in zakaj šteje, da tožniku škoda ni nastajala suksecivno vsak teden, ko mu tožena stranka ni omogočila izrabe dneva tedenskega počitka, temveč je odškodnina zapadla v plačilo šele po tožnikovi vrnitvi v Slovenijo. Očitno je, da se tožena stranka z razlogi izpodbijane sodbe ne strinja, vendar navedeno ne pomeni zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tudi ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da naj bi bila podana kršitev 22. člena URS, ki določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Odločitev sodišča prve stopnje pomeni upoštevanje načela enakega varstva pravic, saj to načelo sodišče zavezuje, da v enakih primerih odločajo enako. Sodišče prve stopnje se pri svoji odločitvi sklicuje na sedaj poenoteno prakso pritožbenega sodišča, razvidno iz sklepa Pdp 1450/2010 z dne 20. 1. 2011. V znatnem delu pritožba polemizira s stališči pritožbenega sodišča iz sklepa Pdp 1450/2010 z dne 20. 1. 2011. Glede na to, da se je sodišče prve stopnje na ta stališča sklicevalo v zvezi z začetkom teka zastaranja, pritožbeno sodišče odgovarja na pravna stališča tožene stranke v zvezi s tem vprašanjem. Za ta spor so nerelavantne pritožbene navedbe o tem, da tožnika v zadevi Pdp 1450/2010 sploh nista postavila trditev glede tega, da sta možnost terjati odškodnino pridobila šele po vrniti z misije. V tem sporu (o katerem je odločeno z izpodbijano sodbo) je možno presojati le ustreznost trditvenega in dokaznega bremena iz tega spora, ne pa iz nekega drugega, že pravnomočno končanega spora. Sicer pa pri vprašanju ali je zastaranje pričelo teči najkasneje po izteku 14 dni od dneva, ko tožniku ni bil omogočen tedenski počitek (za kar se zavzema tožena stranka), ali pa šele z dnem vrnitve z misije (kakor je odločilo sodišče prve stopnje), niti ne gre za vprašanje trditvenega bremena, temveč za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Tožnik je svojemu trditvenemu bremenu v zvezi s tem zadostil z navedbo, da je bil v času od 1. 10. 2004 do 17. 4. 2004 napoten na opravljanje nalog vojaškega policista vezista na mirovni misiji v Bosni in Hercegovini in da mu v tem času ni bila omogočena izraba enega dneva počitka v tednu.

Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik pravico zahtevati plačilo za neizrabljeni dan tedenskega počitka pridobil šele po vrnitvi z misije temelji tudi na pravilni razlagi določb Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini (v nadaljevanju Pravilnik). Prvi odstavek 18. člena Pravilnika namreč določa, da je v času opravljanja nalog v tujini delovni čas pripadnikov stalne sestave lahko neenakomerno razporejen glede na letno, mesečno in tedensko povprečje ur delovne obveznosti po ureditvi Republike Slovenije. To določbo je potrebno povezati z določbo drugega odstavka istega člena o tem, da pripadniku stalne sestave pripada en dan tedenskega počitka, ki ga lahko koristi izključno na območju države, v kateri opravlja naloge, ter določbo tretjega odstavka istega člena o tem, da po vrnitvi v Republiko Slovenijo pripadnik stalne sestave ne more koristiti prostih ur iz naslova kompenzacije za čas opravljanja nalog v tujini, niti ni mogoče za ta čas pripadniku stalne sestave izplačati dodatkov ali nadomestil za delo v manj ugodnem delovnem času. Dejstvo, da tožniku in ostalim pripadnikom Slovenske vojske na misiji ni bil omogočen tedenski počitek, temveč so v tem času delali, pomeni, da je bil njihov delovni čas neenakomerno razporejen. Glede na določbo tretjega odstavka 8. člena Pravilnika bi zato tudi v tem primeru prišla v poštev kompenzacija prostih ur in ne le v primeru odrejenih nadur, kakor zmotno meni tožena stranka. Glede na to, da je kompenzacija ur možna najkasneje do vrnitve z misije, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik šele po vrnitvi z misije dobil možnost zahtevati plačilo odškodnine oziroma nadomestila, kar pomeni, da je šele takrat začel teči zastaralni rok. Navedeno obenem pomeni, da odločitev sodišča prve stopnje ni v nasprotju z določbo 145. člena OZ o tem, da se odškodninska odgovornost šteje za zapadlo ob nastanku škode. Iz istega razloga je stališče sodišča prve stopnje tudi v skladu z določbo prvega odstavka 336. člena OZ o tem, da zastaralni rok začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti.

V določbah 156. člena ZDR ni nobene podlage za pritožbeno trditev, da bi bil najskrajnejši rok za uveljavljanje denarnega nadomestila (in s tem hkrati tudi začetek zastaranja) znotraj 14 dni od dneva, ko tožena stranka tožniku ni omogočila dneva tedenskega počitka. V skladu z drugim odstavkom 156. člena ZDR je delodajalec tisti, ki mora delavcu na kakšen drug dan zagotoviti tedenski počitek, če mora delavec zaradi objektivnih, tehničnih in organizacijskih razlogov delati na dan tedenskega počitka. Pri tem se v skladu s tretjim odstavkom 156. člena ZDR minimalno trajanje tedenskega počitka, določeno v prvem odstavku istega člena, upošteva kot povprečje v obdobju 14 zaporednih dni. Delodajalec mora to svojo obveznost izpolniti ne glede na zahtevo delavca in delo organizirati tako, da delavcu zagotovi to pravico.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi zakonske zamudne obresti od vtoževanega zneska lahko tekle kvečjemu od naslednjega dne po tistem, ko je tožena stranka prejela tožnikovo zahtevo za plačilo. Pritožbeno sodišče je v istovrstnem sporu v sodbi Pdp 1242/2009 z dne 13. 1. 2010 zavzelo stališče, da se tožbeni zahtevek nanaša na uveljavitev odškodnine za materialno škodo in da se zato v skladu z določbo 165. člena OZ odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, zaradi česar je tožnik v tistem sporu zakonske zamudne obresti utemeljeno uveljavljal od plačilnega dne za zadnji mesec sodelovanja na misiji, pri čemer je ta dan že padel v čas po vrniti z misije. Glede na navedeno in glede na obveznost sodišča, da v enakih sporih odloča enako, ni možno slediti pritožbenemu stališču, da bi zakonske zamudne obresti lahko začele teči šele od 24. 9. 2008, to je od naslednjega dne po tistem, ko je tožnik pri toženi stranki vložil zahtevo za uveljavljanje pravic.

Stališče sodišča prve stopnje o tem, da v konkretnem primeru ne gre za klasično odškodnino, temveč za posebno vrsto odškodnine za priznanje katere zadošča protipravno ravnanje, temelji na stališču pritožbenega sodišča v sodbi Pdp 1090/2010 z dne 11. 11. 2010. V tej sodbi je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da vsak delavec, ki mu je onemogočeno koriščenje tedenskega počitka, ima pravico do nadomestila, ki po vsebini ne predstavlja odškodnine, zaradi česar ni potrebno ugotavljati vseh elementov odškodninske odgovornosti. Res je sicer, da sodišča prve stopnje (enako pa velja tudi za pritožbeno sodišče) niso dosledna pri tem, ko vtoževane zneske zaradi onemogočene izrabe tedenskega počitka opredeljujejo bodisi kot odškodnino, bodisi kot nadomestilo, vendar navedena nedoslednost niti ni bistvena. Pritožbeno sodišče je že v sodbi Pdp 912/2011 z dne 21. 10. 2011 zavzelo stališče, da niti ni bistveno ali se denarna terjatev delavu opredeli kot uveljavljanje nadomestila za neizrabljeni dan tedenskega počitka, ali pa odškodnina v višini nadomestila plače za dan tedenskega počitka. Analogija z nadomestilom zaradi nemožnosti izrabe letnega dopusta sicer govori za uporabo izraza nadomestilo. Sodišče prve stopnje je v tem sporu pravilno ugotovilo, da je tožena stranka ravnala protipravno, ko tožniku ni omogočila izrabe dnevov tedenskega počitka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.