Jedro

Zgolj sklicevanje na zemljiškoknjižno stanje oziroma dejstvo, da se tožeča stranka v zemljiško knjigo ni vpisala (pred tem pa tudi ni bila izvedena delitev parcele, niti ni bil sklenjen aneks), zaradi česar je vedela oziroma bi morala vedeti, da ni postala lastnica, kar je tudi nosilni razlog pritožbe, še ne dokazuje tožničine nedobrovernosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Vrhniki je z izpodbijano sodbo pod točko 1 izreka ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica parc. št. 758/6 k.o. V., določene v elaboratu geodetske meritve IDPOS 90262-10, ki ga je izdelal sodni izvedenec mag. J.D. Dne 03. 12. 2010, ki je sestavni del izreka te sodbe. Pod točko 2 izreka je zahtevek v preostalem delu zavrnilo, pod točko 3 pa odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. V bistvenem navaja, da pogodba, ki sta jo leta 1983 sklenila tožeča stranka in M. T., določa obveznost pogodbenih strank, da se po zaključku gradnje ceste izvede parcelacija in vpis v zemljiško knjigo. Noben dokaz, ki ga je predložila tožeča stranka, ne kaže na to, da bi bila prodajalki plačana kupnina. Iz tega razloga tožeče stranke ni mogoče šteti kot zakonite in dobroverne posestnice. Ob upoštevanju 4. odst. 28. člena ZTLR bi se zato priposestvovalna doba iztekla šele leta 2009. Vse to je tožeča stranka med postopkom zatrjevala, pa se sodišče do teh ugovorov ni opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb ZPP. Na naroku dne 23. 04. 2010 je tožena stranka poudarila, da je v pogodbi iz leta 1983 navedeno, da naj bi pogodbeni stranki sklenili aneks k pogodbi, da slednja ne vsebuje pravilnega in veljavnega zemljiškoknjižnega dovolila, da ne vsebuje dokazov o plačilu kupnine in da razpolagalni posel s sporno nepremičnino ni bil nikoli sklenjen. Tožeča stranka ni in ne more biti zakonita posestnica T., lahko je kvečjemu dobroverna posestnica. Ne glede na to pa tožeča stranka nepremičnine ni dobroverno uporabljala neprekinjeno 20 let, niti 10 let. Vedela je, da na tej nepremičnini nima lastninske pravice, saj je vedela ter bi morala vedeti, da se lastninska pravica na nepremičnini na podlagi pravnega posla pridobi z vknjižbo v zemljiški knjigi. Vedela je tudi, da njena lastninska pravica v zemljiško knjigo ni bila vpisana. Tudi ni res, da bi bila tožeča stranka posestnica spornega zemljišča pred odhodom JLA, saj je bil investitor ceste VP 2050 Ljubljana. Tožeča stranka za trditve o posesti te ceste od leta 1989 dalje ni ponudila nobenih relevantnih dokazov. Zaslišanje priče J. T. je pokazalo, da je komunala šele od leta 2007 dalje po odloku vzdrževala sporno zemljišče, pred tem pa bi morala biti za to sklenjena pogodba, vendar tožeča stranka teh pogodb ni predložila. Dejstvo, da so cesto uporabljali občani, še ne pomeni izvajanja posesti tožeče stranke. Cesta je bila kategorizirana šele leta 1998 in šele od takrat dalje je možno šteti, da je šlo za posest tožeče stranke. Izpoved priče J. T., ki izvajanje posesti na spornem zemljišču od leta 1989 dalje potrjuje, ni jasna in zanesljiva. Iz dokazov v postopku je razvidno, da cesta tudi sedaj ni vzdrževana, ostale priče, vključno z zakonitim zastopnikom tožeče stranke, pa so izpovedale, da tožeča stranka spornega zemljišča sploh ni vzdrževala do takrat, ko je bila kategorizirana kot javna cesta. Vse do leta 1991 je cesto uporabljala, upravljala in vzdrževala JLA. Zmotna je tudi ugotovitev prvega sodišča, da tožena stranka ob sklenitvi pogodbe z M. T. ni bila dobroverna. Tožena stranka je M. T. in določilo v pogodbi lahko razumela edino kot seznanitev s tem, da na delu nepremičnine poteka cesta, kar je bilo očitno tudi v naravi. Ne pomeni pa to, da tega zemljišča sploh ni kupila in je verjela, da ima še vedno enake pravice in obveznosti kot jih je imela tožeča stranka po pogodbi iz leta 1983, in sicer, da bo prišlo do odmere zemljišča in plačila kupnine s strani tožeče stranke. V zvezi s svojo pravico do spornega zemljišča zato tožena stranka ni mogla imeti nobenih pomislekov, saj ji je njena pravna prednica prenesla vse pravice v zvezi s to nepremičnino.

3. Tožeča stranka je na vloženo pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Toženec v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da se ni izjavilo o vseh njegovih ugovorih in je zato podana bistvena kršitev določb ZPP, pri čemer pa ne pove, katero določilo ZPP je bilo s tem kršeno in kako je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe (1. odst. 339. člena ZPP) oziroma katero od kršitev naštetih v 2. odst. 339. člena ZPP pritožnik sodišču očita. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za nobeno od uradoma upoštevanih kršitev (2. odst. 350. člena ZPP). Vse ostale, tako relativne kot tudi absolutne kršitve po 4., 5., 8., 9., 10., in 13. točki pa so upoštevne le, če jih stranka obrazloženo uveljavlja. Zgolj pavšalno navržen očitek, ne da bi pritožnik povedal kakšna kršitev naj bi bila s tem storjena, temu kriteriju ne zadosti in je že iz tega razloga neupošteven. Je pa ne glede na to tudi neutemeljen. Iz razlogov sodbe prvega sodišča izhaja, da se je seznanilo z argumenti pritožnika, nato pa se je opredelilo do vseh, ki so bili bistveni za odločitev, kar zadošča. 6. Glede na trditveno podlago tožbe in dejanske ugotovitve sodišča o začetku teka priposestvovalne dobe, predstavlja v konkretni zadevi pravno podlago za odločitev 28. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Le-ta je glede pridobitve lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem v 2. in 4. odstavku določal, da dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi le-to po preteku 10-tih let, le dobroverni posestnik pa po preteku 20-tih let. Posest je bila zakonita, če je temeljila na veljavnem pravnem naslovu, ki je bil potreben za pridobitev lastninske pravice in če ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja (1. odst. 72. člena ZTLR). Posest je bila dobroverna, če posestnik ni vedel ali ni mogel vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (2. odst. 72. člena ZTLR). Da je posest dobroverna, se domneva (3. odst. 72. člena ZTLR).

7. Pritožbeno sodišče dejanske ugotovitve, ki so odločilne za presojo zahtevka na zgoraj navedeni podlagi, sprejema kot pravilne, saj temeljijo na pravilno in popolno izvedenem dokaznem postopku ter dokazni oceni, izvedeni v skladu z 8. členom ZPP in utemeljeni v jasnih in popolnih razlogih.

8. Tako pritožbeno sodišče soglaša z dejansko ugotovitvijo prvega sodišča, da je bila 28. 10. 1983 med M. T., pravno prednico toženca, in tožečo stranko, sklenjena veljavna kupna pogodba, s katero je M. T. tožeči stranki prodala del svoje parcele 758 k.o. V., ki po odmeri sedaj predstavlja parc. št. 758/6, in sicer za namen izgradnje nove tankovske ceste, tožeča stranka pa ji je plačala tudi dogovorjeno kupnino. Pravilnost takšne ugotovitve izhaja ne le iz predložene pogodbe, pač pa tudi iz izpovedbe M. T.. Dejstvo, da sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bo po zaključku gradnje ceste izvedena parcelacija, v zvezi s tem sklenjen aneks in opravljen vpis lastninske pravice pri odmerjenem delu na tožečo stranko, kar ni bilo izvedeno, na veljavnost pogodbe kot pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice, nima nikakršnega vpliva. Enako velja za zemljiškoknjižno dovolilo, ki mu pritožnik očita pomanjkljivosti, saj kupoprodajna pogodba kot zavezovalni posel v pogledu veljavnosti ni odvisna od veljavnosti zemljiškoknjižnega dovolila kot razpolagalnega posla. Iz navedenih razlogov je bila posest tožeče stranke, ki je temeljila na prodajni pogodbi iz leta 1983, brez dvoma zakonita posest. 9. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da je bila posest sporne nepremičnine dobroverna. Dobroverna posest se, kot je že bilo opozorjeno v točki 6. te obrazložitve, po 72. členu ZTLR domneva. Dokazno breme, da ta domneva ni resnična, je bilo na tožencu, ki pa ga ni zmogel. Zgolj sklicevanje na zemljiškoknjižno stanje oziroma dejstvo, da se tožeča stranka v zemljiško knjigo ni vpisala (pred tem pa tudi ni bila izvedena delitev parcele, niti ni bil sklenjen aneks), zaradi česar je vedela oziroma bi morala vedeti, da ni postala lastnica, kar je tudi nosilni razlog pritožbe, še ne dokazuje tožničine nedobrovernosti. Gre sicer za formalno pravilno izpeljavo, upoštevajoč pri tem opredelitev dobroverne lastniške posesti, ki jo je uvedel Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ, 27. in 28. člen), vendar pa takšna izpeljava ni primerna za konkretno zadevo, ki se presoja še po prej veljavnem ZTLR-ju in pri kateri je zato potrebno izhajati tudi iz sodne prakse, ki se je ustvarila v zvezi z njegovo uporabo. Ta sodna praksa pa je upoštevala, da je dobroverni ali pošten posestnik tisti, ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje, njegova last, nedobrovernosti pa ni utemeljevala zgolj z okoliščino, da tožnik v zemljiški knjigi ni vpisan kot lastnik. Dobrovernosti ni bilo le v primeru, če je posestnik vedel, ali bi moral po okoliščinah domnevati, da stvar pripada drugemu (1). V letu 1975 je bilo celo sprejeto stališče tedanjega Zveznega sodišča (2), da „na oporečnost posestnika kot oviri za pridobitev lastnine s priposestvovanjem ni mogoče sklepati na podlagi same okoliščine, da je kot lastnik sporne nepremične v zemljiški knjigi vpisan nekdo drug, temveč mora tisti, ki se na nepoštenost sklicuje, to tudi dokazati“. Pritožbeno sodišče zato kot bistveno ocenjuje, da je tožeča stranka kupila nepremičnino z veljavno pogodbo od osebe, ki je bila njena (tudi zemljiškoknjižna) lastnica, uporabi nepremičnine (ne gradnji in ne kasnejši uporabi) s strani tožeče stranke ni nikoli nasprotovala, niti ni po prodaji v kakršnem koli smislu še uveljavljala svoje lastninske pravice na prodanem delu nepremičnine in je s tem, da je del nepremičnine odtujila, seznanila tudi toženca. Tožeča stranka, ki je nepremičnino s kupoprodajno pogodbo kupila in jo imela nemoteno v posesti, kot je to ugotovilo prvo sodišče, vse do leta 2007, ko je toženec pričel oporekati uporabi, ni imela nikakršnega razloga, da bi v času, ko je tekla priposestvovalna doba, dvomila o svoji lastninski pravici.

10. Pritožbeno sodišče tudi nima nobenih dvomov v dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na čas trajanja takšne zakonite in dobroverne posesti. Po oceni pritožbenega sodišča je takšna posest bila podana celo pred letom 1989, saj je bila sama gradnja, čeprav jo je izvajala nekdanja JLA kot investitor, po ugotovitvah prvega sodišča izvedena na podlagi dogovora s tožečo stranko in je imela torej slednja vsaj posredno posest. Po letu 1989 pa je tožeča stranka svojo posest izvajala preko vzdrževanja, ki ga je izvajalo po njenem naročilu JKP V., med uporabniki pa do leta 1991 ni bila le JLA, pač pa tudi posamezniki, torej krajani. V zvezi s tem ne drži, da tožeča stranka dejstva v zvezi z vzdrževanjem ni dokazala, saj je o tem jasno in prepričljivo izpovedal zaslišani J.T.. Toženec zmotno meni, da takšna izpovedba ne zadostuje, saj ZPP (z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine po 224. členu) ne določa dokaznih pravil, in so zato načeloma dopustna vsa dokazna sredstva, sodišče pa njihovo dokazno vrednost ocenjuje po načelu proste presoje dokazov (8. člen ZPP). Zato v situaciji, ko je izpoved zaslišane priče sodišče prepričala, ni odločilno, da tožeča stranka pogodb, ki jih je sklepala v zvezi z vzdrževanjem, ni predložila. Tudi ne drži pritožbena trditev, da bi ostale priče, vključno z zakonitim zastopnikom tožeče stranke, o vzdrževanju izpovedovale drugače oziroma da so izpovedale, da se je vzdrževanje pričelo šele takrat, ko je bila cesta kategorizirana kot javna cesta. Tako je zakoniti zastopnik tožeče stranke povedal, da je cesto kot kategorizirano javno cesto vzdrževalo JKP V., vendar pa je po njemu znanih podatkih isto podjetje cesto vzdrževalo tudi že prej, po izgradnji te ceste. Tudi zaslišana priča J. T. ni izpovedal tako, kot zatrjuje pritožnik. Potrdil je vzdrževanje s strani komunalnega podjetja, vendar šele od leta 1991 dalje, kar pa z upoštevanjem ostalih izvedenih dokazov, ne more vplivati na pravilnost zaključka prvega sodišča glede tega dejstva.

11. Pritožbeno sodišče se tudi ne more strinjati s pritožnikom, da vzdrževanje ceste in uporaba le-te (tudi) s strani občanov, ne more pomeniti izvajanja posesti tožeče stranke. Ker je v zvezi s tem prvo sodišče z jasnimi in pravilnimi razlogi obrazložilo kaj je šteti kot izvrševanje posesti, upoštevajoč, da je tožeča stranka pravna oseba, se pritožbeno sodišče v tem delu, v izogib nepotrebnemu ponavljanju, sklicuje na te razloge, ki jim ni kaj dodati.

12. Pravilna je tudi dejanska ugotovitev prvega sodišča, da je bilo tožencu ob nakupu nepremičnine znano, da po njej poteka T. in da je bil ta del nepremičnine s kupoprodajno pogodbo z dne 28. 10. 1983 že prodan. Glede na vsebino zapisnika z dne 18. 12. 2000, vsebino pogodbe z dne 28. 10. 1983 in vsebino kupne pogodbe z dne 27. 12. 2000, ki jo je sklenil toženec, pa tudi izpovedbo priče M. T., da je bila cesta ob prodaji odračunana, pritožbeno sodišče nima nikakršnih dvomov v pravilnost takšnega zaključka. Nasprotne trditve pritožnika v izvedenih dokazih nimajo nobene opore, zato ne morejo biti utemeljene.

13. Ker so bili torej izpolnjeni vsi zakonski pogoji za t.i. redno priposestvovanje v krajši 10-letni dobi, je prvo sodišče odločilo prav, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke, s katerim je zahtevala ugotovitev svoje lastninske pravice (tudi) na delu nepremičnine 758 k.o. V. sedaj označenim s parc. št. 758/6 k.o. V., ugodilo.

14. Glede na obrazloženo in upoštevaje, da pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. V zavrnitvi pritožbe je že vsebovana odločitev o priglašenih pritožbenih stroških. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do njihovega povračila ni upravičen (154. člen ZPP). Glede stroškov, ki jih je priglasila tožeča stranka in so ji nastali v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo, pa je pritožbeno sodišče, upoštevaje pri tem 155. člen ZPP, odločilo, da jih nosi sama, saj za odločitev niso bili potrebni.