Jedro

Zaradi obstoja veljavne pogodbe pritožnik tudi z ugovorom, da vodovodnega omrežja zadnja tri leta pred vložitvijo spremembe tožbe ni uporabljal, ne more uspeti. Bistveno je namreč, da bi tožena stranka infrastrukturo lahko uporabljala (ne pa ali jo je dejansko uporabljala), saj je imela v ta namen veljavno sklenjeno sporno pogodbo, trditve o morebitnem odstopu od pogodbe oziroma v smeri, da je o tem obvestila tožečo stranko pa, ni podala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu 2. točke izreka in v 3. točki izreka potrdi.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 27057/2008 z dne 20. 05. 2008 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka in primarni tožbeni zahtevek zavrne (1. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 836,78 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02. 11. 2010 dalje do plačila, v preostalem, za 2.909,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02. 11. 2010 dalje, pa je podredni tožbeni zahtevek zavrnilo ter toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 475,51 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (3. točka izreka).

2. Zoper 2. in 3. točko izreka sodbe, v delu s katerim ni uspela, se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in tožeči stranki naloži dolžnost plačila stroškov postopka, oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podlaga obravnavanemu zahtevku za plačilo nadomestila za uporabo vodovodnega omrežja Pogodba o uporabi infrastrukture družbe S. d. d. z dne 16. 08. 1999, in sicer njen 5. člen (B4). Pogodbo sta sklenili tožeča stranka in tožena stranka kot samostojni podjetnik. V uvodu sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil toženec kot samostojni podjetnik iz poslovnega registra izbrisan (po podatkih AJPES 30. 06. 2009). V razlogih sodbe je navedlo, da je tožeča stranka upravičena toženi stranki na podlagi pogodbe iz leta 1999 mesečno zaračunati še 19,55 EUR z 20 % DDV, torej 22,51 EUR. Toženo stranko je obsodilo, da plača mesečni znesek uporabnine od 02. 11. 2007 do 02. 11. 2010, torej za 36 mesecev. Ugovor zastaranja pa je zavrnilo na podlagi 374. člena ZOR.

6. Sodišče prve stopnje je glede na čas sklenitve pogodbe za presojo obligacijskega razmerja med pravdnima strankama pravilno uporabilo določbe ZOR (1060. člen OZ).

7. Tožena stranka sklenitve pogodbe ne zanika, niti ne navaja, da je morebiti naknadno prišlo do drugačnega dogovora. Načelo vestnosti in poštenja morata spoštovati obe pogodbeni stranki, torej tako pri uveljavljanju kot tudi pri izpolnjevanju obveznosti iz obligacijskih razmerij (12. člen ZOR), zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo dejstva, da tožeča stranka vse do spremembe tožbe nikoli ni zahtevala od tožene stranke višjega zneska po pogodbi, kot ji ga je dejansko zaračunavala. V obravnavani zadevi je tožeča stranka svoj primarni zahtevek utemeljevala na drugi pravni in dejanski podlagi, ki pa se ji je tožena stranka upirala ravno z ugovorom, da je dolžna plačati le tisto, kar se je zavezala s pogodbo iz leta 1999. Zato tožeči stranki sodišče prve stopnje pravilno ni odreklo spremembe tožbe na pravni podlagi, ki jo je zatrjevala tožena stranka.

8. Iz enakega razloga, to je dejstva obstoja veljavne pogodbe, pritožnik tudi z ugovorom, da vodovodnega omrežja zadnja tri leta pred vložitvijo spremembe tožbe ni uporabljal, ne more uspeti. Bistveno je namreč, da bi tožena stranka infrastrukturo lahko uporabljala (ne pa ali jo je dejansko uporabljala), saj je imela v ta namen veljavno sklenjeno sporno pogodbo, trditve o morebitnem odstopu od pogodbe oziroma v smeri, da je o tem obvestila tožečo stranko pa kot že rečeno, ni podala.

9. Pritožnica vztraja, da tožeča stranka vtožuje občasne terjatve in ne terjatev iz gospodarske pogodbe, vendar navedena opredelitev vrste terjatve na zastaralni rok nima nobenega vpliva, saj le te zastarajo v treh letih (372. člen ZOR), enako kot terjatve iz gospodarskih pogodb. Enoletni zastaralni rok je določen le za določene terjatve (kot je tudi terjatev iz dobave vode), vendar le če je bila storitev izvršena za potrebe gospodinjstva (1. točka 1. odstavka 378. člena ZOR), za kar pa v konkretnem primeru očitno ni šlo.

10. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrditi.

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).