Jedro

Sodišče druge stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP/77) s tem, ko je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, v razlogih pa ugotavljalo, da je bila tožnica spoznana za drugo disciplinsko kršitev, kot je presodilo prvostopno sodišče.

Izrek

1. Revizija tožeče stranke, ki se nanaša na odstranitev z delovnega mesta pod točko 1 izreka prvostopne sodbe se zavrže. 2. V nezavrženem delu se reviziji ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se v tem obsegu vrne zadeva temu sodišču v novo sojenje.

3. Sklepanje o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, navedeno v uvodu, zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 21.12.1993 in 23.12.1993 o začasni odstranitvi tožnice z delovnega mesta kontrolorja. Odločbo disciplinske komisije z dne 4.2.1994, potrjeno z odločbo komisije za pritožbe z dne 15.3.1994, pa je spremenilo tako, da je tožnico spoznalo za odgovorno hujše kršitve delovne obveznosti po 9. točki 12. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke, ki jih je storila s tem, da je dne 27.7.1993 sama ažurirala 40 komadov čekovnih blanketov, dne 29.9.1993 stornirala 40 komadov dne 27.7.1994 izdanih čekovnih blanketov in 20 komadov čekovnih blanketov izdanih dne 2.9.1993, na podlagi knjižne temeljnice z dne 25.9.1993, ki jo je izdelala sama, pa je prenesla celoten promet od 6.1.1993 do 31.8.1993 iz TR 6880/29 imetnice K. M., P. 1, C na svoj tekoči račun, za kar se ji po 15. členu istega pravilnika izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. Glede preostalih očitanih kršitev pa je sodišče prve stopnje tožnico oprostilo in disciplinski postopek v tem delu ustavilo. Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno, ker je soglašalo z vsemi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. V zavržnih ravnanjih tožnice, opisanih v izreku disciplinske odločbe (torej ne prvostopne sodbe), je ugotovilo poleg pravno opredeljene disciplinske kršitve iz 9. točke 12. člena Pravilnika tožene stranke tudi znake disciplinske kršitve iz 7. točke 1. odstavka 58. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) ter krnitve ugleda tožene stranke.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožnica po svojem pooblaščencu revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije očita sodišču, da je očitno prezrlo odločitev prvostopnega sodišča, ki je tožnico za večino dejanj oprostilo disciplinske odgovornosti, za disciplinske kršitve, ki jih vzdržalo v veljavi, pa je sprejelo drugačno pravno opredelitev kot izhaja iz izpodbijane disciplinske odločbe. S tem, ko je sodišče druge stopnje kvalificiralo dejanje tožnice s 7. točko 1. odstavka 58. člena ZTPDR, ki ni neposredno uporabljiva, je zmotno uporabilo materialno pravo. Če pa je samo ugotavljalo tožničino odgovornost za drugo kršitev, kot jo je ugotovilo prvostopno sodišče, bi moralo prvostopno sodbo spremeniti. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Tožnica tudi opozarja, da ji za ugotovljene kršitve ni bilo mogoče izreči obligatornega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, za izrek fakultativnega ukrepa pa niso bile ugotovljene kvalifikatorne okoliščine. Sodišče druge stopnje se ob svoji presoji, da so očitana ravnanja tožnice "tako zavržna dejanja, ki jih uslužbenec banke, ki je istočasno tudi komitent, ne sme storiti", ni oprlo na noben zakonski ali podzakonski predpis ali navodila, ki bi jih tožnica kršila. Prav tako tudi ni navedlo pravne podlage za presojo, da bančni delavec, ki je hkrati tudi komitent banke, ne sme zase opravljati nobenih bančnih storitev, ker bi to pomenilo zlorabo položaja. Po trditvah revizije je tožnici provoočitana kršitev, ki naj bi bila storjena 27.7.1993, zastarala, saj je potekel tako subjektivni rok za njeno uvedbo kot tudi objektivni rok iz 3. odstavka 67. člena ZTPDR. Sklepanje sodišča v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da tožnici navedenega dne čekovni blanketi ne bi bili izdani "pod nobenim pogojem", je v nasprotju z oprostilnim delom izreka sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da si tožnica sama ni izdala nobenih blanketov. Zaradi navedenega ima sodba sodišča druge stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP iz leta 1977).

Enako kršitev je storilo pritožbeno sodišče tudi s svojim protispisnim sklepanjem, da pooblastila matere tožnice za izvedbo transakcije dne 25.9.1993 ni bilo. Zaključek sodišča druge stopnje, da je tožnica s svojim ravnanjem "okrnila ugled bančnega poslovanja in podrla zaupanje komitentov tudi do ostalih bančnih delavcev" nima dejanske podlage, saj odločilna dejstva zanj niso bila ugotovljena, niti ugotavljana. Bistvene kršitve določb postopka pa vidi revizija tudi v opustitvi preizkusa sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, saj sodišče druge stopnje ni presodilo pritožbenih navedb glede pravne dopustnosti po tožnici ažuriranih in storniranih čekov, ki niso bili niti vnovčeni, niti zlorabljeni, zato posledično ni mogla nastati nobena škoda za toženo stranko. Prav tako se pritoženo sodišče ni opredelilo do bistvenih vprašanj, na katere je opozarjala tožeča stranka v pritožbi zoper prvostopno sodbo (delovnopravne imunitete, neposredne uporabe 1. odstavka 58. člena ZTPDR in kršitve 2. odstavka 62. člena ZTPDR). Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne drugostopnemu sodišču v novo sojenje.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju: ZPP, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 še uporabiti) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek o razveljavitvi sklepov z dne 21.12.1993, 23.12.1993 in 1.2.1994 glede začasne odstranitve z dela ni dovoljena.

Po določbi 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS) je zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji dovoljena revizija, če ta zakon ne določa drugače (1. odstavek). S to normo so določene meje dopustnosti tega izrednega pravnega sredstva. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih je v 25. členu omejil pravico do revizije, saj le-ta ni dovoljena v sporih, ki se nanašajo na izrečen disciplinski ukrep javnega opomina ali denarne kazni, na odmore, počitke in dopuste, na odstranitev z dela ali iz organizacije, na začasne razporeditve, začasno čakanje na delo ter na delo preko polnega delovnega časa. Ker tožeča stranka v revizijskem postopku izpodbija tudi odločitev o zakonitosti izrečenega suspenza, revizija v tem delu na podlagi določila 25. člena ZDSS ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče kot nedovoljeno zavrglo (392. člen ZPP).

V ostalem je revizija utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tožeča stranka revizijskih očitkov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sicer formalno (v smislu 2. in 3. točke 1. odstavka 385. člena v zvezi s točkami 2. odstavka 354. člena oziroma 1. in 2. odstavka 354. člena ZPP) ne opredeljuje, jih pa vsebinsko obširno obrazlaga in utemeljuje, tako da je na podlagi 386. člena ZPP možen njihov preizkus. Predvsem je pritrditi reviziji, da pritožbeno sodišče v sicer obsežnem obrazložitvenem delu izpodbijane odločbe ni presodilo vseh pritožbenih navedb, s katerimi je tožeča stranka izpodbijala zavrnilni del prvostopne sodbe. Tako ni ocenilo navedb pritožbe, ki so za presojo zakonitosti izvedenega disciplinskega postopka in izrečenega disciplinskega ukrepa odločilnega pomena.

Tožnica, ki je do 21.5.1992 opravljala funkcijo sindikalne zaupnice, se je ves čas postopka in tudi v pritožbi sklicevala na zaščito po 33. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 39/93 - SKPG), do katere po presoji sodišča prve stopnje ne bi bila upravičena. Na trditve tožnice, da so posamezne disciplinske kršitve zastarale, sodišči nista odgovorili, čeprav sta dolžni po uradni dolžnosti paziti na morebitni potek zastaralnih rokov. Ker iz (v celoti ali delno) zastaranega postopka delavec ne more trpeti pravnih posledic in ker je pravni učinek odločitve o disciplinski odgovornosti sindikalnega zaupnika odvisen od predhodno izvedenega postopka v smislu 5. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR) oziroma 33. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, bi moralo sodišče druge stopnje ravnati v skladu z 2. odstavkom 365. člena v zvezi s 1. odstavkom 375. člena ZPP. Če je morda štelo, da pritožbene navedbe za odločitev niso odločilnega pomena, bi moralo obrazložiti, zakaj zatrjevana dejstva niso pomembna za pravilno odločbo in navesti, katere razloge odločilnega pomena je upoštevalo po uradni dolžnosti (1. odstavek 375. člena ZPP). Izpodbijana sodba razlogov, ki so za presojo dopustnosti uvedbe in izvedbe disciplinskega postopka zoper tožnico iz zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa dejansko sploh nima, zato njen preizkus v tem delu ni mogoč (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP).

Isto bistveno kršitev določb pravdnega postopka (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP) pa je sodišče druge stopnje storilo s tem, ko je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, v razlogih pa ugotavljalo, da je bila tožnica spoznana za odgovorno disciplinske kršitve zlorabe položaja in prekoračitve danih pooblastil iz 7. točke 1. odstavka 58. člena ZTPDR, kršitve ugleda bančnega poslovanja in zavržnosti dejanja. Pritožbeno sodišče je s tem, ko je potrdilo prvostopno sodbo, potrdilo v njej ugotovljeno dejansko stanje kot tudi pravno opredelitev disciplinske kršitve (neupravičena pridobitev premoženjske koristi iz 9. točke 12. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke). Ta disciplinska kršitev se po svoji vsebini razlikuje od kršitve delovnih obveznosti, za katere je sodišče druge stopnje spoznalo tožnico za odgovorno (zlorabe položaja in prekoračitve danih pooblastil), kar pomeni, da je ugotavljalo drugačno dejansko in pravno situacijo kot sodišče prve stopnje. Ker iz izreka drugostopne sodbe ne izhaja po pritožbenem sodišču drugače ugotovljena in spremenjena pravna kvalifikacija, sta si njegov izrek in obrazložitev v nasprotju. Razlogi izpodbijane sodbe so v nasprotju z izrekom, s katerim je potrjena prvostopna sodba, saj se med seboj izključujejo. Zato je Vrhovno sodišče - ne da bi upoštevalo še nadaljnje revizijske razloge - reviziji ugodilo, ter sodbo sodišča druge stopnje v obsegu navedenem v točki 2 izreka te sodbe razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

O stroških revizijskega postopka je bilo odločeno na podlagi 3. odstavka 166. člena ZPP.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).