Jedro

Iz ugotovitev sodbe ne izhaja, da bi se pri odločitvi o odškodnini tedenski počitek upošteval v smislu enovite pravice. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik na dan predvidenega počitka dejansko delal, da je opravljal dela oziroma naloge, ki predstavljajo efektivno delo, in sicer je opravljal usposabljanja pripadnikov misije, se z njimi usklajeval in koordiniral usposabljanja, ki so potekala tako v učilnicah kot na terenu, moral je sodelovati na sestankih in poročanjih v zvezi z varnostno situacijo. Pri ugotavljanju vsebine nalog je sodišče upoštevalo sodno prakso, ki je glede zagotavljanja tedenskega počitka vojakom na misiji izključila vse neefektivno delo.

Tožnik je vtoževal odškodnino v višini osmih ur dela za vsak nezagotovljen dan tedenskega počitka. Vendar toženka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje sploh ni ugovarjala tožnikovim trditvam glede števila opravljenih ur dela na dni zatrjevanega neizkoriščenega tedenskega počitka (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati odškodnino v višini 2.627,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača stroške postopka v višini 1.308,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče v prvostopenjski sodbi napačno sklicuje na sodbo Delovnega sodišča v Celju, opr. št. XX Pd 84/2020 z dne 21. 9. 2022, saj ta ne ustreza, ker se ne nanaša na isto misijo, na kateri je bil tožnik, prav tako sodišče na prvostopenjske sodbe ni vezano. Sodišče ni upoštevalo nadgrajene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, da pri dnevnem in tedenskem počitku ne gre za enovito pravico, temveč je tožbenemu zahtevku ugodilo pavšalno in v celoti. Zaradi zmotne materialnopravne presoje sodišče ni konkretno ugotavljalo, koliko ur dela je tožnik opravil in odločitev oprlo na pomanjkljivo in neustrezno trditveno podlago. Tožnik je sicer zatrjeval, da je na proste dni opravljal določena opravila in navedel, koliko časa naj bi trajala, vendar so ta opravila navedena le pavšalno, niti ni navedeno, po čigavem ukazu naj bi opravila izvajal (npr. tožnik je zatrjeval, da je 1 uro trajal sestanek glede varnostne situacije v Maliju, a ni pojasnil, v kakšni vlogi je na sestanku sodeloval, s kom je potekal sestanek in po čigavem ukazu); tudi dodatnega samousposabljanja tožnik ni specificiral, niti izkazal, kdo mu ga je ukazal. Sodišče v sodbi ni opredelilo, za katere dejavnosti je štelo, da jih je tožnik opravljal na zatrjevane proste dni, katere pomenijo efektivno delo in kolikšen je bil obseg teh dejavnosti. Opredelilo je zgolj to, da so pripadniki delali od 5.00 do 22.30, pri tem pa se je sklicevalo zgolj na tožnikovo izpoved, drugih predlaganih dokazov pa sodišče ni izvedlo. Sodišče bi moralo natančno po vsebini in trajanju pojasniti posamezne naloge, ki naj bi jih tožnik opravljal na prosti dan po ukazu in le-te tudi ugotoviti s stopnjo gotovosti, vendar tega ni storilo. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka skladno z določili 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) in 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 8. 2. 2016 do 17. 5. 2016 napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja RS in SV v Mirovnih silah „EU Training Mission in Mali - EUTM“ v Mali. Delo je opravljal vse dni v tednu, od 5.00 do 22.30, prostega dne ni imel. Tožniku toženka ni omogočila izrabe 14 dni tedenskega počitka, zato mu je sodišče prisodilo odškodnino tako, da je urno postavko tožnikove plače (plačo je delilo s 174 urami) množilo z 8 urami in tako dobilo dnevno postavko, ki jo je množilo s 14 dnevi.

7. Pritožba neutemeljeno očita, da je zaradi sklicevanja sodišča na prvostopenjsko sodbo Delovnega sodišča v Celju, opr. št. XX Pd 84/2020 z dne 21. 9. 2022, ki se ne nanaša na isto misijo, odločitev sodišča protispisna. Sklicevanje na prvostopenjsko sodbo namreč po vsebini ne pomeni protispisnosti, ki bi predstavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za tovrstno kršitev gre, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ta kršitev bi bila podana, če bi šlo za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, oziroma če bi sodišče listinam in zapisnikom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici, vendar v tem primeru ne gre za tovrstno kršitev. Prvostopenjsko sodišče svoje odločitve tudi ni oprlo zgolj na prvostopenjsko sodbo Delovnega sodišča v Celju, opr. št. XX Pd 84/2020 z dne 21. 9. 2022, temveč se nanjo le sklicuje, dejansko stanje v zadevi pa je samo ugotavljalo. Sodišče na prvostopenjske sodbe ni vezano, kar pravilno navaja tudi pritožba.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče v obravnavanem primeru ni ustrezno upoštevalo, da pri dnevnem in tedenskem počitku ne gre za enovito pravico, da je odločitev oprlo na pomanjkljivo trditveno podlago tožnika ter da ni konkretiziralo, katere tožnikove dejavnosti je štelo kot efektivno delo in katere je iz tega izvzelo. Iz ugotovitev sodbe ne izhaja, da bi se pri odločitvi o odškodnini tedenski počitek upošteval v smislu enovite pravice. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik na dan predvidenega počitka dejansko delal, da je opravljal dela oziroma naloge, ki predstavljajo efektivno delo, in sicer je opravljal usposabljanja pripadnikov misije, se z njimi usklajeval in koordiniral usposabljanja, ki so potekala tako v učilnicah kot na terenu, moral je sodelovati na sestankih in poročanjih v zvezi z varnostno situacijo. Pri ugotavljanju vsebine nalog je sodišče upoštevalo sodno prakso, ki je glede zagotavljanja tedenskega počitka vojakom na misiji izključila vse neefektivno delo (sodba VIII Ips 31/2019, sklep VIII Ips 11/2019, sklep VIII Ips 18/2019).

9. Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče odločitev oprlo na pomanjkljivo trditveno podlago tožnika, saj je tožnik že v tožbi podal trditev o tem, da je efektivno delo potekalo vsakodnevno od 5.00 do 22.30 in nadalje trditve, kaj je na dneve predvidenega tedenskega počitka delal in koliko ur je delal ter predlagal izvedbo dokazov v tej zvezi. Po tem, ko je toženka v odgovoru na tožbo ugovarjala nepopolnost in nesklepčnost tožbe in navedla, na katere konkretne dni misije je tožniku zagotovila tedenski počitek, je tožnik v pripravljalni vlogi podal dodatne obrazložene trditve glede nezagotovljenega tedenskega počitka, iz katerih jasno izhaja, kaj je tožnik delal na nedelje, za katere je bil predviden tedenski počitek, in koliko časa so trajala posamezna dela oziroma opravila, ki so bila obvezna na podlagi pisnega ali ustnega ukaza ali pravil delovanja v vojski. Nesmiselna pa je toženkina zahteva, da bi moral tožnik navesti, v kakšni vlogi in po čigavem ukazu je posamezne naloge opravljal, saj ni niti življenjsko niti logično pričakovati, da bi bila vsaka naloga, ki jo je moral opraviti, takšna, da bi zahtevala poseben ukaz oziroma odreditev in opredelitev tožnikove vloge. Tožnik je povsem zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu, kar je zadostovalo za ugotovitev relevantnih dejstev.

10. Tožnik je vtoževal odškodnino v višini osmih ur dela za vsak nezagotovljen dan tedenskega počitka. Vendar toženka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje sploh ni ugovarjala tožnikovim trditvam glede števila opravljenih ur dela na dni zatrjevanega neizkoriščenega tedenskega počitka (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče je svojo presojo utemeljilo na ugotovljenih konkretnih delovnih nalogah tožnika ob nedeljah, ki so bile predvidene za koriščenje tedenskega počitka. Ker je preostale dni v tednu potekalo usposabljanje malijskih enot, so bile nedelje namenjene dodatnemu usposabljanju, pripravam na usposabljanje, predavanjem, varovanju lastnih in partnerskih sil, udeležbi varnostnih in situacijskih sestankov in poročanj idr. Delo je bilo obvezno, tožniku ga je odrejal nadrejeni A. A., prav tako so naloge odrejali tudi italijanski pripadniki. Evidence toženke, iz katerih izhaja, da naj bi imel tožnik določene dni proste, je sodišče zavrnilo. Toženka pa razen mesečnih evidenc dnevne delovne obremenjenosti in zaključnega poročila o delovanju misije ni predložila drugih dokazov, niti ni predlagala zaslišanja prič, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče ni izvedlo drugih predlaganih dokazov.

11. Tožniku pripada odškodnina za toliko ur dela, kot jih je v času predvidenega tedenskega počitka dodatno opravil (sklep VSRS VIII Ips 41/2022). V postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik na določene dni počitka delal manj kot osem ur. Ker toženka v času napotitve na mednarodno misijo tožniku ni zagotovila 14 dni tedenskega počitka, dosojeni znesek v tem sporu predstavlja odškodnino za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka.

12. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).