Jedro

Tožeča stranka tekom postopka na prvi stopnji glede povračilnega zahtevka ni zatrjevala dejstev in ni predlagala dokazov, kot jih zahteva določilo drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP.

Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka podati konkretno trditveno (in dokazno) podlago, iz katere bi izhajala vrednost vozil ob izdaji sodbe, torej trditve, ki jih sodna praksa zahteva v okviru t.i. substanciranja, to je zahteve po konkretizaciji zakonskega abstraktnega dejanskega stanu. Ker tega ni storila, je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožba glede povračilnega zahtevka nesklepčna, pravilen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: “1. V razmerju med tožečo in toženo stranko se razveljavi učinek kupoprodajne pogodbe št. ... z dne 21. 6. 2012 na podlagi katere je tožeča stranka toženi stranki prodala tovorni vozili ... z registrskimi označbami ... in ... ter pobot terjatev v znesku 50.199,98 €, ki je bil izvršen na podlagi predloga za medsebojno kompenzacijo št. ... z dne 21. 6. 2012. 2. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 50.199,98 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe do plačila, in sicer v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.” Istočasno je odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v 15 dneh znesek 2.532,48 EUR pravdnih stroškov.

Tožeča stranka je zoper to sodbo vložila pravočasno pritožbo. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov. Primarno tožnica izpostavlja tekom postopka nesporno ugotovljena dejstva: da je toženka od tožnice sporna tovornjaka pridobila za vrednost 50.199,98 EUR (znesek pobota), da jih je tekom postopka odtujila, pri čemer se eno vozilo nahaja v R., drugo pa je bilo prodano na P. Navaja, da ni sporno, da je tožnica trdila, da mora toženka vrniti vrednost vozil kot je bila ugotovljena s prodajnima pogodbama, toženka pa ni podala nobenega konkretnega ugovora oziroma navedb iz katerih bi izhajala vrednost vozil ob odtujitvi kupcem oziroma navedb, da je bila vrednost vozil ob odtujitvi manjša kot pa je bila vrednost vozil, ko jih je toženka pridobila od tožnice. Toženka tako naj ne bi prerekala navedb tožnice glede vrednosti vozil, niti da ni predložila prodajnih pogodb, da je ta vozila prodala za manjšo vrednost. Stališče sodišča prve stopnje da bi morala tožnica podati konkretno trditveno in dokazno podlago iz katere bi izhajala vrednost vozil ob izdaji sodbe je po mnenju tožnice napačno. Tožnica meni, da je potrebno določbe 278. člena ZFPPIPP interpretirati v povezavi z določbami o neupravičeni pridobitvi na podlagi 190. in naslednjih členov OZ. Navaja, da ima zahtevek v okviru stečajnega postopka obogatitveno naravo. Materialna podlaga glede vprašanja vrednosti vračanja v primeru uspešnega izpodbijanja da je urejena s prvim odstavkom 190. člena OZ, ki določa nadomestitev vrednosti dosežene koristi. Navaja, da bi bilo v primeru uspešno izpodbitega temeljnega posla potrebno vzpostaviti prejšnje stanje, kar bi pomenilo, da bi ponovno oživela terjatev toženca do tožnice in hkrati zahtevek tožnice po nadomestitvi dosežene koristi toženca. Dosežena korist toženca pa da je vrednost prodanih tovornjakov kot je bila določena s prodajno pogodbo ter je posledično enaka vrednosti pobota. Po mnenju tožnice je pravno relevantna vrednost dosežene koristi in ne vrednost ob izdaji sodbe kot je to zaključilo sodišče prve stopnje. V konkretnem primeru oziroma na splošno pa cenitev na dan izdaje sodbe po mnenju tožnice niti ni objektivna oziroma mogoča, s čemer da se izkaže, da je stališče sodišča objektivno nemogoče ter s tem tožnica še dodatno pojasnjuje, da je relevantna določba prvega odstavka 190. člena OZ. Nadalje navaja, da niti ne bi mogla dokazovati vrednosti spornega vozila, ki je bilo prodano na P. in bi bil zato dokazni predlog po angažiranju sodnega cenilca brezpredmeten, zato je še toliko bolj relevantno, da se kot vrednost, ki se vrača, upošteva vrednost v času sklepanja spornega posla, saj da je bila le-to tudi vrednost s katero je bila obogatena tožena stranka. Absolutna bistvena kršitev določb postopka naj bi bila podana, ker je sodišče prešlo meje trditvene podlage strank. V 10. točki obrazložitve naj bi se ukvarjalo z vprašanjem vrednosti spornih vozil, čeprav toženka ni trdila niti dokazovala, da se je vrednost tekom postopka zmanjšala. Četudi bi bilo stališče sodišča glede uporabe drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP pravilno, pa je sodišče po mnenju tožeče stranke s prej navedenim razpravljanjem prešlo mejo postavljenih trditev, ki vpliva na končno odločitev ter je iz tega razloga potrebno sodbo razveljaviti.

Tožena stranka je pritožbene navedbe tožeče stranke prerekala. Vztrajala je, da je že tekom postopka opozorila, da je zahtevek tožeče stranke postavljen napačno in da ni v skladu z določili 278. člena ZFPPIPP.

Pritožba ni utemeljena.

Tožba tožeče stranke je izpodbojna tožba po določbah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Z njo tožeča stranka zahteva v razmerju med njo in toženo stranko razveljavitev učinka kupoprodajne pogodbe z dne 21. 6. 2012 na podlagi katere je tožeča stranka toženi stranki prodala dve tovorni vozili ter pobot terjatev v znesku 50.199,98 EUR, ki je bil izvršen na podlagi predloga za medsebojno kompenzacijo in zahteva plačilo zneska 50.199,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila.

Kot navaja sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, mora izpodbojna tožba poleg zahtevka za razveljavitev učinkov razpolagalnega posla v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo v korist katere je bil izveden razpolagalni pravni posel (prvi odstavek 275. člena ZFPPIPP) vsebovati tudi povračilni zahtevek kot je ta določen v drugem odstavku 278. člena ZFPPIPP. V drugem odstavku 278. člena ZFPPIPP je določeno, da če je oseba v korist katere je bilo izpodbito pravno dejanje opravljeno na podlagi tega dejanja prejela izpolnitev svoje terjatve, mora stečajnemu dolžniku vrniti to, kar je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejela, če pa to ni več mogoče, plačati denarno nadomestilo po cenah ob izdaji sodne odločbe (t.i. povračilni zahtevek).

Tožeča stranka je v tožbi zahtevala plačilo zneska 50.199,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe do plačila. Kot izhaja iz njenih navedb v postopku na prvi stopnji, je tožeča stranka v tožbi navedla, da je 21. 6. 2012 tik pred uvedbo postopka prisilne poravnave, toženki prodala osnovna sredstva, in sicer dve tovorni vozili znamke ... z registrskimi označbami […]. Glede prodaje osnovnih sredstev sta pravdni stranki sklenili kupoprodajno pogodbo, pri čemer je bila določena prodajna cena 50.200,00 EUR vključno z DDV za obe navedeni vozili. Toženka tožnici osnovnih sredstev ni poravnala z gotovinskim plačilom, ampak je bil izvršen pobot terjatev tožnice do toženke iz naslova prodaje osnovnih sredstev, v znesku 50.199,98 EUR z nasprotnimi terjatvami toženke do tožnice v istem znesku. Glede uveljavljanega povračilnega zahtevka v znesku 50.199,98 EUR pa je tožeča stranka v tožbi navedla le, da z 2. točko uveljavlja t.i. povračilni zahtevek na podlagi katerega zahteva, da je toženka dolžna tožnici plačati znesek 50.199,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po tem, ko je tožena stranka tožečo stranko v pripravljalni vlogi z datumom 23. 12. 2012 (pod točko 5) izrecno opozorila, da je zahtevek postavljen napačno in ni v skladu z določili 278. člena ZFPPIPP, je tožeča stranka v svoji pripravljalni vlogi odgovorila, da zahteva vračilo denarne koristi in da bo predložila sodno prakso v dokaz pravilnosti njenega tožbenega zahtevka (sodne prakse, ki naj bi to potrjevala, tožeča stranka ni nikoli predložila). Na prvem naroku za glavno obravnavo je tožena stranka ponovno poudarila nesklepčnost tožbe in neskladje z 278. členom ZFPPIPP, vendar je tožeča stranka le vztrajala na tem, da je sodna praksa drugačna od stališča tožene stranke. Na prvem naroku je tožnica še navedla, da po njej znanih podatkih tožena stranka s konkretnima tovornjakoma ne razpolaga več, ter da zato povračilni zahtevek na vračilo tovornih vozil ni mogoč. Po tem, ko je sodnik tožečo stranko na drugem naroku za glavno obravnavo izrecno vprašal “na kakšen način misli dokazati višino svojega tožbenega zahtevka oziroma kakšna je vrednost tovornih vozil, ki sta bili prodani toženi stranki, oziroma kakšna je njuna cena na dan odločanja o zahtevku, kot to predvideva 278. člen ZFPPIPP”, je tožeča stranka navedla le, da je vrednost premoženjske koristi toženke vrednost pobotanega zneska, v kolikor pa je toženec dejansko prejel višji znesek kupnine za tovorni vozili, pa da je trditveno breme v tej zvezi na njegovi strani.

Tožeča stranka tako tekom postopka na prvi stopnji glede povračilnega zahtevka ni zatrjevala dejstev in ni predlagala dokazov, kot jih zahteva določilo drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP.

Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, bi morala tožeča stranka vložiti zahtevek na vrnitev vozil v naravi oziroma ko je ugotovila, da vrnitev v naravi ni več možna, bi morala navesti dejstva in zanje ponuditi dokaze o tem, kakšna je vrednost vozil na dan odločanja, torej na dan izdaje sodne odločbe. Da tožeča stranka trditev kot jih zahteva določba drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP, ni podala, jo je v okviru materialnega procesnega vodstva pozval tudi razpravljajoči sodnik, poleg tega pa je bila na to opozorjena s strani tožene stranke, vendar svojih trditev v nakazani smeri ni dopolnila.

Tožeča stranka, kot je razvidno iz povzetih trditev, ni zatrjevala, da mora tožena stranka vrniti vrednost vozil kot je bila ugotovljena s prodajno pogodbo, ni zatrjevala, da je ta vrednost enaka oziroma se ni spremenila niti ob odločanju sodišča, ali ob odtujitvi s strani tožene stranke, niti ne drži, da tožena stranka njenih navedb glede višine povračilnega zahtevka ni prerekala, kot to neutemeljeno trdi tožeča stranka v pritožbi. Ker tožeča stranka trditev o vrednosti vozil sploh ni podala, tožena stranka teh trditev tudi ni mogla prerekati.

Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka podati konkretno trditveno (in dokazno) podlago iz katere bi izhajala vrednost vozil ob izdaji sodbe, torej trditve, ki jih sodna praksa zahteva v okviru t.i. substanciranja, to je zahteve po konkretizaciji zakonskega abstraktnega dejanskega stanu. Ker tega ni storila, je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožba glede povračilnega zahtevka nesklepčna, pravilen.

Tožeča stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določila 190. člena OZ o neupravičeni pridobitvi. Izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika in pravne posledice uspešne uveljavitve izpodbojnega zahtevka določa ZFPPIPP, ki je v razmerju do OZ specialni predpis. ZFPPIPP pa v drugem odstavku 278. člena določa kaj je treba vrniti in pravila vračanja v primeru, ko vrnitev v naravi ni mogoča. Ker so ta pravila jasna, jasno je določeno, da mora vrniti to, kar je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejela, če pa to ni več mogoče, mora plačati denarno nadomestilo po cenah ob izdaji sodne odločbe, so vsa pritožbena izvajanja v zvezi s 190. členom OZ neutemeljena, kakor so neutemeljene pritožbene trditve v smeri, da je ugotovitev vrednosti stvari na dan izdaje sodbe nemogoča. Kot to utemeljeno opozarja tožena stranka, je takšen način ugotavljanja vrednosti vsesplošno uveljavljen in ni nobena izjema.

Zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka v delu trditvene podlage, ki se nanaša na povračilni zahtevek, v primeru kot je ta, ko vrnitev tovornih vozil v naravi ni več možna, navesti dejstva in zanje ponuditi tudi dokaze o tem, kakšna bi bila vrednost vozil na dan izdaje odločbe, je zato pravilen in ker tožeča stranka takšnih trditev ni podala, je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožba v delu povračilnega zahtevka nesklepčna. Tožbeni zahtevek je bilo zato v celoti zavrniti kot neutemeljen.

Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani in ker pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji ni zasledilo katere od po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev na katere samo pazi po drugem odstavku 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Pravdni stranki morata nositi vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka in sicer tožeča stranka zaradi tega ker s pritožbo ni uspela (člen 165/I v zvezi s členom 154/I ZPP). Tožena stranka pa zaradi tega, ker stroški niso bili potrebni, saj njen odgovor ni pripomogel k odločitvi v zadevi (člen 155/I ZPP).