Jedro

Pridržanje in njegovo podaljšanje sta analogna, saj se z obema zadevnemu državljanu tretje države odvzame prostost.Za sklep o odreditvi pridržanja zadevnega državljana tretje države ali o podaljšanju njegovega pridržanja - ker posega v njegovo pravico do svobode, določeno v členu 6 Listine - veljajo stroga jamstva, in sicer zlasti varstvo pred samovoljnim ravnanjem. Tako varstvo pa med drugim pomeni, da je mogoče pridržanje odrediti ali podaljšati le ob upoštevanju splošnih in abstraktnih pravil, ki določajo pogoje pridržanja in njegovo izvajanje.

Ukrep pridržanja in tudi podaljšanje pridržanja sta skrajna prisilna ukrepa, da ima pridržani stroga jamstva v zvezi z odvzemom prostosti, in da mora imeti visoko raven zaščite pred arbitrarnostjo.

Tožena stranka v izpodbijanem aktu ni navedla ničesar in tudi v postopku pred izrekom ukrepa ni ugotavljala nič v zvezi s tem, kako se je tožnik vedel v času treh mesecev, ko mu je bila odvzeta prostost v Centru za tujce, ali je bil v tem času vpleten v kakšne varnostni incident.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo 142-2109/2020/112 (007121-06) z dne 25. 8. 2026 odpravi.

II.Predlogu za izdajo zaasne odredbe se ugodi tako, da mora toena stranka nemudoma po prejemu te sodbe in najmanj do izdaje pravnomone sodbe v tem upravnem sporu prenehati izvajati ukrep pridranja tonika v Centru za tujce v Postojni.

Obrazloitev

1.Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo na podlagi etrte alineje prvega odstavka 84. lena v povezavi z drugim, etrtim in enajstim odstavkom istega lena Zakona o mednarodni zaiti (ZMZ-1) odloilo, da se vlagatelju zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaite, ki trdi, da je A. A., roj. ... v mestu ... , dravljan Ljudske demokratine republike Alirije, "omeji gibanje", ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoenjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Organ je v izreku sklepa tudi odloil, da je vlagatelju zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaite gibanje omejeno na prostore Centra za tujce, ... , in sicer od 29. 8. 2026 od 15:00 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 29. 8. 2026 do 15:00.

2.V obrazloitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je vlagatelj zahtevka dne 14. 8. 2020 pri toeni stranki vloil prvo pronjo za priznanje mednarodne zaite. Ker je vlagatelj samovoljno zapustil prostore azilnega doma, je bil postopek ustavljen s sklepom pristojnega organa z 10. 9. 2020. Vlagatelj je nato 5. 5. 2020 vloil drugo pronjo za priznanje mednarodne zaite v Republiki Sloveniji. Ker je ponovno samovoljno zapustil prostore azilnega doma, je bil postopek ustavljen s sklepom pristojnega organa z dne 17. 5. 2022, ki je 6. 6. 2022 postal pravnomoen. Dne 2. 11. 2023 je vlagatelj vloil tretjo pronjo za priznanje mednarodne zaite, ki je bila zavrnjena z odlobo pristojnega organa z dne 30. 1. 2024, ki je dne 15. 10. 2024 postala pravnomona. Dne 1. 4. 2026 je pristojni organ prejel vlagateljevo pisno izjavo, iz katere je izhajalo, da eli v Republiki Sloveniji ponovno zaprositi za priznanje mednarodne zaite. Dne 29. 5. 2026 je po odpustu iz Zavoda za prestajanja kazni zapora Dob pri Mirni vloil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaite v Republiki Sloveniji. Kot je navedel, je zahtevek za uvedbo ponovnega postopka vloil kljub temu, da dejansko nima nobenih novih dokazov ali dejstev, ki jih v prej1njih postopkih ni navajal. Povedal je, da ima rad Republiko Slovenijo in da si tokrat eli tukaj ostati. Vlagatelj tekom postopka ni predloil nobenega osebnega dokumenta, zaradi esar njegova istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena. Vlagateljev zahtevek je bil zavren s sklepom pristojnega organa z dne 1. 6. 2026. Vlagatelj je zoper navedeni sklep vloil tobo v upravnem sporu pri Upravnem sodi1u Republike Slovenije, ki je tobo zavrnilo s sodbo I U 1209/2026 z dne 27. 7. 2026, ki do dne priprave tega sklepa 1e ni postala pravnomona.

3.V nadaljevanju sklepa toena stranka pravi, da je Sektor uniformirane policije Policijske uprave Novo mesto dne 19. 5. 2026 pristojni organ obvestil o tem, da bo vlagatelj izpu1en iz Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni in pristojnemu organu predlagal, da se vlagatelju izree ukrep obveznega zadrevanja na obmoju azilnega doma, saj je bil vlagatelj v asu prestajanja zaporne kazni vekrat nasilen in je bil med drugim zaprt v posebno strogem reimu. Poleg tega iz dopisa izhaja, da se vlagatelja 1e vedno boji rtev kaznivih dejanj, zaradi katerih je bil vlagatelj obsojen na zaporno kazen.

4.Kot izhaja iz sodbe Okrajnega sodi1a v Ljubljani 1t III K 63338/2024 s 24. 6. 2025, ki je postala pravnomona 12. 11. 2025 je bil vlagatelj spoznan za krivega, da je:

-z drugim grdo ravnal, ga pretepal in ga drugae z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravljal v podrejeni poloaj, s tem pa ga je tudi lahko telesno poškodoval, s tem, da je 29. 6. 2024 v zapu1eni hi1i najprej vpil na osebo enskega spola A. A. in ji govoril, da bo ubil njo in tistega, ki se bo kdaj z njo druit. Zaradi opisanega je oseba A. A. utrpela rano na glavi, torej lahke telesne poškodbe. Z opisanim dejanjem je rtev spravil v podrejen poloaj, sej se ni mogla braniti, prav tako je bila mono poniana in prestra1ena;

-dne 5. 7. 2024 osebi A. A. rekel, naj se ne pribliuje ... . Ob tem jo je zmerjal in ji rekel, naj se ne pribliuje domu. Dejal je, da je tema zanjo nevarna in da jo bo zatolkel. Prav tako je dne 8. 7. 2024 osebi A. A. zagrozil, da jo bo z noem ubil. Grozil ji je, da jo bo porezal po vratu ter s kladivom potolkel in spravil v grob. Pri tem je z rokami nakazoval, kako jo bo ubil, zaradi esar je bila rtev mono vznemirjena in prestra1ena.

Zaradi navedenih kaznivih dejanj je bil vlagatelj obsojen na enotno kazen enega leta in 1estih mesecev zapora.

5.Toena stranka pravi, da iz dopisa Sektorja uniformirane policije Policijske uprave Novo mesto 1t. ... z dne 25. 5. 2026 izhaja, da je vlagateljevo vedenje v uradnih postopkih nepredvidljivo in je zelo nevaren. V asu prestajanja kazni zapora so bili zoper njega zaradi nespo1tovanja zakonodaje in pravil zavoda odrejeni razlini varnostni ukrepi. Nadalje iz dopisa Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mimi 1t. ... z dne 22. 5. 2026 izhaja, da je bil vlagatelj dne 5. 3. 2026 preme1en v poseben stroji reim kot nevaren obsojenec, skladno z 98.a lenom Zakona o izvr1evanju kazenskih sankcij. Tekom bivanja v posebnem strojem reimu, kjer bivajo varnostno zahtevnej1i obsojenci, je bil preseljen kar trikrat. Poleg tega seje v zaporu vekrat neprimerno obna1al in kr1il hi1ni red. Dne 18. 3. 2026 je bil udeleen v fizinem konfliktu s 1e tremi obsojenci. Dne 2. 4. 2026 je kr1il hi1ni red s tem, ko je na prepovedan nain prena1al oziroma sprejemal predmete. Kljub opozorilom se sprva ni el umiriti, preklinjal je in alil pravosodnega policista. Dne 5. 3. 2026 je bil udeleen v fizinem obraunu s soobsojencem B. B., ki je utrpel po1kodbo pod levim oesom. Kot izhaja iz dopisa, je vlagatelj navedeni dogodek komentiral s tem, da je soobsojenec B. B. problematien. Obsojenec B. B. pa je povedal, da je bil prisiljen oskrbovati vlagatelja s tobakom, kavo in denarjem. Povoda fizinega konflikta ni znal pojasniti, povedal je samo, da ga je vlagatelj priel zmerjati, potem pa ga je udaril v predel obraza. Vlagatelj je bil name1en v poseben stroji reim po 98.a lenu ZIKS-1 kot nevaren obsojenec. Dne 8. 4. 2026 je vlagatelj iz sobe v posebnem strojem reimu sproil pozivni signal. Pravosodni policist ga je na1el v slabem psihofizinem stanju. Bil je objokan, porezani je imel obe roki. Vlagatelj je navedeno komentiral, da je to storil zato, ker se ne razume dobro z osebo, ki deli hrano. Zaradi navedenega dogodka je bil preme1en v poseben prostor z videonadzorom po 236. lenu ZIKS-1. Dne 16. 5. 2026 je bil vlagatelj udeleen v fizinem obraunu z obsojencem C. C. Ko so pravosodni policisti vstopili v sobo, je vlagatelj ob steno stiskal soobsojenca. Kljub opozorilom vlagatelj ni odnehal. Ko so ga pravosodni policisti prijeli, se je posku1al izmuzniti in ponovno udariti soobsojenca. Pri tem je izgubil ravnoteje, s predelom trupa udaril ob rob mize in padel na tla. Se vedno se je upiral in se ni el umiriti. Po tem je bil name1en v poseben prostor z videonadzorom po 236. lenu ZIKS-1. Soobsojenec je povedal, da ga je vlagatelj elel, e odkar je pri1el v to sobo, izloiti iz nje in mu s tem pokazati, kdo je vodja sobe. Zaradi fizinega napada je soobsojenec dobil telesne po1kodbe na predelu obraza. Dne 19. 5. 2026 je bila v zvezi s tem dogodkom podana prijava suma storitve kaznivega dejanja na Policijsko postajo Trebnje.

6.Sektor uniformirane policije Policijske uprave Novo mesto je dne 19. 5. 2026 pristojnemu organu predlagal, da se vlagatelju izree ukrep obveznega zadrevanja na obmoju azilnega doma, saj je bil vlagatelj v asu prestajanja zaporne kazni vekrat nasilen in je bil med drugim zaprt v posebno strogem reimu. Poleg tega iz dopisa izhaja, da se vlagatelja 1e vedno boji rtev kaznivih dejanj, zaradi katerih je bil vlagatelj obsojen na zaporno kazen. Vlagatelju je bil dne 29. 5. 2026 ustno na zapisnik izreen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, zaradi varstva osebne varnosti, premoenjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Vlagatelj je zoper sklep o omejitvi gibanja vloil tobo v upravnem sporu pri Upravnem sodi1u, ki je tobo zavrnilo s sodbo 1t. I U 1119/2026 z 10. 6. 2026. Vlagatelj je zoper naveden sodbo vloil pritobo pri Vrhovnem sodi1u Republike Slovenije, ki je bila zavrnjena s sodbo I Up 197/2026.

7.Pristojni organ je preudel predmetno zadevo in ugotovil, da bi lahko vlagatelj zahtevka v primeru, da mu po 29. 8. 2026 gibanje ne bi bilo ve omejeno, 1e naprej ogroal osebno varnost in premoenjsko varnost. Kot izhaja iz zapisnika z dne 24. 8. 2026, je bil vlagatelj seznanjen z razlogi, zaradi katerih se je pristojni organ odloil za podalj1anje ukrepa omejitve gibanja, vlagatelj pa je imel monost, da se o tem izjavi. Uradna oseba je opomnila, da je bil v asu prestajanja zaporne kazni vekrat nasilen in je bil zaprt v posebno strogem reimu, poleg tega se je neprimerno obna1al in kr1il hi1ni red zapora. Vlagatelj je pojasnil, da je imel teave s soobsojenim, s katerim sta se najprej stepla, nato pa sta se spoprijateljila. Drugih teav ni imel, prav tako ni imel nobenih teav v azilnem domu. V Ljubljani ima prijatelje. Priznal je svojo napako, dobil je zaporno kazen, drugih teav pa ni imel. V zvezi s kazenskim postopkom, po katerem je bil tudi spoznan za krivega, je pojasnil, da je to vse la. rtev ga je sicer toila, nato pa je 1la z njim na morje. Sodni izvedenec je ocenil, da rtev nima posledic tega dejanja. Na vlagateljevi strani so bile tudi nekatere prie, ki so potrdile, da sta bila pravzaprav prijatelja. Vlagatelj je elel prekiniti odnose s to ensko, saj je pila preve alkohola, poleg tega je jemala tudi droge. Prijavila ga je in dejala, da je elel ubiti njo in njenega psa. Vlagatelj je navedeno zanikal. Pojasnil je, da so tej enski verjeli zgolj zato, ker je enska in je ranljiva. Pregledal jo je tudi izvedenec, a po1kodb ni imela. Uradna oseba je vlagatelju pojasnila, da je to predmet kazenskega postopka, ki je bil 1e zakljuen. To dekle mu je poslalo pismo in izrazilo obalovanje. Klicala ga je tudi po telefonu in se mu opraviila. Ponovno je poudaril, da ji ni storil niesar hudega. Uradna oseba je vlagatelju pojasnila razloge, zaradi katerih se je pristojni organ odloil za podalj1anje ukrepa omejitve gibanja. Vlagatelj je zatrdil, da ne bo ve povzroal teav. Ne eli storiti kaznivega dejanja in ne bo ve nasilen. eli si svobode, prav tako si eli videti sina. Poudaril je, da ni problematien lovek. V nadaljevanju so bile vlagatelju pojasnjene okoli1ine ki izkazujejo, da je vlagatelj begosumen in razlogi, zaradi katerih pristojni organ sklepa, da v predmetni zadevi ukrep obveznega zadrevanja na obmoje azilnega doma ne bi bil ustrezen. Vlagatelj je po ustnem izreku podalj1anja omejitve gibanja zapustil prostor inpovedal, da ne eli poslu1ati branja zapisnika in da zapisnika ne bo podpisal.

8.Toena stranka v nadaljevanju pravi, da je dne 12. 6. 2026 je potekel rok, do katerega bi morale drave lanice Evropske unije sprejeti predpise, potrebne za uskladitev z Direktivo o sprejemu 2024/1346 z dne 14. maja 2024. Republika Slovenija 1e ni sprejela nove zakonodaje, ki bi zagotavljala prenos omenjene direktive, zato se tudi glede omejitve gibanja oziroma pridranja 1e naprej uporabljajo dolobe ZMZ-1, v kolikor niso v nasprotju s to direktivo.

9.ZMZ-1 v tretjem odstavku 78. lena doloa, da pravice iz prvega odstavka istega lena pridobijo tudi dravljani tretjih drav in osebe brez dravljanstva, ki pri pristojnem organu vloijo prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, in sicer do izvr1ljivosti sklepa o zavrenju tega zahtevka oziroma izvr1ljive odlobe o zavrnitvi ponovne pronje kot neutemeljene. Vlagatelj zahtevka je torej v svojih pravicah in dolnostih po zakonu izenaen s prosilcem za mednarodno zaito.

10.Organ se nato sklicuje na prvi odstavek 84. lena ZMZ-1 in na etrto alinejo prvega odstavka 84. lena ZMZ-1. Ta doloba ustreza dolobi f. toke etrtega odstavka 10. lena Direktive 2024/1346, ki doloa, da se prosilca sme pridrati, kadar to zahteva za1ita nacionalne varnosti ali javnega reda.

11.Toena stranka pravi, da doloba 1estega odstavka 84. lena ZMZ-1 ni v nasprotju z Direktivo o sprejemu 2024/1346, ki v prvem odstavku 11. lena doloa, da se prosilca pridri za im kraj1e obdobje in se ga obdri v pridranju le tako dolgo, dokler veljajo razlogi iz lena 10(4).

-Vlagatelj je sicer 24. 8. 2026 ob ustnem izreku podaljšanja ukrepa omejitve gibanja svoje nasilno obnašanje v času prestajanja zaporne kazni pojasnil s tem, da naj bi imel težave s soobsojenim, s katerim sta se stepla, kasneje pa sta se spoprijateljila. Pristojni organ meni, da je tovrstno opravičevanje nasilnega ravnanja povsem neprimerno. Iz dopisa Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni št. ...  z dne 22. 5. 2026 namreč jasno izhaja, da je bil vlagatelj med prestajanjem kazni zapora večkrat nasilen do različnih soobsojencev, poleg tega se je neprimerno obnašal tudi do zaposlenih. Ko je bil vlagatelj soočen s kaznivimi dejanji, zaradi katerih je bil na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani št. Ill K 63338/2024 z dne 23. 10. 2025 obsojen na zaporno kazen, je navedeno zanikal. Pojasnil je, da ga je ta ženska obtožila po krivem, pila je namreč alkohol in uživala droge. Tudi sodni izvedenec v kazenskem postopku naj bi ugotovil, da žrtev v resnici nima sledi dejanj, ki so mu bila očitana. Pristojni organ najprej izpostavlja, da iz 28. točke navedene sodbe izhaja, da je vlagatelj kazniva dejanja storil z direktnim naklepom. Iz 11. točke navedene sodbe jasno izhaja, da je sodišče zaključilo, da je bila vlagatelju storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. Vlagatelj je sicer v kazenskem postopku zanikal, da je bil fizično nasilen do oškodovanke, nanjo naj bi zgolj vpil, a je izvedeni dokazni postopek potrdil, da je kaznivo dejanje storil prav na način, kot izhaja iz izreka navedene sodbe.

-Pristojni organ je na podlagi opisanega dejanskega stanja ocenil, da so izpolnjeni pogoji za podaljšanje gibanja vlagatelju na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Vlagatelj je namreč v preteklosti storil več kaznivih dejanj, prav tako je v času prestajanja kazni zapora večkrat nasilno napadel druge osebe ter kršil hišni red zavoda. Kot izhaja iz sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije št. IU 1119/2026 z 10. 6. 2026 gre v predmetni zadevi za več ponavljajočih dejanj, ki predstavljajo ogrožanje varnosti drugih, zaradi česar je pristojni organ logično sklepal, da obstaja nevarnost, da bi se lahko taka ravnanja dogajala tudi v bodoče, zaradi česar se je pristojni organ pravilno odločil za ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti ter premoženjske varnosti. Nadalje iz sodbe izhaja, da so se vlagateljeva dejanja dogajala tako v zaporu, kot tudi pred tem na prostosti. Sodišče je ocenilo, da je bil odvzem prostosti tehten, nujno potreben in ima zakonsko podlago v ZMZ-1.

-Glede na vlagateljeva pretekla ravnanja, kazniva dejanja in nasilno obnašanje med prestajanjem kazni zapora, do katerega je intenzivno prihajalo ravno v zadnjih mesecih pred odpustom iz zapora, pristojni organ ocenjuje, da so izpolnjeni pogoji za podaljšanje omejitve gibanja vlagatelju na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Kot izhaja iz 30. točke sodbe Okrajnega sodišča, obstaja velika verjetnost, da bo še naprej izvrševal podobna kazniva dejanja, zaradi česar obstaja resna grožnja za javni red in varnost. Prav tako vlagatelj kljub obsodbi niti med prestajanjem kazni zapora ni prenehal s kršenjem pravnega reda Republike Slovenije, ampak je še naprej nadaljeval z ogrožanjem fizične varnosti drugih ljudi.

-V nadaljevanju se organ sklicuje na drugi odstavek 84. člena ZMZ-1. Glede na vlagateljeva pretekla kazniva dejanja in nasilno obnašanje organ ocenjuje, da bi bila omejitev gibanja na območje Azilnega doma povsem neučinkovita in bi vlagatelj utegnil  v prostorih azilnega vnašati nemir in bi še naprej ogrožal svojo varnost in varnost drugih oseb ter premoženja. Hkrati na strani vlagatelja obstajajo okoliščine, ki v skladu s 84.a členom ZMZ-1 kažejo na nevarnost pobega. Sklicuje se na tretjo in deseto alinejo. S pobegom bi zagotovil nenadzorovano gibanje na ozemlju Slovenije.  Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike, se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma  le-tega samovoljno zapustila.

-Pristojni organ iz vseh navedenih razlogov ocenjuje, da bi bil ukrep pridržanja na območje azilnega doma v konkretnem primeru popolnoma neučinkovit in je zato edina učinkovita možnost, s katero bi se preprečilo ponovno ogrožanje osebne varnosti in premoženjske varnosti, uporaba strožjega ukrepa, torej pridržanje na prostore Centra za tujce. Pristojni organ izpostavlja še, da bo vlagatelju v Centru za tujce še naprej nudena primerna zdravstvena oskrba. Poleg tega bo imel dostop do pomoči socialnih delavk in primerne psihiatrične obravnave, v kolikor bi to potreboval.

-Glede na vse navedeno pristojni organ ugotavlja, da so v konkretnem primeru podani zadostni razlogi za podaljšanje omejitve gibanja za en mesec na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, kakor tudi, da so v skladu z drugim odstavkom istega člena podani razlogi za odreditev omejitve gibanja na Center za tujce. Pristojni organ dodaja, da je glede na vsebino in območje izvajanja ta ukrep dejansko pridržanje, vendar zaradi določb v ZMZ-1 uporablja poimenovanje omejitev gibanja.

-V tožbi tožnik pravi, da izpodbija sklep v celoti iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1 in predlaga, da sodišče odločbo odpravi oziroma razveljavi ter odredi njegovo takojšnjo izpustitev iz Centra za tujce ... ter ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. Podredno predlaga, da sodišče ukrep nadomesti z milejšim ukrepom, na primer z nastanitvijo v azilnem domu oziroma z drugim ukrepom, ki ne pomeni odvzema prostosti. Tožnik predlaga tudi, da ga sodišče osebno zasliši ob prisotnosti tolmača za arabski jezik, saj mora imeti možnost učinkovito predstaviti svoje osebne okoliščine, pojasniti pretekle dogodke in odgovoriti na navedbe tožene stranke.

-Tožena stranka se je sklicevala predvsem na tožnikovo predkaznovanost zaradi kaznivih dejanj nasilne narave in tatvine in, da je bil zaradi teh dejanj obsojen, ter na dogodke v času prestajanja zaporne kazni. Tožnik meni, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker tožena stranka ni ugotovila konkretnih, aktualnih in neposrednih okoliščin, ki bi utemeljevale nadaljnje omejevanje njegove osebne svobode. Prav tako ni opravila ustreznega testa sorazmernosti in ni obrazložila, zakaj cilja ni mogoče doseči z milejšim ukrepom. Tožnik ne zanika, da je bil v preteklosti obravnavan v kazenskem postopku oziroma da je bil obsojen zaradi kaznivih dejanj nasilništva in tatvine. Vendar pa iz samega dejstva pretekle obsodbe še ne izhaja, da je tožnik v času odločanja konkretna in neposredna nevarnost za osebno varnost, premoženje ali javni red.

-Tožena stranka ni navedla nobenega konkretnega novejšega dogodka, iz katerega bi izhajalo, da je tožnik po prihodu v Republiko Slovenijo oziroma v času nastanitve v Centru za tujce koga fizično napadel, komu grozil, poškodoval tuje premoženje, povzročal nerede, poskušal pobegniti, kršil pravila Centra za tujce ali onemogočal izvedbo postopka mednarodne zaščite. Tožena stranka svojo odločitev utemeljuje predvsem s preteklimi dogodki, ki so se zgodili pred izdajo izpodbijanega sklepa in ki jih je treba presojati v njihovem dejanskem in časovnem kontekstu.

-Tožnik je na razgovorih pojasnil, da je bil v času storitve kaznivih dejanj pod vplivom alkohola oziroma prepovedanih substanc. Pojasnil je, da zaradi takratne odvisnosti in uživanja alkohola ni bil sposoben ustrezno nadzorovati svojega ravnanja ter da se določenih dogodkov ne spominja. Tožnik s tem ne želi opravičiti preteklega ravnanja, temveč pojasnjuje okoliščine, ki so bistveno vplivale na njegovo vedenje. Odvisnost je bila pomemben dejavnik njegovega preteklega življenja. Tožnik pa zatrjuje, da trenutno ni več odvisen od prepovedanih substanc in alkohola. Prestajanje zaporne kazni je nanj vplivalo tako, da je o svojem preteklem življenju temeljito premislil in spremenil svoje ravnanje. Gola domneva, da je oseba, ki je imela v preteklosti težave, še vedno nevarna, ne more biti zadostna podlaga za tako intenziven poseg v osebno svobodo.

-Tožnik je pojasnil tudi dogodek, povezan z njegovo nekdanjo partnerko. Ta je imela epilepsijo, zaradi katere je pogosto ob epileptičnih napadih padala in se pri tem poškodovala. Tožnik je želel pojasniti dejansko ozadje dogodka in opozoriti, da njegovega ravnanja ni mogoče ocenjevati brez upoštevanja zdravstvenega stanja nekdanje partnerke in celotnega konteksta dogodka.

-Tožnik ne zatrjuje, da bi bilo treba njegovo morebitno preteklo napačno ravnanje spregledati. Zatrjuje pa, da mora biti pri presoji sedanje nevarnosti ugotovljeno, kaj se je dejansko zgodilo, kakšen je bil njegov namen, kakšne so bile okoliščine dogodka in ali takšne okoliščine danes sploh še obstajajo. Tožena stranka se do teh navedb ni ustrezno opredelila in ni pojasnila, zakaj naj bi ta pretekli dogodek dokazoval sedanjo nevarnost tožnika.

-Tožena stranka se sklicuje tudi na dejstvo, da je bil tožnik v času prestajanja zaporne kazni večkrat nameščen v samico (torej v strožje varovani oddelek z manj nastanjenim), ker naj ne bi spoštoval zakonodaje in pravil zavoda, ter da naj bi bil nasilen do drugih oseb in naj bi se stepel s soobsojencem. Tožnik je na razgovoru pojasnil, da so bili dogodki v zaporu povezani s provokacijami drugih zapornikov in tudi z ravnanjem paznikov. Navedel je, da naj bi ga pazniki pretepli, zaradi česar je moral biti operiran.

-Tožena stranka ne more uporabiti zgolj podatka, da je bil tožnik v preteklosti nameščen v strožji režim, ne da bi ugotovila razloge za vsak posamezen dogodek. Prav tako mora ugotoviti, ali je šlo za nasilje, ki ga je začel tožnik, za odziv na napad oziroma provokacijo ali za dogodek, ki je bil posledica njegovega zdravstvenega stanja, odvisnosti ali okoliščin prestajanja kazni.

-Poleg tega tožena stranka ni pojasnila, zakaj naj bi vedenje v zaporu avtomatično dokazovalo sedanjo nevarnost v postopku mednarodne zaščite, zlasti če tožnik po prestajanju kazni ni storil novih kaznivih dejanj ali nasilnih incidentov.

-Tožnik je na razgovoru dne 24. 8. 2026 iskreno povedal, da si želi urediti življenje. Njegov cilj je ostati v Sloveniji, si poiskati delo v gradbeništvu, se poročiti s punco in živeti čisto življenje brez alkohola in prepovedanih substanc. Te izjave kažejo na to, da se tožnik zaveda posledic svojega preteklega ravnanja in da želi svoje življenje urediti. Tožena stranka bi morala njegove izjave oceniti skupaj z njegovim sedanjim vedenjem, ne pa jih prezreti.

-Tožena stranka mora za omejitev gibanja izkazati več kot le preteklo obsodbo. Izkazati mora konkretno nevarnost, ki obstaja v času odločanja. V izpodbijanem sklepu pa ni dovolj konkretno navedeno: katera oseba naj bi bila trenutno ogrožena; katero premoženje naj bi bilo ogroženo; kakšno konkretno ravnanje tožnika predstavlja nevarnost; na podlagi katerih dokazov je bila nevarnost ugotovljena; zakaj je nevarnost neposredna; zakaj naj bi trajala še ves čas podaljšanja ukrepa; zakaj je treba tožnika zadržati prav v Centru za tujce. Obrazložitev, ki se omeji na opis pretekle kaznovanosti, ne omogoča zaključka, da je podaljšanje ukrepa nujno. Pretekla obsodba je lahko ena od okoliščin pri presoji, vendar ne more nadomestiti konkretne ugotovitve o sedanjem stanju in tveganju. Odločitev o omejitvi gibanja mora temeljiti na individualni presoji konkretnega prosilca. Tožena stranka pa je tožnika obravnavala predvsem kot osebo s kazensko preteklostjo, ne da bi celovito ocenila njegovo sedanje stanje. Prav tako ni ugotovila, ali je tožnik v času nastanitve v Centru za tujce povzročil kakšen nov incident. Ni pojasnila, zakaj nevarnosti ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom in zakaj je treba tožniku osebno svobodo omejiti za celotno obdobje do 29. 9. 2026.

-Tožnik predlaga tudi izdajo ureditvene začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, tako da se do pravnomočne odločitve v upravnem sporu preneha izvajanje ukrepa pridržanja v Centru za tujce. To bi imelo za posledico premestitev tožnika v prostore Azilnega doma.

-Člen 9 (3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU določa, da se prosilca nemudoma izpusti, če se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito. Slovenski zakonodajalec te določbe kljub poteku roka za implementacijo ni prenesel v veljavni pravni red. Slovenska ureditev dopušča možnost pritožbe tudi v primeru, če Upravno sodišče po opravljeni glavni obravnavi drugače ugotovi dejansko stanje kot toženka in spremeni odločitev na način, da pogoji za izrek ukrepa pridržanja za tožnika niso podani. Taka sodba še ni pravnomočna. Tožnik ima zato pravni interes, da se odloči o njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe. Izdaja ureditvene začasne odredbe je v takem primeru nujna že zaradi prenosa navedene določbe Direktive o sprejemu v slovenski pravni red. Direktiva o sprejemu ne zahteva dvostopenjskega sodnega varstva, določa pa, da se osebo obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler obstajajo razlogi za pridržanje (člen 9 (1) Direktive o sprejemu).

-Ker gre za trajajoče pravno sporno razmerje, nezakonit odvzem prostosti pa že sedaj predstavlja težko popravljivo škodo, ki se bo z vsakim dnem le še povečevala, je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od "verjetnosti", sama "potrebnost" začasne odredbe pa z dejstvom, da mora imeti tožnik učinkovito sodno varstvo. Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja nedvomno odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni, saj ne more biti javna korist podana v tem, da se pridržanje nadaljuje zaradi vodenja postopka mednarodne zaščite, če je oseba pridržana nezakonito.

-V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je glede na pretekla ravnanja tožeče stranke, njena kazniva dejanja in nasilno obnašanje med prestajanjem kazni zapora, do katerega je intenzivno prihajalo ravno v zadnjih mesecih pred odpustom iz zapora, tožena stranka utemeljeno ocenila, da so izpolnjeni pogoji za podaljšanje omejitve gibanja tožeči stranki na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. V primeru, da tožeči stranki gibanje več ne bi bilo omejeno, bi lahko nadaljevala z ogrožanjem osebne in premoženjske varnosti. Sklicuje se na 30. točko sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani št. Ill K 83338/2024 in sodbo naslovnega sodišča št. I U 1119/2026 z 10. 6. 2026. Pravi, da gre v predmetni zadevi za več ponavljajočih dejanj, ki predstavljajo ogrožanje varnosti drugih. Nadalje iz sodbe izhaja, da so se dejanja tožeče stranke dogajala tako v zaporu, kot tudi pred tem na prostosti. Iz sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III K 63338/2024 izhaja, da je tožeča stranka kazniva dejanja storila z direktnim naklepom. Tekom bivanja v posebnem strožjem režimu, kjer bivajo varnostno zahtevnejši obsojenci, je bila preseljena kar trikrat.

V sodbi I U 100/2021-14 z dne 26. 1. 2021 je Upravno sodišče izpostavilo, da je po 2. odstavku 84. člena ZMZ-1 mogoče omejiti gibanje na Center za tujce le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju azilnega doma oziroma milejšega ukrepa. Slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo sicer ni prenesel določbe 4. odstavka 8. člena Direktive o sprejemu 2013/33, po kateri države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu, saj je po določilih 84. člena ZMZ-1 namreč edina alternativa pridržanju v Centru za tujce po drugem odstavku zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (prvi odstavek tega člena). Ta ukrep sicer pomeni odvzem osebne svobode, vendar pa je tudi po mnenju sodišča v konkretnih individualnih okoliščinah tožnikovega primera šteti, da bi bil vsak drug ukrep iz 4. odstavka 8. člena Direktive o sprejemu 2013/33 neučinkovit in da je bil tožniku izrečeni ukrep tudi nujen. Tožena stranka je tako najprej preverjala, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma, primeren. Glede na pretekla kazniva dejanja in nasilno obnašanje tožeče stranke, je tožena stranka utemeljeno ocenila, da bi bila v predmetni zadevi omejitev gibanja zgolj na območje azilnega doma povsem neučinkovita in bi tožeča stranka v prostorih azilnega doma utegnila vnašati nemir in bi še naprej ogrožala svojo varnost in varnost drugih oseb ter premoženja. Tožena stranka se nato še enkrat se sklicuje 30. točko sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani št. Ill K 83338/2024.

Hkrati na strani tožeče stranke obstajajo okoliščine, ki v skladu s 84.a členom ZMZ-1 predstavljajo okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega. Tožeča stranka je namreč predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji oziroma drugih državah članicah Evropske unije in te države kasneje zapustila (tretja alineja). Poleg tega je bila v zadnjih dveh letih v Republiki Sloveniji pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti (deseta alineja). Vse navedeno še toliko bolj kaže na potrebo, da se tožeči stranki še naprej omeji gibanje na Center za tujce, saj bi si s pobegom zagotovila nenadzorovano gibanje na ozemlju Republike Slovenije.

Sodišče je na glavni obravnavi vpogledalo v upravni in sodni spis ter zaslišalo tožnika na način, da je tožnik odgovarjal na standardna vprašanja glede razmer, v katerih mu je odvzeta prostost v Centru za tujce, in na odprto vprašanje, če ve, zakaj mu je tožena stranka podaljšala pridržanje. Na slednje vprašanje se obširno izrekel o zadevi in izkazal svoj odnos do razlogov za pridržanje. Na zaslišanju je na pobudo pooblaščenke tožnika tudi povzel pismo v angleščini, ki mu ga je oškodovanka v zvezi s storjenimi kaznivimi dejanji poslala in se mu opravičila. Sodišče na glavni obravnavi oziroma v predhodnem postopku ni pridobivalo ali/in izvajalo drugih dokazov, ki jih je sicer predlagala pooblaščenka tožnika (na strani 5 tožbe), med drugim tudi vpogled v zdravstveno dokumentacijo o poškodbah in operaciji (dokumentacija naj bi se pridobivala iz Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni v odškodninskem postopku zaradi ravnanja uslužbencev) in poročilo Centra za tujce o tožnikovem vedenju. Strankam je pojasnilo, da izvajanje drugih dokazov ni potrebno glede na to, da gre v tej zadevi (primarno) za presojo zakonitosti izpodbijanega akta.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Tožba je utemeljena.

Sodišče bo utemeljitev presoje iz prve točke izreka sodbe razdelilo na tri glavne dele, kajti z materialno-pravnega vidika se zdi, da je tožena stranka izpodbijano odločitev oprla na dva razloga oziroma na dve podlagi za odvzem prostosti, četudi v obrazložitvi izpodbijanega akta izmed pravnih določil omenja zgolj četrto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki se navezuje na člen 10(4)(f) Direktive o sprejemu 2024/1346, ne omenja pa konkretnega pravnega določila kot podlage za odvzem prostosti zaradi begosumnosti, a kljub temu tako v tožbi kot tudi v odgovoru na tožbo navaja tudi begosumnost tožnika kot razlog za odvzem prostosti. Presojo zakonitosti izpodbijanega akta z vidika razloga iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 oziroma iz člena 10(4)(f) Direktive o sprejemu 2024/1346 bo sodišče naredilo v razdelku b.) te sodbe. Presojo zakonitosti izpodbijanega akta bo sodišče nadaljevalo v razdelku c.) te sodbe v navezavi na ugotovljeno begosumnost tožnika. Pred tem bo sodišče v razdelku a.) obrazložitve sodbe izpostavilo sistemski problem v upravnem odločanju, ki tudi v tej zadevi potrjuje, da ni mogoče pravilno in zakonito odločati na različnih pravnih področjih mednarodne zaščite, med drugim tudi o pridržanju, če upravni organ pri tem dosledno ignorira interpretacije Sodišča EU glede relevantnih določb prava EU. Z vidika zgolj učinkovitosti varovanja javnega reda, in morda bi tudi vsak normalno razumen človek v konkretnem primeru pritrdil temu, da bi bilo v predmetni situaciji najbolj varno in "prav", da tožnik ostane pridržan v Centru za tujce še en mesec, da ne bi ogrožal varnosti, dokler je še v Sloveniji. Vendar v Sloveniji naj bi veljala vladavina prava in Slovenija je članica EU, zato mora biti tak ukrep podaljšanja odvzema prostosti utemeljen v pravu EU, kar pomeni, da mora prestati preizkus zakonitosti s strani sodišča.

Uvodoma sodišče tudi pripominja, da se je upravni postopek v tem primeru začel po uradni dolžnosti dne 25. 8. 2026 in sicer z odločitvijo o podaljšanju odvzema prostosti. Zato je treba v konkretnem primeru uporabiti Pakt o migracijah in azilu oziroma Direktivo o sprejemu 2024/1346,1 kar je ugotovila tudi tožena stranka v izpodbijanem aktu. Eden od sistemskih problemov,2 ki vpliva tudi na presojo zakonitosti izpodbijanega akta, je namreč v tem, da Direktiva o sprejemu 2024/1346 še ni prenesena v notranji pravni red oziroma lahko sodišče šteje, da je prenesena v notranji pravni red zgolj s tistimi določbami ZMZ-1, ki niso v nasprotju z Direktivo o sprejemu 2024/1346.

a.) Ključne sodbe Sodišča EU kot pravni viri za pravilnost in zakonitost odločanja tožene stranke o podaljšanju odvzema prostosti tožniku s posebnim poudarkom na zaščiti javnega reda

Dolgoletna upravno-sodna praksa na različnih področjih mednarodne zaščite izkazuje, da določenih upravnih odločitev očitno ni mogoče sprejeti na zakonit način, če upravni organ ob tem sistematično ne upošteva konkretnih interpretacij razlage relevantnega prava s strani Sodišča EU. Za obravnavani primer, v katerem gre med drugim tudi za pridržanje zaradi varstva nacionalne varnosti in javnega reda, je po poznavanju Upravnega sodišča relevantnih vsaj 11 sodnih odločb Sodišča EU, ki jih tožena stranka ni upoštevala.

Tudi ta predmetni upravni spor namreč zadeva pravno vprašanje, ki ni novo v upravno-sodni praksi v zvezi s dopustnimi pravnimi podlagami za odvzem prostosti prosilcem za mednarodno zaščito3 in temu odgovarjajočimi stopnjami strogosti oziroma natančnosti in obsežnosti testov sodnega nadzora nad izrečenimi ukrepi, ko gre za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito zaradi "javnega reda".4

Veliki senat Sodišča EU v zvezi s pridržanjem prosilcev za mednarodno zaščito, na primer v zadevi C B X v 88. odstavku sodbe, izpostavlja pomen pravice do svobode, težo posega v to pravico, ki jo pomeni pridržanje osebe iz razlogov, ki niso pregon ali kaznovanje kaznivih dejanj, pomen skupnih standardov, ki jih je določil zakonodajalec Unije, in pomen sodnega varstva, ki mora biti na visoki ravni in da mora pristojni sodni organ upoštevati vse elemente, zlasti dejanske, s katerimi je seznanjen. Ob tem je Veliki senat Sodišča EU odločil, da zlasti ni mogoče sprejeti, da v državah članicah, v katerih odločbe o pridržanju izda upravni organ, sodni nadzor ne zajema preverjanja - ki ga opravi sodni organ na podlagi elementov iz 88. točke sodbe v zadevi C B X - ali je izpolnjen pogoj za zakonitost, katerega kršitve zadevna oseba ni uveljavljala, medtem ko mora v državah članicah, v katerih mora odločbe o pridržanju sprejeti sodni organ, ta po uradni dolžnosti opraviti tako preverjanje na podlagi teh elementov. "Stroga ureditev pridržanja in ohranitve ukrepa pridržanja," ki jo je uvedel zakonodajalec Unije, namreč vodi do položaja, ki ni v vseh pogledih podoben upravnemu sporu, v katerem pobuda in razmejitev spora pripada strankam.

Pridržanje v smislu odvzema prostosti je po stališču Sodišča EU "resen"6 oziroma "grob" poseg v pravico do svobode", določeno v 6. členu Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina),7 med tem ko ukrep omejitve gibanja po mnenju Upravnega sodišča to ni. Po stališču Sodišča EU ukrep pridržanja pomeni, da "se gibanje osebe omeji na določeno mesto, tako da mora ta trajno ostati na omejenem in zaprtem območju, da je izolirana od preostalega prebivalstva in da ji je odvzeta svoboda gibanja."8 Pridržanje je treba šteti za "skrajni prisilni ukrep", s katerim se ne omejuje le svoboda gibanja prosilca za mednarodno zaščito.9 Vsako pridržanje državljana tretje države mora biti "strogo urejeno", da se zagotovi spoštovanje načela sorazmernosti v zvezi s pravico do svobode državljanov tretjih držav iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).10 Upravno sodišče lahko temu doda, da to, kaj pomeni, da je ukrep pridržanja "skrajni prisilni ukrep", izhaja tudi iz določb členov 10(1), (2) in in (5) Direktive o sprejemu 2024/1346.

Veliki senat Sodišča EU v zadevi J.N. izhaja iz določila člena 52(1) Listine, po katerem mora biti kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava ta listina, "predpisano z zakonom" in mora spoštovati bistveno vsebino teh pravic. Ob upoštevanju načela sorazmernosti so omejitve pri izvrševanju teh pravic in svoboščin dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.

Pri omejitvi gibanja in pri odvzemu prostosti gre za povsem drugačna ukrepa oziroma za dve različni pravici iz Listine, iz Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) ali po Ustavi Republike Slovenije. Natančno razmejevanje med omejitvijo gibanja in odvzemom prostosti je še posebej relevantno z uveljavitvijo t.i. Pakta o migracijah in azilu, ker Direktiva o sprejemu 2024/1346 izrecno razmejuje med ukrepom omejitve gibanja in pridržanjem.12 Tožena stranka v izpodbijanem aktu uporablja izrazoslovje, da gre v konkretni zadevi za "omejitev gibanja" in pojasnjuje, da glede na vsebino in območje izvajanja ta ukrep dejansko pomeni "pridržanje", vendar, kot pravi, zaradi določb ZMZ-1 uporablja izraz omejitev gibanja.13 Z uveljavitvijo Pakta o migracijah in azilu je ta problem, na katerega je Upravno sodišče opozarjalo že več kot 10 let, postal večji, kot je veljal pod režimom Direktive o sprejemu 2024/1346. Kajti zdaj veljavna Direktiva 2024/1346 izrecno opredeljuje" omejevanje svobode gibanja" kot ukrep, ki ga države članice lahko "po potrebi določijo, da lahko prosilec biva le na točno določenem mestu, ki je prilagojeno za nastanitev prosilcev, iz razlogov javnega reda ali za učinkovito preprečitev pobega prosilca, kadar obstaja nevarnost pobega."14 V takem primeru države članice lahko po potrebi od prosilcev zahtevajo, da se javljajo pristojnim organom ob točno določenem času ali v razumnih razmikih, pri čemer to ne sme nesorazmerno vplivati na pravice prosilcev iz te direktive. Te zahteve glede javljanja se lahko uvedejo, da se zagotovi spoštovanje odločitev iz odstavka 1 ali da se prosilcem učinkovito prepreči pobeg.15 Jamstva v primeru omejevanja svobode gibanja so povsem druga od jamstev za pridržane prosilce.16

Na drugi strani pa pridržanje iz 10. člena Direktive o sprejemu 2024/1346 lahko temelji le na enem ali več razlogih iz člena 10(4) Direktive o sprejemu 2024/1346 in se praviloma izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje, kjer veljajo posebna pravila za dostop do površin na prostem in komuniciranje pridržanih (člen 12(1), (2), (3) in (4) Direktive o sprejemu 2024/1346. ZMZ-1 izraza pridržanje oziroma odvzem prostosti ne ureja, ampak ureja samo ukrep "omejitve gibanja", ki se izvaja bodisi na območju azilnega doma ali njegove izpostave ali v Centru za tujce, ali v kapaciteti vzpostavljeni na meji ali v tranzitnem območju na letališču ali na ladji, ki je v sidrišču ali v tranzitnem območju pristanišča (prvi, drugi, deveti, deseti in 11. odstavek 84. člena ZMZ-1). Pridržanja ZMZ-1 ne predvideva.

Upravno sodišče je sicer v sodni praksi na podlagi prej veljavne Direktive o sprejemu 2013/33 že večkrat opozorilo, da zakonodajalec Republike Slovenije v ZMZ-1 sploh ni predpisal možnosti izdaje ukrepa "odvzema prostosti" prosilcu za mednarodno zaščito v smislu pridržanja iz Direktive o sprejemu 2013/33.17 V Sloveniji torej ne gre samo za to, da zakonodajalec še ni prenesel Direktive o sprejemu 2024/1346 v notranji pravni red z vidika jasnega razmejevanja med odvzemom prostosti (pridržanjem) in omejitvijo gibanja, niti Direktive o sprejemu 2013/33 v navedenem delu, ki je bila sprejeta pred 13 leti, ni prenesel. Kljub temu je tožena stranka ukrep odvzema prostosti prosilcem za mednarodno zaščito tudi za tiste, ki jim prostost ni odvzeta na podlagi Uredbe 604/2013 (v nadaljevanju: Dublinska uredba), vseeno izvajal in Upravno sodišče je izvajalo sodni nadzor nad temi odločitvami v upravnem sporu. Iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da odsotnost jasne zakonske podlage za odvzem prostosti prosilcu za mednarodno zaščito ni neznaten problem, ki bi bil zgolj pravno-tehnične narave.

Sodišče EU je namreč že pred 9 leti v zadevi Al Chodor dovolj jasno opredelilo, da je "za pridržanje prosilcev, ki pomeni resen poseg v njihovo pravico do svobode, določeno spoštovanje strogih jamstev, in sicer obstoja pravne podlage, jasnosti, predvidljivosti, dostopnosti in zaščite pred samovoljnim ravnanjem,"18 da morajo biti zaradi pomena pravice iz 6. člena Listine ter ob upoštevanju "visoke ravni zaščite," merila, ki opredeljujejo razlog za pridržanje, "jasno opredeljena z zavezujočim aktom, katerega uporaba mora biti predvidljiva"19 in da lahko "zgolj splošna določba izpolni zahteve glede jasnosti, predvidljivosti, dostopnosti in zlasti zaščite pred samovoljnim ravnanjem."20 V novejši praksi Sodišče EU pravi, da glede posega v pravico do svobode, določeno v členu 6 Listine, veljajo "stroga jamstva", kar med drugim pomeni, da "je mogoče pridržanje odrediti ali podaljšati 

le ob upoštevanju splošnih in abstraktnih pravil, ki določajo pogoje pridržanja in njegovo izvajanje." Podlaga za odvzem prostosti mora biti urejena v splošnem aktu in ni dovolj, če ta podlaga izhaja iz sodne prakse. V zadevi J.N. Veliki Senat Sodišča EU pravi, da imajo nacionalni organi v zvezi s pridržanji "stroge omejitve pooblastil".

Sodišče EU je v zadevi K zavzelo stališče, da sta "pridržanje in njegovo podaljšanje analogna, saj se z obema zadevnemu državljani tretje države odvzame prostost." Za sklep o odreditvi pridržanja zadevnega državljana tretje države ali o podaljšanju njegovega pridržanja - ker posega v njegovo pravico do svobode, določeno v členu 6 Listine - veljajo stroga jamstva, in sicer zlasti varstvo pred samovoljnim ravnanjem. Tako varstvo pa med drugim pomeni, da je mogoče pridržanje odrediti ali podaljšati le ob upoštevanju splošnih in abstraktnih pravil, ki določajo pogoje pridržanja in njegovo izvajanje. V primeru podaljšanja pridržanja mora sodišče države članice imeti možnost, da pred svojo odločitvijo preuči združljivost nacionalne ureditve s pravom Unije in mora imeti možnost odločati o vseh upoštevnih dejanskih in pravnih elementih, kar pomeni, da upošteva tako dejstva in dokaze, na katere se sklicuje upravni organ, ki je odredil pridržanje v zavodu za prestajanje kazni zapora, kot tudi vse morebitne navedbe zadevnega državljana tretje države. Poleg tega mora imeti možnost, da razišče vse druge elemente, ki so pomembni za odločitev, če meni, da je to potrebno.

Na primer, Sodišče EU je že presodilo, da merilo za pridržanje, ki se nanaša na "tveganje, da bi bila ogrožena učinkovita izvršitev odstranitve", ne izpolnjuje zahtev po jasnosti, predvidljivosti in zaščiti pred samovoljnim ravnanjem. Sodišče EU je dodalo, da zaradi nenatančnosti, zlasti glede določitve elementov, ki jih morajo pristojni nacionalni organi upoštevati pri presoji obstoja tveganja, na katerem tako merilo temelji, to merilo namreč zadevnim osebam ne omogoča, da "z zahtevano stopnjo gotovosti predvidijo", v katerih primerih bi jih bilo mogoče pridržati. Iz istih razlogov tako merilo tem osebam ne zagotavlja ustrezne zaščite pred samovoljnim ravnanjem.

ZMZ-1 pa niti splošne določbe, ki bi dovoljevala in urejala odvzem prostosti prosilcu za mednarodno zaščito, nima. Direktiva o sprejemu 2024/1346 pa se ne uporablja kot uredba v smislu, da je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja, ampak mora biti prenesena v notranji pravni red.

Mogoče je sklepati, da je bil ta pravni problem še v času veljavnosti Direktive o sprejemu 2013/33 zaznan tudi s strani Vrhovnega sodišča RS in sicer že pred 10 leti. V zadevi I Up 15/2016 z dne 24. 2. 2016 je Vrhovno sodišče namreč navedlo, da je v sodni praksi Vrhovnega sodišča že ustaljeno stališče, da se ukrepa omejitve gibanja in odvzema osebne svobode razlikujeta in da je od specifičnih okoliščin konkretnega primera odvisno, ali gre po vsebini za odvzem prostosti ali omejitev svobode gibanja. Vrhovno sodišče v tej zvezi nadaljuje, da veljavna pravna ureditev na področju izvrševanja postopkov glede obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito v povezavi z Dublinsko uredbo, na katero se je tudi oprla tožena stranka pri svoji odločitvi, "dopušča tudi izrekanje ukrepov, ki pomenijo tudi odvzem prostosti prosilca" /.../. Ta predpis daje "neposredno pravno podlago organom držav članic, torej tako toženi stranki kot tudi sodišču v postopku upravnega spora, da sprejmejo oziroma nadzirajo vse ukrepe, ki so predvideni z Dublinsko uredbo, ne da bi bila za to potrebna nadaljnja ureditev teh obveznosti v državni zakonodaji," razen če to izrecno določi sama Dublinska uredba. Glede na navedeno je po mnenju Vrhovnega sodišča tožena stranka v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Pri tem je Vrhovno sodišče tudi poudarilo, da se pridržanje kot ukrep odvzema prostosti v povezavi s postopki po Dublinski uredbi izvaja na podlagi 28. člena Dublinske uredbe, ne pa na podlagi ZMZ /.../ "Dublinska uredba pa ne ureja ukrepov, ki ne pomenijo pridržanja kot odvzema prostosti (npr. omejitev gibanja, ki nima take narave), zato se glede teh ukrepov uporablja ZMZ skladno z Recepcijsko direktivo." Vrhovno sodišče je torej s to razlago našlo potrebno pravno podlago za odvzem prostosti v neposredno uporabljivi določbi Dublinske uredbe, ker take pravne podlage v zakonu ni (bilo). Še bolj izrecno in jasno, da je bila v letu 2016 odsotnost pravne podlage za odvzem prostosti problem tudi za Vrhovno sodišče, izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, kjer je (pri)tožnik uveljavljal, da je sporen obstoj pravne podlage za izrek oziroma izvrševanje ukrepa omejitve gibanja na prostore Centra za tujce ... na način, da se posega v tožnikovo pravico do osebne svobode in da Zakon o mednarodni zaščiti ne pooblašča tožene stranke, da prosilcu odvzame prostost, ampak mu lahko le omeji gibanje. Vrhovno sodišče je sprejelo, da je potrebna pravna podlaga za akt odvzema prostosti v Dublinski uredbi.

Upravnemu sodišču ni poznano, da bi ta problem odsotnosti zakonske določbe o možnosti odvzema prostosti prosilcu za mednarodno zaščito Vrhovno sodišče tudi v kasnejši sodbi praksi izpostavljalo. Verjetno je tudi zato Upravno sodišče v dosedanji sodni praksi v zvezi s pridržanji zaradi javnega reda prosilcev, ki niso bili pridržani na podlagi Dublinske uredbe, šlo toženi stranki nasproti na škodo doslednega spoštovanja načela pravne države s pomočjo razlage, da uporaba izraza omejitev gibanja v zakonu ne more določati pravil in standardov odločanja v situaciji, ko gre dejansko za poseg v pravico do prostosti. Iz sodne prakse ESČP in Sodišča EU namreč izhaja, da samo poimenovanje ukrepa v zakonu namreč ni bistveno za presojo, ali gre za odvzem prostosti ali za omejitev gibanja.

Vendar sodišče pripominja, da gre za dve bistveno različni stvari. Eno je praksa obeh evropskih sodišč, da samo poimenovanje ukrepa v zakonu ne določa, ali mora sodišče sodni nadzor nad zakonitostjo ukrepa izvajati, kot da gre za omejitev gibanja, ali kot da gre za pridržanje oziroma odvzem prostosti. Tudi, če ukrep zakonodajalec in upravni organ poimenujeta kot omejitev gibanja, gre lahko za odvzem prostosti, ker je bistveno, v kakšnem režimu se ta ukrep izvaja. Čisto nekaj drugega pa je zahteva iz sodne prakse Sodišča EU, ki je sledila predhodni sodni praksi ESČP, da mora biti pravna podlaga za odvzem prostosti opredeljena v splošnem predpisu, ureditev pridržanja v splošnem aktu mora biti jasna in predvidljiva, da se prepreči nevarnost arbitrarnega odločanja.

Z vidika tveganja za arbitrarnost nikakor ne gre zgolj za nevarnost samovolje upravnega organa, saj te ni zaznati v praksi odločanja upravnega organa, ki pride na sodišče, oziroma bi bila ta, ker imajo prosilci dostop do brezplačne pravne pomoči, lahko povsem učinkovito preprečena s sodnim nadzorom v upravnem sporu. V zvezi z zaščito pred arbitrarnostjo je namreč mišljeno tudi, da zaradi morebitne premajhne natančnosti ureditve ukrepa pridržanja, zlasti glede določitve elementov, ki jih morajo pristojni nacionalni organi upoštevati pri presoji obstoja tveganja, na katerem neko merilo temelji, takšno merilo zadevnim osebam (prosilcem za mednarodno zaščito) ne sme onemogočati, da "z zahtevano stopnjo gotovosti predvidijo, v katerih primerih bi jih bilo mogoče pridržati." Ta nevarnost postane povsem realna v situaciji, ko tožena stranka sistematično ne upošteva sodne prakse in standardov Sodišča EU, ki je zgoraj citirana, in ki kontinuirano poudarja, da je ne samo ukrep pridržanja, ampak tudi podaljšanje pridržanja skrajni prisilni ukrep, da ima pridržani stroga jamstva v zvezi z odvzemom prostosti, in da mora imeti visoko raven zaščite pred arbitrarnostjo.

Vendar se tudi v tem primeru Upravnemu sodišču, ki sodi na prvi stopnji sojenja, ni bilo treba opredeliti do tega, ali že sama odsotnost pravne podlage za odvzem prostosti v ZMZ-1 zadošča za nezakonitost predmetnega podaljšanja pridržanja. Kajti nezakonitost izpodbijanega akta v konkretnem primeru, kot je razvidno iz nadaljevanja sodbe, ni posledica zgolj omenjene sistemske pomanjkljivosti pri prenosu določbe iz Direktive o sprejemu 2024/1346 v notranji pravni red, ampak tudi nečesa drugega, ki pa se tudi navezuje na problema neupoštevanja sodne prakse Sodišča EU.

Za pravilno uporabo prava EU in zakonitost izreka ukrepa podaljšanja pridržanja v konkretnem primeru bi namreč tožena stranka morala upoštevati tudi, kako Sodišče EU v materialno-pravnem smislu razlaga pojem "javnega reda", ki je bil brez dvoma razlog, ali pa morda eden od dveh razlogov za odvzem prostosti tožniku v konkretnem primeru. Poleg tega je za zakonitost aktov pridržanj potrebno upoštevati tudi, kako Sodišče EU razlaga oziroma interpretirana način, po katerem je treba presojati dopustnost ukrepa pridržanja zaradi zaščite javnega reda, kako strogo lahko oziroma mora sodišče države članice EU preverjati zakonitost ukrepa, ki ga izreče upravni organ in katere elemente mora pri tem upoštevati.

Določilo četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 kot razlog za pridržanje navaja "varstvo osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda". To (nekako) ustreza podlagi o zaščiti "javnega reda" iz Direktive o sprejemu 2024/1346. Zato je za presojo zakonitosti pravne podlage za pridržanje ključno, kako je do sedaj Sodišče EU opredelilo splošne standarde oziroma pojem "javnega reda" v zvezi z Direktivo o sprejemu 2013/33/EU ali v zvezi z drugimi sorodnimi direktivami in kar bi morala tožena stranka v izpodbijanem aktu upoštevati.

Upravno sodišče je toženo stranko v sodni praksi že opozorilo, da je treba za pravo razumevanje in razlago javnega reda iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena (oziroma iz člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33) ter za ugotavljanje potrebnega praga, ki ga je treba izkazati za obstoj te pravne podlage za odvzem prostosti, upoštevati širši kontekst, v katerem Sodišče EU razlaga pojem javnega reda, javne varnosti, nacionalne varnosti in državne varnosti. V zvezi s tem Sodišče EU v sodni praksi razmejuje med javnim redom in javno varnostjo. V zvezi s pojmom "javna varnost" je Sodišče EU le-to opredelilo, da ta "pokriva tako notranjo kot zunanjo varnost države članice in da zato ogrožanje delovanja institucij in temeljnih javnih služb ter preživetje prebivalstva pa tudi tveganje resnih motenj v zunanjih odnosih ali mirnem sožitju med narodi ali ogrožanje vojaških interesov lahko vplivajo na javno varnost."

Tudi opredelitev pojma "nacionalna varnost" je relevantna za razumevanje in razlago pojma javni red, kajti pojem javni red in nacionalna varnost sta dve varovani vrednoti v določilu člena 10(4)(f) Direktive o sprejemu 2024/1346 in med njima mora biti neka razumna primerjava za to, da gre za dve dovolj različni, a vseeno do neke mere sorodni oziroma primerljivi vrednoti. Tudi Sodišče EU ju obravnava medsebojno povezano. Uvodna izjava št. 37 Kvalifikacijske direktive 2011/95 na primer pravi, da pojma nacionalne varnosti in javnega reda vključujeta tudi primere, v katerih državljan tretje države "pripada organizaciji, ki podpira mednarodni terorizem, ali podpira takšno organizacijo."

Sodišče EU je v zadevi J.N. izpeljalo interpretacijo, da "pojem javni red vsekakor predpostavlja - razen socialne motnje, ki jo pomeni vsaka pravna kršitev - resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki ogroža temeljni interes družbe." V kasnejši zadevi M.A. je Sodišče EU tako potrdilo, da ogrožanje nacionalne varnosti ali javnega reda lahko pridržanje ali nadaljevanje pridržanja prosilca na podlagi člena 8(3), prvi pododstavek, točka (e), Direktive 2013/33 z vidika nujnosti upraviči "le pod pogojem, da individualno ravnanje tega prosilca pomeni resnično, sedanjo in dovolj resno nevarnost, ki ogroža temeljni interes družbe oziroma notranjo ali zunanjo varnost zadevne države članice." Oseba mora torej predstavljati grožnjo nacionalni varnosti ali javnemu redu zaradi osebnih okoliščin, ki dokazujejo, da je ta oseba tudi nevarna.

Ker je zaščita nacionalne varnosti in javnega reda tisti cilj, ki se ga želi doseči, je treba ugotoviti, da pridržanje na podlagi te določbe dejansko ustreza ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija. Poleg tega zaščita nacionalne varnosti in javnega reda prispeva tudi k zaščiti pravic in svoboščin drugih. V zvezi s tem člen 6 Listine določa pravico vsakogar ne le do svobode, ampak tudi do varnosti. Pridržanje prosilca, kadar to zahteva zaščita nacionalne varnosti ali javnega reda, je po svoji naravi ukrep, s katerim je javnost mogoče zaščititi pred nevarnostjo, ki jo lahko povzroča ravnanje take osebe, in je zato z njim mogoče doseči omenjeni legitimen cilj. Pristojni nacionalni organi morajo zato v vsakem primeru posebej preveriti, ali je nevarnost, ki jo oseba pomeni za nacionalno varnost ali javni red, vsaj enaka teži posega, ki ga tak ukrep pomeni za pravico do svobode te osebe. Glede na težo posega v pravico do svobode, kakršen je ukrep pridržanja, morajo biti omejitve pri izvrševanju te pravice določene v mejah tega, kar je "nujno potrebno." Možnost, da se prosilec zaradi zaščite nacionalne varnosti ali javnega reda pridrži, obstaja le, če je izpolnjena vrsta pogojev, katerih namen je, da se uporaba takega ukrepa "strogo omeji." Pridržanje se odredi le, če se to izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa in s tej zvezi se Sodišče EU sklicuje na določbo Direktive o sprejemu 2013/33, ki ustreza določbi člena 10(5) Direktive o sprejemu 2024/1346, po kateri države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Kadar individualno ravnanje osebe predstavlja resno grožnjo javnemu redu, je treba preveriti, ali je bilo pridržanje odrejeno "ob strogem upoštevanju načela sorazmernosti in ali ti razlogi še vedno obstajajo." Če je taka oseba v postopku odstranitve, se je treba prizadevati, da pristojni organ akt odstranitve čim prej izvede.

Sodišče EU v zvezi s potrebo po posamičnem obravnavanju zadeve (v kontekstu Direktive o vračanju 2008/115) v sodbi v zadevi Zzh pravi, da "čeprav lahko države članice pretežno prosto določajo zahteve javnega reda v skladu s svojimi nacionalnimi potrebami, ki so lahko različne glede na državo članico in glede na obdobje, pa je treba te zahteve - v okviru Unije in predvsem kot utemeljitev za odstopanje od obveznosti, določene zaradi zagotovitve spoštovanja temeljnih pravic državljanov tretjih držav pri njihovem vračanju iz Unije - razlagati ozko, tako da njihovega obsega ne more enostransko določiti vsaka od držav članic brez nadzora institucij." V zadevi M.A. Sodišče EU pravi, da v skladu s členom 72 PDEU določbe naslova V tretjega dela te pogodbe ne vplivajo na izpolnjevanje obveznosti, ki jih imajo države članice glede vzdrževanja javnega reda in miru ter zagotavljanja notranje varnosti. Za ogrožanje javnega reda se je po nizozemski praksi štel že vsak sum, ki ga potrdi predstojnik policijskega organa, ali vsaka obsodba za dejanje, ki je po nacionalnem pravu kaznivo.

Interpretacija Sodišča EU iz sodbe v zadevi ZZh je za obravnavani spor relevantna z več pravnih vidikov. Ta zadeva se sicer ne nanaša na pridržanje zaradi ogrožanja javnega reda, ampak na vračanje nezakonito prebivajočega državljana tretje države v izvorno državo zaradi ogrožanja javnega reda. Vprašanje sodišča iz Nizozemske, ki ga je obravnavalo Sodišče EU, je bilo, ali se glede na Direktivo o vračanju 2008/115 lahko uporablja nacionalna praksa, po kateri se šteje, da državljan tretje države, ki nezakonito prebiva na ozemlju države članice, ogroža javni red v smislu te določbe zgolj zato, ker je osumljen izvršitve dejanja, ki je po nacionalnem pravu kaznivo, ali je bil zaradi takega dejanja kazensko obsojen. Poleg tega je nizozemsko sodišče vprašalo, ali mora biti v primeru, da je potrebna kazenska obsodba, ta pravnomočna.

Sodišče EU je v zadevi ZZh izpeljalo, da zgolj na podlagi dejstva, da je državljan tretje države osumljen izvršitve dejanja, ki je po nacionalnem pravu kaznivo, ali pa je bil zaradi takega dejanja kazensko obsojen, ni mogoče šteti, da ta državljan ogroža javni red v smislu Direktive o vračanju 2008/115. Država članica lahko ugotovi obstoj ogrožanja javnega reda na podlagi kazenske obsodbe, čeprav ta še ni postala pravnomočna, kadar je na podlagi te obsodbe, "skupaj s preostalimi okoliščinami v zvezi s položajem zadevne osebe, taka ugotovitev utemeljena." Dejstvo, da kazenska obsodba ni pravnomočna, torej ne preprečuje državi članici, da bi uporabila odstopanje, določeno v členu 7(4) Direktive 2008/115 glede roka za prostovoljno zapustitev ozemlja. Enako velja za sum, da je oseba izvršila dejanje, ki je po nacionalnem pravu kaznivo. Potrebno je upoštevati vrsto in težo kaznivega dejanja ter čas, ki je potekel od njegove izvršitve. Pri presoji pojma javni red "je upoštevna vsaka dejanska in pravna okoliščina, ki se nanaša na položaj" te osebe. Posebna presoja interesov, ki so neizogibno povezani z varstvom javnega reda, ne sovpada nujno s presojo, na kateri temelji kazenska obsodba. V zadevi Z.Zh, kot že rečeno, ni šlo za vprašanje odvzema prostosti, ampak za vprašanje (ne)odobritve obdobja za prostovoljni odhod, kar je lahko manjši poseg v pravico tujca kot odvzem prostosti, v obeh primerih pa je varovana dobrina tudi varnost drugih prebivalcev.

V naslednjih dveh razdelkih sodbe sodišče prehaja na konkretno presojo, ali je tožena stranka v izpodbijanem aktu v zadostni meri upoštevala te kriterije in standarde iz sodne prakso Sodišča EU. b.) Presoja zakonitosti izpodbijanega akta z vidika uporabe razloga za odvzem prostosti iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 oziroma 10(4)(f) člena Direktive o sprejemu 2024/1346

Po določbi člena 11(1) Direktive o sprejemu 2024/1346 se prosilca pridrži za čim krajše obdobje in se ga obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler veljajo razlogi iz člena 10(4) Direktive o sprejemu 2024/1346. Po določbi člena 11(5) Direktive o sprejemu 2024/1346 pridržanje v razumnih časovnih presledkih pregleda sodni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo prosilca, zlasti kadar traja pridržanje dalj časa, "se pojavijo relevantne okoliščine ali so dostopne informacije, ki lahko vplivajo na zakonitost pridržanja." Glede na razlog za odvzem prostosti tožniku v konkretnem primeru je tožena stranka ravnala pravilno, ko je po treh mesecih od začetka pridržanja izdala nov akt o pridržanju oziroma podaljšanju pridržanja zato, da bi ga sodišče preverilo z vidika zakonitosti.

Tožena stranka v konkretnem primeru materialno-pravnega pojma zaščita javnega reda, kot ga razlaga Sodišče EU, in kot ta standard izvira iz sekundarnega prava EU, ni niti omenila niti ga ni uporabila, zaradi česar je vzpostavila razmere, v katerih je tveganje za kršitev materialnega prava iz člena 10(4)(f) Direktive o sprejemu 2024/1346 zelo veliko. Če sodišče ob tem še upošteva, da ne more država članica EU odstopanja od standardov javnega reda, ko gre za odvzeme prostosti tujcem, uporabljati na široko, da gre tudi pri podaljšanju pridržanja za skrajni prisilni ukrep, da so jamstva zoper arbitrarnost stroga in da mora sodišče zagotavljati visoko raven zaščite v smislu natančnega in celovitega preizkusa zakonitosti akta pridržanja, to pa pomeni, da je potrebno upoštevati vrsto in težo kaznivega dejanja ter čas, ki je potekel od njegove izvršitve in da je pri presoji pojma javni red upoštevna vsaka dejanska in pravna okoličina, ki se nanaša na položaj te osebe, potem sodišče pride do zaključka, da so z vidika presoje zakonitosti izpodbijanega akta v tej zadevi bistvene naslednje stvari.

Tožena stranka v izpodbijanem aktu ni navedla ničesar in tudi v postopku pred izrekom ukrepa ni ugotavljala nič v zvezi s tem, kako se je tožnik vedel v času treh mesecev, ko mu je bila odvzeta prostost v Centru za tujce, ali je bil v tem času vpleten v kakšne varnostni incident. Tožnik ob seznanitvi z ukrepom podaljšanja pridržanja na zapisnik z dne 24. 8. 2026 ni povedal ničesar, kar bi kazalo na to, da je imel v času 3 mesecev, ko je bil zaprt v Centru za tujce tam težave v smislu, da bi bil vpleten v kakšen incident. Povedal je, da se mu je bivša partnerka opravičila v pismu, da je šla po vloženi prijavi z njim na morje, da se je z zapornikom po incidentu spoprijateljil, da prizna napake, ki jih je storil, in da ne bo več storil kriminalnih dejanj, da ne bo imel več stikov z žensko, ki ga je prijavila, kar kaže na določen odnos tožnika do preteklih dejanj in tudi o tem, kako gleda na svoja pretekla ravnanja v aktualnem času. Nadalje ni brez pomena, da je tožnik na zaslišanju na sodišču v postopku preizkusa ukrepa izreka pridržanja dne 10. 6. 2026 povedal, da ni imel nobenih konfliktov v Centru za tujce in da ne uživa več škodljivih substanc, da se ukvarja s športom. Tožena stranka vseh teh okoliščini ni vključila v dokazno oceno, pa bi jih morala za celovito in prepričljivi oceno varnostnega tveganja, ki naj bi ga tožnik še vedno po njeni oceni predstavljal za javni red. Ko je Vrhovno sodišče v sodbi z dne 29. 7. 2026 (I Up 197/2026) potrdilo sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1119/2026, da so izpolnjeni pogoji za pridržanje tožnika, se je Vrhovno sodišče med drugim oprlo na argument Upravnega sodišča v zvezi s konfliktom tožnika z soobsojencem v zaporu z dne 5. 3. 2026 in 16. 5. 2026, na katerega se je predhodno oprlo tudi Upravno sodišče v sodbi I U 1119/2026 z dne 10. 6. 2026. Od takrat do začetka podaljšanja pridržanja je preteklo več kot tri mesece, ki jih je tožnik preživel v Centru za tujce ... , zato je njegovo obnašanje v tem času pomembno za oceno varnostnega tveganja za čas po 29. 8. 2026, bodisi da se mu pridržanje podaljša, ali pa da se pretehta morebiten ukrep, ki bi v manjši meri posegel v njegovo pravico do svobode.

Da bi morala tožena stranka to narediti v ugotovitvenem oziroma v dokaznem postopku, je potrjeno z izpovedbo tožnika na zaslišanju na glavni obravnavi v tej zadevi, ko je pojasnil na vprašanje sodišča, ali je za varnost poskrbljeno v Centru za tujce, da je v Centru za tujce vse dobro, da je odnos paznikov in policistov zelo dober, da jih spoštujejo in se do njih lepo vedejo. Očitno tožnik ni imel nobenega konflikta v Centru za tujce v času 3 mesecev; sicer je v sobi sam, ampak se je na zaslišanju izkazalo, da ima dostop do skupnih prostorov ter na dvorišče, kjer se ukvarja s športom. Tožnik je tudi samoiniciativno pojasnil, da z osebo, ki ga je prijavila, nima stikov, s kaznijo, s tem, da je bil 1 leto in 6 mesecev v zaporu, in s tem, kar je storil, se je pomiril, kazen je sprejel kot pošteno, potrdil je tudi, da se mu je oseba (oškodovanka) opravičila, a da ji ni odgovoril na njeno pismo, kar vse kaže na to, da res ne želi vzdrževati z njo nobenih stikov oziroma da nima nikakršnih maščevalnih namenov. Nekako je povedal, da je zapor oziroma ta čas 1 leta in 6 mesecev nanj deloval pozitivno. Vse to potrjuje sodišče v oceni, da bi tožena stranka za zakonito uporabo razloga iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 morala upoštevati več okoliščin, kot jih je.

Tožena stranka se je oprla tudi na dejstvo, da je tožnik storil tri kazniva dejanja nasilništva in grožnje zoper žensko, s katero se je družil, in sicer se je to zgodilo dne 29. 6. 2024 ter 5. 7. in 8. 7. 2024, dne 27. 7. 2024 pa je v trgovini vzel, ne da bi plačal, dva parfuma B. 50 ml v skupni vrednosti 242,62 EUR. Tožena stranka ni ugotavljala, koliko časa je bil tožnik od junija 2024 na prostosti in ali je v tem času storil kakšno kaznivo dejanje, ali se je vpletel v kakšen varnostni incident, če je bival v Azilnem domu, ali ima še stik z omenjeno osebo. Tožnik je na zaslišanju pred izrekom ukrepa pridržanja povedal, da drugih incidentov, kot mu jih je naštela tožena stranka, v Ljubljani ni imel in tudi ne v Azilnem domu. Tožnikova izpovedba na zaslišanju na glavni obravnavi se s temi navedbami tožnika v upravnem postopku ujema. Za posodobljeno oceno tveganja po tem, ko sta jo naredila Upravno sodišče in Vrhovno sodišče v postopku preizkusa zakonitosti ukrepa o pridržanju, bi tožena stranka morala vse te okoliščine preveriti in jih upoštevati v tem smislu, da bi jih vključila v dokazno oceno, zlasti ob upoštevanju poteka časa, vedenja tožnika v Centru za tujce in morebitne spremembe odnosa tožnika do preteklih dejanj upoštevati v dokazni oceni, pa jih ni.

Tožena stranka se je v izpodbijanem aktu in v odgovoru na tožbo večkrat sklicevala na 30. odstavek obrazložitve sodbe v kazenski zadevi III K 63338/2024 z dne 24. 6. 2025, v katerem je sodišče navedlo: "Zaradi velike verjetnosti, da bo obdolženec v Republiki Sloveniji še naprej izvrševal podobna kazniva dejanja, ki izvira iz obdolženčevih osebnih okoliščin /.../ obstaja resna grožnja za javni red ali javno varnost." Izpodbijani sklep o odvzemu prostosti ni akt izvrševanja te dokazne ocene Okrajnega sodišča. Predmetni postopek ni kazenski postopek in akt podaljšanja pridržanja ne sme imeti narave sankcije v zvezi s kazensko obtožbo, kajti potem lahko pride do problema prepovedi dvojnega kaznovanja. Okrajno sodišče je navedeno oceno naredilo ne na podlagi kriterijev in standardov iz sodne prakse Sodišča EU v zvezi s pridržanji tujcev, ki zaprosijo za mednarodno zaščito, na podlagi določila člena 10(4)(f) Direktive o sprejemu 2024/1346 (oziroma člena Direktive o sprejemu 2013/33), ali primerljivega pravnega vira iz prava EU, ampak je navedeno oceno kazensko sodišče uporabilo za utemeljitev izreka izgona tožnika iz države. Četudi ni bistveno za presojo zakonitosti izpodbijanega akta, Upravno sodišče ob tem pripominja, da je Višje sodišče v pritožbenem postopku s sodbo III Kp 63338/2024 z dne 23. 10. 2025 po uradni dolžnosti sodbo Okrajnega sodišča spremenilo tako, da je odločilo, da se stranka kazen o izgonu iz države ne izreče, ker je bila izrečena brez podlage v zakonu. Za obravnavani spor je bistveno, kakor pravi Vrhovno sodišče v sodbi z dne 29. 7. 2026, da je treba upoštevati ključne dejavnike za oceno, ali bo prosilec s kršitvami nadaljeval. Ti dejavniki pa ne morejo biti omejeni na okoliščine, ki so obstajale v času prvega izreka ukrepa o odvzemu prostosti, ampak mora zajeti tudi obdobje treh mesecev, ko je bil tožnik zaprt v centru za tujce, ker je treba upoštevati vrsto in težo kaznivega dejanja ter čas, ki je potekel od njegove izvršitve, saj je pri presoji pojma javni red "upoštevna vsaka dejanska in pravna okoliščina, ki se nanaša na položaj" te osebe.

Ta napačna razlaga in uporaba določila četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 oziroma člena 10(4)(f) Direktive o sprejemu 2024/1346, ki je že razlog za nezakonitost sklepa o pridržanju, se zaradi stroge uporabe načela sorazmernosti, ki vključuje presojo nujnosti ukrepa, povezuje tudi z drugo kršitvijo tožene stranke in sicer s kršitvijo določila člena 11(2) v navezavi na člen 10(5) Direktive o sprejemu 2024/1346. Slednje sodišče obravnava v naslednjem razdelku sodbe. c.) Presoja zakonitosti izpodbijanega akta z vidika člena 11(2) in 10(2) in (5) Direktive o sprejemu 2024/1346 v povezavi z ugotovljeno begosumnostjo tožnika

Po določbi člena 11(2) Direktive o sprejemu 2024/1346 se v ukrepu za pridržanje navedejo dejanski "in pravni razlogi, ki so podlaga za pridržanje", pa tudi razlogi, zakaj ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, "manj prisilnih ukrepov."

Na strani 5 izpodbijanega akta v četrtem odstavku tožena stranka utemeljuje, zakaj v konkretnem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa zaščite javnega reda iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Vendar pa ob tem dodaja, da obstajajo okoliščine v skladu z 84.a členom ZMZ-1, ki kažejo na nevarnost pobega, češ da je tožnik predhodno že vložil prošnjo v Sloveniji oziroma v drugih državah EU in je te države zapustil (tretja alineja), poleg tega pa je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti (deseta alineja). Vse navedeno po mnenju tožene stranke še bolj kaže na to, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, saj bi si s pobegom zagotovil nenadzorovano gibanje na ozemlju Slovenije. Ob tem tožena stranka ne navaja nobene pravne podlage za pridržanje iz člena 10(4) Direktive o sprejemu 2024/1346, ampak zgolj ugotavlja tožnikovo begosumnost. Begosumnost je pomemben razlog za pridržanje bodisi na podlagi člena 10(4)(b) ali pa 10(4)(c) člena Direktive o sprejemu 2024/1346 in tudi za ocenjevanje učinkovitosti morebitne uporabe manj prisilnega ukrepa od pridržanja.

Po sodni praksi Sodišča EU, ki je sledila standardom iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Del Río Prada v. Spain mora biti pravna podlaga za odvzem prostosti povsem jasna, natančna, nedvoumna, zanesljiva, predvidljiva, da ne pride do arbitrarnosti.⁶⁴ Upravno sodišče je ta standard že večkrat vneslo v sodno prakso.⁶⁵

Iz izpodbijanega akta in odgovora na tožbo ni mogoče ugotoviti, ali je tožena stranka ukrep pridržanja izrekla na dveh podlagah, torej iz dveh samostojnih razlogov - zaradi varstva javnega reda in zaradi begosumnosti tožnika, ali samo zaradi varstva javnega reda in se je zraven slednjega razloga še (malo) sklicevala na begosumnost tožnika oziroma na nevarnost pobega iz člena 84.a ZMZ-1. Določila druge aalineje 84. člena ZMZ-1, ki je samostojna pravna podaga za pridržanje zaradi pobega, tožena stranka namreč ne omenja v izpodbijanem aktu. Begosumnost bi sicer lahko bila relevantna v konkretnem primeru tudi zaradi dveh okoliščin (iz tretje in desete alineje) člena 84a ZMZ-1, ki ju omenja tožena stranka, vendar pa bi bilo treba potem za pravlno in celovito ugotovitev begousmnosti upoštevati tudi druge okoliščine, torej bi bilo treba dejansko stanje ugotoviti na celovit način glede na to, kaj je tožnik povedal v upravnem postopku in kaj vse izhaja iz podatkov v upravnem spisu v zvezi z njegovim obnašanjem in ravnanji. Pojem "prošnje za mednarodno zaščito” iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 oziroma iz člena 10(4)(b) Direktive o sprejemu 2024/1346 namreč ni mogoče razlagati kot terminus technicus v smislu, da gre samo za prošnjo za mednarodno zaščito, ne pa tudi za "naknadno” prošnjo v smislu 55. člena Procesne uredbe 2024/1348. Pri naknadni prošnji iz 55. člena Procesne uredbe 2024/1348 gre (lahko) za "naknadno navedbo” (člen 55(1) Procesne uredbe 2024/1348), gre (lahko) tudi za "prošnjo”, gre za "prosilca”, vse v zvezi z mednarodno zaščito (preostali odstavki člena 55 Procesne uredbe 2024/1348). Brez dvoma se torej razlog za pridržanje iz člena 10(4)(b) Direktive o sprejemu 2024/1348 - da se določijo elementi, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez pridržanja ne bi bilo mogoče pridobiti, zlasti če obstaja nevarnost pobega - lahko uporabi tudi za vlagatelja zahteve za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito. Ni nobenega razumnega in legitimnega razloga, da v primeru vlagatelja zahtveka za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito ne bi bilo treba nikoli preprečiti tveganja zaradi njegove begosumnosti.

To pomeni, da bi morala biti pravna podlaga za ukrep pridržanja v izpodbijanem aktu povsem določna, jasna in predvidljiva, da se tožnik lahko učinkovito brani. Kot je navedlo Sodišče EU v zadevi I.L.: polje individualne presoje, ki ga imajo upravni organi, mora biti "v okiru vanprej določenih meja”. Zato je bistveno, da so merila, ki opredeljujejo razlog za pridržanje, jasno opredeljena z zavezujočim aktom, katerega uporaba mora biti predvidljiva.⁶⁶ Iz izpodbijanega akta pa ni razvidno, ali je tožena stranka upoštevala begosumnost kot samostojen razlog za pridržanje, ali ne.

Izpodbijani akt zgoraj opisanim standardom določnosti pravne podlage za pridržanje ne zadošča, saj ni dovolj, če so v skleou o pridržanju zgolj dejanski razlogi, ampak morajo biti jasni tudi pravni razlogi. V tem smislu se upravnega akta z vidika zakonitosti ne da preizkusiti v delu, ki se nanaša na ugotovjena dejstva o begosumnosti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz tretjega odstavka 27. člena ZUS-1 in je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Tudi iz tega razloga v kombinaciji z razlogom, navedenim pod točko b.) razdelka te sodbe, in razlogom, ki ga sodišče utemeljuje v nadaljevanju tega razdelka sodbe, je bilo treba izpodbijani akt odpraviti.

Z vidika člena 11(2) Direktive o sprejemu 2024/1346 ima namreč izpodbijani akt še eno napako. Upravno sodišče je že večkrat izpeljalo interpretacijo prava glede posledic, da zakonodajalec Republike Slovenije ni v notranji pravni red prenesel določila 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33,⁶⁷ in jo v tej sodbi aplicira tudi na situacijo, ko je treba upoštevati Direktivo o sprejemu 2024/1346 oziroma njen člen 10(5).</text>

Po določbi člena 8(2) Direktive o sprejemu 2013/33, kadar se izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, lahko države članice prosilca pridržijo, "če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa." Določilo člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33 pa pravi, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so "redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu." Enako urejata tudi določbi člena 10(2) in 10(5) Direktive o sprejemu 2024/1346.

Upravno sodišče je že večkrat izpeljalo interpretacijo, da v situaciji, ko je minimalni prag glede potrebne zaščite javnega reda dosežen, a ne gre za situacijo, ko je očitno, da noben milejši ukrep, kot je odvzem prostosti, ne bi bil učinkovit, tožena stranka ne more izrekati ukrepa odvzema prostosti, dokler ne bo zakonodajalec prenesel v notranji pravni red določbe člena Direktive o sprejemu 2024/1346. Zakonodajalec Republike Slovenije namreč ni prenesel določbe člena (8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU niti) določbe 10(5) Direktive o sprejemu 2024/1346 v ZMZ-1. Primeri iz člena 10(5) Direktive o sprejemu 2024/1346 so vsekakor manj prisilni ukrepi od odvzema prostosti, saj gre v določenem primeru lahko kvečjemu za primer omejitve svobode gibanja ali še za milejši ukrep od tega. V odvisnosti od konkretnih okoliščin primera, zaradi katerih je prosilcu odvzeta prostost v posamičnem primeru, je lahko po slovenski zakonodaji edini možen in primeren, a manj prisilni ukrep od pridržanja v Centru za tujce, ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. Vendar pa v tem primeru ne gre za ukrep v smislu člena 10(5) Direktive o sprejemu 2024/1346, saj gre zelo verjetno zgolj za manj prisilen ukrep v primerjavi s pridržanjem v Centru za tujce, ki pa še vedno zelo verjetno pomeni odvzem prostosti - v odvisnosti od konkretnega režima. To izhaja tudi iz sodbe Sodišča EU v zadevi M.A..⁶⁸ Veliki senat Sodišča EU v zadevi J.N. tudi pravi, da odstavki v določilu 8. člena Direktive o sprejemu 2013/33/EU "močno omejujejo" možnost pridržanja, ki jo imajo države članice in se v tej zvezi sklicuje na določilo člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU.⁶⁹ V primeru, da teh "močnih omejitev" možnosti pridržanja oziroma nobenega alternativnega ukrepa oziroma manj prisilnega ukrepa od odvzema prostosti tožena stranka ne more vzeti v obzir in tega ne more uporabiti v okviru načela sorazmernosti in testa nujnosti, ker zakonodajalec ni prenesel določbe člena 10(5) Direktive o sprejemu 2024/1346 v notranji pravni red, potem je izrečeni ukrep pridržanja v nasprotju s pravom EU in je zato nedopusten. Ukrep pridržanja na območju Azilnega doma ... je sicer manj prisilen od odvzema prostosti v Centru za tujce ... zaradi blažjega režima odvzema prostosti, a še vedno pomeni odvzem prostosti, med tem ko alternative pridržanju morajo in (v določbi člena 10(5) Direktive o sprejemu 2024/1346) tudi so omejitve določenih svoboščin, ki ne pomenijo odvzema prostosti.⁷⁰ Upravni organ in sodišče namreč morata v "vsakem posameznem primeru preveriti, ali je pridržanje sorazmerno s ciljem, ki mu sledi",⁷¹ kar pa ni mogoče, če v zakonu sploh ni alternativ pridržanju v smislu člena 10(5) Direktive o sprejemu 2024/1346, pri čemer pa ne gre za takšno nevarnost prosilca, da je očitno lahko učinkovit izključno ukrep pridržanja v Centru za tujce. V takem primeru je treba upoštevati načelo, da je vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek, kot je pravica iz člena  47. Listine, nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije. To na primer pomeni, da mora(ta) upravni organ ali nacionalno sodišče v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe EU po potrebi ravnati tako, da sporne nacionalne ureditve ali sodne prakse ne uporabi(ta).⁷²

Upravno sodišče je že večkrat opozorilo toženo stranko, na primer v sodbi v zadevi I U 1992/2024 z dne 20. 11. 2024, da ima tožena stranka v teh zadevah možnost upoštevati tudi sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 11/2019 z dne 3. 4. 2019 o pomenu razlage nacionalnih pravnih norm preko načela "effet utile", ki zagotavlja učinkovitost prava EU⁷³ in da mora biti zaradi preprečevanja samovoljnega ravnanja, kakovost zakona, ki ureja pridržanja, takšna, da so zakonske določbe, ki določajo pravice ali dolžnosti pravnih subjektov, natančne, jasne, dostopne in njihova uporaba predvidljiva, sicer je pridržanje nezakonito.⁷⁴ Enako kot v zadevi X Ips 11/2019, kjer je Vrhovno sodišče ugotovilo, da objektivna merila za begosumnost niso predpisana v zakonu, je tudi v tovrstnih zadevah bistveno, da "alternative pridržanju"⁷⁵ v zakonu niso predpisane.⁷⁶ Omenjenih strogih jamstev, visoke ravni zaščite in močnega omejevanja možnosti pridržanja v okoliščinah, kakršne so izkazane v tem primeru, ne more biti, dokler država ne uredi v zakonu manj prisilnih ukrepov od odvzema prostosti.⁷⁷

V obravnavani zadevi je bistveno, če bi tožena stranka pravilno, to je celovito in natančno ugotovila obstoj razloga iz člena 10(4)(f) Direktive o sprejemu 2024/1346, potem bi morda alternative pridržanju, kot so javljanje organom, ali predložitev finančnega jamstva, ali zadrževanje tožnika na določenem mestu lahko zadovoljile legitimen cilj za zaščito javnega reda. Ker te možnosti tožena stranka zaradi neimplementirane določbe člena 10(5) Direktive o sprejemu 2024/1346 ni imela, v konkretnem primeru tudi ni mogla zakonito uporabiti strogega testa sorazmernosti in je kršila določbo člena 6. Listine v zvezi z členom 5281) Listine, člen 10(2), 11(2) in 10(5) Direktive o sprejemu 2024/1346 v zvezi z določilom drugega odstavka 84. člena ZMZ-1.

Tožena stranka v izpodbijanem aktu zgornjo interpretacijo Upravnega sodišča zmotno uporablja, ko v bistvu izhaja iz stališča, ker v azilnem domu ni mogoče zagotoviti varnosti in preprečiti pobega zaradi načina izvajanja varovanja, niti ni pomembno, da zakonodajalec ni predpisal alternativ pridržanju. Takšna razlaga prava EU je napačna, saj je v nasprotju z načelom "effet utile", ki je za učinkovitost in uniformno uporabo prava EU v državah članicah EU bistvenega pomena. Samo v primeru, da bi bilo že na prvi pogled očitno, da noben milejši ukrep, ki so primeroma navedeni v členi 10(5) Direktive o sprejemu 2024/1346, ne bi mogel biti učinkovit, neimplementirana določba člena 10(5) Direktive o sprejemu 2024/1346 ni nujno razlog za nezakonitost pridržanja. Vendar v konkretnem primeru zaradi treh napak v izpodbijanem aktu takšne očitne okoliščine niso podane. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo (4., 3. in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

Tožeča stranka je poleg odprave sklepa tožene stranke uveljavljala tudi, da se toženi stranki naloži, da po prejemu sodbe nemudoma preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce in da se ga nemudoma izpusti. To, da se tožnika nemudoma izpusti, je tožeča stranka predlagala v okviru predloga za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1.

Ker je izpodbijani akt nezakonit, je potrebno skupaj z odpravo izpodbijanega akta odločiti tudi, da mora tožena stranka nemudoma prenehati izvajati ukrep odvzema prostosti tožniku v Centru za tujce in sicer ima tožena stranka to obveznost na podlagi tretjega pod-odstavka člena 11(5) Direktive o sprejemu 2024/1346. Glede na to, da je tožeča stranka za uresničitev te določbe iz prava EU predlagala izdajo začasne odredbe, je sodišče o tem odločilo v okviru odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe. Za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, ker se začasna ureditev stanja, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkazuje za potrebno v konkretnem primeru, da se prepreči težko popravljiva škoda, je sodišče v okviru odločanja o začasni odredbi v drugi točki izreka s sklepom odločilo, da mora tožena stranka nemudoma prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce (tretji odstavek 32. člena ZUS-1) in to vsaj (najmanj) do izdaje pravnomočne sodbe v tem upravnem sporu. Težko popravljiva škoda je v tem primeru kršitev prava EU in sicer tretjega pod-odstavka člena 11(5) Direktive o sprejemu 2024/1346 v zvezi s pravico do svobode tožnika iz 6. člena Listine, če sodišče ne bi izdalo začasne odredbe.

Slovenski zakonodajalec namreč tudi določbe tretjega pod-odstavka člena 11(5) Direktive o sprejemu ni prenesel v notranji pravni red, čeprav ima ta določba neposredni učinek. Določilo četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 namreč pravi, da je zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče. S sprejemom te določbe, ki je stopila v veljavo z zadnjo novelo ZMZ-1, v navezavi na določbo drugega odstavka 333. člena ZPP (v zvezi z določbo 122. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/17), zakonodajalec Republike Slovenije ni upošteval neposrednega učinka določbe 47. člena Listine EU v zvezi s drugim pod-odstavkom člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, (oziroma tretjega pod-odstavka člena 11(5) Direktive o sprejemu 2024/1346), ki pravi, da "kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, se zadevnega prosilca nemudoma izpusti." Po določbi drugega odstavka 333. člena ZPP "pravočasna pritožba ovira, da bi postala sodba pravnomočna v tistem delu, v katerem se s pritožbo izpodbija."

Neposredni učinek določbe drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33, ki ustreza tretjemu pod-odstavku člena 11(5) Direktive o sprejemu 2024/1346, je potrdilo Sodišče EU, ki je odločilo, da zadnji pod-odstavek člena 9(3) Direktive 2013/33 z neposrednim učinkom izrecno določa, "da je treba, kadar se izkaže, da je pridržanje nezakonito, zadevno osebo nemudoma izpustiti." Sodišče EU nadalje pravi, da iz tega "sledi, da mora biti v takem primeru nacionalnemu sodišču omogočeno, da odločitev upravnega organa, ki je odredil pridržanje, nadomesti s svojo in da bodisi izreče alternativni ukrep pridržanju bodisi odredi izpustitev zadevne osebe." Pristojnemu sodnemu organu mora biti omogočeno, da "zadevno osebo izpusti - po potrebi po pregledu po uradni dolžnosti - takoj ko se izkaže, da njeno pridržanje ni ali ni več zakonito."

Po stališču Sodišča EU je za razlago člena 6 Listine treba upoštevati člen 5 EKČP kot minimalno raven zaščite. Zato je za presojo sodišča v drugi točki izreka te sodbe, v okviru katere je sodišče odločilo o predlogu za izdajo začasne odredbe, in je odločilo, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe in ne šele z njeno pravnomočnostjo prenehati izvajati ukrep pridržanja v Centru za tujce, relevantna tudi sodna praksa ESČP in sicer glede časa, v katerem mora tožnik, če mu je odvzeta prostosti, priti do sodnega nadzora nad takšnim ukrepom. Rok 15 dni za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje (73. člen ZUS1) in rok 30 dni (četrti odstavek 71. člena ZMZ-1) za odločitev Vrhovnega sodišča o pritožbi zoper prvostopenjsko hitre sodbe odločitve ("speedy judicial review") ne omogočata, ker je treba temu prišteti še čas postopka, ki od dneva odvzema prostosti državljanu tretje države traja do vročitve sodbe Upravnega sodišča strankam postopka.

Ker je določba četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 v navezavi na drugi odstavek 333. člena ZPP v nasprotju z neposrednim učinkom določbe tretjega pod-odstavka člena 11(5) Direktive o sprejemu 2024/1346 v zvezi s pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine EU, je moralo Upravno sodišče v tem primeru upoštevati in udejanjiti načelo lojalne uporabe prava EU (člen 4(3) Pogodbe EU). To načelo skupaj z načelom primarnosti prava EU (tretji odstavek člena 3.a Ustave) pa pomeni, če je določba zakona, kot je na primer, drugi odstavek 333. člena ZPP, ali če je upravna ali sodna praksa takšna, da bi bil njen učinek zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek, potem je takšna določba ali praksa nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije. Zato po potrebi nacionalno sodišče takšne določbe ne uporabi. Zato določba drugega odstavka 333. člena ZPP o suspenzivnem učinku morebitne pritožbe tožene stranke zoper prvo točko izreka sodbe v konkretnem primeru ne pride v poštev. Pritožba zoper prvo točko izreka te sodbe pa je dovoljena na podlagi prvega odstavka 73. člena ZUS-1, brez da bi imela takšna pritožba suspenzivni učinek.

Predmetna zadeva je specifična v tem smislu, da določba četrtega odstavka 70. člena ZUS-1 v okoliščinah konkretnega primera ne vzpostavlja problema oziroma neskladja z načelom enakovrednosti iz 47. člena Listine. Upoštevajoč interpretacijo Vrhovnega sodišča v novejših zadevah določba o pritožbi zoper vsako sodno odločbo Upravnega sodišča iz četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 sploh ne pride v poštev. Gre za sodno prakso Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 55/2026 z dne 23. 4. 2026 in I Up 60/2026 z dne 4. 5. 2026. V konkretni zadevi je namreč Upravno sodišče ugotovilo, da je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje in je sodišče izpodbijani akt ne samo odpravilo, ampak je odločitev spremenilo v smislu prvega odstavka 73. člena ZUS-1. Zato je pritožba zoper prvo točko izreka sodbe v tem primeru dovoljena na podlagi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.

Kar zadeva interpretacijo določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 v omenjenih dveh sodbah Vrhovnega sodišča, Upravno sodišče pojasnjuje, da je v teh dveh zadevah šlo za spor v zvezi z denarnim nadomestilom za nastanitev na zasebnem naslovu upravičenca za mednarodno zaščito. Vrhovno sodišče je v teh zadevah izhajalo iz tega, da je določilo četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1, ki dovoljuje pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo brez omejitev "izjema" od splošne ureditve pritožbe v sodnem postopku upravnega spora. Izjema po mnenju Vrhovnega sodišča pomeni odstop od sistemske ureditve upravnega spora in jo je zato treba razlagati "izrazito ozko". Pritožba na Vrhovno sodišče je dopustna samo zoper odločbe Ministrstva za notranje zadeve kot pristojnega organa, "ki vodi in odloča v postopkih mednarodne zaščite;" to pa so samo odločitve iz prvega in drugega odstavka 70. člena ZMZ-1, in "ki se nanašajo na status begunca ali status subsidiarne zaščite", torej mora iti za "odločanje o mednarodni zaščiti v ožjem pomenu besede" in po ugotovitvi Vrhovnega sodišča v omenjenih dveh zadevah odločba o denarnem nadomestilu za nastanitev na zasebnem naslovu ni odločba take vrste. Poleg tega je Vrhovno sodišče v obeh primerih uporabilo tudi sistematiko ZMZ-1 v tem smislu, da je izpostavilo, da V. poglavje ZMZ-1, ki vsebuje določbo 70. člena ZMZ-1, sledi poglavjem o priznanju mednarodne zaščite, med tem ko so določbe in poglavje, ki ne pomenijo odločanja o mednarodni zaščiti, uvrščene za poglavjem V. Ker v teh zadevah ni bil izpolnjen noben pogoj iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1, Vrhovno sodišče toženi stranki pritožbe ni priznalo. V zadevi I U 60/20026 je Vrhovno sodišče dodalo še argument, da je zakonodajalec imel namen vzpostaviti neomejeno pritožbo na Vrhovno sodišče zaradi pomena absolutno zavarovanih pravic, v zvezi s katerimi omejevanje ni dopustno.

Tudi v predmetni zadevi ne gre za odločanje o statusu begunca ali o subsidiarni zaščiti. Poglavje o sodnem varstvu zoper odločitve o pridržanju šele sledi poglavju V v ZMZ-1. Vendar je v tej zadevi Upravno sodišče ugotavljalo tudi dejansko stanje in je ugotovilo, da je bilo zaradi napačne uporabe materialnega prava le-to nepopolno ugotovljeno in je odločitev tožene stranke spremenilo, saj je odredilo, da mora biti tožnik nemudoma izpuščen iz Centra za tujce. Ob upoštevanju navedenega ter neposrednega učinka določbe tretjega pod-odstavka člena 11(5) Direktive o sprejemu 2024/1346, je sodišče v prvi točki izreka ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe in je razsodilo, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce ...

-------------------------------

1 Glej člen 36 Direktive o sprejemu 2024/1346.

2 Komisija EU je meseca julija 2026 začela postopek zoper Republiko Slovenijo zaradi neimplementacije Direktive o sprejemu 2024/1346.

3 Glej na primer sodbo Upravnega sodišča v predhodnih sporih v zadevah I U 1860/2023 z dne 29. 12. 2023 in I U 1992/2024, 20. 11. 2024; I U 511/2026, 20. 3. 2026.

4 Glej o tem na primer sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 836/2026, 28. 4. 2026, odst. 31-39.

5 C B X, C-704/20 in C-39/21 (preizkus pogoja zakonitosti pridržanja po uradni dolžnosti), 8. 11. 2022, odst. 88-92.

6 Al Chodor, C-528/15 (pridržanje zaradi predaje in objektivna merila za presojo znatne nevarnosti pobega), 15. 3. 2017, odst. 40.

7 C B X, C-704/20 in C-39/21 (preizkus pogoja zakonitosti pridržanja po uradni dolžnosti), 8. 11. 2022, odst. 72; C, C-387/24 PPU [Bouskoura] (prenehanje pridržanja po Direktivi o vračanju 2008/115 po tem, ko je bilo pridržanje po Dublinski uredbi nezakonito), 4. 10. 2024, odst. 41.

8 FMS, C-924/19 PPU and C-925/19 PPU (pridržanje na podlagi Direktive o sprejemu 2013/33), 14. 5. 2020, odst. 217, 223; C, C-387/24 PPU [Bouskoura] (prenehanje pridržanja po Direktivi o vračanju 2008/115 po tem, ko je bilo pridržanje po Dublinski uredbi nezakonito), 4. 10. 2024, odst. 42.

9 FMS, C-924/19 PPU and C-925/19 PPU (pridržanje na podlagi Direktive o sprejemu 2013/33), 14. 5. 2020, odst. 221. V angleški različici besedila tega odstavka sodbe Velikega senata Sodišča EU je temu delu iz interpretacije Sodišča EU dan nekoliko drugačen pomen kot v slovenski, italijanski, francoski ali hrvaški različici in sicer, da gre pri pridržanju za ukrep, ki ga ni mogoče zadovoljiti z omejitvijo gibanja: ang.: /.../ "detention must be understood as referring to a coercive measure of last resort which is not satisfied with limiting the movement of an applicant for international protection" /.../.

10 K, C-519/20 (primernost prostorov za pridržanje zaradi odstranitve v primeru velikega bremena za zmogljivosti centrov za pridržanje), 10. 3. 2022, odst. 40-41.

11 J.N., C-60/15 PPU (pridržanje zaradi zaščite nacionalne varnosti in javnega reda), 15. 2. 2016, odst. 50.

12 Glej na primer določili členov 9 in 10 Direktive o sprejemu 2024/1346 določilo člena 4(2) Uredbe 2024/1349, Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o vzpostavitvi postopka vračanja na meji in Spremembi Uredbe 2021/1148 (OJL 22. 5. 2024), določilo člena 7 Uredbe 2024/1356 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o uvedbi preverjanja državljanov tretjih držav na zunanjih mejah ter spremembi uredbe št. 767/2008, 2017/2226, 2018/1240 in 2019/817 (OJL 22. 5. 2024), določilo člena 54 Uredbe 2024/1348 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o vzpostavitvi skupnega postopka za mednarodno zaščito v Uniji in razveljavitvi Direktive 2013/32/EU (OJL 22. 5. 2024).

13 Četrti odstavek na zadnji strani izpodbijanega sklepa.

14 Člen 9(1) Direktive o sprejemu 2024/1346.

15 Ibid. člen 9(2) in drugi pod-odstavek člena 9(1).

16 Glej ibid. člen 9(3), (4) in (5) ter člen 11.

17 I U 836/2026, 28. 4. 2026, odst. 46.

18 Al Chodor, C-528/15 (pridržanje zaradi predaje in objektivna merila za presojo znatne nevarnosti pobega), 15. 3. 2017, odst. 40.

19 Ibid. odst. 42.

20 Ibid. odst. 43; glej tudi: I.L., C-241/21 (pridržanje zaradi priprave učinkovite odstranitve), 6. 10. 2022, odst. 50, 53,

21 K, C-519/20 (primernost prostorov za pridržanje z namenom odstranitve), 10. 3. 2022, odst. 62-63; C B X, C-704/20 (preizkus pogoja zakonitosti pridržanja po uradni dolžnosti), 8. 11. 2022, odst. 75.

22 J.N., C-601/15 PPU (pridržanje zaradi zaščite nacionalne varnosti in javnega reda), 15. 2. 2026, odst. 64.

23 K, C-519/20 (primernost prostorov za pridržanje zaradi odstranitve v primeru velikega bremena za zmogljivosti centrov za pridržanje), 10. 3. 2022, odst. 59; glej tudi: C, C-387/24 PPU [Bouskoura] (vprašanje prenehanja pridržanja po Direktivi o vračanju 2008/115 zaradi predhodnega nezakonitega pridržanja na podlagi Dublinske uredbe), 4. 10. 2024, odst. 43.

24 Ibid. odst. 62.

25 Ibid. odst. 64-65.

26 I.L., C-241/21, 6. 10. 2022 (pridržanje zaradi priprave učinkovite odstranitve), odst. 54.

27 I Up 15/2016, odst. 13-14.

28 Ibid. odst. 16.

29 Ibid. odst. 18.

30 I Up 26/2016, 15. 3. 2016, odst. 6-14.

31 Glej na primer sodbo Upravnega sodišča I U 1731/2021, 2. 12. 2021, odst. 25.

32 Glej na primer: sodbi ESČP v zadevah Kasparov v. Russia, App. no. 53659/07, odst. 36, točka iii) in Ilias and Ahmed v. Hungary, App. no. 47287/15, odst. 66; glej tudi sodbi Sodišča EU v zadevah Alo in Osso , C-443/14 in C-444/14, odst. 25 in JZ, C-294/16 PPU, 28. 7. 2016, odst. 45-47, 51.

33

Al Chodor, C-528/15 (pridržanje zaradi predaje in objektivna merila za presojo znatne nevarnosti pobega), 15. 3. 2017, odst. 43; K., C-519/20 (primernost prostorov za pridržanje z namenom odstranitve v primeru velikega bremena za zmogljivosti centrov za pridržanje), 10. 3. 2022, odst. 62-63; I.L., C-241/21 (pridržanje zaradi priprave učinkovite odstranitve), 6. 10. 2022, odst. 48-50.

34.Ibid. odst. 54.

35.Glej: J.N., C- 601/15 PPU (pridržanje zaradi zaščite nacionalne varnosti in javnega reda), 15. 2. 2016, odst. 64.

36.Glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1992/2024, 20. 11. 2024, odst. 40-45.

37.J.N., C- 601/15 PPU (pridržanje zaradi zaščite nacionalne varnosti in javnega reda), 15. 2. 2016, odst. 66; M.A., C-72/22 PPU (pridržanje zaradi zaščite nacionalne varnosti in javnega reda v primeru izrednih razmer zaradi prihoda velikega števila migrantov, ki so nezakonito prestopili mejo), 30. 6. 2022, odst. 88.

38.Glej ibid. odst. 53.

39.Ibid. odst. 65; ZZh, C-554/13 (vrnitev državljana tretje države na podlagi Direktive o vračanju 2008/115, 11.6.2015, odst. 60; M.A., C-72/22 PPU (pridržanje zaradi zaščite nacionalne varnosti in javnega reda v primeru izrednih razmer zaradi prihoda velikega števila migrantov, ki so nezakonito prestopili mejo), 30. 6. 2022, odst. 87. Z razliko od konkretne situacije je bil v zadevi J.N. prosilec za mednarodno zaščito v obdobju od 25. 11. 1999 do 17. 6. 2015 kar 36-krat obsojen na različne kazni od denarne do zaporne kazni. V zadevi M.A. pa je šlo za pridržanje zaradi varstvo javnega reda v kontekstu množičnega prehoda meje na nezakonit način.

40.M.A., C-72/22 PPU (pridržanje zaradi zaščite nacionalne varnosti in javnega reda v primeru izrednih razmer zaradi prihoda velikega števila migrantov, ki so nezakonito prestopili mejo), 30. 6. 2022, odst. 89.

41.Ibid. odst. 91.

42.J.N., C- 601/15 PPU (pridržanje zaradi zaščite nacionalne varnosti in javnega reda), 15. 2. 2016, odst. 53.

43.Ibid. odst. 55.

44.Ibid. odst. 69.

45.Ibid. odst. 56.

46.Ibid. odst. 57.

47.Ibid. odst. 61.

48.Ibid. odst. 73.

49.Ibid. odst. 75-76.

50.ZZh C-554/13 (vrnitev državljana tretje države na podlagi Direktive o vračanju 2008/115 zaradi ogrožanja javnega reda), 11.6.2015, odst. 48; glej tudi odst. 52.

51.M.A., C-72/22 PPU (pridržanje zaradi zaščite nacionalne varnosti in javnega reda v primeru izrednih razmer zaradi prihoda velikega števila migrantov, ki so nezakonito prestopili mejo), 30. 6. 2022, odst. 69.

52.Ibid. odst. 39

53.Ibid. odst. 50

54.Ibid. odst. 51.

55.Ibid. odst. 52.

56.Ibid. odst. 62.

57.Ibid. odst. 61.

58.Ibid. odst. 59.

59.Zapisnik o glavni obravnavi dne 10. 6. 2026 v zadevi I U 1119/2026.

60.Po določilu člena 10(1) Direktive o sprejemu 2024/1346 pridržanje ne sme biti kaznovalne narave. Glej tudi: K, C-519/20 (primernost prostorov za pridržanje z namenom odstranitve v primeru velikega bremena za zmogljivosti centrov za pridržanje), 10. 3. 2022, odst. 38; CB X, C-704/20 in C-39/21 (preizkus pogoja zakonitosti pridržanja po uradni dolžnosti), 8. 11. 2022, odst. 88.

61.I Up 197/2026 , 29. 7. 2026, odst. 15.

62.ZZh, C-554/13 (vrnitev državljana tretje države na podlagi Direktive o vračanju 2008/115 zaradi ogrožanja javnega reda), 11. 6. 2015, odst. 62.

63.Ibid. odst. 61.

64.I.L., C-241/21 (ogroženost učinkovite izvršitve odstranitve kot splošnen razlog za pridržanje). 6. 10. 2022, odst. 48; Al Chodor, C-528/15 (pridržanje zaradi predaje in objektivna merila za presojo znatne nevarnosti pobega), 15. 3. 2017, odst. 38-40, 42; Amuur v France, App no 19776/92, 25. 6. 1996, odst. 50; Nasrulloyev v Russia, App no 656/06, 11. 10. 2007, odst 71; Khlaifia and others v Italy, App no 16483/12, 15. 12. 2016, odst. 69, 71, 92, 102-108.

65.Glej na primer sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1229/2026, 24. 6. 2026, odst. 34.

66.I.L., C-241/21 (ogroženost učinkovite izvršitve odstranitve kot splošnen razlog za pridržanje), 6. 10. 2021, odst. 53; glej tudi odst. 54.

67.Glej na primer sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 836/2026, 28. 4. 2026, odst. 68-71.

68.M.A., C-72/22 PPU (pridržanje zaradi zaščite nacionalne varnosti in javnega reda v primeru izrednih razmer zaradi prihoda velikega števila migrantov, ki so nezakonito prestopili mejo), 30. 6. 2022, odst. 38-42, 45.

69.J.N., C-601/15 PPU (pridržanje zaradi zaščite nacionalne varnosti in javnega reda), 15. 2. 2016, odst. 61.

70.To primerjalno gledano izhaja tudi iz določbe člena 7(3) Direktive o vračanju 2008/115, ki določa, da se lahko za prostovoljni odhod naložijo določene obveznosti, namenjene preprečevanju nevarnosti pobega, kot so redno javljanje organom, položitev ustrezne finančne garancije, predložitev dokumentov ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, med tem ko določilo 15. člena te iste direktive ureja pridržanje tujcev v smislu odvzema prostosti.

71.VL, C-36/20 PPU, odst. 102.

72.Torubarov, C-556/17, odst. 73-74. To velja tudi za upravni organ (FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, odst. 183; Minister For Justice and Equality, C-378/17, odst. 38.); glej tudi: Randstad Italia SpA, C-497/20, odst. 54, 79.

73.X Ips 11/2019, 3. 4. 2019, odst. 11.

74.Ibid. 15-16.

75.J.N., C-601/15 PPU, 15. 2. 2016, odst. 61.

76.Sodišče EU je v zadevi Al Chodor, čemur je sledilo tudi Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 11/2019, izpostavilo, da iz uvodne izjave 9 Dublinske uredbe izhaja, da je njen namen na podlagi izkušenj uvesti potrebne izboljšave glede učinkovitosti dublinskega sistema in zaščite, ki se prizna prosilcem, ki jim je zaščita zagotovljena zlasti s sodnim varstvom, do katerega so ti upravičeni (C-528/15, Al Chodor, 15. 3. 2017, odst. 33). Sodišče EU v tej zvezi govori o "visoki ravni zaščite" prosilcev na podlagi 28. člena v povezavi s členom 2(n) in uvodno izjavo št. 20 Dublinske uredbe, o "močnem omejevanju možnosti pridržanja (ibid. odst. 34) in o "strogih jamstvih" v smislu obstoja pravne podlage, jasnosti predvidljivosti, dostopnosti in zaščite pred samovoljnim ravnanjem (ibid. odst. 40).

77.Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1992/2024 z dne 20. 11. 2024, odst. 55-61.

78.FMS in ostali, C-924/19 PPU, C-925/19 PPU (pridržanje na podlagi Direktive o sprejemu 2013/33), odst. 288, 292, 294; glej mutatis mutandis: M.G. N. R., C-383/13 PPU, odst. 38-39.

79.FMS in ostali, C-924/19 PPU, C-925/19 PPU (pridržanje na podlagi Direktive o sprejemu 2013/33), odst. 288, 292 - 294; glej tudi: C, C-387/24 PPU [Bouskoura] (vprašanje prenehanja pridržanja po Direktivi o vračanju 2008/115 zaradi predhodnega nezakonitega pridržanja na podlagi Dublinske uredbe), 4. 10. 2024, odst. 44.

80.Ibid. odst. 57; C B X, C-704/20 (preizkus pogoja zakonitosti pridržanja po uradni dolžnosti), 8. 11. 2022, odst. 86.

81.Al Chodor in ostali, C-528/15 (pridržanje zaradi predaje in objektivna merila za presojo znatne nevarnosti pobega), 15. 3. 2017, odst. 37.

82.Glej: Stanev v. Bulgaria, App. no. 36760/06, odst. 168; Khlaifia and others v Italy, odst. 131 Natančneje o razlogih zakaj, sodna praksa ESČP utrjuje nujnost skladne razlage določbe drugega odstavka 333. člena ZPP z EKČP v situacijah, ko je dovoljena pritožba zoper sodbo, s katero je odpravljena odločitev tožene stranke o odvzemu prostosti prosilcu za mednarodno zaščito, glej zahtevo za presojo ustavnosti Upravnega sodišča v zadevi I U 1239/2013-13 z dne 9. 8. 2013.

83.C-556/17, Torubarov, odst. 73

84.Ibid. odst. 74; FMS in ostali, C-924/19 PPU, C-925/19 PPU (pridržanje na podlagi Direktive o sprejemu 2013/33) , odst. 291.

85.O problemu določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 z vidika načela enakovrednosti glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1094/2025 z dne 4. 9. 2025 v odstavkih od 63 do 97.

86.I Up 55/2026, odst. 5.

87.Ibid. odst. 7.

88.Ibid. odst. 6; I Up 60/2026, odst. 8

89.Ibid. odst. 7.

90.I Up 55/2026, odst. 7, 8.

91.I Up 60/2026, odst. 11.

93.Ibid. odst. 9; I Up 55/2026, odst. 7.

94.I Up 60/2026, odst. 11.