Jedro

Dolžnik je v obravnavanem primeru že pred vložitvijo zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka vložil predlog za začetek poenostavljene prisilne poravnave (kateremu je sodišče tudi ugodilo). Dolžnik je torej že ob vložitvi zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečaja tudi opravičil odložitev odločanja v smislu prvega odstavka 238. člena ZFPPIPP. Ob smiselni uporabi določil tretjega odstavka 238. člena ZFPPIPP v zvezi z določilom prvega odstavka 152. člena ZFPPIPP je odločitev o prekinitvi postopka odločanja v predhodnem stečajnem postopku materialnopravno pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (red. št. 11) zavrnilo ugovor upnice A. zoper sklep z dne 2.4.2014 (red. št. 7), s katerim je postopek odločanja o predlogu upnice A. d.d. za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom prekinilo do konca postopka prisilne poravnave nad dolžnikom, ki se vodi pod opr. št. St 1191/2014. V pritožbenem roku je upnica A. d.d. zoper sklep prvostopenjskega sodišča z dne 18.6.2014 vložila pritožbo (red. št. 12) in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se nadaljuje s predlogom upnice o začetku stečajnega postopka oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, ki naj najprej odloči o predlogu upnice za začetek stečajnega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Relevantno dejansko stanje Iz spisovnih podatkov tega predhodnega stečajnega postopka in podatkov spisa, vodenega pri Okrožnem sodišču v Celju v postopku poenostavljene prisilne poravnave nad istim dolžnikom (opr. št. St 1191/2014), so razvidna naslednja procesna dejstva: - 31.1.2014 je pritožnica vložila predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, ki je bil 20.3.2014 vročen dolžniku v ugovor; - 19.3.2014 je dolžnik vložil predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave; - 24.3.2014 je Okrožno sodišče v Celju pod opr. št. St 1191/2014 izdalo sklep o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave; - 2.4.2014 je prvostopenjsko sodišče prekinilo postopek odločanja o predlogu pritožnika za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom; - 4.4.2014 je dolžnik vložil zahtevo za odložitev odločanja o predlogu za začetek stečajnega postopka; - 15.4.2014 je zoper sklep z dne 2.4.2014 pritožnica vložila pritožbo, katero je prvostopenjsko sodišče obravnavalo kot ugovor, o katerem je odločilo s sklepom z dne 18.6.2014. S tem je obdržalo v veljavi sklep o prekinitvi postopka z dne 2.4.2014. Glede razmerja med predhodnim postopkom za začetek stečajnega postopka in naknadno začetim postopkom poenostavljene prisilne poravnave Pritožnica v pritožbi ponavlja že v ugovoru z dne 14.4.2014 (opredeljenim kot pritožba zoper sklep z dne 2.4.2014) zavzeto stališče, da se v postopku poenostavljene prisilne poravnave ne uporablja določilo 152. člena ZFPPIPP, ker ta določba ni izrecno navedena v drugem odstavku 221. b člena ZFPPIPP. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijanem sklepu zavzelo drugačno stališče in sicer, da je določba 152. člena ZFPPIPP uporabljiva tudi v postopku poenostavljene prisilne poravnave, ker ta določba ni izrecno izključena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v konkretnem primeru za vprašanje odnosa med dvema insolvenčnima postopkoma in sicer med postopkom poenostavljene prisilne poravnave in stečajnim postopkom. Namena obeh navedenih insolvenčnih postopkov pa se med seboj izključujeta, zato ni dopustno, da bi oba izključujoča postopka zoper istega dolžnika potekala hkrati. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/07 s spremembami – v nadaljevanju ZFPPIPP) je izrecno uredil vprašanje kolizije med predhodnim stečajnim postopkom in postopkom redne prisilne poravnave v 152. členu ZFPPIPP tako, da je v primeru vložitve predloga za začetek stečajnega postopka in naknadno vloženega predloga za začetek postopka prisilne poravnave določil prekinitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka do konca postopka prisilne obravnave.

ZFPPIPP pa izrecno ni uredil razmerja med postopkom poenostavljene prisilne poravnave in stečajnim postopkom. Gre torej za pravno praznino, katero je potrebno zapolniti z ustrezno razlago pravil ZFPPIPP, ki ureja razmerje med postopkom redne prisilne poravnave in med stečajnim postopkom, pri čemer pa je potrebno upoštevati tudi specifičnosti določb, ki urejajo postopek poenostavljene prisilne poravnave.

Razlaga, ki jo ponuja pritožnica, da pričetek poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom v ničemer ne posega v odločanje sodišča v postopku na predlog upnika o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, bi v posledici dejansko izključevala možnost prestrukturiranja insolventnega dolžnika preko postopka poenostavljene prisilne poravnave, saj bi ta namen lahko preprečil vsak upnik s predlogom za začetek stečajnega postopka.

Prav tako pa je nepravilna kategorična razlaga, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, da naj bi bil 152. člen ZFPPIPP uporaben v vseh primerih kolizije med predhodnim stečajnim postopkom in postopkom poenostavljene prisilne poravnave. Takšna razlaga namreč ne upošteva specifičnosti pravil v postopku poenostavljene prisilne poravnave. Široka razlaga učinkov začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave na predlog upnikov za začetek stečajnega postopka v smislu prekinitve tega predhodnega postopka bi namreč omogočala široko možnost zlorabe tega instituta, saj je v postopku poenostavljene prisilne poravnave zelo omejena oblika kontrole nad poslovanjem dolžnika. V postopku poenostavljene prisilne poravnave se namreč ne imenuje upravitelj postopka, prav tako pa se v tem postopku ne uporabljajo določila iz rednega postopka prisilne poravnave glede obveznosti revidiranja poročil, na katerih temelji načrt prestrukturiranja dolžnika (1). Upoštevaje posledice navedenih skrajnih razlag je potrebno obravnavano pravno praznino zapolniti ob smiselni razlagi 152. člena ZFPPIPP v povezavi z 236. do 238. členom ZFPPIPP.

Zapolnitev pravne praznine v konkretnem primeru Dolžnik je predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo vložil 19.3.2014, torej še pred vročitvijo predloga predlagatelja za začetek stečajnega postopka v odgovor v smislu prvega odstavka 235. člena ZFPPIPP. Hkrati je dolžnik 4.4.2014, torej znotraj roka vložitve ugovora iz drugega odstavka 235. člena ZFPPIPP vložil zahtevo za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Dolžnik je v obravnavanem primeru že pred vložitvijo zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka vložil predlog za začetek poenostavljene prisilne poravnave (kateremu je sodišče tudi ugodilo). Dolžnik je torej že ob vložitvi zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečaja tudi opravičil odložitev odločanja v smislu prvega odstavka 238. člena ZFPPIPP. Ob smiselni uporabi določil tretjega odstavka 238. člena ZFPPIPP v zvezi z določilom prvega odstavka 152. člena ZFPPIPP se tako izkaže odločitev prvostopenjskega sodišča o prekinitvi postopka odločanja v predhodnem stečajnem postopku kot materialnopravno pravilna (2).

Glede na zgoraj povedano pa bi prvostopenjsko sodišče moralo ob prekinitvi postopka odločanja v predhodnem stečajnem postopku ob smiselni uporabi določil 237.a člena ZFPPIPP imenovati upravitelja v predhodnem stečajnem postopku za čas do dokončne odločitve o predlogu za začetek stečajnega postopka. Na ta način bi bila zagotovljena kontrola oziroma nadzor nad dolžnikovim poslovanjem do odločitve o predlogu pritožnice za začetek stečajnega postopka. To pomanjkljivost pa prvostopenjsko sodišče še vedno lahko odpravi tudi v nadaljnjem postopku. Pri tem je potrebno upoštevati, da bo sodišče moralo po končanem postopku poenostavljene prisilne poravnave nadaljevati postopek odločanja o upnikovem predlogu za stečaj. Če bo poenostavljena prisilna poravnava potrjena, bo veljala domneva, da je insolventnost dolžnika odpravljena (drugi odstavek 114. člena ZFPPIPP). Če bo pritožnica vztrajala pri predlogu za začetek stečaja, pa bo morala to domnevo v nadaljnjem postopku izpodbiti.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je glede na podane materialnopravne razloge pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Sodišče prve stopnje bo v nadaljevanju moralo postopati v skladu z napotki iz gornje obrazložitve, pri čemer pa bo potrebno upoštevati tudi, da je že v zaključni fazi odločanje v postopku poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom pod opr. št. St 1191/2014. (1) glej Nina Plavšak, Razmerje med postopkom poenostavljene prisilne poravnave in stečajnim postopkom, priloga Pravne prakse št. 21, 29. maj 2014. (2) Enako stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo tudi v sklepu Cst 187/2014 z dne 15.5.2014.